NOVICE
torek, 26. februar 2019, ob 14.30 uri, ogledov: 2815 Sončna Tista lepa leta Rada Kočevarja in Mojce Volkar Trobevšek| Planinska kultura | Alpinizem | | | Odbor za založništvo in informiranje | Komisija za alpinizem | | | | Objavil(a): Manca Ogrin | | Pomladno sonce smo 23. februarja na Festivalu gorniškega filma v še toplejši in srčnejši obliki pripeljali v Cankarjev dom - v pogovoru z Radom Kočevarjem in Mojco Volkar Trobevšek ob izidu knjige Tista lepa leta: Spomini Rada Kočevarja. Mladostni zanos življenjske energije 90-letnega prejemnika priznanja PZS za življenjsko delo v alpinizmu bo prisotne spremljal še dolgo, dolgo, prav tako pa navduševal bralce. | Rado Kočevar (1928), eno največjih imen slovenskega alpinizma, je pripadal prvi povojni generaciji, ki je v takratni alpinizem vnesla nekaj športnega duha, nov pristop k plezalnim problemom in predvsem drznost. Od leta 1946 do sredine petdesetih so se lotevali smeri, ki so bile za tiste čase na meji mogočega. S peto in zgornjo šesto težavnostno stopnjo so dosegli in presegli dosežke predvojne generacije in opravili tudi z nekdanjimi predsodki. Vse te zgodbe z veliko začetnico zdaj domujejo med platnicami knjige Tista lepa leta: Spomini Rada Kočevarja, ki je izšla pri Planinski zvezi Slovenije, v soboto pa smo jo v pogovoru s Kočevarjem ter urednico in soavtorico knjige Mojco Volkar Trobevšek, tudi scenaristko dokumentarnega filma o Radu Kočevarju Tista lepa leta, pospremili med bralce. Poleg avtorjev je pomemben prispevek h knjigi dodal tudi recenzent France Malešič.
Knjigo Tista lepa leta: Spomini Rada Kočevarja so na pot med bralce pospremili Rado Kočevar, Mojca Volkar Trobevšek in Manca Čujež (foto Igor Kuster/FGF)
Kočevarjeva osupljiva alpinistična pot korenini v letu 1946, ko se je med vzponom na Skuto čez Konja, ki ga je opravil s sošolcema Francetom Zupanom in Srečom Pogačarjem, "rodil Rado Kočevar, najuspešnejši alpinist moje generacije", kot je Zupan slikovito opisal lani, ko se jima je Planinska zveza Slovenije poklonila s priznanjem za življenjsko delo v alpinizmu. Istega leta se je na Kamniškem sedlu udeležil alpinističnega tečaja, decembra pa komaj ušel snežnemu plazu v Planjavi, kar "se je na srečo končalo le z nekaj praskami, nekaj izbitimi zobmi in zvito nogo".
"Bili smo študentje, večkrat lačni kot siti, in že samo dostop do
sten je bil vsakokrat znova svojevrstna dogodivščina, a sem prav zaradi
teh razmer še bolj krepil svoj značaj; utrjeval sem voljo in vztrajnost,
kar mi je zelo prav prišlo tudi v nadaljnjem poklicnem in družinskem
življenju," v uvodni besedi poudarja Kočevar, ki se nostalgično spominja tudi prijateljev, s katerimi se je navezal na vrv: "Ne spominjam se več prav vseh podrobnosti in tudi kakšno ime sem
pozabil, a prijateljev, ki so z mano delili lepo in hudo, ne bom pozabil
nikoli. Tista lepa leta so bila zares lepa, a žal jih nikoli več ne bo
nazaj." Kot poudarja, mu še danes izjemno veliko pomenijo srečanja z alpinisti veterani. Izjemno ponosen pa je tudi, da je med bralci knjiga njegovih spominov, kar mu pomeni toliko, kot leta 1948, ko je od planinske zveze dobil prvo najlonsko plezalno vrv.
