četrtek, 23. maj 2019
PRIJAVI SE
E-naslov
Geslo
zapomni si me [shrani piškotek]
REGISTRACIJA PRIJAVA
Pozabljeno geslo 
 Prijava / registracija  Prijava na E-novice  English language
POIŠČI

Forum
Zadnji komentarji
Vsi komentarji

NOVICE  

torek, 26. februar 2019, ob 14.30 uri, ogledov: 808

Sončna Tista lepa leta Rada Kočevarja in Mojce Volkar Trobevšek

Planinska kultura | Alpinizem | 
Odbor za založništvo in informiranje | Komisija za alpinizem | 
Objavil(a): Manca Čujež
Pomladno sonce smo 23. februarja na Festivalu gorniškega filma v še toplejši in srčnejši obliki pripeljali v Cankarjev dom - v pogovoru z Radom Kočevarjem in Mojco Volkar Trobevšek ob izidu knjige Tista lepa leta: Spomini Rada Kočevarja. Mladostni zanos življenjske energije 90-letnega prejemnika priznanja PZS za življenjsko delo v alpinizmu bo prisotne spremljal še dolgo, dolgo, prav tako pa navduševal bralce.
Rado Kočevar (1928), eno največjih imen slovenskega alpinizma, je pripadal prvi povojni generaciji, ki je v takratni alpinizem vnesla nekaj športnega duha, nov pristop k plezalnim problemom in predvsem drznost. Od leta 1946 do sredine petdesetih so se lotevali smeri, ki so bile za tiste čase na meji mogočega. S peto in zgornjo šesto težavnostno stopnjo so dosegli in presegli dosežke predvojne generacije in opravili tudi z nekdanjimi predsodki. Vse te zgodbe z veliko začetnico zdaj domujejo med platnicami knjige Tista lepa leta: Spomini Rada Kočevarja, ki je izšla pri Planinski zvezi Slovenije, v soboto pa smo jo v pogovoru s Kočevarjem ter urednico in soavtorico knjige Mojco Volkar Trobevšek, tudi scenaristko dokumentarnega filma o Radu Kočevarju Tista lepa leta, pospremili med bralce. Poleg avtorjev je pomemben prispevek h knjigi dodal tudi recenzent France Malešič.

13.FGF_photo_Igor_KUSTER__6
Knjigo Tista lepa leta: Spomini Rada Kočevarja so na pot med bralce pospremili Rado Kočevar, Mojca Volkar Trobevšek in Manca Čujež (foto Igor Kuster/FGF)

Kočevarjeva osupljiva alpinistična pot korenini v letu 1946, ko se je med vzponom na Skuto čez Konja, ki ga je opravil s sošolcema Francetom Zupanom in Srečom Pogačarjem, "rodil Rado Kočevar, najuspešnejši alpinist moje generacije", kot je Zupan slikovito opisal lani, ko se jima je Planinska zveza Slovenije poklonila s priznanjem za življenjsko delo v alpinizmu. Istega leta se je na Kamniškem sedlu udeležil alpinističnega tečaja, decembra pa komaj ušel snežnemu plazu v Planjavi, kar "se je na srečo končalo le z nekaj praskami, nekaj izbitimi zobmi in zvito nogo"

"Bili smo študentje, večkrat lačni kot siti, in že samo dostop do sten je bil vsakokrat znova svojevrstna dogodivščina, a sem prav zaradi teh razmer še bolj krepil svoj značaj; utrjeval sem voljo in vztrajnost, kar mi je zelo prav prišlo tudi v nadaljnjem poklicnem in družinskem življenju," v uvodni besedi poudarja Kočevar, ki se nostalgično spominja tudi prijateljev, s katerimi se je navezal na vrv: "Ne spominjam se več prav vseh podrobnosti in tudi kakšno ime sem pozabil, a prijateljev, ki so z mano delili lepo in hudo, ne bom pozabil nikoli. Tista lepa leta so bila zares lepa, a žal jih nikoli več ne bo nazaj." Kot poudarja, mu še danes izjemno veliko pomenijo srečanja z alpinisti veterani. Izjemno ponosen pa je tudi, da je med bralci knjiga njegovih spominov, kar mu pomeni toliko, kot leta 1948, ko je od planinske zveze dobil prvo najlonsko plezalno vrv.

mojca_volkar_trobevsek_rado_kocevar_foto_manca_cujez
Mojca Volkar Trobevšek in Rado Kočevar sta najprej ob snemanju filma, nato pa ob snovanju knjige tkala dragocene prijateljske vezi (foto Manca Čujež)

