sobota, 16. december 2017
PRIJAVI SE
E-naslov
Geslo
zapomni si me [shrani piškotek]
REGISTRACIJA PRIJAVA
Pozabljeno geslo 
 Prijava / registracija  Prijava na E-novice  English language
POIŠČI

02.11.2017 14:02
IVA ŠIBAV
POHVALA
Forum
Zadnji komentarji
15.12.2017 18:19
Anze Mravlja
Dom na Komni
15.12.2017 18:11
Anze Mravlja
Dom na Komni
02.12.2017 17:34
Anze Mravlja
Dom na Komni
Vsi komentarji

NOVICE  

ponedeljek, 27. november 2017, ob 15. uri, ogledov: 1801

Kyajo Ri povedel z 2 : 0 – Bajec in Bregar brez cilja odprave

Alpinizem | 
Komisija za alpinizem | 
Planinsko društvo Železničar Ljubljana | 
Objavil(a): Matej Ogorevc
Kaj napisati, ko si na istem hribu, v isti steni že drugič polomiš zobe in stena povede s skoraj neulovljivih 2:0? Južna stena Lungaretseja je bila praktično kopna, snega precej manj kot leta 2008. Ker je zelo krušljiva, je bilo v takih razmerah praktično nemogoče vstopiti. Ko je sonce osvetlilo steno, se je začela kanonada kamenja. Ruske rulete pa nama ni dišalo igrati.
Udeleženca odprave:
  • Peter Bajec, vodja (AO Železničar)
  • Primož Bregar, član (AO Železničar)

Ljudje okrog tebe ti, čisto dobronamerno, govorijo, da je »tako že moralo biti« in »sta pa vsaj živa in zdrava«. In prav imajo. Globoko v sebi vem, da imajo prav, ampak zaenkrat je to (še) kilava tolažba. Zelo sva si želela uspeti. In verjela, da nama bo uspelo. Sploh, ker sva zelo natančno načrtovala vsak posamezni dan odprave, hrano, opremo ... Vsako najmanjšo podrobnost sva preučila s številnih zornih kotov in verjela sva, da sva sposobna uresničiti cilj. Da nama nič ne more preprečiti uspeha. In se v tem silnem zagonu dodobra zmotila. Pozabila sva na dva para velikih jajc. Herojskih. Ameriških. Kaj češ, je že moralo tako biti.

ka_pzs_odprave_kyajo_ri_2017_foto_peter_bajec_9
Tudi jak si misli svoje, ko naju gleda sopihati v breg. Foto: Peter Bajec

Za začetek naju je pozdravil pogled na steno, ki je le tu pa tam premogla kaj snega. Nič kaj podobno fotografiji v najinih rokah, ki sem jo posnel leta 2008. Naivno sem se slepil, da se v Himalaji podnebne spremembe ne poznajo tako močno, kot drugje po svetu. Kako nisem pomislil na to možnost, ko sem doma ure in ure buljil v sliko in iskal prehode? Južna stena Lungaretseja je bila popolnoma kopna, zahodna stena Kyajo Rija pa je premogla le tri ledno-snežne trakove. Precej tanke. Dva od njih sta se kasneje izkazala za neuporabna, saj je sonce že obračunalo z njima. Pod steno pa so se bohotili kupi in kupi balvanov, kamenja in šodra, ki naju je čakal, preden bi sploh nadela dereze in prijela za cepine. Kaj češ, je že moralo tako biti.

V primeru bogatejše zime, bi bil vzpon na Lungaretse možen tudi v solo izvedbi, seveda ob primerno izbrani liniji. V teh razmerah pa bi bil tudi v navezi izredno nevaren.

Ko sva se sprijaznila s situacijo, sva začela iskati nove prehode in jih na koncu tudi našla. Ampak debelina ledu je izginjala iz dneva v dan, ko je sonce vsako popoldne za nekaj ur obsijalo steno. Midva pa še ne aklimatizirana in nepripravljena za vzpon. Tako sva na koncu ostala samo z eno linijo, pa še ta je bila spodaj gola. Do konca odprave sva nabrala tri poskuse in prav vsi, so se klavrno končali. Kaj češ, je že moralo tako biti.

ka_pzs_odprave_kyajo_ri_2017_foto_peter_bajec_13

Sončni zahod v ABC-ju. Foto: Peter Bajec

Prvi se je končal že sredi noči v šotoru, ko so želodčne težave Primoža zadržale v spalni vreči. Kaj češ, je že moralo tako biti. Kljub vsemu, pa dan ni šel popolnoma v nič, saj sem zjutraj raziskal dostop do serakov in si ogledal zgornji del stene, ki je nakazoval lepe prehode po strmem žlebu na nekakšno ramo grebena. Med dostopom sem ugotovil, da kobacanje pod steno po levem delu morene ne bo prineslo uspeha. Tako sem na sestopu vdel »stezico« po desnem delu, kar se je izkazalo za malenkost boljšo varianto. Še vedno naporno, ampak vsaj eden na vsakih deset kamnov ostane na svojem mestu, ko stopiš na njega. Boljše kot živo melišče. Kaj češ, je že moralo tako biti.



