torek, 29. september 2020
PRIJAVI SE
E-naslov
Geslo
zapomni si me [shrani piškotek]
REGISTRACIJA PRIJAVA
Pozabljeno geslo 
 Prijava / registracija  Prijava na E-novice  English language
POIŠČI

Forum
Zadnji komentarji
Vsi komentarji

NOVICE  

sobota, 2. maj 2020, ob 9. uri, ogledov: 820

S knjigo v gore (26) Ljudje v gorah: Pastirska zgodba z bohinjskih planin

S knjigo v gore | Planinska kultura | 
Odbor za založništvo in informiranje | 
Objavil(a): Manca Ogrin
Gorski svet je zakladnica, iz katere dobremu opazovalcu ni težko črpati tematike za pisanje, poudarja Dušan Škodič, ki nas v zbirki zgodovinskih zgodb Ljudje v gorah navdušuje tako z mojstrskim slogom pisanja kot pisano paleto predstavljenih tem. V pastirski zgodbi osvetljuje tradicijo paše na fužinskih planinah nad Bohinjem - tokrat skozi prizmo vremenskih ujm, s katerimi nas preseneti narava že v dolini, kaj šele v gorah.
Pastirska zgodba z bohinjskih planin     >>> spletna knjižnica S knjigo v gore

Mraz je neusmiljeno lezel pod obleko. Tilen si je rokave prekratkega suknjiča že kdo ve katerič potegnil navzdol, kot da bi s tem lahko preprečil vlažnemu mrazu dostop do segretega telesa. Z zavidanjem je pogledal mlajšega, ki je imel precej boljšo opravo. Tolikokrat si je že obljubil, da si bo kupil kaj boljšega in toplejšega, pa je vsakič, ko je posijalo sonce in se mu je na hrbtu nabiral znoj, pozabil sam nase. Denar mu nikoli ni trgal žepov.

"Za prihodnje leto bo pa res treba nov gvant!" je rekel bolj samemu sebi kot precej mlajšemu Klemenu, ki mu na to ni odvrnil ničesar. Že prevečkrat je slišal. Zato je Tilen le jezno cuknil vrv, na kateri je imel navezano Rozo, ki se je spet trmasto ustavila. Nekaj časa ga je vlekla naprej, nato pa se je spet ustavila in se upirala kot najslabši dalmatinski osel.
Mlajši je v naročju nosil mlado jagnje, zato ga ni tako mrazilo kot starega Tilna, ki se je ustavil ob veliki smreki in iz oguljenega, napol razpadlega nahrbtnika, ki so ga skupaj držali le še usnjeni jermeni, potegnil zelenko. Počasi, tako da je tenko zacvililo, je izvlekel plutovinasti zamašek in iz steklenice spustil duha, toda ne dobrega ali slabega, temveč le takega po obupno gnilem sadju. Solze so mu stopile v oči in malo je pokašljal, ko ga je spustil po grlu. Mlajši je ponujeno steklenico odklonil, že takrat, ko je zacvilil zamašek, so se mu naježile vse dlake po telesu.
"Kako moreš piti to svinjarijo?"
"V sili hudič tudi muhe žre, to si menda že slišal! Glavno je, da pogreje. Jaz nisem tako občutljiv kot vi tamladi, za zdravje bo tudi ta dober, ker je mraz, in če si premočen, je vsaka kačja slina dobra. Ampak Grivarco bom pa vseeno zagrabil za jezik. Stari vešči sem ga pošteno plačal, ker ga je babnica hvalila kot berač mašno vino, smrdi pa tako, kot da bi ga nakuhala iz posušenih krastač in krompirjevih olupkov!" Zatlačil je spet steklenico v žep nahrbtnika in stopil na pot.
"Gamsi, poglej no!" je s prstom pokazal Klemen, mali jagenjček v njegovem naročju pa je pomahal z ušesci in dvignil glavo, kot da bi ga razumel in si hotel ogledati čudne živali. Pet ali šest odraslih gamsov in med njimi nekaj večjih mladičev jima je preskočilo pot kakšnih sto korakov niže. Za trenutek so obstali in se ozrli navzgor. Mlajši so se prestrašeno stisnili ob matere, toda vodnica je hitro presodila, da jim ne grozi nevarnost. Počasi in brez glasu se je premaknila naprej in pomirjena čredica takoj za njo. Dvakrat se je sicer še ozrla, nato pa so se stopili s tihim gozdom.
"Sneg vohajo, dol od Voglov jih je prineslo," je menil Tilen in se oziral proti vrhovom, ki so bili popolnoma skriti v oblakih in megli. Videti je bilo le še nekaj spodnjih melišč Debelega vrha, planino pod njim pa sta lahko le slutila. Veter, ki ga do tedaj skoraj ni bilo, je zapihal v ostrih sunkih, smreke in macesni so se nagnili in zaječali, slišalo se je, kot da bi se trgale meglene plahte, ki jih je nosilo med njimi. Od zahoda se je čedalje bolj temnilo.

