ponedeljek, 6. julij 2020
PRIJAVI SE
E-naslov
Geslo
zapomni si me [shrani piškotek]
REGISTRACIJA PRIJAVA
Pozabljeno geslo 
 Prijava / registracija  Prijava na E-novice  English language
POIŠČI

27.06.2020 19:16
Miha Mrak
Karte LOCUS
05.06.2020 13:38
Bojan Mavri
Karte LOCUS
Forum
Zadnji komentarji
25.06.2020 08:31
Janja Miklošič
Triglav
08.05.2020 23:07
Zlatko Drnovšek
Vsi komentarji

NOVICE  

torek, 16. junij 2020, ob 8.45 uri, ogledov: 205

Planinski vestnik in gorski vodnik - (junija) z roko v roki

Planinska kultura | 
Odbor za založništvo in informiranje | 
Objavil(a): Matej Ogorevc
Junijska številka je zunaj. V uvodniku se je odgovorni urednik Vladimir Habjan poslovil od preminulega našega alpinista svetovnega kova Toneta Škarje, o njem pišeta še urednica Mateja in Magda Šalamon. Škarji bo sicer posvečena julijsko-avgustovska številka.

Intervju s Tomažem Rotarjem je naredila Anka Rudolf. Izvedeli boste, kako je biti po osvojenih treh osemtisočakih (med njimi je Tomaž stal na Everestu) povabljen na mednarodno odpravo, katerel cilj je bilo stopiti na vrh K2 pozimi - kar ni uspelo še nikomur.

Pišemo še o gorah doma in v tujini, o pohodniških, pa tudi plezalnih turah. Preberite tudi o odpravi slovenske mladinske alpinistične reprezentance v indijsko Himalajo - Zanskar in o nestorju planinstva v Bosni in Hercegovini Dragu Bozji, ki ima korenine v Slovenijie. Štirje članki so posvečeni v spomin alpinistu Igorju Mezgecu, ki se je poslovil maja, spisali pa so jo člani postojnske naveze. Članke krasijo izredno lepe Igorjeve fotografije.

V rubriki Z nami na pot Vladimir Habjan piše o vzponu na štiri tritisočake v šestih dneh, našli boste opise za Monte Viòz, 3645 m, Piz Palü, 3901 m, Pizzo Badile, 3308 m, in Punta dei Tre Scarperi/Dreischusterspitze, 3145 m. Ture so različnih zahtevnosti.

Sledijo stalne rubrike: planinčkov kotiček, kolumna, novice iz vertikale, literatura, planinska organizacija, obletnica, v spomin.

Želimo vam prijetno branje Planinskega vestnika!

PDF Uvodnik, kazalo


 


TEMA MESECA
Gorsko vodništvo

OAZA MIRU
Gora kot stik z našo duhovno naravo

TONE ŠKARJA
V drugačni navezi z legendo

INTERVJU
Tomaž Rotar

TUJINA
Po novozelandskih gorah

Z NAMI NA POT
Štirje tritisočaki v šestih dneh

PLANINČKOV KOTIČEK
Kako so bistri polhi ukradli bolezen

EKSOTIKA
Gorski vodnik na Antarktiki

V KRALJESTVU GORA
Pot za vedno

NAŠE SOSEDSTVO
Nestor planinstva v BiH

SMAR
Odprava v indijsko Himalajo - Zanskar

KOLUMNA
O sreči in pameti

V SPOMIN
Igor Mezgec

NOVICE IZ VERTIKALE

LITERATURA

PLANINSKA ORGANIZACIJA

OBLETNICA

V SPOMIN









































 

 Tone

Stavek iz članka na straneh 52-53 tega Vestnika: Tone ob koncu dneva pošlje iz bolnišnice SMS: »Če je tebi dobro, je tudi meni, zato hodi, samo hodi« mi je prižgal alarm. Bil je četrtek, sedmega maja. Takoj sem ga poklical. Toneta, seveda. Oglasil se je, a s šibkim glasom. Žal ga nisem razumel prav ničesar. Kot je pozneje povedal Damijan Meško, mu je odpovedovala govorna funkcija. Pa sem mu napisal SMS, naj se kaj javi, da držimo pesti zanj, a je bil SMS v ponedeljek, 11. maja, žal presenetljivo kratek in dokončen. Tone Škarja je, čeprav že v zrelih letih, vrsto let obiskoval sestanke alpinističnega odseka (AO) Planinskega društva Kamnik, smo pa v zadnjega pol leta opazili, da je prihajal vse manj. Še vedno pa je bil prisoten s svojimi poštnimi sporočili, ki jih imam za celo goro. Te dni sem se poglobil vanje in obudil mnoge stare težave, dileme, tudi konflikte, s katerimi smo se spopadali. Toneta sem spoznal pred dvajsetimi leti, ko sem prišel k Vestniku. To je bil čas zatona odprav, ki jih je vodil in po katerih ga najbolj poznamo, pa vendarle je bil še kako prisoten pri delu planinske organizacije, tudi kot podpredsednik. Ravno on me je povabil na AO Kamnik, ko sem mu nekoč potožil, da bi kot »odcveteli« alpinist še rad hodil na sestanke AO, a so tam prisotni le mladi in nikogar več ne poznam. Tako sem presedlal z ljubljanske Matice v Kamnik, kjer sem še danes. Tam so pogosto prisotni tudi alpinisti starejše generacije, ki znajo posebej ob zapletenih položajih še kako pomagati s svojimi nasveti. Če je bil na sestankih od starejših sam, sem pogosto stopil k njemu in sva debatirala. Težko ga je bilo razumeti, ker je nerazločno govoril, a z nekaj truda in ponavljanja vprašanj je šlo. Tako sva izmenjala vrsto zanimivih tem, z leti tudi tiste bolj kočljive. Čeprav je bil nesporna avtoriteta, sem si sčasoma dovolil tudi kako bolj osebno vprašanje in se ni prav nič obotavljal z odgovori. Moram priznati, da sem tako izvedel - čeprav takrat nisem bil osebno poleg, sem pa natančno spremljal zadeve »iz ozadja« - za vrsto cvetk iz alpinističnih in himalajskih dogajanj.

