"Ne samo zdaj, ko se soočamo z nečim, česar nismo poznali ter
nas strah in utesnjenost spravljata v psihozo - veselje in smeh
potrebujemo ves čas. Življenje je resna stvar, ki nikomur ne teče gladko
od začetka do konca. Dobra volja pa je čar tistih trenutkov, ko
pozabimo na minljivost," ob izidu zbirke zabavnih planinskih zgodb Smeh z gora poudarja Dušan Škodič.
Njegove planinske pripovedi vračajo bralca v čas, ko se je bilo treba
do izhodišča pripeljati z avtobusom ali te je na državni meji zasačil
graničar in te odgnal v dolino, govorijo o aktualnih izkušnjah z
gorskimi kolesarji ali iskanjem družice na planinskem forumu, glavnina
pa obravnava zimzelene planinske teme, kot so veseljačenje po planinskih
kočah, nežna gorska srečanja, uvajanje v vrste markacistov in
samooklicani planinski poznavalci, predvsem pa med knjižne platnice
postavlja raznorodne s humorjem začinjene zgod(b)e, nezgode in prigode
iz gorskega sveta.
Smeh z gora, nova zbirka zabavnih planinskih zgodb Dušana Škodiča (foto Manca Ogrin)
Zabavne zgodbe so se nabirale skozi čas, najmanj trideset let je minilo med prvo in zadnjo.
"Ko hodimo v gore, se nam zgodi marsikaj veselega in smešnega.
Marsikateri dogodek nam obleži v spominu, ker nam je nekoč popestril dan
ali zabaval planinsko družbo. Čemu ga torej ne bi delil še z drugimi?
Vedno rad rečem, da nihče ne hodi v gorski svet le zato, ker mu je tako
všeč siva barva skal. Za doživljanje estetike že morda, za smeh in
veselje pa to zagotovo ni dovolj. Stane Belak - Šrauf je nekoč
dejal: 'Važne so zgodbe, ostalo ni pomembno.' Tisto nam bo ostalo, ko
bomo nekoč gore gledali iz doline. Zgodbe pa so resne ali zabavne - in
te so nabirek onih, ob katerih smo se nekoč držali za trebuh. Ker je
bila prejšnja knjiga Ljudje v gorah resna in se je bolj dotikala
tragedije, je bila logična posledica Smeh z gora. Vseeno pa bo bralec že
ob branju prve zgodbe začutil, da gre za humor, ki ni enak dolinskemu," pravi Škodič, ki je pred leti navdušil z zbirko zgodovinskih zgodb Ljudje v gorah, zgodovino pa doživeto raziskuje tudi kot član uredniškega odbora revije Planinski vestnik, za katerega je med drugim obudil sanje Jakoba Aljaža o zobati železnici na Triglav in načrte za meteorološki observatorij na očaku Slovenije.
V novi zbirki Smeh z gora, ki jo je izdala Planinska založba Planinske zveze Slovenije, uredil pa Vladimir Habjan, se zna Škodič dobro pošaliti tudi na svoj račun, kar je svojevrstna umetnost: "Že
zdavnaj sem spoznal, da ljudje najraje sprejmejo šale, pri katerih
pisec nikogar ne obtožuje ali se iz nekoga dela norca. Tako ali tako
obstaja možnost, da je v neki zgodbi nastavljeno ogledalo, ki nas
spomni, da se ne obnašamo vedno tako pametno, kot si mislimo. Prav
zaradi tega spoznanja brez težav priznam svoje napake. Kdor ima kaj
samokritike, se s tem zlahka sprijazni. Vsi samo lepi in brez napak
obstajajo le v pravljicah, ženitnih oglasih ali pa na spletnih forumih."
Uveljavljen planinski publicist Dušan Škodič je tudi član uredniškega odbora Planinskega vestnika (foto Manca Ogrin)
"V knjigi je sedemnajst zabavnih zgodb in mirno lahko rečem, da
si niti dve nista podobni. Situacij, ki nam jih ponuja življenje, je
neskončno, pisec se mora le odločiti, katera je vredna, da bi jo obudil
in ji vdihnil dušo. Opisal sem na primer čas in dogodke, ko smo se nekoč
vsako soboto z avtobusom odpeljali proti goram, skoraj ne oziraje se na
trenutno vreme, kar je pripeljalo do zanimivih zapletov. Tudi
bivakiranje v zimskem Trnovskem gozdu se je nekoč izcimilo iz tega.