ljudje_v_gorah_pastirska_zgodba_z_bohinjskih_planin_ilustracija_milan_pluzarev
Pastirska zgodba z bohinjskih planin - ilustracija Milana Plužareva v knjigi Ljudje v gorah Dušana Škodiča

"Pa menda ne bo spet kakšen hudič razsajal!" ga je zaskrbelo.
"Kot takrat na Dednem polju?" se je zdramil mlajši.
"Ja, kot takrat na Dednem!"
"Si bil takrat zraven, ko smo Kebrov stan spravljali nazaj?"
"Ne, jaz sem bil tisto leto pri vojakih, saj veš, da me ni bilo zraven."
"A tako, pri soldatih praviš, da si bil. No, jaz pa sem šel skupaj z drugimi na planino. Ravno takle čas je bilo, le da je bilo še precej toplo, še nekaj poznih borovnic se je našlo zgoraj. Kakšnih sedem let bo že tega, pa se spomnim, kot da bi bilo včeraj, kako je bilo videti, ko smo prišli na planino. Pol stanov je bilo razdejanih, kot da bi v njih hudiči imeli veselico, drugih pol pa nedotaknjenih, kot bi na njih angelci sedeli! Res je bilo tako čudno videti, da nismo vedeli, kje naj začnemo, samo razglabljali smo na povprek, kaj se je moralo goditi prejšnjo noč. Keber je trdil, da se je za gvišno dol od Zelnaric in Voglov spustila nekakšna vetrna tromba, ki je cikcak pometala po planini, pa še ob vznožju Slatne je mimogrede naredila novo jaso med stoletnimi smrekami. Kaj jaz vem, kaj je mislil s tisto trombo, jaz se na to ne spoznam. Dolgo že tlačim to zemljo, pa je na svoje oči še nikoli nisem ugledal! Ampak čudno pa je bilo res! Najvišji stan je stal tak, kot so ga postavili prvi dan. Niti ena sama skodla se mu ni premaknila. Tistemu takoj pod njim pa je vzelo streho in jo s celim slemenom vred vrglo v sirarno."
"Tistemu, ki je zdaj obnovljen?"
"Tistemu, ja! Prej ga pa ni nihče povohal skoraj dvajset let, ker se žlahta ni mogla zmeniti, čigav je, zato pa je propadal. Ko pa ga je odkrilo in se je vedelo, da bo treba dati denar za obnovo, so se mu razen enega vsi odrekli. Srednja dva stanova sta bila nepoškodovana, pod njima pa je tisti Kebrov, ki je po čudežu ostal skoraj cel, le iz temeljev ga je snelo in nas je naslednje jutro pričakal deset metrov bliže dolini. Spodnje tri pa je razbilo kot tamlada gospodinja piskre v taščini bajti. Ampak zadnjih nekaj metrov stran je stal nedotaknjen kot blejski grad, v posmeh podrtim smrekam pod Slatno. Skodle tistih, ki jih je podrlo, smo našli raztresene po gmajni skoraj vse do Laza. Hudič, jaz ti povem, da je moral sam hudič s svojimi peklenščki jagati gor in dol po planini, Keber pa je gonil le o tisti svoji trombi in trombi. Pa naj jo ima, če jo hoče, sem mu jaz takrat rekel, ampak na tvojem mestu bi vseeno župniku plačal za mašo, če že ne za dve, pa se mi je samo smejal. Jaz sem si pa potlej svoje mislil, saj me navsezadnje niti ni brigalo, ker ni mojega stanu po planini prestavljalo, pa tudi v žep mi je za pomoč nekaj padlo. Kar se stanu tiče: zapeli smo ga, dali na lesene valjarje in cuknili nazaj, kjer je bil prej. Ampak pozneje sem pa izvedel, da je Keber že naslednji dan hodil okoli župnišča!"

