torek, 20. april 2021
PRIJAVI SE
E-naslov
Geslo
zapomni si me [shrani piškotek]
REGISTRACIJA PRIJAVA
Pozabljeno geslo 
 Prijava / registracija  Prijava na E-novice  English language
POIŠČI

Forum
Zadnji komentarji
Vsi komentarji

NOVICE  

ponedeljek, 7. december 2020, ob 10. uri, ogledov: 1114

S knjigo v gore (28): Smeh z gora: Štirje junaki - štirje bedaki

Društva | Planinska kultura | Splošno | 
Objavil(a): Barbara Gradič Oset
Kot pravi Dušan Škodič humor v gorah ni enak dolinskemu. Tako se tudi ne da primerjati prigod. Mogoče se boste ob branje slednje spomnili na kakšen svoj pripetljaj, ki vam morda ni v čast, zagotovo pa nasmeji vaše znance in prijatelje.
Štirje junaki - štirje bedaki    >>> spletna knjižnica S knjigo v gore

*
******************

Vsi imamo zgodbe, ki jih povemo le ob redkih priložnostih. In še to le, če je družba sproščena, prej pa preverimo zbrane obraze, če so vredni pripovedi, v kateri ne nastopamo kot junaki. Eh, kakšni junaki, navadni bedaki smo bili takrat. Ampak kaj zato, zgodba je tako zanimiva in poučna, da jo je težko tiščati pod kožo.

Od nje je preteklo že trideset let. Ko se je dogajala, se mi je še zdelo, da je trideset let tako zelo dolga doba, da so bili tedaj odtisi mamuta, izkopanega v Nevljah pri Kamniku, še sveža potka do njegovega dnevnega napajalnika. Pa sem se zmotil, kajti po tolikem času je zgodba v meni še vedno živa. In zakaj bi je ne delil, saj izkušnje drugega osla na ledu niso nikoli odveč.

Bilo je 6. decembra 1985. Dan sem si brez težav zapomnil, ker je bilo ravno na Miklavža. Štirje odrasli fantje smo bili. Ne morem reči mulci, saj smo vsi že odslužili tedanjo jugoslovansko vojsko, kar še dandanes velja za zelo soliden primer kaljenja moškega karakterja. Vsi smo izhajali iz nekoč cvetočega Planinskega društva Litostroj, ki ga žal že nekaj let ni več med živimi. V svoji družbi smo imeli še dekle, ki pa se je z nami na avtobusu proti Idriji znašlo popolnoma slučajno, čeprav smo jo na videz poznali z društvenih izletov. Prišla je, ker je potrebovala žig točke Slovenske planinske poti (SPP) na Hlevišah.
Tako nas je bilo skupaj pet, ki smo se tistega hladnega decembrskega jutra znašli na avtobusni postaji sredi Idrije. Zima je šele prihajala, v dolini je bilo pusto in malo je rosilo, zgoraj na Trnovskem gozdu pa je že ležal sneg. Namenjeni smo bili čez Hleviško planino na Vojsko, nato pa do Iztokove koče pod Golaki in na Predmejo, kjer bi počakali na avtobus. Prespali naj bi v tedanjem Planinskem domu Rudar na Vojskem, v katerem je danes Center šolskih in obšolskih dejavnosti. Idejo za dvodnevni zimski izlet je dal nekdo iz družbe, ki je zbiral žige za SPP. Na ta način bi zbral kar tri, in to na območju, ki prej nekako nikoli ni prišlo na vrsto. Poleti je bilo pa škoda časa za te oddaljene kuclje. Pa smo se zmenili.

V bifeju na avtobusni postaji smo še spili kavo, nato pa stopili proti Hleviški planini. Nekje na pol poti smo že hodili po snegu in po kakšnih dveh urah prišli pred zaprto kočo. Slabe volje vseeno ni bilo, saj smo si glavni postanek obetali v Planinskem domu na Vojskem, za katerega smo vedeli, da je odprt. Naša pridružena članica je udarila v knjižico svoj žig in se poslovila. Kljub družnemu prepričevanju, naj izlet raztegne na dva dni, nam je lepo dala vedeti, da smo štirje tipi zanjo prevelika družba, in jo podurhala nazaj v dolino.

