PZS: Stražar in Česen zadovoljna z neuspelo odpravo v kanadsko Skalno gorovje

sreda, 17. maj 2017, ob 17.15 uri, ogledov: 3740

Stražar in Česen zadovoljna z neuspelo odpravo v kanadsko Skalno gorovje

Alpinizem |

Komisija za alpinizem |

Alpski klub Alpski gorniški klub | Akademsko planinsko društvo Ljubljana |

Objavil(a): Matej Ogorevc

Luka Stražar in Aleš Česen sta se iz Kanade vrnila praznih rok, kar se tiče realizacije glavnega cilja odprave. Kljub temu med 13. marcem in 6. aprilom nista počivala – opravila sta namreč precej lednih in kombiniranih vzponov v slapovih in nižjih stenah.

Člana odprave:

Luka Stražar, Akademsko planinsko društvo Ljubljana, vodja odprave
Aleš Česen, Alpski gorniški klub, član odprave

ka_pzs_odprave_kanada_2017_10_foto_ales_cesen

ka_pzs_odprave_kanada_2017_11_foto_luka_strazar

Luka Stražar (levo) in Aleš Česen (desno) v smeri French Reality. Foto Aleš Česen in Luka Stražar

Kronološki potek odprave:

13. marec: let Ljubljana-Amsterdam-Calgary, vožnja Calgary - Canmore ter izposoja avtomobila in nakup hrane,
14. marec: prevzem smuči, vožnja v Field ter plezanje slapu Twisted (WI 5, 100 m)
15. marec: hoja do Moraine Lake v upanju na ogled razmer v Mount Temple. Slabo vreme dež s snegom ter slaba vidljivost.
16. marec: Canmore, trening na umetni steni. Snežne plohe, 4.-5. stopnja nevarnosti plazov
17. marec: plezanje slapu Luise Fall (WI4-5), ogled ciljev ter vožnja proti Jasperju
18. marec: plezanje slapu Moonlight (WI4), zelo slabo, deževno vreme
19. marec: Haffner creek, plezanje kombiniranih smeri do M8+
20. marec: plezanje slapu Murchison fall (WI 4+, 120 m), zelo mrzlo
21. marec: Loder peak, smer Doors of preception (M6, 550 m)
22. marec: dostop pod Mt. Temple
23. marec: poskus v Mt. Temple. Sneženje, pršni plazovi v smeri
24. marec: Weeping wall (WI5, 400 m)
25. marec: Haffner ceek, plezanje kombiniranih smeri do M8+
26. marec: Stanley Headwall, smer French reality (M6, WI6, 180 m), posnežene razmere
27. marec: rest day, hoja/tek na Mt. Grotto (2700 m), 1300 m višinske razlike
28. marec: dostop pod Mt. Athabasca. Sneženje z vetrom in nevarne snežne razmere
29. marec: Field, The chase is better than the catch (M8, WI4, 140 m). Prva ponovitev, toplo
30. marec: dostop pod Mt Temple, slabe snežne razmere
31. marec: plezanje slapu Profesor fall (WI4, 350 m)
1. april: Drytooling do D9 na pogled/flash skupaj s Slawinskim in Walshom. Zvečer tek
2. april: Stanley Headwall, smer Cosmik debris z Rhamnusia (M8). Dostop s Slawinskim ter Walshom
3. april: Plezanje Echo canyon
4. april: Yamnuska, CMC wall (5.11b, 315 m)
5. april: vožnja Canmore-Calgary ter let Calgary-Amsterdam
6. april: let Amsterdam-Pariz-Ljubljana Vodja o odpravi

Vodja o odpravi

Z izjemo dolgega čakanja na dodatni pregled pri vstopu v Kanado, je prvi dan minil brez večjih zapletov. Zato sva šele v večernih urah prispela do Hostla Alpine Club of Canada.

ka_pzs_odprave_kanada_2017_1_foto_ales_cesen

ka_pzs_odprave_kanada_2017_1_foto_ales_cesen

Izstop iz slapu Murchison fall. Foto: Aleš Česen

Razmere za plezanje na začetku niso bile idealne. Predvsem je izbiro ciljev krojila velika nevarnost snežnih plazov - ta je dosegla tudi peto stopnjo. Marsikatera cestna povezava do izbranih ciljev je bila zato prekinjena. Potrpežljivost in preudarnost pri izbiri ciljev pa sta nama omogočila plezanje in spoznavanje območja kljub danim omejitvam. Prve dneve sva tako preživela večinoma v zaledenelih slapovih na plazovno varnih terenih. Striktna dieta vsakodnevnih testenin z omako v majhnih variacijah na relaciji grah-bučka-piščanec-losos je bila energetska osnova za najine dnevne aktivnosti.

