petek, 7. avgust 2020
PRIJAVI SE
E-naslov
Geslo
zapomni si me [shrani piškotek]
REGISTRACIJA PRIJAVA
Pozabljeno geslo 
 Prijava / registracija  Prijava na E-novice  English language
POIŠČI

27.06.2020 19:16
Miha Mrak
Karte LOCUS
05.06.2020 13:38
Bojan Mavri
Karte LOCUS
Forum
Zadnji komentarji
25.06.2020 08:31
Janja Miklošič
Triglav
Vsi komentarji

NOVICE  

ponedeljek, 18. maj 2020, ob 10.15 uri, ogledov: 807

Na pravi strani meje | Planinski vestnik, maj 2020

Planinska kultura | 
Odbor za založništvo in informiranje | 
Objavil(a): Matej Ogorevc
Izšla je majska številka Planinskega vestnika. Tokrat smo se v temi meseca razpisali o rapalski meji, saj je ravno 100 let od njenega nastanka. Zahvala gre Dušanu Škodiču, ki je na to temo napisal tudi knjigo, vodnik, ki pa daleč presega to kategorijo, saj ima ogromno vsebine in je bolj podoben leposlovju.
Več člankov je razumljivo povezano z izolacijo in našim odzivom na to. V sredici Z nami na pot je prvič nastopil Gregor Kofler, ki je lepo opisal Mojstrano z okolico. Vid Pogačnik se je potikal po zakotju Karavank, Jera Musič po Apalaški poti (z njo je narejen osrednji intervju), Miro Štebe pa je bil po Biancogratu na Bernini.
Vladimir Habjan je obiskal enega naših vrhunskih plezalcev, mojstranško veverico - Janka Ažmana, Andrej Mašera pa se je lotil težke teme: gore in glasba. 

V malem okvirčku na veliko žalost pišemo tole:
Odšel je še eden izmed Velikih ... Tone. Tone Škarja, s katerim smo še pred kratkim snovali članke ... O njem, njegovem delu in življenju smo v Planinskem vestniku veliko pisali, a ne dovolj - tudi zato, ker je on raje pisal sam. Z veseljem smo objavljali in brali njegove zapise, saj je bil izreden kolumnist, načitan, razgledan, pronicljiv, brez dlake na jeziku in izjemno uglajen. Odličen poznavalec alpinizma, zgodovine gora, Alp, Himalaje, pravi erudit je presenečal tudi s poznavanjem družbe, zgodovine Slovencev, kar daleč presega »goli« alpinizem. In drznil si je izreči in zapisati misli, ki so marsikoga pustile s cmokom v grlu. So pa odpirale obzorja in bogatile naš mali prostor.
Tone je bil odličen sodelavec, nekaj časa kot predstavnik vodstva Planinske zveze tudi član uredništva Planinskega vestnika. Tako dobro smo se ujeli, da je ostal naš član tudi po preteku podpredsedniške funkcije.
Tone je odšel in postal Legenda. Legende pa se ne pozabijo. Za to bomo poskrbeli tudi mi, saj se mu bomo v reviji, ki jo je ustvarjal tudi on, poklonili po svoje. Poseben spomin nanj pa bodo njegova izbrana dela, ki bodo pod uredniško roko Žarka Rovščka izšla prihodnje leto.

Želimo vam prijetno branje Planinskega vestnika!

Poiščite ga v svojem kiosku ali v spletni trgovini PZS, naročniki pa kar doma v svojih nabiralnikih.

Srečno in pazite nase!

PDF Uvodnik, kazalo


 



TEMA MESECA
Stoletnica Rapalske meje

RAZMIŠLJANJE
Po dežju vselej posije sonce

ZAKOTJA KARAVANK
Če Google ne pozna, tisto ne obstaja?

PLEZALSKE LEGENDE
Janko Ažman

TUJE GORE
Muzejski primerek na Bernini

Z NAMI NA POT
Izleti okoli Mojstrane

PLANINČKOV KOTIČEK
Kako so bistri polhi ukradli bolezen

INTERVJU
Jera Musič

KOLUMNA
S hribov pridemo vedno domov,zato ni vseeno

KOLUMNA
Moja, tvoja, naša - Mati

GORE IN GLASBA
Alpska simfonija

FOTOZGODBA
Barva, čopič in - gas?!

RAZMIŠLJANJE
Korona počitnice

GORSKO REŠEVANJE
Nesreče v gorah v letu 2019

ANKETA
Planinski vestnik je nacionalni zaklad

KOLUMNA
Vrnite nam gore!

PLANINSKE KOČE
66 let Zasavske koče na Prehodavcih

KORONAVIRUS
Planinstvo v času Koronavirusa

NOVICE IZ VERTIKALE

PISMA BRALCEV

LITERATURA

PLANINSKA ORGANIZACIJA

 

 Najslabša meja je tista, ki se spreminja

Po zadnjih dogodkih in ukrepih ob pojavu pandemije se verjetno vsi, ne le planinci, strinjamo, da je vsaka meja slaba - najslabša pa je tista, ki se pojavi, kjer je ni bilo.

