Oktobra 1975 je slovenska alpinistična odprava pod vodstvom Aleša Kunaverja
po prvenstveni smeri preplezala južno steno 8463 metrov visokega
Makaluja in s tem dosežkom postavila Slovenijo ob bok himalajskim
velesilam, saj je bila to šele tretja preplezana stena
v Himalaji. Leta 1977 sta vrh Gašerbruma I (8068 m), drugega
slovenskega osemtisočaka, dosegla Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, ki sta 13. maja 1979 kot prva Slovenca stopila tudi na najvišjo goro sveta - Everest. Dva dni pozneje so vrh dosegli še
Slovenec Stane Belak - Šrauf, Hrvat Stipe Božić in vodja šerp, Nepalec Ang Phu.
Na 8848 metrov visoki vrh se je do danes povzpelo 18 Slovencev, ki
imamo na Everest tri različne preplezane smeri, od tega eno prvenstveno
smer, ženski vzpon, vzpon brez uporabe dodatnega kisika in prvi
smučarski spust z vrha, kar Slovenijo uvršča v sam vrh
himalajskih velesil.
Člani alpinistične odprave Everest 1979 februarja letos na Festivalu gorniškega filma (foto Igor Kuster/FGF)
Zadnji višinski tabor na višini 8120 metrov sta postavila Marjan Manfreda - Marjon in Viki Grošelj,
ki sta prva imela možnost iti proti vrhu. Rešila sta rebus zahtevnega
kamina, ki ga je Marjon preplezal brez rokavic in dodatnega kisika, a se
morala zaradi hudih ozeblin vrniti. Naslednjo priložnost za vrh sta
dobila Dušan Podbevšek in Roman Robas, ki sta 12. maja dosegla vrh Kota 8296 metrov, a ta ni vodil na glavni vrh, ki se je nasmihal tudi Marku Štremflju, a mu je ključni dan odpovedal ventil na kisikovi bombi. Po dveh uspešnih navezah, ki sta dosegli vrh, so bili Borut Bergant,
Ivč Kotnik in Vanja Matijevec zadnja naveza, ki naj bi
poskušala priti na vrh, a je šla iz tabora pet na pomoč Šraufu, Božiću
in Ang Phuju, ki je med sestopom zdrsnil v smrt. K slovenskemu oz.
jugoslovanskemu uspehu so pripomogli prav vsi člani odprave, ki so jo
sestavljali še Jože Zupan, Stane Klemenc, Tomaž Jamnik, Franček Knez, Bojan Pollak, Štefan Marenče, Zvone Andrejčič, Vladimir Mesarić (HR), Muhamed Gafić (BiH), Muhamed Šišić (BiH), zdravnika Evgen Vavken in Igor Tekavčič ter spremljevalci: radioamaterja Matjaž Culiberg in Slavko Šetina, novinarja Marjan Raztresen in Rade Kovačevič (HR), snemalec Slavo Vajt in slikar Franc Novinc.
Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj 13. maja 1979 prva Slovenca na Everestu (foto arhiv Andreja Štremflja)
Z odpravo je dihala vsa Jugoslavija,
dosegle so jo tudi želje jugoslovanskih političnih veljakov, da bi bilo
primerno osvojiti vrh Everesta na praznik dela, 1. maja, ali pa 9. maja,
na dan zmage. A alpinistični dan zmage je bil 13. maja 1979, dan zmage
za celotno odpravo, ki je tri mesece garala na gori gora. "Najino
zmagoslavje na vrhu je bilo predvsem zelo kratko, ker so ga hitro
nadomestile skrbi, kje in kako dol. Seveda je srce ob prihodu na vrh
zaigralo, trepljala sva se in malo pojokcala ter poklicala v bazo.
Huronsko vpitje iz vseh taborov je povedalo vse o kolektivnem duhu. Na
vrh sva prišla za vse in odpravo odrešila strahu pred neuspehom. Ampak v
smislu, da nas je bilo strah, da bi bili vsi napori zaman. Na vrh sva
prišla za Marjona in Vikija, ki sta celila ozebline v bazi, za mojega
brata, Romana in Dušana, ki jim ni bilo dano priti na vrh, in tudi za
vse, ki so na to še upali in jih je najin vzpon malo razbremenil in jim
pokazal, da se da," se spominja Andrej Štremfelj in dodaja: "Resnično
zavedanje tega, kaj je bilo s tem doseženo, je prišlo precej kasneje.
Zaradi nesreče Ang Phuja pa resničnega veselja nad uspehom v bazi in celo
v Nepalu sploh ni bilo."
"Od 13. 5. je na zemljevidu najvišje gore sveta
začrtana nova - peta smer in Jugoslovani smo četrta država, ki ji je tak
podvig uspel," je pred 40 leti zapisal vodja odprave Everest 1979 Tone Škarja. "Zahodni
greben se začne s sedla Lho La, ki je iz Tibeta lahko dosegljivo, a
politično nedostopno, na nepalsko stran pa pada s 700 metrov visoko
steno. Po odgovor, ali je za odpravo logistično sploh preplezljiva, smo
leta 1978 poslali izvidnico. Ugotovitev je možnost potrdila, a za prenos
šestih ton opreme na sedlo smo skonstruirali 200 metrov dolgo ročno
žičnico čez zgornji previsni del stene. Zahtevnost
je smer pokazala kar sama po sebi že z raznolikostjo. Najprej 700
metrov težke skalne stene, nato 1200 metrov ledne, v spodnjem delu s
skalnimi odseki, nato tri kilometre dolgega grebena, ki se dvigne le za
dobrih 200 metrov, je pa izpostavljen orkanskim vetrovom, pa še dobrih
1300 metrov visoka vršna piramida težkega skalnega (najvišja peta
stopnja na svetu) in zmernega lednega plezanja," danes opiše veliki strateg ne le slovenskega, ampak tudi svetovnega himalajizma.