Tedaj se nismo niti najmanj smejali, bila je precej trda izkušnja, in
obenem tudi zelo poučna. Doma zanjo niso vedeli, vse dokler je nisem
zapisal. Smejali smo se pa še dolga leta," se spominja Gorenjec: "Opisujem
tudi spomin na obmejne jugoslovanske graničarje, moja in starejše
generacije se spomnimo, do kakšnih norih zapletov z njimi je včasih
prihajalo. Lahko si hodil ves dan in naletel na sedlu na patruljo, ki te
je obrnila in si moral sestopiti v dolino, iz katere si prišel, ne da
bi koga zanimalo, da je nedelja in da zvečer iz Logarske doline ne boš
imel avtobusne povezave, da boš v ponedeljek lahko šel v službo. So pa
tudi časovno bolj nevtralne teme. Recimo, kako se lahko izteče, če si na
gorskem parkirišču v avto zakleneš ključe, telefon in vse ostalo ter
ostaneš golorok v stiski, iz katere se moraš sam izvleči. Opisujem tudi
prigode, ki doletijo marsikaterega oskrbnika planinske koče, ali pa
tiste bolj nežne zadeve ob srečanjih v gorah, naključnimi, pa tudi čisto
preračunljivimi, podprtimi z družabnimi omrežji. Tudi teh ni malo."
Zabavne
zgodbe Smeh z gora so logična posledica Škodičeve prejšnje, resnejše
zbirke zgodovinskih zgodb Ljudje v gorah (foto Manca Ogrin)
Škodič je v gore začel zahajati s starši, kot srednješolec je
opravil tečaj za mladinskega planinskega vodnika, pozneje tudi izpit za
markacista in gorskega stražarja, kot inštruktor je sodeloval na tečajih
za mladinske vodnike in se nekaj let ukvarjal z alpinizmom. V slogovno
mojstrsko spisanih zgodbah na nek način spremljamo njegovo planinsko
odraščanje oziroma zorenje, avtor je glavnino črpal iz avtobiografskih
prigod, dodal pa tudi ščepec domišljije: "Prve zgodbe segajo v čas,
ko sem komaj dobro postal mladinski planinski vodnik, pa pripravnik za
markacista in obiskoval alpinistični tečaj, ki ga zavestno nisem končal.
Vzel sem ga le kot nabiranje znanja za brezskrbnejše ture po
brezpotjih, v katerih sem našel največ hribovske svobode. Tudi zorenje
in nabrane izkušnje se poznajo v nadaljevanju. Več kot tri četrtine
zgodb je avtobiografskih, ostale so nastale na podlagi pripovedi znancev
ali opazovanja okolice. Da je zgodba dobra, jo je treba zapakirati v
obliko, ki bo bralca potegnila vase in jo bo doživel skozi svoje oči.
Tudi med pripovedovalci so velike razlike. Nekdo bo isti dogodek znal
povedati tako doživeto, da ga bodo poslušali z odprtimi usti, kdo drug
pa brez repa in glave. Joža Čop je bil tak mojster. Če beremo o
njegovih legendarnih šalah in domislicah, nam je kmalu jasno, da je iz
male hudomušnosti znal izpeljati mojstrovino, ob kateri so se vsi
prisotni zvijali od smeha. Pri pisanju je podobno, le da je glavna
začimba pisateljeva domišljija."
Planinske zgodbe Dušana Škodiča dopolnjujejo odlične ilustracije Milana Plužareva (foto Manca Ogrin)
Škodičeve zgodbe dopolnjujejo odlične ilustracije Milana Plužareva,
s katerim sta že uigrana naveza, tako v knjigi Ljudje v gorah kot pri
ustvarjanju Planinskega vestnika. Dušan pri Milanu ceni predvsem
sposobnost, da na podlagi njegovega opisa in kakšne fotografije, ki
predstavlja točno določeno gorsko lokacijo, le z malenkostnimi popravki
naredi tisto, kar si želi - predvsem pa, da to jemlje kot zabavno
sprostitev od ustaljenega ustvarjanja. Smehu z gora ob rob je literarni zgodovinar Miran Hladnik orisal slovenski planinski humor skozi literarnozgodovinsko prizmo, o Škodičevem pisanju pa zapisal:
"Z izjemo posamezne pripovedi, kjer vzbuja smeh že situacija sama, se v
knjigi smejemo značajskim lastnostim protagonistov in načinu, kako so
ljudje, situacije in dogodki popisani: s podobami, ki jih pripišemo
avtorjevi izvirnosti, potem ko smo se zastonj trudili najti tuje zglede.
Avtor ne paberkuje po življenju, ki bi bilo smešno že samo po sebi,
ampak najde priložnost za humorno distancirano perspektivo na svet tudi
tam, kjer na prvi pogled ni dosti zabavnega: táko piščevo sposobnost
posebej cenijo zahtevnejši bralci. Tule naj le po domače zaokrožim svoje
bralsko doživetje: Škodič res zna dobro pisati. In še nasmejati
povrhu."
S knjigo v gore - spletna knjižnica Planinske zveze Slovenije (foto Manca Ogrin)
Planinska zveza Slovenije je za ohranjanje stika z gorami v času epidemije novega koronavirusa vzpostavila spletno knjižnico S knjigo v gore, v katero vsak dan doda kakšno brezplačno knjižno ali videovsebino oz. članek iz Planinskega vestnika, v spletni učilnici Mala šola planinstva
pa se lahko majhni in veliki naučijo planinske vozle, preve(t)rijo
svoje znanje ali osvojijo kakšno drugo veščino za varnejši obisk gora.
Manca Ogrin
------------------------
Medijske objave:
|