torek, 26. januar 2021
PRIJAVI SE
E-naslov
Geslo
zapomni si me [shrani piškotek]
REGISTRACIJA PRIJAVA
Pozabljeno geslo 
 Prijava / registracija  Prijava na E-novice  English language
POIŠČI

Forum
Zadnji komentarji
Vsi komentarji

NOVICE  

torek, 1. december 2020, ob 8. uri, ogledov: 339

Trobentica |Ljubezenska zgodba z gora

Planinska kultura | 
Objavil(a): Matej Ogorevc
Pika je bila besna. Vsega je imela počasi že dovolj, a najbolj jo je najedala služba. Čas epidemije ji je prišel kot naročen. Drezala je in iskala način, kako bi jo razporedili med delavce, ki bodo dalj časa doma čakali na delo. Podjetje je zašlo v krizo, njej pa je do upokojitve manjkalo slabih pet let. Dobila je sklep in povezava v kadrovski službi ji je zagotovila, da jo pred jesenjo ne bodo klicali nazaj. Možu ni kaj dosti razlagala, tudi otrokom ne. Skrila se je za krinko prizadetosti in skrbi, kako bo naprej. Za okolico sta bila njen molk in odmaknjenost sprejemljiva. A v srcu ji je igralo, največjega bremena se je trenutno rešila.
Po drugi strani je bila sita tudi enoličnega zakona. Res je, kot so jo opozarjale prijateljice, ko otroci odidejo in moški poda roko abrahamu, si običajno zaželi mirnega in kot po olju tekočega življenja brez pretresov in sprememb. O, kam je šel ta njen ljubeči avanturist? Saj ljubeč je še vedno tu pa tam bil, a avanturist je zares utonil v zgodovini. Toda puške v koruzo ni imela namena vreči, le pravi način mora najti.

Pod krinko preplašene, potencialno brezposelne ženske, je skovala načrt. Najti si mora honorarno delo. Samopreživetje je pomembno za duševni mir in pozitivno samopodobo. Njen Lojz ji je sicer zagotavljal, da zasluži dovolj za oba, le kakšnemu potovanju se bosta morala odreči. Ta rešitev mu je bila še posebej všeč, saj bo tako lahko več doma.

Niti za trenutek ni pomišljala, kje naj išče delo - v planinski koči seveda. Mora se odmakniti od vsakdanjosti in premisliti, kako naprej. Na ta način bo na svoje življenje lahko pogledala od daleč in z vrha, saj namerava v hribe. Je mar zakon in mirno plavajoča upokojenska barka to, za kar se splača odreči kakšnemu izzivu? »Naj ti bo izziv izstopiti iz udobja in skočiti v razburkane valove življenja,« ji je na uho šepetal notranji provokator.

April je kot po navadi mesec, ko se oblikujejo oskrbniške ekipe. Zadnja leta so bile v visokogorju predvsem mlade ekipe, saj se obratovanje koč ujema s študentskimi počitnicami. Toda vedno se najde tudi mesto za resnejšo gospo ali gospoda, ki ima več izku-šenj. Posrečilo se ji je. Razganjalo jo je od pričakovanja in radosti, da se bo lahko začasno odmaknila od svojih težav.

Kot vedno, sedaj pa je imela časa na pretek, je proste ure izkoristila za šport in hribe. Izgovarjala se je, da potrebuje meditacijo v tem hudem času, ki ga preživlja. Prav ganljivo je bilo, kako razumevajoča je bila okolica in kako tolažilno jo je gledal Lojz, ko je na pogled žalostna obuvala tekaške copate ali zvečer pripravljala nahrbtnik.