Vreme je bilo žalostno. Spodaj je rosilo, tu pa je seveda naletaval sneg in ni se imelo smisla obirati. Takoj za kočo je postalo tudi jasno, da do Vojskega ne bo ravno sprehod, saj gazi naprej ni bilo. Vendar snega ni bilo veliko, morda dvajset centimetrov, kar nam je, juncem, polnim moči, predstavljalo zgolj popestritev.
Po kakšnih treh urah, bilo je okoli ene popoldne, smo že dobre volje sedli k mizi v zakurjenem planinskem domu, si naročili čaj z rumom in zraven prigriznili malico, ki je po petih urah hoje lepo teknila. Premočene majice in srajce smo zamenjali s suhimi, naročili še en čaj z rumom in tako siti, suhi in na toplem kar kipeli od dobrega razpoloženja. Še našo znanko, ki nam je pobegnila s Hleviške planine, smo imeli čas opravljati. Kar naj ji bo žal - verjetno se že guga na avtobusu skozi tiste ovinke proti Ljubljani, mi pa smo vendar tako luštna in vesela družba ...

Velika težava zimskih dni je pomanjkanje sončne svetlobe, sploh če je slabo vreme. Že kmalu po tretji uri se začne mračiti. Večer se zna hudo vleči in lahko postane dolgočasen, tudi vicev in štosov se človek počasi naveliča, ob sedmih pa vendar tudi še ne moreš v posteljo!
In se je zgodilo, da je nekdo predlagal, da bi šli kar naprej. Do Iztokove koče, ki je bila takrat še odprto, neoskrbovano zavetišče, naj bi menda prišli v kakšnih dveh urah, je rekel. Pravzaprav zanesljivo tega ni vedel nihče, saj smo bili vsi prvič na tej poti in tudi pobudnik izleta je doma le bežno pogledal na zemljevid.
Ampak kaj po tem? Dva sta imela menda s seboj baterijski svetilki, pobudnik je imel idrijsko-cerkljanski zemljevid, vsi pa smo bili obenem tako prepričani vase, da smo naenkrat komaj čakali odhoda. Bo vsaj zanimivo, namesto da bi tu za mizo do onemoglosti metali tarok karte. Prenočevanje v neoskrbovanem zavetišču bo odlično, peč je notri in drva tudi. Pa še zastonj je ...

Nobenih pomislekov nismo imeli. In da ne pozabim še nečesa - kar trije od štirih smo imeli opravljen tečaj za mladinske planinske vodnike. Pravzaprav, če danes pomislim, smo kar nalašč iskali težave, da bi jih lahko nato reševali.

Že takoj bi odšli, pa mi je padlo na pamet, da kar tako pa tudi ne moremo v zavetišče. S čim bomo pa svetili? Ker je možno, da ne bo v zavetišču niti koščka sveče, bi lahko bilo precej nerodno z razsvetljavo. Zato smo poslali Robija, ker je bil najmlajši, da iz trgovine prinese škatlo parafinskih sveč.

Odšel je in se vrnil šele čez petnajst minut, čeprav je bila trgovina v sosednji hiši. Na mizo je postavil steklenico žganja in čakal na odziv.
"Lepo, Robi. Kje so pa sveče?"
Šele tedaj se je udaril po čelu in povedal, kaj se je zgodilo. V trgovini imajo danes inventuro in je zaprta, ampak ker je videl notri prodajalke, je toliko časa sitnaril, da so se ga usmilile in spustile notri. Je bil tudi čeden fant, toda ko je končno stal pred pultom, je zaradi vsega prepričevanja in razlaganja, da nam gre za nohte, pozabil, po kaj je bil poslan. In je pokazal na polico z alkoholnimi pijačami. Seveda je moral še enkrat nazaj in tokrat je res prinesel škatlo sveč.

Kakšno uro naprej od Vojskega je bila pot skoraj idealna, saj je šla lepo po cesti, ki je bila do Mrzle Rupe lepo splužena, in bili smo prav zadovoljni, ker smo nadaljevali. Naslednjo uro do Hudega polja smo pa že spet gazili celec, ki ga je bilo z višino že nekoliko več kot na Vojskem. Sneženje se je zdaj okrepilo in šlo je zelo po vetru, toda videlo se je, kje je spodaj cesta, zato ni bilo težav. A to ni trajalo dolgo.

