ponedeljek, 25. maj 2020
PRIJAVI SE
E-naslov
Geslo
zapomni si me [shrani piškotek]
REGISTRACIJA PRIJAVA
Pozabljeno geslo 
 Prijava / registracija  Prijava na E-novice  English language
POIŠČI

Forum
Zadnji komentarji
08.05.2020 23:07
Zlatko Drnovšek
Vsi komentarji

NOVICE  

sreda, 15. april 2020, ob 0. uri, ogledov: 635

15. april je svetovni dan mladih prostovoljcev

Splošno | 
Planinstvo za invalide | 
Objavil(a): Marjeta Čič
Prostovoljstvo spremlja planinstvo od njegovih začetkov. Prostovoljstvo je zapisano v statutu Planinske zveze Slovenije. Vsi vodniki, markacisti, gorski stražarji, mentorji mladinskih skupin ... so prostovoljci.
V planinstvu srečamo tudi made prostovoljce iz drugih organizacij. Z veseljem gledamo njihovo mladostno navdušenje, zvedavost in sproščenost. Mladi prostovoljci popestrijo pohode s svojo zagnanostjo, igrivostjo in mladostjo v medgeneracijskem sožitju na inkluzijskih pohodih.

Prostovoljci so utrinke z inkluzijskega pohoda na Pohorje od podpisu dogovora o sodelovanju slikovito opisali. Mi pa prilagani slike, da spregovorijo brez besed.
Pin_opp_prostovoljstvo_mladih__3_
Na sliki tri mlade prostovoljke z nahrbtniki in planinec s psom na parkirišči pred Ruško kočo. Arhiv Pin/OPP
»Sobotni dan je bil idealen za sprehod po Pohorju, sijalo je sonce, obkrožala nas je mogočna narava in srečni ljudje. Zame je bil pohod nekakšen pobeg iz vsakdanjika, verjamem, da je bil ta dan tudi slepim in slabovidnim drugačen kot vsi ostali. Vsekakor je bil to lep začetek sodelovanja s Planinsko zvezo Slovenije, predvsem v smislu ponudbe priložnostnega služenja voditeljev in popotnikov in s tem širjenja obzorij, gradnje mostov med različnimi ljudmi, ki imamo v resnici veliko skupnega!«
Veronika Simončič - Uživaška Ježika, Šentjernej 1

»Pohod mi bo ostal v zelo lepem spominu, saj je bila to zame neprecenljiva izkušnja. Pot sem si zelo dobro zapomnila, saj jo moraš slabovidni osebi ves čas zelo natančno opisovati in kmalu spregledaš tudi tiste majhne stvari, ki jih drugače ne bi. Med hojo sem spoznala kdo so, kakšne zgodbe in sanje imajo, najbolj pa sem se razveselila njihovih nasmeškov na cilju, ker veš, da si jih osrečil.«
Katarina Meža - Živahna čebelica, Velenje 1

Pin_opp_prostovoljstvo_mladih__2_
Na sliki večja skupina mladih skavtov in skavtinj med pripravami na petje pred Mariborsko kočo. Foto Anja Halik
»Presenečena sem bila nad tako številčno udeležbo, kar me sicer veseli, saj to pomeni odprtost za taka povezovanja. V prihodnje pa bi lahko spodbudili še več ‘mešanja' med udeleženci pohoda, da bi se bolje spoznali in povezali med seboj. Sicer sem se imela super, saj sem večino poti prehodila s sestro, z dvema tabornicama in dvema fantoma z downovim sindromom, ki sta med nas sejala dobro voljo in navdušenje!«
Nastja Perovnik - Zanesljiva kresnička, Koroška 2

»Ta dan je bil zelo poseben, videli smo, da so ti ljudje čisto enaki nam - vse počnejo samostojno in imajo na svet zanimiv pogled. Najlepše je bilo, ko so skupaj z nami peli in se veselili.«
Sara Steinbacher, Maribor 2

