NOVICE  

Ker je to tudi moja osebna predstavitev, bom zraven ljubezni do pohodništva in gora odgrnila še delček zasebnosti. Zaposlena sem bila kot srednja medicinska sestra v kliničnem centru. Delo z hudo okvaro vida je bilo kar naporno, a sem ga z veseljem opravljala, saj je to bil poklic, za katerega sem mislila, da sem prišla na svet. Že pri rosnih enaindvajsetih letih sem se morala sprijazniti s kar precej hudimi omejitvami pri delu, ker so se zraven osnovne bolezni pojavile še krvavitve in uničile kar veliko že tako slabega vida. Dela nisem želela opustiti, zato sem našla način, da sem delo, ki mi je bilo dodeljeno, opravljala po svojih najboljših močeh. Tudi razlagala nisem veliko, da je z mojim vidom zelo slabo, saj sem se bala nezaupanja sodelavcev in nadrejenih. Sedaj se zavedam, da bi se verjetno izognila marsikateri nevšečnosti, a je nek notranji strah pred izgubo službe bil prevelik, da bi povedala vse o mojih težavah. Zaposlena sem bila petindvajset let, potem so me pa upokojili, ker dela več nisem mogla dovolj odgovorno opravljati, saj je vid za tovrstno delo postal res prešibak. Pri triindvajsetih letih sem se poročila in rodila hčerko, po osmih letih pa še sina. Družinsko življenje mi zelo veliko pomeni in sedaj me razveseljujejo že trije vnuki in ena vnukinja. Z velikim veseljem jih učim vse kar vem, se igram z njimi in jim pripovedujem pravljice. Moje možgane ohranjajo kreativne, saj si moram pravljico izmisliti potem, ko oni povedo nastopajoče in mesto dogajanja. Z najstarejšim vnukom sva si izmislila svojevrsten nogomet . Užitek je velik, ker sem ugotovila, da žogo lahko brcnem še kar precej daleč.

Na sliki štije otroci in skupina pohodnikov pred hramom Sv. Save v Beogradu, osebni arhiv Ana Oražem

Na sliki Ana z vnukom na njivi, ko ga uči poljskih del železo se kuje, dokler je vroče in Ana pobira jurčka, osebni arhiv Ana Oražem

Svojevrstna zabava je tudi gobarjenje. Mož zelo rad nabira gobe jaz pa ljubim gozdove, zato grem skoraj vedno z njim. Tako sem se naučila spoznavati tudi različne vonje gob. Kar velikokrat možu povem, kje zavoham gobe. On pregleda teren in le redko se zgodi, da me zmoti vonj iz košare. Če je primerek kaj posebnega, mi pokaže, kje je in jaz gobo potem poberem. Ko človek odkrije način, kako se marsikaj da narediti, se da tudi gobariti, če imaš koga, ki ti je pripravljen pomagati v delu načrta, ki ga sam ne zmoreš izpeljati. Rada se tudi družim z ljudmi, recitiram poezijo in delam na osveščanju o slepoti in slabovidnosti, pa tudi na osebnostni rasti. Nekaj časa sem bila tudi prostovoljka v hospicu. Tu je bolj pomembna empatija in sočutje kot vid, zato je kar šlo, ko sem spoznala hišo. Sedaj ko to pišem, ugotavljam, da je kar veliko stvari o katerih bi še lahko govorila, ki mi bogatijo vsak dan in sem hvaležna za njih. Izdala bom tudi, da ne maram nakupovanja; žalosti me pa, ko se z ljudmi manipulira.

Daljši zapis kaj pomeni bela palica in kako je našla meso v mojem življenju.

V inkluziji bi svet z malo volje lahko našel pot iz stranpoti v kateri se izgubljajo vrednote, zato z veseljem prispevam del svojih moči za pomik iz stereotipov, brezbrižnosti do drugih pa tudi utapljanju v lastnih težavah. Inkluzijski pohodi so dodana vrednost, ki ruši stereotipe, kujejo nova prijateljstva in ohranjajo zdravje. Zelo lep slogan se mi zdi, da športni duh ne izbira telesa, saj v njem sleherni človek lahko poišče vsaj nekaj malega, kar mu polepša življenje.

Ana Oražem

Povezani članki