 Mojca Volkar Trobevšek in Rado Kočevar sta najprej ob snemanju filma, nato pa ob snovanju knjige tkala dragocene prijateljske vezi (foto Manca Čujež)
Ne le z nekdanjimi soplezalci, posebno prijateljstvo se je stkalo tudi med njima z Mojco Volkar Trobevšek,
ki je že med snemanjem filma pri Radu občudovala njegovo
potrpežljivost, mirnost in predanost, skupaj z alpinistom Silvom Karom
pa sta ga spodbudila, da svoje zgodbe tudi zapiše: "Ideja za knjigo
se je rodila tam, kjer se je rodil Rado kot alpinist - v stenah nad
Kamniško Bistrico neke čudovite jeseni, ko smo snemali dokumentarni film
o Radu in njegovih soplezalcih. Tako potrpežljivega človeka še nisem
srečala. Mraz, veter, čakanje, žeja, lakota, dolgčas - nič ga ni
spravilo v slabo voljo. Večino časa sem samo poslušala in opazovala,
redko kaj vprašala, ves čas pa sem natančno beležila njegovo zgodbo in
si jo želela nekoč tudi prebrati. Že takrat sem vedela, da bo pot
dolga."
Knjiga se je rojevala skoraj desetletje. Rado se je pri 80 pomladih udeležil računalniškega tečaja in si leta 2011 kupil računalnik, nato pa je svoje zapiske in fotografije predal Mojci, ki jim je vdihnila končno knjižno podobo. Knjigo Tista lepa leta: Spomini Rada Kočevarja bogati tudi pisanje Franceta Zupana, Cirila Debeljaka in drugih alpinističnih tovarišev, pa odseki iz člankov, objavljenih v Planinskem vestniku, saj je Volkar Trobevškova ocenila, da bo slikovit mozaik spominov tako dobil še celovitejšo podobo.
Kočevar je največje uspehe dosegel v navezi s Cirilom Debeljakom - Cicem. Le teden po tem, ko sta se leta 1948 spoznala na plezalnem tečaju na Korošici, sta ponovila Čopov steber v osmih urah, kar se je zdelo nemogoče, saj so takšne smeri v tistem času plezali vsaj z enim bivakom, prva plezalca - Joža Čop in Pavla Jesihova - pa sta potrebovala skoraj ves teden. Severna stena Travnika s prvo ponovitvijo Aschenbrennerja (naveza Kočevar-Janez Frelih), najtežje do tedaj preplezane smeri v naših gorah, je leta 1948 pomenila alpinistično pomlad slovenskega naroda. Od tam naprej je šel razvoj naglo naprej. S Cicem sta leta 1949 preplezala Centralni steber v Dedcu in s tem premagala prvo smer zgornje šeste težavnostne stopnje pri nas. Kot je poudaril Kočevar, sta se šele pozneje zavedala, koliko sta med plezanjem nosila glavo naprodaj, potem pa še oba tako rekoč "obvisela na enem klinu, ki pa ga je Cic res dobro zabil".
Vedno nasmejani Rado z alpinističnimi zapiski vse od leta 1946 dalje (foto Igor Kuster/FGF)
Kočevar je veljal za najmočnejšega in najbolj predanega plezalca generacije, ki
je orala ledino in s svojim vrhunskim plezanjem prehitevala čas, zaradi
česar so slišali marsikatero krepko, v Radovem spričevalu z zveznega
alpinističnega tečaja za inštruktorje iz leta 1947 pa je bilo celo
zapisano, "da preskakuje razvojne stopnje, ki so potrebne plezalcu, če hoče doseči potrebno varnost in sigurnost v steni". Tudi na Špik ga veže vrsta spominov. Skalaško
sta ponovila s Frelihom leta 1948, severovzhodni raz, današnjo Cizljevo
smer, pa po neuspelem poskusu prepustila češkim plezalcem čez nekaj
let. V
Špiku je naključno pomagal tudi pri gorskem reševanju hudo
poškodovanega plezalca v Direktni smeri, in to po plezalnem maratonu v
Prisojniku, pozneje pa je vstopil tudi v vrste gorskih reševalcev.
