torek, 20. februar 2018
PRIJAVI SE
E-naslov
Geslo
zapomni si me [shrani piškotek]
REGISTRACIJA PRIJAVA
Pozabljeno geslo 
 Prijava / registracija  Prijava na E-novice  English language
POIŠČI

02.11.2017 14:02
IVA ŠIBAV
POHVALA
Forum
Zadnji komentarji
02.02.2018 21:00
Boris Perko
Dom na Komni
Vsi komentarji

NOVICE  

ponedeljek, 29. januar 2018, ob 8.20 uri, ogledov: 986

Elizabeth Hawley visoko nad himalajskimi vrhovi (1923-2018)

Alpinizem | 
Komisija za alpinizem | 
Objavil(a): Manca Čujež
V zgodnjem jutru 26. januarja 2018 je zaradi posledic pljučnice v Katmanduju umrla 94-letna Elizabeth Ann Hawley, legendarna himalajska kronistka, poznana kot Miss Hawley. Daljnega leta 1960 jo je kot Reutersovo poročevalko pot prinesla v Nepal, kjer je ameriška novinarka pognala korenine, četudi ni nikoli zahajala v gore.
Dama pronicljivega pogleda in neizprosnega izpraševanja je postala legendarna popisovalka alpinističnega dogajanja v Himalaji, enciklopedija na dveh nogah, ki se je dobro spomnila tudi srečanj s slovenskimi alpinisti. V svoji dolgi karieri je intervjuvala več tisoč alpinistov in plezalcev z vsega sveta ter ustvarila najpopolnejši arhiv himalajskega alpinizma. Zgodbo načelne in ostre gospe z izjemnim smislom za humor odstirata dokumentarni film Kronistka Himalaje/Keeper Of The Mountains ameriške režiserke Allison Otto in biografija Pokličem te v Katmanduju/I’ll Call You in Kathmandu kanadske pisateljice Bernadette McDonald.

Septembra 2016 je bil v reviji Planinski vestnik objavljen portret Miss Hawley, ki ga poobjavljamo v nadaljevanju.

elizabeth_hawley_planinski_vestnik_foto_manca_cujez
Elizabeth Hawley maja 2017 s Planinskim vestnikom (foto Manca Čujež)

Slovenski alpinisti so žilavi, vztrajni in prijazni - pogovor z Elizabeth Hawley, himalajsko kronistko

Daljnega leta 1960 je Elizabeth Hawley kot Reutersovo poročevalko pot prinesla v Katmandu, kjer je ameriška novinarka pognala korenine, četudi ni nikoli zahajala v gore. Dama pronicljivega pogleda in neizprosnega izpraševanja je postala legendarna popisovalka alpinističnega dogajanja v Himalaji, s katero mi je bilo v veliko čast pozobati nekaj drobtin iz himalajske malhe.


Kar malce me je stiskalo v želodcu, ko sem v mislih premlevala vprašanja za gospodično Hawleyjevo, ki velja za zelo strogo in neusmiljeno izpraševalko in ocenjevalko alpinističnih vzponov, zato jo je marsikdo označil za čarovnico. Nič kaj spodbudna popotnica za srečanje s sivolaso gospo, ki je le nekaj dni pozneje - devetega novembra lani - naštela častitljivih 92 pomladi. Nepalski prijatelj Sudarson Karki mi je pomagal uresničiti nekoliko noro idejo, ki je z nekaj telefonskimi klici in dogovori dobila krila. Plečata stavba stabilnih zidov, ki jim lanski potres ni prišel do živega, je tudi nepalski sedež dobrodelne organizacije Himalayan Trust, ki jo je leta 1960 ustanovil Sir Edmund Hillary. V odprti garaži čemeč svetlomoder hrošč je izdajal, da sva prispela na pravi naslov.