»Pohod je bil čudovit tako zaradi razgleda, sončnega vremena, kot predvsem družbe. Res je bilo lepo gledati ljudi, ki imajo tako močno notranjo motivacijo, da jih prav nobena ovira ne ustavi. Nikoli si nisem mislila, da lahko Siva pot ob kitari pred Mariborsko kočo osreči toliko ljudi, a nasmehi planincev so se mi res vtisnili v spomin.«
Neja Flogie - Elegantna opica, Maribor 2

»Prvi pohod v sklopu projekta Slepi/slabovidni planinci po Slovenski planinski poti je bil res prijeten. Spoznavanje z osebami s posebnimi potrebami mi vedno pusti globok pečat. Enostavno me prevzamejo. Tudi tokrat je bilo tako. Hvaležna sem, da sem lahko dan preživela na pohodu s super ljudmi in se veselim prihodnjih planinskih podvigov. :)«
Nika Perovnik - Akcijska kresnička, Koroška 2

Pin_opp_prostovoljstvo_mladih__1_
Na sliki šest pohodnikov na makedamski cesti, ki pelje skozi gozd. Arhiv Pin/OPP
Na inkluzijski pohod na Slavnik so se v planinskem zagonu mladi prostovoljci povzpeli in tako kot je Nika zapisala:»s svojim žarom, veseljem, pozitivnostjo in igrivostjo,« so tokrat slepi in slabovidni opisali njihovo prisotnost.

KAJ NAM PA MANJKA?
»V nedeljo sem pod vznožjem Slavnika čakala, koga bom tokrat spremljala na poti. Znajdem se ob gospodu Martinu in njegovi psički Bibi. Mirno mi samo reče, da naj ne skrbim in naj mu samo povem, če bo kje kakšna prepreka in da upa, da ga bom dohajala. Seveda sem najprej mislila, da se šali, pa sem prav kmalu spoznala, da temu ni tako. V hrib smo se zagnali s konkretnim tempom in hodila sta, kot da ju nič ne more ustaviti. Na njegovem nahrbtniku kmalu zagledam školjko, prav takšno kot sem jo imela sama na El Caminu ... in kmalu dobim odgovor na vprašanje, kot da ni nič takega : »Ja, z Bibo sva prehodila Frances.«
Spet se v glavi prebudijo lepi spomini in seveda hitim razlagat, da sem jo prehodila tudi sama. Malo premislim, potem pa me zadane, zato se ustavim in vprašam: »Kdo je šel s tabo?« Odgovori mi, da sta šla sama z Bibo. Lahko si mislite, kakšen je bil izraz na mojem obrazu. Moj zemljevid na Caminu so bile moje oči, ki so se orientirale samo po rumenih puščicah, pred mano pa je bil nekdo, ki je vso upanje položil v svojo psičko, da ga je vodila 800 kilometrov skozi Španijo. Nekaj trenutkov sem potrebovala, da sem dojela. Razmišljala sem, kako mi ljudje na potopisih vedno dajo tisoč in en razlog, zakaj ne morejo iti, čeprav si želijo. Seveda jih razumem, saj je strah velik gospod in ga je včasih težko premagati. Zaviti v mehurčkih udobja se bojimo sveta, kot da je vse kar je drugačno, grozno in nevarno. In samo čakamo. Samo še tole naredim, potem pa bo boljše. Nekoč, ko bom toliko stara, se bom odpravila tudi jaz. Ko bom v penziji, bo vse drugače. Ljudje mislijo, da je časa na pretek, mene pa je strah, da ga imam premalo in ne bom uspela vsega doživeti. Pozabljamo na minljivost in tudi to, da lahko vsakega od nas doletijo hude stvari.
Med hojo sem občasno zaprla oči in se zavila v temo. Ne zato, da bi se naslanjala na to, da so moji problemi proti slepoti nični, ampak zato, da se zavem, zahvalim za trenutek in za to, da mi je dano, da vidim. V delu, ki sem ga opravljala sem bila daleč od popolnosti. Vmes se je gospod zaletel v drevo, ker sem ob njegovi družbi pozabila, da ga ne vidi. Lahko si mislite, da se nisem počutila najbolje...ampak prešinilo me je, kako lepo bi bilo, če bi lahko ljudje kdaj pozabili. Ne govorim o prilagoditvah...teh je za kvalitetno življenje oseb s posebnimi potrebami v naši družbi res premalo. Govorim o tem, da bi pozabili na prepreke med nami, ki nas odtujujejo in umeščajo v posamezne skupine. Včasih je težko, če ti nekaj ni blizu, ampak če bi se vsi trudili razumeti drug drugega, bi bila situacija drugačna. Zanimivo je, kako se slepi osredotočajo na to kako zveni tvoj glas. Vprašajo te, če si v sorodu s to in to osebo, ker je glas podoben. Ne morejo te soditi po videzu, znajo pa poslušati in te oceniti glede na to kaj poveš. In čeprav ne zmorejo videti lepote narave, jo nekako občutijo.
Verjemite, njihove sreče na obrazu se ne da opisati in meni je to dalo ogromno. Med nami pa niso bili samo slepi ampak tudi gluhi, ki so nas postregli v koči. Ob naročilu sem poiskala list z znakovnim jezikom. Fant se mi nasmehne, ko se nekako trudim in mučim pokazati stvari, pa mi na srečo besede hitro prebere iz ustnic in odvihra z naročilom. Vse stvari dam na pladenj in jih prinesem na mizo ter se zazrem v prelep razgled. V daljavi zasnežene gore na eni strani ter neskončno morje na drugi. Takrat zaslišim Martina ko reče: »Vreme je lepo, spremljevalci ste super, pijemo, jemo...Kaj nam pa manjka?« ....
Katarina Meža - Živahna čebelica, Velenje 1