Gozdna cesta je imela sem in tja svoje odcepe, vsi so bili enake širine in kar naenkrat smo imeli težavo določiti, po katerem odcepu naprej. Sneg, ki je šel po vetru, se je vedno bolj oprijemal bukev in markacije so počasi, a zanesljivo, izginile pod tem snežnim ometom.
Ni preostalo drugega, kot za vsakim odcepom pregledati nekaj dreves še z zadnje strani, saj sem se na srečo spomnil, da markacisti na drevesa po večini narišejo markacije za obe smeri hoje. Dvakrat ali trikrat nam je uspelo to "obratno orientiranje", po tem pa naenkrat nismo bili več prepričani, če smo še na poti. Vrnili smo se kakšne četrt ure do zadnjega odcepa, kjer smo videli oznake. Medtem se je stemnilo, zaradi snega tema na srečo ni bila črna, vendar za iskanje markacij vseeno nepredirna.

Zahteval sem svetilko. Oba, ki sta se prej hvalila, da ju imata, sta ju izbrskala iz nahrbtnikov. Takoj se je izkazalo, da imamo pravzaprav le eno samo. Druga je namreč komajda brlela. Prijatelj se je le kislo izgovarjal, da je že vsaj leto dni ni rabil, vložek pa se je očitno od tedaj sam izpraznil.
Raztegnili smo še zemljevid in nato družno buljili v tisto karto v merilu 1 : 50.000. Razen čudnih imen, kot so Hudo polje, Poslušanje, Kurje brdo, Medvedji vrh in podobno, nismo razbrali prav ničesar koristnega. Saj nismo niti vedeli, kje smo, razen da se nahajamo med Vojskim in Golakom, čez katerega pa smo se še morali povzpeti, saj je zavetišče očitno na drugi strani hriba.
Po dolžini odseka sodeč je moralo biti do tja vsaj dvakrat toliko, kot "je bilo rečeno" za mizo. In ta Mali Golak, ta hrib ima vendar kar 1495 metrov, kar je v danih zimskih razmerah že prava gora! Ni čudno, da smo že lep čas gazili sneg do kolen. Kako bo šele višje?

_tirje_junaki2__002_

Z edino svetilko smo šli ponovno v akcijo in končno našli pravi odcep. Hoja pa je bila vedno počasnejša. Od napora in tudi zaradi sneženja smo bili že popolnoma premočeni, a gnala nas je misel, da moramo biti že prav blizu varnega zavetja. Topel planinski dom je bil le še oddaljen spomin in na tihem smo že vsi prekleli drug drugega, ker se nismo uprli neumni ideji po nadaljevanju poti. Mar bi lepo prespali na Vojskem, kot je bilo rečeno! Zdajle bi verjetno že prav spokojno drnjohali pod dekami in jutri bi se v miru odločili, ali naprej ali pa, če bi še snežilo, lepo po isti poti, po kateri nam je pametno ušla tista deklina. Naenkrat smo ji bili za to prav hvaležni. Le kdo bi jo zdaj poslušal, ko bi nam držala litanije? 

Naporno gaženje celca in iskanje vsake markacije posebej, ki smo jo po čudežu uspeli odkriti s praskanjem snega s kakšne bukve, je trajalo skoraj v nedogled. Nato sem s svetilko posvetil neko drevo z markacijo, bilo je le nekaj metrov pred nami. Mimo njega je šla delno zapihana, a še vedno lepo vidna gaz. Kar zatulili smo od veselja. Končno smo na pravi poti, zdaj bo šlo laže naprej; kot bi mignil, bomo pri zavetišču. Nič več ne bo iskanja poti, ki nam je na vsakih nekaj minut hoje vzelo še dvakrat toliko časa za iskanje. Oddahnili smo se. In čez nekaj trenutkov, ko smo se približali markaciji - ponovno zgrozili.
Nihče ni nič rekel, kot bi ne verjeli, da se nam lahko zgodi kaj takega. Na drevesu se je namreč še vedno videlo, da je nekdo z roko spraskal sneg z markacije. In tista gaz je bila le sled naših korakov izpred ... kdo bi vedel. Pol ure ali ena ura? Hodili smo torej v krogu. Verjetno smo bili do tedaj vsi štirje prepričani, da se lahko takšna neumnost zgodi le v filmu, in še tam samo največjim cepcem.

Ponovno sem hotel karto in skupaj smo buljili vanjo. Potrebovali smo čas za razmislek. Kaj še lahko storimo? Ne moremo namreč ugotoviti, kje smo. Ugibanje je tako varljivo, ves čas nas je gnala misel, da je le še nekaj minut do zavetišča, zdaj pa naenkrat grozno razočaranje.