Dama z navdušujočim enciklopedičnim spominom

Z bistrim, prodornim pogledom na vedrem obrazu, ki ga obkroža srebrna preja, v beli bluzi, modri jopici in plisiranem krilu iz nekega drugega časa in kraja, me je sprejela udobno ugnezdena v naslanjač v svoji prostorni delovni sobi. "Pozdravljena, Slovenka, seveda sem za pogovor," me je razorožila z uvodnim pozdravom, "za kateri časopis pa?" "Planinski vestnik." Pokimala je in pobrskala po spominu. "Tudi Tone Škarja piše za to revijo," me je brž umestila v alpinistično periodiko. Potem je moja radovednost ušla z vajeti. Na vprašanje, ali se morebiti spomni prvega slovenskega vzpona na Makalu leta 1975, je odgovorila z vprašanjem: "Kdo pa je dosegel vrh?" Kot prva Stane Belak - Šrauf in Marjan Manfreda - Marjon, zadnji brez uporabe dodatnega kisika. Potem pa še Janko Ažman, Nejc Zaplotnik, Viki Grošelj, Ivč Kotnik in Janez Dovžan. "Spomnim se vzpona brez dodatnega kisika in z Vikijem Grošljem se dobro poznava. Pa tudi z Marijo in Andrejem Štremfljem. Dolgo je že tega, ko smo se srečali. Spominjam se ju kot dobrih alpinistov in prijetnih ljudi. Spomnim se tudi Dava Karničarja in njegovega smučanja z Everesta, dobro se spomnim najinega pogovora o smučanju, predvsem o smučanju zahtevnega odseka ob Ledenem slapu. Tega ne bom pozabila, saj je bil prvi človek, ki je opravil smučarski spust z Everesta," me je navdušila s svojim enciklopedičnim spominom. Občudujoče je zavzdihnila ob novici, da Davo načrtuje smučanje s K2. "Ta vest me še ni dosegla, saj ne sledim vsemu dogajanju v Karakorumu, le v nepalski Himalaji. Ampak spust s K2 pa ne bo od muh."

pv_pzs_elizabeth_hawley_7785_foto_manca_cujez

Modri hrošč, prepoznavni znak Hawleyjeve. Foto: Manca Čujež

Od Reutersove dopisnice do kronistke Himalaje

Zanimalo me je, kaj ji dosežki slovenskih alpinistov v Himalaji povedo o Slovencih. "Zelo so žilavi, vztrajni in prijazni, nikoli nisem imela težav z njimi. Tudi s Stipetom Božićem sva bila v dobrih odnosih," je razložila, navdušena nad sodelovanjem slovenskih alpinistov s hrvaškim, četudi so bili v času razpada Jugoslavije na različnih straneh. Na srečo je bila alpinistična strast močnejša od razdiralne vojne, je poudarila in mimogrede omenila, da je v šestdesetih, še pred prihodom v Nepal, obiskala Dubrovnik.

Po prihodu v Katmandu je že kmalu spoznala, da bo njeno delo prežeto z gorami. Sprva je spremljala ameriške odprave, postajala vse večja poznavalka in nato začela sistematično zbirati podatke o vseh alpinističnih vzponih v nepalski Himalaji. Več tisoč alpinistov je srečala in jih dodobra izprašala o vzponu in vrhu - šteje le vrh s srečno vrnitvijo v dolino: "Samo pomislite na Malloryjev in Irvinov vzpon na Everest leta 1924. Hillaryja so stalno spraševali, ali je bil Mallory prvi na Everestu, in vedno je odgovarjal, da je bil zanj junak, in da bi bil zelo vesel, če bi dosegel vrh, ampak gore ne preplezaš, če se ne vrneš živ. Zato torej ni dvoma o prvopristopništvu. Ko je Hillary mnogo let pozneje z vrha Everesta poklical očeta, ga je ta spomnil, da je šele na polovici poti, kar je sicer uničilo veselje, ampak tako je."

Slovenci na Everestu, Slovenci v Himalajski zbirki

V knjigi mi je želela pokazati fotografijo popolnoma pobeljenega okostja Britanca Georgea Malloryja, kot ga je leta 1999 našel ameriški alpinist Conrad Anker, in me usmerila h knjižni polici. Skoraj na pamet pozna postavitev dragocenih knjižnih spomenikov, ki ji jih prinašajo alpinisti. V vseh teh letih je intervjuvala na tisoče odpravarjev in vsi podatki so zbrani v Himalajski zbirki. "Beležimo le odpravarske vrhove in ne treking vrhov, ker jih je preprosto preveč. Trenutno imam tri asistente, ki zame obdelajo podatke o odpravah, ki jih dobimo od Planinske zveze Nepala. Imam tri obrazce, enega ob prihodu v Nepal z vprašanji o načrtih, s katerimi nekdo pride, o nastanitvi in o osnovnih informacijah, poleg tega še biografski obrazec z osnovnimi podatki o teh ljudeh, tretjega pa po vrnitvi z odprave, kjer zabeležimo informacije o vzponu, kot jih navedejo sami, osnovne podatke o baznih taborih ... Moja pomočnica to vnese v računalnik, podatke pa obdeluje naš računalniški strokovnjak v Michiganu, saj zbirko sponzorira Ameriška planinska zveza," je pojasnila Hawleyjeva.