Druga zgodba, v kateri sva bila povezana, je bila Planinska zveza. Ker sem bil v začetkih urednikovanja za tedanje vodstvo popolna neznanka, je bil v časih »nezaupanja« član uredništva vedno tudi kdo iz vodstva PZS. Na ta način je vodstvo vedelo, kaj počnemo, kaj bomo objavljali, kakšna stališča imamo. Tako je kot podpredsednika ta vloga v letih med 2003 in 2007 doletela tudi Toneta. Čeprav je bil za nas zaradi svoje vloge bolj »tujek« kot pa zaresni član, se je v delo uredništva tako dobro vključil, da smo ga po preteku njegovega mandata kar obdržali v svoji ekipi. Pogosto nam je znal, posebno v konfliktnih situacijah, ki jih sploh ni bilo tako malo, odlično svetovati. Med dopisovanji sem tako zasledil izraz »poskusi discipliniranja uredništva«, ki se danes bere presenetljivo ostro, a tedaj pač času primerno.

Z leti sem Škarjo tako dodobra spoznal, a njegov pravi značaj, njegovo borbeno in odločno jedro sem spoznal šele z dejanji. Po približno enem letu uredniškega dela je bila moja kapa polna »notranjih pritiskov«, zato sem napisal odstopno izjavo in jo poslal referentki na PZS. Zame je bila stvar zaključena. S tem se nisem hotel več ukvarjati, preveč živcev me je stalo. Pa me je naslednji dan poklical Tone in mi zelo plastično orisal, kaj bom s tem naredil. Nič, priznal svoj poraz. Če misliš, da delaš dobro, pač delaj naprej. Pritiski so vedno bili in še bodo, je rekel. Tone je mislil tudi na druge, sem takrat spoznal, in ni mu bilo vseeno. Še danes sem mu za ta klic hvaležen. Tudi sicer je aktivno sodeloval pri delu uredništva, npr. ob težavah s tehničnim urejanjem revije mi je predlagal Emila, s katerim delam še danes, pomagal je pri zamenjavi tiskarne, oblikovalca in še bi lahko našteval.

Skupaj pa sva s Tonetom preživela tudi »posebno obravnavo«. Leta 2005 smo objavili njegov uvodnik, ki ni naletel na odobravanje. V njem je bil kritičen, med drugim je zapisal, da je vse več funkcionarjev in vse manj planincev, pri čemer je omenil tudi meddruštvene odbore. Zato so se me lotili na upravnem odboru, a kaj hitro spoznali, da je bil pobudnik pač - avtor. Saj vendar niso mogli pričakovati, da bom zavrnil željo Toneta Škarje! Potem so se lotili njega in ga dve uri bombardirali s stališči, ki so bila nasprotna njegovemu. A se ni zgodilo - nič!

Takrat sem spoznal, kakšna veličina je Tone in kako ga spoštujejo, čeprav je razmišljal drugače.

Tudi midva sva se pred desetimi leti hudo sporekla ob mojem nedostojnem pismu referentki na zvezi, za katero je izvedel. Takrat sem mu celo zagrozil, naj se ne meša, pa mi je spravljivo, a še vedno ostro odgovoril ob dveh ponoči, kar je bil tudi sicer pogost čas njegovih pisem. Čez nekaj dni sva se povsem običajno menila po telefonu, ko me je spreletelo, da bi morala biti po vseh »pravilih« sprta. To sem mu tudi omenil, a je le odvrnil, da imam preveč pomembno funkcijo, da bi se kujala. Ni bil zamerljiv, je pa res, da morata biti za to dva takšna.

Pošta, ki jo imam od Toneta, je dragocena. Polna je drobnih cvetk, pregovorov, odlomkov iz knjig, npr. iz Malega princa Antoina de Saint-Exupéryja, pa Svetega pisma itn., polna odličnih analiz in stališč, ki so nam dala misliti, nam odpirala obzorja in vidik gledanja. O njem se bomo bolj razpisali v poletni številki, upam pa, da to ne bo zadnje in da se bomo z njim v prihodnosti še srečevali, če ne osebno, pa s pisanjem. Saj se je vendarle zapisal v zgodovino.

Tone me je navduševal in ponosen sem, da sem ga poznal.

Vladimir Habjan

 


Komentarji

Oddaj svoj komentar >>
Prikaži vse komentarje (0)
© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2020
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Išči med

Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
ZADNJE NOVICE
 
Planinska zveza Slovenije
Ob železnici 30a, p. p. 214
SI-1001 Ljubljana

+ 386 (0)1 43 45 680
info@pzs.si
Aktualno
Novice
Dogodki, aktivnosti
Zadnje v forumu
Zadnji komentarji
Članarina
Spletna včlanitev
Prednosti članstva
Vrste članstva in cenik
Prijava nezgode
Planinstvo
Planinske koče
Planinske poti
Komisije in odbori
Planinska društva
Planinska kultura
Planinski vestnik
Slovenski planinski muzej
Planinska založba
Življenje pod Triglavom
Podpiram planinstvo
Dohodnina
SMS donacije
Sklad Okrešelj
Naši partnerji
O PZS
Osebna izkaznica
Kontakti / kje smo
Vodstvo
Strokovna služba
Prijava | Registracija | Piškotki (cookies) Splošni pogoji delovanja O avtorjih