Splača se imeti s seboj suho meso in konzervirano hrano . Agencija Dream Himalaya Adventures je odlična izbira za odprave v tiste konce. Zanesljivi, učinkoviti, fleksibilni, cenovno ugodni.

Drugi poskus, nekaj dni kasneje se je končal višje, a še vedno klavrno. Želodec se je oglasil šele med slalomiranjem med seraki, ko se je na vzhodu že rojeval novi dan in razkrival kristalno jasno nebo. Hiter izmet vsebine želodčne votline ni prinesel želenih rezultatov, zato sva po razmisleku opustila upe na vzpon. Prekleto bodi (ne)zdravje in Milojka Kolar Celarc. In vlada. In poslanci. In celi svet. Po dolgotrajni računski operaciji sva naračunala, da imava časa še za en sam samcat poslednji poskus. Tako sva opremo pustila pod nekakšnim skalnim previsom in poklapano sestopila v ABC. Vreme je bilo idealno, razmere še dokaj debelo okrašene z ledom, temperature praktično mile. Kaj češ, je že moralo tako biti.ka_pzs_odprave_kyajo_ri_2017_foto_primoz_bregar_17

Začetni skalni raztežaj. Foto: Primož Bregar

Tretji poskus, ponovno nekaj dni kasneje se je končal še višje, a takisto klavrno. Želodec je tokrat ostal krotek, mastil se je s čapatijem in kolesci domače suhe salame, vse skupaj marinirano v toplem čaju z dodatkom cedevite. Dostop čez ledeniško moreno je zopet minil v stadiju izklopljenih možganov. Preventivno, sicer bi koga zadavil. K sreči sva bila pod steno sama, Primož je pa tudi modro izbral položaj nekaj deset korakov za mano. Dan naju pozdravi pri opremi in čez nekaj 10 minut že stojiva na trdem ledu serakov. Skakljava čez razpokice in se izogibava balvanom in njihovim manjšim bratom, ki so v preteklih tednih odletali iz južne stene Lungaretseja. Vznožno snežišče razijo ledeni žlebovi, ki so tečni za prečenje in takrat si želim, da bi imel konopec zavezan na pasu, ne pa zložen v nahrbtniku. Želim si tudi večjo kapaciteto pljuč, ko mi zmanjkuje sape po nekaj deset korakih. Ja, kaj vse si človek ne želi v takih momentih. Da o veliki skledi zelene solate niti ne govorim. Nekaj čez sedem sva na vstopu, pod odurno krušljivo, izmaličeno zajedo, ki pa se po kakih desetih metrih okiti z boljšo skalo. Plazim se čez vstopne metre in prosim za pomoč vse bogove, ki sem pa tja pogledajo dol, da vidijo kaj počne ta človeška rasa. Ja, kako malo je treba, da človek postane pobožen. Plezanje steče, zajeda se je v nadaljevanju oddolžila za spodnjo grozljivko in po kratki prečki sva v nekakšnem širokem žlebu. Sneg dober, led soliden. Nabirava raztežaje in ne opaziva, da je na obisk prišla teta megla, ki sva jo v preteklih tednih že dodobra spoznala. Je kot nadležna soseda, ki se nariše na vratih, ker potrebuje samo nekaj žličk sladkorja. Pa jajce. Potem pa se znajdeš v kuhinji, ona za mizo, neprepričljivo se brani še enega »kafeta«, ker joj, ne more, nima časa, ker ji bo stroj opral »žehto«. A riti pa ne dvigne. No, skratka objame naju megla. Pridruži se še veter in sredi dneva visiva na sidrišču in se gledava, kot bi bila mutava. Naposled se Primož le opogumi in vpraša: »Si razmišljal, kako bova prišla dol?«. »Ne,« mu odvrnem, hladno, še vedno popolnoma osredotočen na plezanje, ki je pred nama. Plezanje bo v nadaljevanju samo še težje, z višino bo dihanje še težje, razmere bog ti ga vedi kakšne. Tudi temperatura je stisnila rep med noge in vztrajno pada. Nekaj časa samo tiho ždiva, veva, da je konec, a nihče ne upa tega povedati na glas. Celo leto priprav, švicanja, matranja, razmišljanja, zbiranja denarja in opreme je bilo zaman. Ponovni poraz. Kaj češ, je že moralo tako biti.
Po vrveh se spustiva v globino. Ure tečejo, vreme se kvari, temperatura pada. Vrvi zmrzujejo. Megla je vedno bolj gosta, da bi jo lahko rezal, bi rekel palček Smuk. Po ne vem koliko spustih stojiva na ravnih tleh ledenika, zbaševa opremo v nahrbtnike in se odkotaliva po moreni v megleno noč in skoraj zgrešiva šotor. Zjutraj pospraviva ABC in se kot pretepena psa odpraviva v dolino. Konec odprave. Konec sanj. Kaj češ, je že moralo tako biti.


Lodž v Maralungu je odličen. Maralung se je izkazal kot odlično in najbolj primerno izhodišča. Namche Bazar je bogato založen, zato velja razmisliti o nakupu potrebne opreme šele v tej vasici.