Ne le z nekdanjimi soplezalci, posebno prijateljstvo se je stkalo tudi med njima z Mojco Volkar Trobevšek, ki je že med snemanjem filma pri Radu občudovala njegovo potrpežljivost, mirnost in predanost, skupaj z alpinistom Silvom Karom pa sta ga spodbudila, da svoje zgodbe tudi zapiše: "Ideja za knjigo se je rodila tam, kjer se je rodil Rado kot alpinist - v stenah nad Kamniško Bistrico neke čudovite jeseni, ko smo snemali dokumentarni film o Radu in njegovih soplezalcih. Tako potrpežljivega človeka še nisem srečala. Mraz, veter, čakanje, žeja, lakota, dolgčas - nič ga ni spravilo v slabo voljo. Večino časa sem samo poslušala in opazovala, redko kaj vprašala, ves čas pa sem natančno beležila njegovo zgodbo in si jo želela nekoč tudi prebrati. Že takrat sem vedela, da bo pot dolga."

Knjiga se je rojevala skoraj desetletje. Rado se je pri 80 pomladih udeležil računalniškega tečaja in si leta 2011 kupil računalnik, nato pa je svoje zapiske in fotografije predal Mojci, ki jim je vdihnila končno knjižno podobo. Knjigo Tista lepa leta: Spomini Rada Kočevarja bogati tudi pisanje Franceta Zupana, Cirila Debeljaka in drugih alpinističnih tovarišev, pa odseki iz člankov, objavljenih v Planinskem vestniku, saj je Volkar Trobevškova ocenila, da bo slikovit mozaik spominov tako dobil še celovitejšo podobo.

Kočevar je največje uspehe dosegel v navezi s Cirilom Debeljakom - Cicem. Le teden po tem, ko sta se leta 1948 spoznala na plezalnem tečaju na Korošici, sta ponovila Čopov steber v osmih urah, kar se je zdelo nemogoče, saj so takšne smeri v tistem času plezali vsaj z enim bivakom, prva plezalca - Joža Čop in Pavla Jesihova - pa sta potrebovala skoraj ves teden. Severna stena Travnika s prvo ponovitvijo Aschenbrennerja (naveza Kočevar-Janez Frelih), najtežje do tedaj preplezane smeri v naših gorah, je leta 1948 pomenila alpinistično pomlad slovenskega naroda. Od tam naprej je šel razvoj naglo naprej. S Cicem sta leta 1949 preplezala Centralni steber v Dedcu in s tem premagala prvo smer zgornje šeste težavnostne stopnje pri nas. Kot je poudaril Kočevar, sta se šele pozneje zavedala, koliko sta med plezanjem nosila glavo naprodaj, potem pa še oba tako rekoč "obvisela na enem klinu, ki pa ga je Cic res dobro zabil".

13.FGF_rado_kocevar_photo_Igor_KUSTER
Vedno nasmejani Rado z alpinističnimi zapiski vse od leta 1946 dalje (foto Igor Kuster/FGF)

Kočevar je veljal za najmočnejšega in najbolj predanega plezalca generacije, ki je orala ledino in s svojim vrhunskim plezanjem prehitevala čas, zaradi česar so slišali marsikatero krepko, v Radovem spričevalu z zveznega alpinističnega tečaja za inštruktorje iz leta 1947 pa je bilo celo zapisano, "da preskakuje razvojne stopnje, ki so potrebne plezalcu, če hoče doseči potrebno varnost in sigurnost v steni". Tudi na Špik ga veže vrsta spominov. Skalaško sta ponovila s Frelihom leta 1948, severovzhodni raz, današnjo Cizljevo smer, pa po neuspelem poskusu prepustila češkim plezalcem čez nekaj let. V Špiku je naključno pomagal tudi pri gorskem reševanju hudo poškodovanega plezalca v Direktni smeri, in to po plezalnem maratonu v Prisojniku, pozneje pa je vstopil tudi v vrste gorskih reševalcev.

Prav tako je bil doma v snegu in ledu, opravil prvi zimski vzpon v Skalaški smeri v Triglavu, do takrat najdaljši v zimskih razmerah pri nas preplezani smeri, nato pa začel pogledovati proti francoskim Alpam. Prvič se je pri 22 letih na Mont Blanc odpravil kar sam, z vlakom in maminimi desetimi dolarji v žepu. "O vzponu na Mont Blanc sem bral v Planinskem vestniku. Rekel sem si, če bo lepo vreme, mi bo uspelo. Prišel sem na vrh Mont Blanca, tam sem srečal francosko skupino in sem vodnika vprašal za pot do Mer de Glace. Sledil sem njihovim stopinjam in tako prečil Mont Blanc. Danes to za gorskega smučarja ni nič posebnega, takrat je bilo pa drugače," je spomine obujal nasmejani 90-letnik. Njegovega alpinističnega ognja v mladosti ni moglo prav nič ustaviti! Pozneje je opravil tudi vzpon čez Hudičev greben v Mont Blanc du Taculu, ki sodi med težje plezalne ture v klasični dobi alpinizma v Alpah, prečenje Grépona in vzpon v južni steni Velikanovega zoba.