Spet je jezno potegnil Rozo, ki je v protestu zablejala. Kako se žival navadi na to svobodo, ko preživi nekaj mesecev spuščena v gori, je pomislil. Vsako leto je bilo treba iskati izgubljene živali, ki jih niso skupaj s čredo odgnali nazaj v dolino. Nekaterih niso nikoli več našli, le kdo bi jih razumel, da so vedno, kadar se je kvarilo vreme, rinile navzgor, medtem ko so se gamsi pametno umikali v nižje predgorje. Letos je bilo še v redu, pred tremi dnevi ovce z mladičem ni mogel izslediti, danes pa sta imela več sreče. Pridružil se mu je še Klemen, verjetno je njegov oče malo pritisnil, ker sta bili ovci njihovi. Sam ju je že zaman iskal pod Ogradi, danes pa sta nameravala pod Vogle in pod Zelnarice, kamor so ovce rade zašle za lepo travo. Malo pod Dednim poljem pa sta po naključju naletela nanju, ko sta ždeli v Krištofojci. To je vlažna vrtača med planino Viševnik in Dednim poljem, kjer sta voda in še uporabna stara črpalka, ki deluje na razliko v tlakih, tako da na izviren način črpa vodo do korita in za potrebe planine.
Spodaj na Planini pri Jezeru sta počivala. Veter tu ni imel take moči kot zgoraj. Malo sta prigriznila, da si povrneta moči. Kruh iz peči in klobasa iz domače zaseke sta počasi tajala ohlajene mišice in oba sta postala boljše volje. Klemen je iz vrečke natresel soli za Rozo, ker jo je le to lahko odvrnilo od trmoglavljenja, nekaj pa si je je natresel še v dlan in jo ponudil jagenjčku. Kar veselje ga je bilo opazovati, ko je z drobnim raskavim jezičkom hitel mlaskati po njegovi dlani in ni mogel nehati še dolgo potem, ko je bila že prazna. Klemen je kar ni mogel umakniti, ker ga je tako prijetno toplo žgečkalo. Jagenjček je dobrovoljno zablejal in stresel z glavico, da so mu ušesa kar opletala naokoli, in spet nadaljeval z lizanjem.
"Tamle, nekaj minut naprej proti Viševniku, sem lani eno brejo pustil lisicam!" je počasi rekel Tilen, ko ju je opazoval. "Neki turisti, ki sem jih srečal, so mi pravili o ovci, kot sem lahko šele pozneje pogruntal. Kako pa naj bi jih razumel, če pa so se menili po nemško? Kar sem jaz hodil v šolo, smo se bolj pametnih stvari učili, nemški je bil za tiste, ki so si potem hodili drugam po kruh, ne pa za kmečkega poba. Ker so že po opravi videli, da sem domač, so kar vsi navalili name, da bi mi povedali, kaj se dogaja, jaz pa jih ne bi zastopil, niti če bi mi počasi zlogovali. Ja, neka babnica med njimi je kar stopila predme in z izbuljenimi očmi začela oponašati blejanje, zraven pa se je še kremžila in držala za trebuh. Ljubi Bog, sem si mislil, nemški že znaš govoriti, ampak blejaš pa še bolj nerazumljivo kot moje ovce! Zablejal sem ji nazaj, kar na lepem so ugotovili, da smo se razumeli, saj so zablejali še drugi, in potem smo gonili tisti "beee, beee" in si kimali. Za ovce je torej šlo, to sem že sprevidel, ampak pri tem je tudi ostalo, režali smo se še malo in potlej šli vsaksebi. Bogve kaj smo si takrat mislili drug o drugem?"
Šele popoldne, ko sem zavil tu čez, sem jo našel. Črede že zdavnaj ni bilo več tod, ležala je sama tam sredi poti. Kar takoj sem sprevidel, da ji niti šest dohtarjev ne more več pomagati. Kotiti bi morala, pa je ostala zaprta. Rdeča sled se je vlekla za njo, obležala je med skalami na poti in samo še tiho se je oglašala. Koliko živine in drobnice tako ali drugače premine po planini; Bog da, Bog vzame, saj ni, da bi jokal kakor za človekom, pa še sam ne vem, zakaj včasih pride, da človeka tako prevzame. Kogar matilda voha, pa naj je še tako nepomembno bitje na svetu, mu iz oči gleda neki strah, ki da vsakemu, ki to vidi, vedeti, da bo tudi njemu enkrat zadnja odbila. Kar gvant sem slekel in jo z narobe obrnjenim pokril, ker se je tresla kot šiba na vodi, in še soli sem natresel v pest, da ji malo olajšam. Samo pol je je polizala, ta druge pol pa sem stresel na tla. Kar na lepem je bilo konec, jaz pa sem se takrat ovedel, da je že skoraj tema in da stojim ob crknjeni ovci. Kot da bi se zbudil. Zvlekel sem jo s poti v gozd in se še pozneje čudil, ker me je tako spreletelo!"