V naslednjih dneh se sprijazniva s porazom. Sneženje, ki je začelo popoldne po prihodu v Marulung, in je vztrajalo dva popoldneva in dve noči, je vsekakor pomagalo. V nekaj dneh sva spakirala in odhlačala v dolino. Katmandu se v tem mesecu ni popolnoma nič spremenil. Še vedno kaos. Še vedno trobljenje avtomobilov in motorjev. Pretekli tedni počasi bledijo in 6. novembra odletiva iz Nepala in se naslednji dan na Brniku objemava z domačimi. Vesela, da jih spet vidiva. Oni srečni, da sva spet na varnem. Kaj češ, je že moralo tako biti.

ka_pzs_odprave_kyajo_ri_2017_foto_primoz_bregar_21

Končno v snegu in ledu. Foto: Primož Bregar

Zapisal Peter Bajec

Kronološki potek odprave
  • 5. oktober 2017: Odhod z Brnika preko Istanbula v Katmandu
  • 6. oktober 2017: Prihod v Katmandu, urejanje formalnosti, nakup opreme, hrane 
  • 7. oktober 2017: Polet v Luklo in dostop v Phakding 
  • 8. oktober 2017: Pohod Phakding - Namche Bazar in popoldne aklimatizacija do 3750 m 
  • 9. oktober 2017: Namche Bazar - aklimatizacija do 3900 m
  • 10. oktober 2017: Pohod Namche Bazar - Thame in popoldne aklimatizacija do 4200 m 
  • 11. oktober 2017: Nošnja dela opreme v Maralung in povratek v Thame
  • 12. oktober 2017: Pohod v Maralung in nastanitev v lodžu, popoldne aklimatizacija - vzpon na drugo stran doline do 4500 m in ogled stene
  • 13. oktober 2017: Dostop pod steno in postavitev ABC na 5040 m ter odložitev dela opreme, hrane
  • 14. oktober 2017: Počitek v Maralungu
  • 15. oktober 2017: Nošnja opreme in hrane v ABC in spanje gor
  • 16. oktober 2017: Sestop v Maralung in počitek
  • 17. oktober 2017: Popoldne dostop v ABC in spanje gor 
  • 18. oktober 2017: Dostop do serakov pod steno (5200 m) in ogled linije vzpona v Kyajo Ri ter sestop v Maralung. Zaradi želodčnih težav Primož ostane v ABC
  • 19. oktober 2017: Počitek
  • 20. oktober 2017: Popoldne dostop v ABC in spanje gor Naslednji dan želela vstopiti v steno Kyajo Ri
  • 21. oktober 2017: Poskus v steni, obračala na cca. 5340 m. Pod previsom pustila opremo in sestopila v Maralung. Primož ponovno z želodčnimi težavami.
  • 22. oktober 2017: Počitek, Primožu se stanje izboljšuje
  • 23. oktober 2017: Počitek
  • 24. oktober 2017: Vzpon na 5000 m visok kucelj na nasprotni strani doline in študiranje stene
  • 25. oktober 2017: Počitek
  • 26. oktober 2017: Popoldne dostop v ABC in spanje
  • 27. oktober 2017: Poskus v steni Kyajo Ri do višine 5750 m, nato umik zaradi megle, vetra in mraza. Do poznega večera uspeva priti pod steno in najti šotor ABC
  • 28. oktober 2017: Pospravljanje ABC in sestop v Maralung. Popoldne in celo noč sneži
  • 29. oktober 2017: Počitek v Maralung. Popoldne in celo noč sneži
  • 30. oktober 2017: Počitek in pakiranje opreme
  • 31. oktober 2017: Odhod v Namche Bazar 
  • 1. in 2. november 2017: Namche Bazar
  • 3. november 2017: Pohod v Luklo
  • 4. november 2017: Polet v Katmandu 
  • 5. november 2017: Katmandu 
  • 6. november 2017: Polet iz Katmanduja v Istanbul
  • 7. november 2017: Polet iz Istanbula na Brnik

ka_pzs_odprave_kyajo_ri_2017_foto_peter_bajec_24

Megle se že valijo iz doline. Foto: Peter Bajec


Komentarji

Oddaj svoj komentar >>
Prikaži vse komentarje (0)
© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2017
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Išči med

Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
ZADNJE NOVICE
 
Planinska zveza Slovenije
Dvorakova 9, p. p. 214
SI-1001 Ljubljana

+ 386 (0)1 43 45 680
info@pzs.si
Aktualno
Novice
Dogodki, aktivnosti
Zadnje v forumu
Zadnji komentarji
Članarina
Spletna včlanitev
Prednosti članstva
Vrste članstva in cenik
Prijava nezgode
Planinstvo
Planinske koče
Planinske poti
Komisije in odbori
Planinska društva
Planinska kultura
Planinski vestnik
Slovenski planinski muzej
Planinska založba
Življenje pod Triglavom
Podpiram planinstvo
Dohodnina
SMS donacije
Sklad Okrešelj
Naši partnerji
O PZS
Osebna izkaznica
Kontakti / kje smo
Vodstvo
Strokovna služba
Prijava | Registracija Splošni pogoji delovanja O avtorjih