ponedeljek, 11. december 2017
PRIJAVI SE
E-naslov
Geslo
zapomni si me [shrani piškotek]
REGISTRACIJA PRIJAVA
Pozabljeno geslo 
 Prijava / registracija  Prijava na E-novice  English language
POIŠČI

02.11.2017 14:02
IVA ŠIBAV
POHVALA
Forum
Zadnji komentarji
02.12.2017 17:34
Anze Mravlja
Dom na Komni
Vsi komentarji

NOVICE  

sobota, 16. september 2017, ob 11.30 uri, ogledov: 1387

Vladimir Habjan - Čez rob: Gore prebujajo celo paleto čustev

Planinska kultura | Alpinizem | 
Komisija za alpinizem | Odbor Gore in varnost | Odbor za založništvo in informiranje | Planinski vestnik | 
Planinsko društvo Kamnik | 
Objavil(a): Manca Čujež
Na svetlem je ponatis knjige Čez rob, kar priča o tem, da so bralci vzeli za svojo zbirko kratkih zgodb Vladimirja Habjana, ki jih s slikovito in doživeto pisano besedo vabi v naravo, gore, v svet, kjer spoznavamo svoje meje, hkrati pa jim odstira zgode in nezgode človeka v gorah, včasih bridke, pogosto humorne, predvsem pa takšne, ki prebujajo mavrico občutenj. Imenitna priložnost za pogovor z avtorjem - na branje!
“Zgodbe, ki jih držiš v roki, te bodo vodile v neki poseben svet. /…/ Odšel boš v neki drugi svet, kjer ne boš srečal prav veliko ljudi, kjer boš pil vodo iz gorskega izvira, kjer boš jedel tisto, kar boš prinesel s sabo, kjer na poteh ne boš imel markacij, kjer bodo pred tabo strme pregrade in stene, kjer so neobičajno prostrani razgledi, kjer ima narava svojo dušo, in kjer boš morda spoznal, kje so tvoje meje. Narava skriva svoje lepote in takrat, ko se odloči, da jih razkrije, moraš biti pripravljen, da jih ujameš,” beremo v prologu tvojega knjižnega prvenca Čez rob. V naravi pogosto najdeš tudi tisto, česar nisi iskal?
Težko bi rekel pogosto, vendar tu in tam res najdeš tudi kaj takega, česar nisi iskal. Morda še bolje rečeno, kar se ti zgodi in potem ugotoviš, da je bilo nekaj izrednega, izjemnega, nekaj, česar pravzaprav nisi pričakoval. Pa naj gre za zunanji kot tudi notranji svet. Moraš pa – kot je zapisano v prologu in kot je rekel Mali princ – ne samo gledati, pač pa tudi videti. Za to verjetno potrebuješ nekaj občutka, ki po mojem pride z veliko prakse, torej z veliko turami, tudi zahtevnejšimi in v zahtevnejših razmerah. V knjigi Čez rob sem nekaj takšnih zapisal. Ko sem jih za ponatis še enkrat prebral, sem bil kar malo presenečen, saj človeku po toliko časa občutki zbledijo, zdaj pa sem jih ponovno obudil in so spet oživeli v vsej moči kot v času, ko so se zgodili.

Kako si v desetletjih planinskega, alpinističnega in gorskoreševalnega udejstvovanja sam doživljal naravo? Enkrat kot prijateljico, drugič kot nasprotnico?
Večinoma kot prijateljico, ki pa je včasih tudi znala pokazati zobe in takrat si moral iz sebe iztisniti vse, kar si bil takrat sposoben. V mladih letih je lahko to prečenje Ratitovca, kasneje kakšna plezalna smer v zahtevnejših pogojih. Včasih še vedel nisi, da si česa res zmožen. In to je ključno. Razvejanost delovanja v gorah, od vodenih izletov in plezanja do reševanja, ti da potrebno širino. Če bi le hodil po gorah sam ali v družbi kolegov, vsega tega pač ne bi mogel spoznati.

vladimir_habjan_alpinist_foto_osebni_arhiv
Vladimir Habjan, alpinist, gorski reševalec, planinski publicist in urednik Planinskega vestnika, predivo za literarno ustvarjanje črpa iz svoje raznorodne povezanosti z gorami. (foto osebni arhiv)

“Iz prve roke vem, da so pripovedi spravile v dobro voljo zadrtega literarnega zgodovinarja, zato bodo zagotovo v veselje tudi radoživemu in za sveža literarna doživetja odprtemu planincu, gorniku in alpinistu,” je zapisal urednik Miran Hladnik. Kaj pa pravijo bralci?
Mnogi bralci mi svoje vtise sporočajo na tak ali drugačen način, ustno, pismeno, po družabnih omrežjih … Že mnenje urednika, ki je nedvomno eden tistih, ki zna oceniti te reči, me je razveselilo, prav tako kasneje odziv bralcev. V mnogo pogovorih, ki sem jih imel po vsej Sloveniji, sem se o tem tudi sam prepričal. Ljudi, ki obiskujejo gore in tudi berejo, vsekakor zanimajo dogodivščine tistih, ki se gibljemo vsepovsod v različnih okoliščinah. Najbolj pritegnejo seveda odpravarske in alpinistične zgodbe, a tudi takšne, v katerih se sami najdejo.