»In res, kaj nam pa manjka? Sreča je v drobnih stvareh in preprostih, veselih ljudeh.
Verjamem, da se te je vsaj kakšen delček prebranega dotaknil. In če te vsaj malo zanima, povabljen naslednjič zraven. Ko bo koronastanje mimo, bodo pohodi spet v polnosti zaživeli. Takrat si vabljen, da si vzameš čas in prideš po droben košček sreče. Nič nam ne manjka, potrebuješ le kanček poguma, da skočiš novemu izzivu naproti.«

Tjaša Sušin, Nepogrešljiva svižčevka, poverjenica za program



Kakor koli želimo opisat njihova doživetja jih z besedami lahko le orišemo. Največ povedo njihova nasmejana lica. In res, kaj jim manjka?

Na mladih svet stoji.

Komentarji

Oddaj svoj komentar >>
Prikaži vse komentarje (0)
© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2020
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Išči med

Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
ZADNJE NOVICE
 
Planinska zveza Slovenije
Ob železnici 30a, p. p. 214
SI-1001 Ljubljana

+ 386 (0)1 43 45 680
info@pzs.si
Aktualno
Novice
Dogodki, aktivnosti
Zadnje v forumu
Zadnji komentarji
Članarina
Spletna včlanitev
Prednosti članstva
Vrste članstva in cenik
Prijava nezgode
Planinstvo
Planinske koče
Planinske poti
Komisije in odbori
Planinska društva
Planinska kultura
Planinski vestnik
Slovenski planinski muzej
Planinska založba
Življenje pod Triglavom
Podpiram planinstvo
Dohodnina
SMS donacije
Sklad Okrešelj
Naši partnerji
O PZS
Osebna izkaznica
Kontakti / kje smo
Vodstvo
Strokovna služba
Prijava | Registracija | Piškotki (cookies) Splošni pogoji delovanja O avtorjih