Tudi druga svetilka, ki sem jo prižigal le še po potrebi, je svetila že presneto slabo. Nato še pogled na uro: saj je vendar že devet zvečer. Torej od Vojskega lomastimo po tem gozdnem labirintu že celih sedem ur. In po vsem tem trudu niti ne vemo več, kje smo!?
Gledamo se brez besed. Robi mi da misliti, kajti roki mu visita ob telesu kot kemblja in očitno le še popolnoma brez volje čaka, kaj se bomo odločili ostali. Tudi druga dva me pričakujoče gledata. Ne vem, zakaj, mogoče zato, ker sem bil najaktivnejši pri iskanju markacij ali ker sem se spomnil, da jih lahko iščemo tudi na zadnji strani dreves, a očitno so me priznali za neformalnega vodjo in zdaj pričakujejo mojo odločitev. Glas imam hripav in skoraj neprepoznaven, ko razglasim preprosto dejstvo, da smo v riti in da bomo nekje tu v snegu - hočeš nočeš - pričakali naslednji dan.
Nato buljimo okoli sebe in se sprašujemo, kako vendar prav tu. Kdor je že hodil po teh gozdovih, ve, da so po vrhovih le nizke, od vetrov popolnoma skrivenčene bukve, kje v zavetnih predelih pa naletimo na redke smreke, ki ponujajo vsaj nekoliko strehe pod svojimi vejami
Bivakiranje v zimskem gozdu brez potrebne opreme je skrajno neprijetno početje, četudi nisi v visokogorju. To prav kmalu spoznamo in pobere nam veliko časa. Kakšne pol ure traja, da v neki večji kotanji končno najdemo par smrek, od katerih ima vsaj ena veje zelo blizu tal. Nato skušam razmišljati nekoliko po taborniško. Treba bo pripraviti in nekako izolirati tla, na katerih bomo sedeli. Vendar tako vodniško kot taborniško znanje za pripravo bivaka terja neko orodje, mi pa smo vendar goloroki. Kaj vse bi v tistem trenutku dal za malo sekirico! Na hitro bi odbil več tankih smrekovih vej, ki bi jih položili na debelo pod drevo in bi na njih kolikor toliko spodobno presedeli prihajajočo dolgo noč.
Nato bi z njo nasekali še kakšne suhe veje, saj se najdejo v gozdu, čeprav je videti vse mokro, ampak ni vrag, da ne bi prižgali ognja. Če bi se upiral, bi za netivo razlomili še nekaj sveč za začetek, po tem pa, ko postane ogenj že dovolj vroč, na njem gori vse, kar naložiš. Vendar sekirica je zgolj pobožna želja, mi pa se premočeni in ponovno ohlajeni že tresemo kot cucki. Vsa suha oblačila smo si preoblekli na Vojskem, še preden je nekdo sprožil tisto neumno idejo, in v nahrbtnikih imamo vse mokro ...

Z golimi rokami se trije mučimo in lomimo smrekove veje ter jih znašamo na kup poleg smreke, četrti pa jih lepo zlaga, da bi bila plast čim debelejša in mehkejša za sedenje. Premražene roke so trde in prsti otrdeli, koža pa občutljiva in kljub oblačilom smo kmalu popraskani do komolcev. Presneto veliko jih moramo nalomiti, preden jih je vsaj za deset centimetrov debelo plast.

Nato družno gledamo našo "streho", boljša je kot nič, vendar del snežink vseeno prinese tudi skozi ne prav goste veje. Tisti, ki je nosil s seboj izpraznjeno baterijsko svetilko, nenadoma predlaga, če bi dali na tla kos polivinila, pa ga le neumno pogledamo. Boš šel domov ponj? Resno odkima in z dna nahrbtnika dejansko izvleče kakšnih 2 krat 3 metre velik kos polivinila. Zakaj ga ima sploh notri? Jeseni je nekje taboril in ga je imel podloženega pod šotorom zaradi vlage.

_tirje_junaki_1__002_

Bog naj mu tokrat pozlati pozabljivost! Po kratkem pomenku ugotovimo, da lahko iz vseh nahrbtnikov izvlečemo vrvice za zavezovanje ter z njimi privežemo polivinilno plahto na veje, tako da nastane še kar spodobna streha.

Predlagam še natančen pregled nahrbtnikov in iz njih zložimo vse, kar bi bilo lahko še uporabnega. Žal najdemo bore malo. Vžigalice, škatla sveč, ki bodo dajale nekaj svetlobe za moralo, in trije zložljivi dežniki so ves izplen. V kotanji, kjer smo si postlali, na srečo ni tako vetrovno, vendar je vseeno bolje, ko si za hrbti odpremo dežnike, ki nekoliko pripomorejo k zavetju. Ko nase navlečemo še vsa mokra oblačila iz nahrbtnikov (četudi so mokra, več plasti kot je, vseeno greje bolj kot manj), je ura že skoraj enajst.

