PZS: Poročilo alpinistične odprave Kanada 2017

NOVICE

ponedeljek, 6. marec 2017, ob 17. uri, ogledov: 4013

Poročilo alpinistične odprave Kanada 2017

Alpinizem |

Komisija za alpinizem |

Planinsko društvo Celje - Matica |

Objavil(a): Manca Ogrin

Že lani sva imela z Marc-Andrejem Leclercom v mislih poskus zimskega vzpona v vzhodni steni Mt Slesse. Letos so bile razmere videti obetavno že v začetku zime, zato sem takoj po novem letu odpotoval v Kanado z namenom, da tokrat resno poskusiva. Marc-Andre je že pred mojim prihodom do pod stene prinesel nekaj opreme in takoj, ko sem priletel v Kanado, sva se praktično naravnost z letališča podala pod steno.

Alpinistična akcija Kanada 2017
Vodja: Luka Lindič (AO PD Celje Matica)
Član: Marc-Andre Leclerc (Kanada)
Pogorje: North Cascades
Datum: 4. 1.-1. 2. 2017

V tem oknu nama ni uspelo nič drugega kot odnesti večino opreme in hrane do pod stene. Polarni mraz in močan veter sta preprečila kakršen koli realen poskus v tako zahtevni steni. Po vrnitvi v dolino me je nekaj dni mučil prehlad, ki je k sreči prišel v obdobju slabega vremena v hribih. To se je nadaljevalo skoraj dva tedna, ki sva ju izkoristila za plezanje slapov na območju Agassiza, Pembertona in Squamisha. Letos je bila zima v tem delu zelo mrzla, zaradi česar je bilo v dobrih razmerah veliko težjih lednih smeri. Nekaj sva jih v tem obdobju preplezala tudi midva. Najboljši dan v tem obdobju je bil zagotovo, ko se nama je pridružil Tim Emmett. Skupaj smo v zelo nenavadnih razmerah po tankih lednih trakovih preplezali steni Chiefa nad Squamishom, sestopili na drugo stran in preplezali še zelo redko narejeno ledno smer Dream. Vsega skupaj se je nabralo cca 700 metrov pestrega plezanja v ledu do težavnosti WI5. S sabo smo imeli eno polovično vrv, a je ves čas ostala v nahrbtniku, ker smo se vsi trije v dobrih razmerah dobro počutili brez varovanja.

luka_lindic_marc_andre_leclerc_foto_luka_lindic

Luka Lindič in Marc Andre Leclerc na 3. vrhu Mt Slesse (foto Luka Lindič)

Dan po tem sta prišla otoplitev in deževje. Med plezanjem na umetni steni sva počasi začela opuščati misel o poskusu v Mt Slesse. Bližina oceana v teh gorah je kriva za zelo nepredvidljivo vreme in hitre preobrate. Začela sva že razmišljati o premiku v Skalno gorovje in poskusiti v liniji, ki sva jo odkrila lani, a je vremenska napoved obljubila okno lepega vremena. Še enkrat sva odšla pod steno in prinesla precej hrane in opreme, ker sva pričakovala, da bo plezanje v vzhodni steni vzelo veliko časa. Isti dan sva odsmučala nazaj v dolino. Po dnevu počitka sva se podala poskusu naproti. Prvi dan sva dostopila do krajne zevi pod steno in našla prehod čez njo. Naslednji dan sva začela plezati. Preplezala sva le raztežaj in pol, preden naju je presenetila snežna nevihta in v trenutku sva se znašla sredi snežnih plazičev na tankem ledu. Brez razpravljanja sva se hitro pobrala iz stene. Takoj nama je bilo jasno, da tokrat ne bo nič z vzponom v tej steni. Še vedno pa sva imela precej hrane, zato sva se odločila, da kljub slabemu vremenu ostaneva v hribih in mogoče dočakava lepše vreme za kaj manjšega.

En dan sva se bolj malo premaknila od šotora, po tem pa sva imela en res dober dan v hribih. Opravila sva dva prva zimska vzpona na vrhova v skupini vrhov Mt Slesse. Na tem območju se je do zdaj pozimi gibalo le približno 10 ljudi, resnih poskusov plezanja pa ni bilo. Zaradi vremena je plezanje tukaj precej podobno plezanju na Škotskem, le da so stene nekajkrat višje.

Plezala sva v relativno nizkih gorah, a sva se zaradi omenjenega počutila, kot da sva nekje v res visokih gorah. Z Marcom razvijava plezalno partnerstvo, ki sva ga začela pred dobrega pol leta. Partnerja dobro spoznaš šele takrat, ko ne gre vse po načrtu. S tega vidika akcija zagotovo ni bila izguba časa. Poleg tega sva bila ves čas aktivna in preplezala nekaj dobrih lednih smeri. Stvari, ki so izvenserijske, po navadi ne uspejo zlahka ali v prvem poskusu. Razrešila sva precej logističnih ugank, ki bodo pomembne za vzpon pozimi v tej steni. Več kot to pa nama ni uspelo narediti.

Luka Lindič