13FGF_tista_lepa_leta_foto_igor_kuster
Na predstavitvi knjige Tista lepa leta: Spomini Rada Kočevarja na 13. Festivalu gorniškega filma (foto Igor Kuster/FGF)

Kot alpinistični inštruktor je svoje znanje predajal prihodnjim rodovom plezalcem, tudi poznejšim velikim imenom slovenskega himalajizma, kot sta Janko Ažman in Stane Belak - Šrauf, ki mu je iz Himalaje redno pošiljal razglednice, najbolj pa navdušuje Kočevarjevo razmišljanje, da "če so učenci boljši, potem so bili učitelji dobri"Že v mladosti ga je uročilo tudi turno smučanje in po zasneženih strminah je vijugal še do nedavnega, zdaj pa zaradi težav s kolki več plava - enkrat tedensko eno uro neprekinjeno trenira v bazenu. Vsak dan tudi zjutraj in zvečer telovadi, poleg tega neustavljivo vrti pedala sobnega kolesa, na katerem je nabral že več kot 46 tisoč kilometrov, tako da bi lahko z njim po ekvatorju obkrožil Zemljo, prav nič pa ne zaostaja s kilometri na treking kolesu. Nič nenavadnega, saj je že pred 70 leti gore doživljal tudi na kolesu, pa ne na gorskem, četudi v resnih gorah. Po plezanju z Janezom Zupetom v Poljskih devicah nad Robanovim kotom leta 1948 sta si želela skrajšati pot do doma, zato sta si pod Okrešljem privezala kolo na nahrbtnik in ga nesla na Kamniško sedlo, od tam pa se vratolomno spustila v Kamniško Bistrico.

"Radova zgodba na videz ni dramatična, ni senzacionalna in ni napeta. V sodobnem svetu, ki je velikokrat poln lažnivega blišča in zaigranih čustev, se ne počuti najbolje. Ta zgodba je polna malih korakov, velikih odločitev, trdega dela, tovarištva, pristne ljubezni do gora in sočloveka ter neomajne vztrajnosti, ki so iz Rada ustvarili vrhunskega plezalca in vrhunskega človeka," lahko le prikimamo besedam Volkar Trobevškove, bralcem knjige pa zaželimo, da jih Radov mladostni zanos zrele življenjske energije spremlja še dolgo, dolgo!

Manca Čujež

------------------------
Dobro jutro: Rado Kočevar (TV Slovenija, od 28:40)

Komentarji

Oddaj svoj komentar >>
Skrij vse komentarje (1)
Franc Zabukošek, petek, 1. marec 2019, ob 15.05 uri

Spoštovani g. Rado !  Čestitam Vam za življensko delo v alpinizmu in tudi za življenski jubilej. Spoznala sva se ob smrti Ivana Arnška iz Argentine, skaterim sta plezala v Dedcu in Ojstrici. Na gorniškem festivalu sva se tudi srečala in spoznal sem, da ste dobrodušen in  prijeten sogovornik.
Želim  Vam še  lepa in srečna leta v svojih spominih in sprehodih.
Vse dobro želim, Bohlonej. k smo prijatli !        Franc Zabukošek

© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2019
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Išči med

Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
ZADNJE NOVICE
 
Planinska zveza Slovenije
Ob železnici 30a, p. p. 214
SI-1001 Ljubljana

+ 386 (0)1 43 45 680
info@pzs.si
Aktualno
Novice
Dogodki, aktivnosti
Zadnje v forumu
Zadnji komentarji
Članarina
Spletna včlanitev
Prednosti članstva
Vrste članstva in cenik
Prijava nezgode
Planinstvo
Planinske koče
Planinske poti
Komisije in odbori
Planinska društva
Planinska kultura
Planinski vestnik
Slovenski planinski muzej
Planinska založba
Življenje pod Triglavom
Podpiram planinstvo
Dohodnina
SMS donacije
Sklad Okrešelj
Naši partnerji
O PZS
Osebna izkaznica
Kontakti / kje smo
Vodstvo
Strokovna služba
Prijava | Registracija Splošni pogoji delovanja O avtorjih