Padla je v novo - dvojno življenje in ... razložiti ne bi znala ... začelo se ji je dogajati, kot da bi sevala posebno energijo. In to navkljub kančkom solz v kotičkih oči? Kot še nikoli jo je »mokro« gledal sodelavec, ko mu je predajala zadnje papirne zadeve in jo prosil, ali bo zanj, samo zanj, dosegljiva na zasebnem telefonu. Čutila je poželjiv pogled šoferja avtobusa, imela je občutek, da ji tudi znanec, s katerim sta običajno filozofirala o okoljskih temah, dvori po elektronski pošti! Prešerno se je razveselila prijatelja iz vodniškega tečaja pred mnogimi leti, s katerim sta se srečevala na trimu. Običajno je dvignil roko v pozdrav in zdrvel mimo, tokrat pa je želel zvedeti vse novice in nikamor se mu ni mudilo. Spodbujal jo je, naj spet stopi v vodniške vrste. Ko ga je srečala drugič - sumila je, da jo je čakal - ni mogla odreči povabila na drink. Ni kaj, prav prijetno sladko ji je bilo. Predsodki so kopneli kot beraški sneg maja, ko sta v oprijetih športnih oblačilih razgreta in prešerno razpoložena ob pivcu reševala korona krizo. Postanek se je razvlekel in ulila se je pomladna ploha.
Zapeljala ga je do doma. Bližina v avtu in tema sta ju podžgala. Pika se kar ni prepoznala. Ko ji je M. predlagal, naj zapelje na stransko pot, ni imela moči, da bi ga zavrnila. Komaj je obrnila ključ, sta se že


mečkala, kipeča od strasti. Popustile so ji vse zavore, ves v ognju jo je potegnil k sebi in jo naslonil nad volan. A takrat: »pppiiiiipppppp ...« avtomobilska hupa, na katero se je po nesreči naslonila, je na ves glas zatulila v deževni večer. Ojoj, streznitev, in ona skoraj sredi mesta že vsa razpeta v objemu drugega?! Hitro se je zbrala, začudenega prijatelja stlačila nazaj na sovoznikov sedež ter odpeljala do začetka njegove ulice. M. jo je tam še hitro in strastno objel in ji pritisnil enega mokrega. »Čau, moja trobentica,« je še slišala njegovo hihitanje, medtem ko je v podzavesti računala, da mora biti on verjetno deset let mlajši od nje. Da bi se izognila skušnjavam, si je pozneje izbrala drugo trim stezo, a nemalokrat se ji je oglasil ogenj v trebuhu, ki ni pojenjal.

Konec maja se je selila v gore. Prtljage je imela za največji nahrbtnik in še nekaj za zraven, prav veliko možnosti, da bi se lepo uredila, pa ne bo. A s tem tam ne bo imela težav, superge, pajkice, par puloverjev, pravzaprav se je v tej domači opravi zdela sama sebi naj-lepša. In sprejela je še eno odločitev: »Zjutraj se poglej v ogledalo in si reci: Uf, kako sem dobra! Verjemi, tudi drugi bodo to opazili.« Da, to bo njen recept za letos. Mimogrede je v toaletno torbico porinila še britvico. Za vsak slučaj.

Dela v koči je bilo veliko, a zanjo je bil to pravi odklop. Vstajali so zgodaj in pozno hodili spat. Vsak je imel zadolžitve, sama je kot najizkušenejša pekla kruh, ocvirkovko, štrudlje in pripravljala kvašene štruklje, ki so v zadnjem času v ponudbah planinskih koč skoraj obvezni. Med tednom in ob slabšem vremenu si je lahko ukradla urico zase; če je imela srečo, je skočila do bližnjega vrha, običajno pa je čas izkoristila za branje pred kočo ali klepet s planinci. No, za zadnje niso bile ovira niti polne roke dela. Njeno prešerno razpoloženje zadnjih mesecev se je še kar nadaljevalo. Nemalo iskrivih pogledov je prestregla, godilo ji je še pa še. A ni si dovolila več kot to.

Če kdaj, koče pokajo po šivih okoli 15. avgusta. Tudi letos je bilo tako, saj je bil dan popoln. Ekipa je bila pokonci že uro prej kot običajno, ko je bila jedilnica še polna smrčečih spalnih vreč. Poskušali so si pripraviti kar največ lahko, da kuha in strežba ne bosta doživeli kolapsa. Bilo je že okrog desete ure, ko je med iskanjem sladkorja v priročni shrambi začutila vroči roki na stegnih. Ojoj, spet ta ogenj, kajti takoj je vedela, kdo je njun lastnik. Niti obrnila se ni, prepustila se je trenutku. M. jo je nežno prestavil med police in priprl vrata. Tesno se je privil za njen hrbet, ji nagnil glavo in poiskal njena usta. Poljub je bil dolg in vroč. Če je ne bi podpiral, bi klecnila. »Našel sem te, moja trobentica,« je šepnil in se neopazno izmuznil na hodnik.