Od Debelega vrha je zamolklo zagrmelo. Roza je poskočila in potegnila nazaj proti bregu, prestrašeni jagenjček v Klemenovem naročju pa se je tako potegnil vase, da bi mu skoraj med prsti spolzel na tla.
"Kam rineš, hudič te vzemi!" je zavpil Tilen na ovco in jo potegnil nazaj. "Samo še malo, da prideva do roba, kjer se pot prevesi," je dejal in pograbila sta nahrbtnika ter se odpravila. Tistih sto metrov do roba je Roza blejala in vlekla nazaj kot prašič, ko ga vlečejo pred mesarja. A stari izkušeni Tilen res ni govoril tja v en dan. Ko sta prišla malo čez rob, kjer se pot prevesi navzdol v Bohinj, je ovca zavohala travo iz tople doline ali kdo ve, kaj, oba sta jo morala prijeti, da jo je lahko odvezal, da je potem lahko kar sama tekla naprej. Spodaj je bila topla dolina, čeprav deževna in meglena, toda zima bo do nje potrebovala vsaj še mesec dni. Spodaj je čreda, naša in njihova, ljudi čaka topla peč, živino domača staja, planino pa počitek pod hladno snežno odejo. Jagenjček v Klemenovem naročju pa je medtem že mirno zaspal.

************************

Paša na fužinskih planinah nad Bohinjem je v povojnih letih že skoraj zamrla. Nekaj tradicije se je na srečo še ohranilo in na krave od junija naprej lahko še naletimo na planinah med Blatom, Krstenico, Vogarjem, Lazom, Viševnikom in Dednim poljem. Če imamo srečo, lahko pri pastirjih kupimo tudi kislo mleko in sir. Dokler jih sredi septembra ne odženejo v dolino, v kateri se je medtem lahko obrasla trava, domačini in turisti pa se takrat poveselijo na tradicionalnem kravjem balu.
Pastirske zgodbe, take in drugačne, se torej za zdaj še lahko dogajajo. Kot tudi ujme, s katerimi nas preseneti narava že v dolini, kaj šele v gorah. Na omenjeno razdejanje v tej zgodbi sem naletel neko jutro sredi oktobra 1993, ko sem po naključju prišel na Dedno polje.

************************

>>> Pastirska zgodba z bohinjskih planin je iz knjige Ljudje v gorah Dušana Škodiča (Planinska založba PZS, 2016).

ljudje_v_gorah_dusan_skodic_foto_manca_ogrin

Zbirka zgodb Ljudje v gorah prinaša petnajst zgodovinskih zgodb, vpetih v gorsko okolje. V ospredju vseh je preprost posameznik, ki je le igračka narave v usodnih trenutkih, v katerih se znajde: od neviht in neurij do zgodovinskega potresa na avstrijskem Koroškem. Ne prizanašajo mu niti blodna človeška dejanja, kakršna je morija prve svetovne vojne. Dušan Škodič, tudi soustvarjalec revije Planinski vestnik ter avtor romana Devet dni v avgustu in pravkar izdane zbirke zabavnih zgodb Smeh z gora, zgodovinske zgodbe pripoveduje humorno in življenjsko trpko, usodno, a vseskozi doživeto in sočutno. Času in krajem, o katerih govori, se približa tudi jezikovno, večjo vrednost pa zgodbam dajejo še preverjena zgodovinska podlaga in dodana pojasnila. Vse zgodbe so opremljene z odličnimi ilustracijami Milana Plužareva.

Nova zbirka planinskih humoresk Smeh z gora izpod Škodičevega mojstrskega peresa pa bralca vrača v čas vožnje z avtobusom do izhodišča in srečanj z jugoslovanskimi graničarji, govori o aktualnih izkušnjah z gorskimi kolesarji ali iskanjem družice na planinskem forumu, o veseljačenju po planinskih kočah, srečanjih z brhkimi planinkami ... V njih duhovito spremljamo planinsko zorenje uveljavljenega planinskega publicista, ki se zna pošaliti na svoj račun in kot glavno začimbo pisanja uporablja domišljijo

-------------------------
Povezane novice:
 
koronavirus_pzs_bener

Komentarji

Oddaj svoj komentar >>
Prikaži vse komentarje (0)
© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2020
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Išči med

Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
ZADNJE NOVICE
 
Planinska zveza Slovenije
Ob železnici 30a, p. p. 214
SI-1001 Ljubljana

+ 386 (0)1 43 45 680
info@pzs.si
Aktualno
Novice
Dogodki, aktivnosti
Zadnje v forumu
Zadnji komentarji
Članarina
Spletna včlanitev
Prednosti članstva
Vrste članstva in cenik
Prijava nezgode
Planinstvo
Planinske koče
Planinske poti
Komisije in odbori
Planinska društva
Planinska kultura
Planinski vestnik
Slovenski planinski muzej
Planinska založba
Življenje pod Triglavom
Podpiram planinstvo
Dohodnina
SMS donacije
Sklad Okrešelj
Naši partnerji
O PZS
Osebna izkaznica
Kontakti / kje smo
Vodstvo
Strokovna služba
Prijava | Registracija | Piškotki (cookies) Splošni pogoji delovanja O avtorjih