Dneve med zahtevnejšimi vzponi sva zapolnila s plezanjem zaledenelih slapov, suhim orodjarjenjem, plezanjem na umetni steni, tekom/hojo ter rednim predoziranjem dnevnega vnosa arašidov. Pravega dneva počitka tako pravzaprav ni bilo.

Luka Stražar, vodja odprave

Ob rahlem izboljšanju snežnih razmer in dokaj obetavni napovedi, katero sva se do konca odprave naučila v veliki meri ignorirati, sva poskusila smer Greenwood-Locke v severni steni Mount Templa. Nad goro je vztrajal oblak iz katerega je rahlo snežilo. Okoli četrte ure zjutraj sva se odpravila iz šotora pod vznožjem stene ter pričela z vzponom. Ob neprekinjenem sneženju in vedno močnejših pršnih plazovih sva se še pred polovico smeri odločila za sestop. Po neuspelem poskusu sva se odločila za plezanje v veliki klasiki Stanley Headwalla, smeri French Reality (M6, WI6). Novozapadli sneg je močno podaljšal plezanje kombiniranega terena, ter formiral zanimive, krušljive gobe v lednih raztežajih, ki so krive za kakšno prasko na obrazu.

V veliko pomoč pri iskanju idej so nama bili »lokalci« Brandon Pullan, Raphael Slawinski, Jon Walsh in Ian Welsted. V njenih zadnjih izdihljajih - zaradi toplega vremena - sva opravila prvo ponovitev mestoma povsod krušljive Slawinskijeve smeri The chase is better than the catch (M8, 150 m). Kasneje sva ponovno obiskala Stanley Headwall, tokrat v družbi Raphaela in Jona, ki nama je predlagal smer Cosmik debris. Smer poteka levo od dobro poznanega slapu Nemesis. V zgornjem delu se lahko izpleza prav po njem, midva pa sva se odločila izstopiti po kombinirani smeri Rhamnusia (M8, 120 m). Jon nama je posodil še par plezalk in zadnji dan sva se odpravila v s soncem obsijano steno Yamnuske. Idejo o uživanju v topli skali je odpihnil veter in poskrbel, da je bil vzpon v legendarni smeri CMC wall (5.11b, 315 m) eden bolj premraženih, kar jih pomniva. Smetano na vrhu torte pa je predstavljal s snegom pobeljen zadnji raztežaj, z jagodo v obliki male opasti.

Pod steno Mt. Templa. Foto: Aleš Česen

Ocena uspešnosti odprave

Glavni cilj akcije - alpski vzponi v velikih stenah, so ostali nerealizirani, zato bi akcijo ocenil kot neuspešno. Glavni razlog za neuspeh gre pripisati nevarnim in neugodnim snežnim razmeram (nekaj dni je na območju veljala 5 stopnja plazovne nevarnosti). Kljub temu je že s časovnega poteka razvidno, da sva ob rahlo ugodnejših razmerah poskušala opraviti vzpon v velikih stenah. Ko to ni bilo mogoče, pa sva po mojem mnenju maksimalno izkoristila čas in opravila mnogo lažjih in tudi težjih vzponov.

V idealnem scenariju bi se za odpravo v to območje odločil po daljšem spremljanju razmer. Zaradi enostavne logistike bi bila organizacija odprave zadnji hip mogoča, seveda pa bi to dvignilo stroške odprave (letalske karte ...) in onemogočilo prijavo na razpis za akcije KA PZS. Kasnejši odhod bi verjetno pomenil boljše razmere v velikih stenah, hkrati pa drastično poslabšanje razmere v slapovih in kombiniranih smereh. Seveda pa vse skupaj lahko odstopa od povprečja glede na snežne in temperaturne razmere ter sezono. Spoznala sva, da na izbor ciljev zelo vplivajo lavinske razmere, ki imajo drugačno dinamiko, kot jo poznamo v Evropi.

Neuspešna odprava s katero sem lahko zelo zadovoljen. Morda čuden, kontradiktoren stavek, vendar iz mojega vidika najbolje povzema najino bivanje in miganje na oni strani luže. Odprava je bila gotovo neuspešna, saj nisva uspela izpolniti cilja - preplezati nobene od večjih sten. Vsakodnevna aktivnost, plezanje tudi v manj ugodnih razmerah, dve prvi ponovitvi ter navezava dobrih stikov z lokalnimi plezalci pa puščajo zelo pozitiven vtis glede energije in dejavnosti na sami odpravi. Tako obema Skalno gorovje s svojimi velikani ostaja v lepem spominu in na spisku želja za ponovni obisk v prihodnosti.

Luka Stražar,
vodja odprave