"Lahko pogledava, koliko Slovencev se je povzpelo na Everest," je predlagala in svoji pomočnici naročila, naj preveri v obširni podatkovni bazi. Deset jih je našla in si kar malce lomila jezik ob branju imen: Franc Pepevnik, Pavle Kozjek, Davorin Karničar, Franc Oderlap, Tadej Golob, Matej Flis, Gregor Lačen, Viktor Mlinar, Marko Lihteneker in Tomaž Jakofčič. Preostalo šesterico, ki jo pionirsko začenjata Andrej Štremfelj in Jernej Zaplotnik ter nadaljujejo Stanislav Belak - Štrauf, Viktor Grošelj, Marija Štremfelj (ob njej še enkrat Andrej Štremfelj) in Janez Jeglič - smo izbrskale na dan ob pregledu jugoslovanskih vzponov na streho sveta. Ime, priimek, tudi vzdevek, datum, ura, državljanstvo, spol, starost, smer pristopa, vzpon z dodatnim kisikom ali brez, smrtne žrtve - o vsem tem pričajo njeni zbrani podatki.

pv_pzs_elizabeth_hawley_7744_foto_manca_cujez

Seznam jugoslovanskih in slovenskih vzponov na Everest iz Himalajske zbirke. Foto: Manca Čujež

Nikoli se ni ukvarjala z alpinizmom

V več kot pol stoletja, ki ga je posvetila alpinizmu, je ta doživel vrsto korenitih sprememb: "Velika sprememba je bil tok Vzhodnoazijcev v Himalaji od poznih šestdesetih let dalje in seveda komercializacija vzponov v devetdesetih. Ne le da se je povečalo število alpinistov, tudi raven kakovosti vzponov se je zvišala, predvsem zaradi razvoja plezalne tehnike v Evropi in ZDA. Če se spomnimo prvopristopnikov na Everest, je prav neverjetno, kaj so imeli oblečeno, kakšno opremo so uporabljali ..." jo je v mislih odneslo v neke druge čase.

Nikoli se ni ukvarjala z alpinizmom, četudi že 56 let živi v Nepalu, kamor sicer množice vsako leto romajo prav zaradi opojnih višav: "Prav res nisem nikoli plezala niti planinarila. Najvišje, kjer sem bila v Nepalu, je samostan Tengboče (nadmorska višina 3.867 m, op. a.) v Kumbuju. Ko sem leta 1960 postala Reutersova dopisnica, sem ugotovila, da bo alpinizem postal pomemben del mojega dela, zato sem se poučila o alpinizmu, srečala številne alpiniste ..." In kakšen je (bil) njen ključ pri ocenjevanju, ali je nekdo dosegel vrh? "Verjamem, da je kdo tudi goljufal, kar se je včasih izkazalo leta po vzponu, ampak že v prvem pogovoru po sestopu nekaj ni zvenelo prav, v opisih alpinistov so se pojavljala nasprotja. Sicer se predvideva, da alpinisti govorijo resnico, a če je le mogoče, njihove besede preverimo še pri drugih odpravah oziroma alpinistih, ki so bili hkrati na gori. Poglejmo primer Španke Edurne Pasaban in Korejke Oh Eun-Sun, ki sta se obe želeli kot prva ženska povzpeti na vse osemtisočake. Sporen je bil vzpon na Kangčendzengo, a ni dvoma, da jo je Edurne osvojila, saj so bile hkrati na gori še štiri druge odprave, ki so to potrdile, medtem ko je Korejkin vzpon sporen, saj so se njene navedbe in pričanje višinskih nosačev razlikovali, dvomljive so fotografije z vrha, pa tudi v korejski alpinistični javnosti so deljena mnenja, saj nima dovolj zanesljivih dokazov."