Prvi natis knjige Čez rob je bil razprodan. Kaj ti kot avtorju pomeni, da so bralci knjigo vzeli toliko za svojo, da je pred njimi že ponatis?
To mi pove, da so jo bralci sprejeli. Saj v bistvu je to lahkotna knjiga, čeprav obravnavam tudi nekatere nesrečne primere, a vendarle je v ospredju človek, ki hodi v hribe in se mu marsikaj dogaja, večkrat tudi kaj humornega. Verjamem, da se je vsak našel vsaj v kakšni zgodbi. Za ponatis pa je zaslužen publicist in založnik Samo Rugelj, ki me je prepričal, da mora biti takšna planinska knjiga v obtoku, kar sem upošteval, in je do ponatisa res dokaj hitro prišlo. Zahvala za to gre seveda založniku – planinski zvezi in Planinski založbi.

Kako dolgo so se medile te zgodbe, preden si jih prelil na papir?
Te zgodbe so najprej nastale v meni, kjer so se kar dolgo medile. Ko so se zmedile, pa ni več trajalo dolgo, da so se izlile na papir. Če se prav spomnim, je vse skupaj nastalo v dveh mesecih, s tem da sem bil en teden doma na dopustu, da sem pisanje končal. V gorah se dogaja veliko, niso pa vse zgodbe za popisati. Že medtem ko hodim ali plezam ali ko poslušam zgodbe hribovskih kolegov, torej med samim dogajanjem ali celo v dolini, včasih razmišljam, da bi bilo to dobro popisati. Vtise je dobro čim prej zapisati, kajti kasneje hitro zbledijo.

vladimir_habjan_knjige_foto_manca_cujez
Habjan ni le uveljavljeni pisec planinskih vodnikov, ampak tudi pravi mojster v leposlovju. (foto Manca Čujež)

Kakšna popotnica tvojemu literarnemu ustvarjanju je bilo prebiranje dosedanje slovenske planinske literature in urednikovanje Planinskemu vestniku?
Vsekakor predstavlja ta literatura velik okvir vseh možnosti pisanja. Pred časom sem za potrebe pogovora v knjižnici za akcijo Brati gore načrtno prebral vse knjige, ki jih stroka določa za planinsko leposlovje, večino od njih drugič. S tem sem dobil dober vpogled v teme in oblike pisanja, kar je vsekakor dobra popotnica. Naredil sem si tudi zapiske, saj mi zna to kdaj še priti prav. Podobno je z urednikovanjem, kjer gre skozi moje in roke kolegov urednikov na stotine planinskih zapisov. Prav gotovo to tudi daje neko širino.

Kratke zgodbe imajo resda (avto)biografsko jedro, a jih nadgrajuje domišljija. Koliko ustvarjalne svobode si si privoščil?
Res je, nekaj domišljije je bilo seveda treba dati. Kot sem zapisal, neke zgodbe so se zgodile meni, druge sem slišal ali bil le poleg. V nekatere sem zapakiral malce več kamuflaže, da se ne bi kdo prepoznal. Takšna je npr. zgodba Poslednja pot, kjer se pojavijo vzorci karakterjev Eda Deržaja, Tineta Miheliča in Pavla Kunaverja. Malce idealiziranja torej tudi. Prvo zgodbo Nezavest pa mi je povedal Miha Kajzelj. To sem zapisal po pripovedi. Ko jo je prebral, je rekel, naj jo kar objavim, da odraža dejansko dogajanje. Pogosto me sprašujejo, kako je bilo pri zgodbi Kako ji je bilo ime? Žal se ta ni zgodila meni, pač pa mi jo je v času vojne za Slovenijo povedal kolega teritorialec. (smeh)

cez_rob_habjan_ilustracije_cedilnik_foto_manca_cujez
Poseben pečat knjigi Čez rob dajejo črno-bele ilustracije Danila Cedilnika - Dena. (foto Manca Čujež)

Od preizkušenj in smrti do zadovoljstva in ljubezni se prepleta v kratkih zgodbah. Kakšno čustvovanje in doživljanje prebujajo gore?
Včasih res neverjetna. Še bolj kot vplivi zunanjega sveta, kar je vsem hribovcem dobro poznano, gre za notranje dogajanje. Pri tem gre za celo paleto čustev, od veselja, navdušenja, radovednosti, pa tja do straha, tesnobe in obupa. Ravno skrajne situacije znajo iz človeka izvleči največ, tudi kaj takega, kar sam ne bi nikoli pričakoval. V tem je ravno ves čar.