Tone Škarja, vodja jugoslovanske alpinistične odprave Everest 1979 (foto arhiv Andreja Štremflja)
"Z
oddaljenostjo se vedno bolj zavedam tega, kako modro je bila
sestavljena ekipa in kako je res vsak prispeval k skupnemu uspehu. Sami
vrhunski alpinisti brez drugih sposobnosti in znanj bi res težko uspeli.
Smer je zahtevna zaradi velikih tehničnih težav, ki so razporejene po
vsej smeri praktično od začetka do vrha, zaradi velike dolžine smeri in
izpostavljenosti vetru," poudarja Štremfelj, ki
se je na vrh Everesta leta 1990 povzpel še z ženo Marijo in sta nevede
postala prvi zakonski par na strehi sveta. Stal je na skupno osmih
osemtisočakih, bil na več kot 20 odpravah v nepalski Himalaji in opravil
prve pristope na več sedemtisočakov.
Lani je kot prvi Slovenec prejel zlati cepin za življenjsko delo in
tako postal edini Zemljan s tem prestižnim priznanjem tako za
življenjske dosežke kot za vrhunski vzpon.
Največji svetovni himalajski poznavalci so enotnega mnenja, da je
slovenska - takrat še jugoslovanska - smer na Everest najtežja od
enajstih, do danes preplezanih na najvišjo goro sveta. Leta 1984 so jo
uspeli ponoviti le Bolgari, a
je pri vrnitvi po grebenu umrl njihov vodja, Poljaki so jo
preplezali do zahodne rame in nato sledili ameriški smeri, medtem ko drugih
uspešnih ponovitev ni bilo, poskusov pa vsaj 20. "Pokazalo
se je, kaj zmore skupina dobrih in složnih alpinistov, kjer je
združevalna točka cilj, torej smer do vrha. Pokazalo pa se je tudi, da
neznanje medijev o skupnem delovanju izpostavi samo zmagovalce, čeprav
bi bil zmagovalec v drugih okoliščinah lahko vsak. Cilj vseh je bila
nova smer do vrha gore in vsak je veliko prispeval. Kljub vsemu smo
uspeli še pri več odpravah in tudi tiste z več člani so imele priložnost
plezati alpsko in dosegati osebne cilje - npr. Šišapangma, Jalung Kang
in Kangčendzenga, Anapurna, gore v Tibetu, če govorimo le o prvenstvenih
smereh," oriše Škarja, o trenutnih izzivih alpinizma pa pove: "Današnji
generaciji ustrezajo cilji, ki zahtevajo vrhunsko plezanje v ledu in
skali, ustrezno dobri kondiciji in modernemu plezalnemu orodju, kot so
Gašerbrum IV, Šivling, Čomolenco."
Vzpon na najvišjo goro sveta pred 40 leti (foto arhiv Andreja Štremflja)
Slovenski alpinisti so se na 14 najvišjih vrhov sveta povzpeli v 20 letih, večinoma po prvenstvenih smereh. Leta 1975 sta Marjan Manfreda in Stane Belak kot prva Slovenca stala na osemtisočaku Makaluju
(8463 m), Manfreda je vzpon opravil brez uporabe dodatnega kisika, kar
je bil takrat svetovni višinski rekord. Dve leti pozneje sta Andrej
Štremfelj in Nejc Zaplotnik dosegla vrh Gašerbruma I (8068 m).
Kot prva Slovenca sta leta 1979 na najvišjem vrhu sveta Everestu (8848
m) stala Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik. Viki Grošelj se je leta
1984 skupaj s Hrvatom Stipetom Božićem povzpel na Manaslu (8163 m). Bogdan Biščak in Grošelj sta se leta 1986 povzpela na Broad Peak (8047 m), dan pozneje je uspeh dopolnila še prva Slovenka na osemtisočaku, Marija Štremfelj. Istega leta je Gašerbrum II (8035
m) postal šesti osemtisočak, ki so ga premagali slovenski alpinisti
Bogdan Biščak, Viki Grošelj, Pavle Kozjek in Andrej Štremfelj. Na Daulagiriju (8167 m) sta leta 1987 stala Marjan Kregar in Iztok Tomazin, ki je leto pozneje osvojil še Čo Oju (8201 m). Leta 1989 je po smeri prvopristopnikov Viki Grošelj dosegel vrh Lotseja (8516 m), istega leta sta Pavle Kozjek in Andrej Štremfelj osvojila Šišo Pangmo (8046 m), deseti slovenski osemtisočak. Leto pozneje sta Marija Frantar in Jože Rozman dosegla vrh Nanga Parbata
(8125 m). Leta 1991 sta Marko Prezelj in Andrej Štremfelj preplezala
prvenstveno smer v južni steni Kangčendzenge (8598 m), že dva dni
pozneje je na glavnem vrhu Kangčendzenge (8586 m) stal Grošelj
skupaj s Hrvatom Božićem. Leta 1993 sta Zvonko Požgaj in Viki Grošelj po
klasični smeri brez dodatnega kisika dosegla K2 (8611 m), kar je
bil skupno trinajsti osemtisočak, a tudi prvi v samostojni Sloveniji.
Leta 1995 sta Davo in Drejc Karničar kot prva Slovenca dosegla vrh in
nato kot prva na svetu presmučala severno steno Anapurne I (8091 m). To je bil hkrati zadnji, štirinajsti osvojeni slovenski osemtisočak.
Manca Čujež
------------------------
Povezane novice:
|