Po tem, ko smo se morali čez noč soočiti z omejitvijo gibanja le po lastni občini, se nam je vsem bolj ali manj skrčil življenjski prostor. Vsakdanja opravila so postala zelo otežena, življenje med štirimi stenami pa utrujajoče tako telesno kot umsko. Človek je bitje, ki potrebuje določeno svobodo, sicer njegovo življenje začne izgubljati smisel. Tudi zaradi tega so nekoč davno ljudje »izumili« zapore, saj je omejevanje svobode počasno trpljenje.

Zaradi lokalne razdrobljenosti naše države, v kateri imamo več kot dvesto občin in med njimi najmanjša meri zgolj sedem kvadratnih kilometrov, se je marsikomu od nas, ki smo bili vajeni obiska gora ali vsaj popoldanskega skoka na svoj hišni kucelj, sesul svet. Vsakdanji cilj se je znašel na drugi strani občinske meje, ponekod celo označeni s trakovi in varovani z budnimi prostovoljci. Večina državljanov je to mirno sprejela in se poslušno samoomejila ter ni kršila predpisanih ukrepov. Toda čeprav je marsikdo od nas v tem času prvič odkril najvišjo točko svoje občine ali hodil po še nikoli prehojenih stezicah in opazil nove zanimivosti, to ni omililo velikega razočaranja in grenkobe. Planinci smo pač planinci zato, ker ljubimo svobodo.

Tokratna tema meseca govori o meji, ki se je pojavila nepričakovano. Pred okroglim stoletjem je med seboj razdelila naše ljudi in njihovo zemljo ter planincem onemogočila dostop na gore, ki so jih radi obiskovali. Govorimo o rapalski meji. Ta je danes kljub mnogim lokalnim zgodbam o tihotapstvu in še zadnjim živim pričam, ki se spominjajo življenja ob krivični meji, dokaj pozabljena. Povojno obdobje, ki je sledilo padcu rapalske meje, je bilo preprosto preveč burno in spomini nanjo so v zgodovinskem spominu in šolskih učbenikih izzveneli v pozabo. To velja predvsem za notranjost države, toda nekdanji obmejni kraji in ljudje na ozemlju, ki ga je skoraj trideset let zasedala Kraljevina Italija, tega zlepa ne bodo pozabili.

Kot razberemo iz planinskih spominov in arhivov, se je v veliki zagati med obema svetovnima vojnama znašlo tudi slovensko planinstvo. Od visokogorja so našim planincem ostale le Kamniško-Savinjske Alpe. Julijske Alpe in Karavanke so v veliki meri spadale v razširjen obmejni pas, kamor se je smelo, vendar šele po več letih meddržavnih pogajanj, s posebno dovolilnico. Planinstvo na drugi strani rapalske meje v Idrijsko-Cerkljanskem, Škofjeloškem in Notranjskem hribovju pa je bilo za planince popolnoma onemogočeno.

Po zadnjih omejitvah gibanja si lahko tudi mi vsaj približno predstavljamo, kako se je počutila generacija planincev med obema vojnama. Toda omejitev zanjo je trajala neprimerno dlje časa, vse do leta 1947.

Tudi naši planinski predhodniki so v svojem času našli nekaj manjših »bonbončkov«, kot smo jih našli mi v svojih občinah. Zaradi rapalske meje so bile zgrajene naše prve zelo zahtevne zavarovane poti, ferate. Te stare ferate predstavljajo spomenik enega od bojev, ki ga je nekoč vodilo Slovensko planinsko društvo. Kar spomnimo: SPD se je za naše gore v času monarhije borilo proti Nemcem. V rapalskem obdobju v Kraljevini Jugoslaviji so nam večji del gora zasedli Italijani. Danes pa ... vidnega sovražnika ni. Gore nam jemljejo omejitve, pogled v prihodnost pa je, kot pravijo, meglen.

Dušan Škodič

 


Komentarji

Oddaj svoj komentar >>
Prikaži vse komentarje (0)
© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2020
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Išči med

Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
ZADNJE NOVICE
 
Planinska zveza Slovenije
Ob železnici 30a, p. p. 214
SI-1001 Ljubljana

+ 386 (0)1 43 45 680
info@pzs.si
Aktualno
Novice
Dogodki, aktivnosti
Zadnje v forumu
Zadnji komentarji
Članarina
Spletna včlanitev
Prednosti članstva
Vrste članstva in cenik
Prijava nezgode
Planinstvo
Planinske koče
Planinske poti
Komisije in odbori
Planinska društva
Planinska kultura
Planinski vestnik
Slovenski planinski muzej
Planinska založba
Življenje pod Triglavom
Podpiram planinstvo
Dohodnina
SMS donacije
Sklad Okrešelj
Naši partnerji
O PZS
Osebna izkaznica
Kontakti / kje smo
Vodstvo
Strokovna služba
Prijava | Registracija | Piškotki (cookies) Splošni pogoji delovanja O avtorjih