Knjiga Čez rob dodaja pomemben kamenček v mozaik slovenskega planinskega leposlovja, saj prinaša sveže žanrske poskuse, kot sta planinska erotična zgodba in planinska detektivka. Te mika še več tovrstnega pisanja? Pravilno ocenjujem, da so ju tudi bralci dobrodošlo sprejeli in si želijo še?
Res je, že več ljudi mi je reklo, kje je nadaljevanje in da bi radi še več zgodb. Pogosto jim pravim, da je tako kratka, da jo lahko preberejo na veceju (smeh). Tega se zavedam, a kaj ko neprestano obstaja to presneto pomanjkanje časa. Nekaj idej imam zapisanih, treba pa jih bo še vreči na papir. Ko ne bom več urednik, zagotovo sledi nadaljevanje …

Poseben pečat knjigi dajejo črno-bele ilustracije Danila Cedilnika - Dena. Kako sta se ujela?
Z Denom se res ni treba kaj ujemati, ker je neverjetno prijazen in priljuden, tako da se včasih tudi konfliktne situacije rešijo povsem enostavno. Sodelovala sva že pri več knjigah, tudi pri Sidartinih vodnikih, kjer je risal skice, in vse, kar je, je to, da ga lahko samo pohvalim.

gorsko_resevanje_arhiv_grs_kamnik
Habjan, tudi gorski reševalec pri GRS Kamnik, predano prostovoljno delo gorskih reševalcev bralcem približuje tudi skozi kratke zgodbe, dokumentarne zapise in prvoosebne pripovedi. (foto arhiv GRS Kamnik)

“Čeprav majhen, sem vseeno prisoten. In včasih se tudi malemu človečku zgodijo velike zgodbe,” skleneš uvodne misli. Velike zgodbe pogosto soustvarjaš kot gorski reševalec. Čez rob je osma knjiga v zbirki Med gorskimi reševalci, uredil si tudi knjigo Reševanje v gorah. Zakaj je pomembno bralcem tudi skozi kratko zgodbo, dokumentarni zapis ali prvoosebno pripoved približati vaše predano prostovoljno delo?
Mislim, da pisanja o reševanjih nikoli ni dovolj. Tu gre za stotine reševalcev, ki so pred mnogimi leti in še vedno opravljajo izjemno delo, ki ga sicer ljudje cenijo, a se pač premalo zavedajo, kako je včasih to težavno. Pa danes še ni tako hudo, le občasno, ko gre za klasično reševanje s prenosom ponesrečenega. Sam se predvsem čudim neverjetnim zgodbam starejših reševalcev, ko so pogosto hodili peš, ko niso imeli takšne tehnične podpore, kot jo imamo zdaj, npr. helikopterja. To so zame vsekakor junaki in te zgodbe bi morale biti napisane.

Ne le uveljavljeni pisec planinskih vodnikov, pravi mojster si tudi v leposlovju. Prvencu Čez rob je sledila knjiga doživetij Živeti z gorami. Bi rekel, da knjige pišejo tebe ali ti knjige?
Mogoče res oboje. Res je, da najprej jaz napišem zgodbo, a ko so objavljene, se pojavljajo vse od pogovorov v knjižnicah, pa na družabnih omrežjih, med kolegi in tako naprej. S tem začnejo živeti svoje življenje. Vse to se vrača, s čimer pa nastajajo ideje za nove zgodbe. Vzajemno torej.

Hvala za pogovor in še na dosti planinskih doživetij, ki bodo budile ustvarjalno domišljijo.

Manca Čujež

Komentarji

Oddaj svoj komentar >>
Prikaži vse komentarje (0)
© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2017
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Išči med

Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
ZADNJE NOVICE
 
Planinska zveza Slovenije
Dvorakova 9, p. p. 214
SI-1001 Ljubljana

+ 386 (0)1 43 45 680
info@pzs.si
Aktualno
Novice
Dogodki, aktivnosti
Zadnje v forumu
Zadnji komentarji
Članarina
Spletna včlanitev
Prednosti članstva
Vrste članstva in cenik
Prijava nezgode
Planinstvo
Planinske koče
Planinske poti
Komisije in odbori
Planinska društva
Planinska kultura
Planinski vestnik
Slovenski planinski muzej
Planinska založba
Življenje pod Triglavom
Podpiram planinstvo
Dohodnina
SMS donacije
Sklad Okrešelj
Naši partnerji
O PZS
Osebna izkaznica
Kontakti / kje smo
Vodstvo
Strokovna služba
Prijava | Registracija Splošni pogoji delovanja O avtorjih