V kuhinji ni nihče opazil, da je dlje iskala sladkor, tudi rdečica je za ta delovni prostor običajna. O žaru v njenih očeh nihče ni imel časa razmišljati. Ni ji dalo miru, pokukala je pred kočo, kjer je njen M. svoji skupini ravno odredil odhod. Med duri ji je poslal še pomežik in Piko je odneslo med rožnate oblake. Kako lepi občutki, kar da se živeti od teh iskric, ki ti jih podarijo nebesa, če le imaš pogum, da se jim prepustiš, je razmišljala v naslednjih dneh.

Po dvajsetemu avgustu je sledilo nekaj deževnih dni. Nič hudega, ekipa je potrebovala počitek. Dogovorili so se, kdo bo dežuren zjutraj in kdo zvečer, kdo bo poskrbel za vzdrževalna dela, ki jih v preteklih tednih ni bilo mogoče opraviti. Prevzela je večerno dežurstvo in se veselila dolgega spanca.
Prvo jutro je za zajtrk imela kosilo. Dva tujca sta v slabem vremenu obtičala v koči in prijetno je bilo kramljati. Ostali del ekipe se je porazgubil v sobe. Bilo je čez šesto, dež je bičal šipe, ko so zaropotala vrata. Nekdo je glasno odlagal nahrbtnik in pred vhod stresal pelerino. Stopila je na hodnik pogledat in ... o, groza ... tam je stal M., premočen kot miš. Kar tak jo je objel in dvignil v zrak, ona pa mu je mašila usta, najprej z rokami, potem pa še s poljubi. Hitela mu je nalivati žganja, prinesla mu je brisač in mu pomagala v suhe cunje.

Kakšna sreča, da je bila na vrsti za večerno dežurstvo in da ni imel nihče volje zadrževati se v pivnici. Kmalu sta ostala sama. In ... da bi se držala nazaj ... ne to pa ne. Takega izziva pri njenih letih ne gre izpustiti. Hvaležna si je bila za tisto britvico, vsaj ena frizura je bila za tak dogodek sveža.

M. je svojo pot nadaljeval naslednji dan, ko je okrog enajste spet posijalo sonce. Da sta vstala le nekaj prej in sta prišla iz iste sobe, ni opazil nihče. Ko je pozneje v miru podoživljala vročo noč, jo je preblisnilo, da je njen lump vse prebrisano načrtoval. Taka dodatna ponudba v koči je mogoča le, ko čez Julijce potuje vsaj dvodnevna fronta. Piki je bilo jasno, da so za to potrebne izkušnje, toda godilo ji je.

Jesen v dolini je bila boljša kot prejšnja. Vrnila se je v službo in kdaj pa kdaj sta se z M-jem še skupaj vrnila s trima, le na avtomobilsko hupo sta pri tem zelo pazila. Tudi njen mož doma je bil, kot da je na novo oživel. Postelja bi imela kaj povedati in za krompirjeve počitnice je njen Lojz najel avtodom. Spakirala sta za pot čez Alpe do francoske meje. Kar plesala je od veselja. In kadar si je privoščila kakšno urico miru, je v svoji sreči mlela, kako usodna je bila tista njena odločitev, da bo nekaj spremenila.


To in podobne zgodbe najdete v novembrski številki Planinskega vestnika. Tema tega meseca je prav »Ljubezen v gorah«.


Komentarji

Oddaj svoj komentar >>
Prikaži vse komentarje (0)
© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2021
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Išči med

Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
ZADNJE NOVICE
 
Planinska zveza Slovenije
Ob železnici 30a, p. p. 214
SI-1001 Ljubljana

+ 386 (0)1 43 45 680
info@pzs.si
Aktualno
Novice
Dogodki, aktivnosti
Zadnje v forumu
Zadnji komentarji
Članarina
Spletna včlanitev
Prednosti članstva
Vrste članstva in cenik
Prijava nezgode
Planinstvo
Planinske koče
Planinske poti
Komisije in odbori
Planinska društva
Planinska kultura
Planinski vestnik
Slovenski planinski muzej
Planinska založba
Življenje pod Triglavom
Podpiram planinstvo
Dohodnina
SMS donacije
Sklad Okrešelj
Naši partnerji
O PZS
Osebna izkaznica
Kontakti / kje smo
Vodstvo
Strokovna služba
Prijava | Registracija | Piškotki (cookies) Splošni pogoji delovanja O avtorjih