"Težko spleteš pristen odnos z nekom, ki ga srečaš le nekajkrat"

Številne raziskovalce nekoristnega sveta je pogosto srečevala in z njimi spletla trajnejše vezi. "Predvsem z Rainholdom Messnerjem, ki se je stalno vračal in opravil veliko uspešnih vzponov. Zelo zanimiv človek je, predvsem pa je bilo zanimivo opazovati, kako se je spremenil. Ko sem ga srečala prvič po odpravi na Manaslu, je bil preprost fant s hribov, skozi leta pa je postal precej bolj prefinjen, uglajen in razgledan človek, bil je član Evropskega parlamenta, odprl je več muzejev, odlično govori angleško. Še vedno me obišče, kadar pride v Katmandu," se je razgovorila in omenila tudi prvopristopnika na Everest Edmunda Hillaryja: "Nisva se spoznala, ko se je povzpel na Everest, ampak pozneje, ko je plezal na nižje himalajske vrhove, gradil šole, bolnišnice. Dosti sva sodelovala in postala tesna prijatalja. Bila sem tudi na njegovem pogrebu, to je bilo zadnjič, da sem zapustila Katmandu. Sicer pa z alpinisti nisem ravno prijateljevala, saj težko spleteš pristen odnos z nekom, ki ga srečaš le nekajkrat. Nekatere imam zelo rada, uživam v srečanjih, nekateri so naporni ..." "Imate prijatelje tudi iz Slovenije?" sem jo pobarala. "Tomaž Humar, ki je umrl na Langtang Lirungu, je bil moj prijatelj in njegova zdravnica Anda Perdan tudi. Rada bi ji predala najlepše pozdrave."

pv_pzs_elizabeth_hawley_7710_foto_manca_cujez

 Elizabeth Hawley med brskanjem po knjigah in spominu. Foto: Manca Čujež

Kokakolo je našla tudi v Nepalu

Kot znanka kopice alpinistov se je pogosto srečala tudi s smrtjo. "Arhivirala sem podatek o smrti, nisem pa teh smrti nikoli doživljala osebno," je poudarila gospa, ki je bolj samotarske narave: "V Nepalu nimam tesnih prijateljev, več jih imam iz tujine. Živim sama, k meni prihaja medicinska sestra, ki skrbi zame, sicer pa sem rada sama. Rada imam svojo družbo." Stik s sorodniki in prijatelji danes s pomočjo sodobnih komunikacijskih valov ohranja precej lažje kot nekdaj, ko je v ZDA pošiljala pisma, ki so na drugo stran luže potovala več tednov, nazaj pa občasno zašla z idealne poti in včasih naredila obvoz prek Kartuma v Sudanu, znašla pa so se tudi v Neaplju.

Na vse konce in kraje se je razvijal najin pogovor, gospodična Hawley je kot živa enciklopedija na dveh nogah nizala imena in podatke iz zgodovine, a potožila, da je kratkoročni spomin njena šibka točka. Vendar njena ekipa sodelavcev prevzema štafeto in nadaljuje z ustvarjanjem razkošnega arhiva Himalajske zbirke. Med njimi je tudi nemška alpinistka, ki je v času jesenskega indijskega zaprtja meje z Nepalom in pomanjkanja goriva po nepalski prestolnici lovila alpiniste kar na kolesu. "To je dobro za zdravje, pa tudi v brk nepalski politiki, v kateri je preveč orlov, da bi se kaj spremenilo," je navrgla prodorna sogovornica, ki se tudi sama ni dosti spremenila. Razen nekaj besed ne zna nepalsko, ker vedno kdo govori angleško, kot je opravičujoče pripomnila, niti ne zna skuhati niti tradicionalnega nepalskega obroka dal bata, a se v preddverju Himalaje odlično počuti. V prvih letih je pogrešala kokakolo, ki jo je kmalu našla tudi v Nepalu, še vedno pa pogreša trgovino z oblačili, ki bi zadovoljila okus uglajene priletne dame.

 
Z Elizabeth Hawley se je pogovarjala Manca Čujež.

Komentarji

Oddaj svoj komentar >>
Prikaži vse komentarje (0)
© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2018
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Išči med

Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
ZADNJE NOVICE
 
Planinska zveza Slovenije
Ob železnici 30a, p. p. 214
SI-1001 Ljubljana

+ 386 (0)1 43 45 680
info@pzs.si
Aktualno
Novice
Dogodki, aktivnosti
Zadnje v forumu
Zadnji komentarji
Članarina
Spletna včlanitev
Prednosti članstva
Vrste članstva in cenik
Prijava nezgode
Planinstvo
Planinske koče
Planinske poti
Komisije in odbori
Planinska društva
Planinska kultura
Planinski vestnik
Slovenski planinski muzej
Planinska založba
Življenje pod Triglavom
Podpiram planinstvo
Dohodnina
SMS donacije
Sklad Okrešelj
Naši partnerji
O PZS
Osebna izkaznica
Kontakti / kje smo
Vodstvo
Strokovna služba
Prijava | Registracija Splošni pogoji delovanja O avtorjih