Prav tako je bil doma v snegu in ledu, opravil prvi zimski vzpon v Skalaški smeri v Triglavu, do takrat najdaljši v zimskih razmerah pri nas preplezani smeri, nato pa začel pogledovati proti francoskim Alpam. Prvič se je pri 22 letih na Mont Blanc odpravil kar sam, z vlakom in maminimi desetimi dolarji v žepu. "O vzponu na Mont Blanc sem bral v Planinskem vestniku. Rekel sem si, če bo lepo vreme, mi bo uspelo. Prišel sem na vrh Mont Blanca, tam sem srečal francosko skupino in sem vodnika vprašal za pot do Mer de Glace. Sledil sem njihovim stopinjam in tako prečil Mont Blanc. Danes to za gorskega smučarja ni nič posebnega, takrat je bilo pa drugače," je spomine obujal nasmejani 90-letnik. Njegovega alpinističnega ognja v mladosti ni moglo prav nič ustaviti! Pozneje je opravil tudi vzpon čez Hudičev greben v Mont Blanc du Taculu, ki sodi med težje plezalne ture v klasični dobi alpinizma v Alpah, prečenje Grépona in vzpon v južni steni Velikanovega zoba.
Na predstavitvi knjige Tista lepa leta: Spomini Rada Kočevarja na 13. Festivalu gorniškega filma (foto Igor Kuster/FGF)
Kot alpinistični inštruktor je svoje znanje predajal prihodnjim rodovom plezalcem, tudi poznejšim velikim imenom slovenskega himalajizma, kot sta Janko Ažman in Stane Belak - Šrauf, ki mu je iz Himalaje redno pošiljal razglednice, najbolj pa navdušuje Kočevarjevo razmišljanje, da "če so učenci boljši, potem so bili učitelji dobri". Že v mladosti ga je uročilo tudi turno smučanje in po zasneženih strminah je vijugal še do nedavnega, zdaj pa zaradi težav s kolki več plava - enkrat tedensko eno uro neprekinjeno trenira v bazenu. Vsak dan tudi zjutraj in zvečer telovadi, poleg tega neustavljivo vrti pedala sobnega kolesa, na katerem je nabral že več kot 46 tisoč kilometrov, tako da bi lahko z njim po ekvatorju obkrožil Zemljo, prav nič pa ne zaostaja s kilometri na treking kolesu. Nič nenavadnega, saj je že pred 70 leti gore doživljal tudi na kolesu, pa ne na gorskem, četudi v resnih gorah. Po plezanju z Janezom Zupetom v Poljskih devicah nad Robanovim kotom leta 1948 sta si želela skrajšati pot do doma, zato sta si pod Okrešljem privezala kolo na nahrbtnik in ga nesla na Kamniško sedlo, od tam pa se vratolomno spustila v Kamniško Bistrico.
"Radova zgodba na videz ni dramatična, ni senzacionalna in ni napeta.
V sodobnem svetu, ki je velikokrat poln lažnivega blišča in zaigranih
čustev, se ne počuti najbolje. Ta zgodba je polna malih korakov, velikih
odločitev, trdega dela, tovarištva, pristne ljubezni do gora in
sočloveka ter neomajne vztrajnosti, ki so iz Rada ustvarili vrhunskega
plezalca in vrhunskega človeka," lahko le prikimamo besedam Volkar Trobevškove, bralcem knjige pa zaželimo, da jih Radov mladostni zanos zrele življenjske energije spremlja še dolgo, dolgo!
Manca Čujež
------------------------
|
 Komentarji
| |
|
Franc Zabukošek, petek, 1. marec 2019, ob 15.05 uri
Spoštovani g. Rado ! Čestitam Vam za življensko delo v alpinizmu in tudi za življenski jubilej. Spoznala sva se ob smrti Ivana Arnška iz Argentine, skaterim sta plezala v Dedcu in Ojstrici. Na gorniškem festivalu sva se tudi srečala in spoznal sem, da ste dobrodušen in prijeten sogovornik.
Želim Vam še lepa in srečna leta v svojih spominih in sprehodih.
Vse dobro želim, Bohlonej. k smo prijatli ! Franc Zabukošek |
|
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
Za oddajo komentarja se 
Prijava
O avtorjih