Prišlo je tudi dodatno spoznanje, da ko si delno podhlajen, ne funkcioniraš kot običajno. Težava je bila že pri hrani. Zaradi pomanjkanja sline se je vsak grižljaj sendviča spremenil v nekajminutno, mukotrpno žvečenje. Pojesti navaden kreker je bilo skoraj nemogoče. Poskusili smo tudi s tistim žganjem, vendar se je želodec že pri prvem majhnem požirku odločno uprl. Ko bi vsaj imeli vroč čaj, a tisti, ki smo ga prinesli s seboj, se je že zdavnaj ohladil. Do dnevne svetlobe pa manjka še doooolgih osem ur!

Noč smo predrgetali v medsebojnem suvanju. Sneženje je ponehalo in preden se je začelo daniti, je bilo že jasno. Kakšno uro prej smo začeli razpravljati, kako dalje, in zdelo se nam je najbolj pametno, da se čim prej prebijemo do zavetišča, tam lepo zakurimo in nekoliko posušimo cunje, vmes pa še kakšno urico oddremamo pod toplimi dekami in nato sestopimo do Predmeje, ki ni daleč.

Okoli pol osmih, ko je jutranje sonce vendarle obliznilo greben nad našo kotanjo, smo mu šli po lastnih sledeh prejšnjega dne naproti. A tudi načrt, ki smo si ga zamislili še pred zajtrkom, se je izkazal za neuresničljivega. Hoja po lastnih sledeh je postala zamudno in mučno početje. Moči niso bile več prave in tudi celonočno bedenje je pustilo posledice. Sonce nas ni pregrelo, še manj hoja po vseh mogočih ovinkih in okljukih, ki smo jih v sneg zarisali med nočnim tavanjem.
Drevesa so bila še vedno obdana s snegom in pri Mrzli Rupi smo imeli vsega dovolj. Kakšen Golak in Predmeja neki? Po prvi možni cesti navzdol v Idrijo. Prvi odcep je bil že kilometer naprej, s tem pa smo se izognili tudi Vojskemu in se lepo pretihotapili mimo toplega planinskega doma, ki smo ga prejšnji večer ignorirali. Gospe, ki je stregla, bi s svojimi izpitimi obrazi lahko povedali prav poučno zgodbo - če nas ne bi bilo sram.

 

Tudi asfaltna cesta z Vojskega do Idrije se utrujenemu vleče kot kurja čreva. Šele ob kakšnih dveh popoldne smo se ožuljeni in dobro odrgnjeni zaradi hoje v mokrih oblačilih privlekli v tedanjo socialistično Idrijo, kjer sta v nedeljo popoldne obratovala le vsak dan odprta slaščičarna in ena ali dve gostilni. 

Najprej smo se temeljito najedli sladkih tortic, da nas je začudeni Albanec komaj sproti stregel, nato pa smo šli še v gostilno in se dve uri do odhoda avtobusa tam greli in pili čaj z rumom. To smo počeli skoraj do zadnje minute, saj se nam ni dalo ven na mraz, in za končno popestritev smo stali vse do Ljubljane. Nismo namreč pomislili, da bo avtobus že na začetni postaji poln, ker se bodo peljali na njem vsi dijaki in študentje, ki so prišli za konec tedna domov.
Vseeno lahko rečem, da je bila izkušnja koristna. Naredili smo lahkomiseln prvi korak, ki je na glavo postavil sicer lahek zimski izlet, napake pa so se zaradi pomanjkljive opreme in nepoznavanja terena v spremenjenih pogojih pozneje kar same od sebe dopolnjevale. 
Doma smo o dogodku seveda lepo molčali in tudi sicer smo jo vsi štirje odnesli brez večjih posledic, le dva sta si privoščila nekaj dni bolniške zaradi prehlada. Prav tako do danes tega ni izvedela deklina, ki nam je tedaj ušla s Hleviške planine. Ko bi le vedela, kako smo ji bili hvaležni za to!************************

>>> Štirje junaki - štirje bedaki je iz knjige Smeh z gora Dušana Škodiča (Planinska založba PZS, 2020).

*******

Zbirka planinskih humoresk Smeh z gora izpod Škodičevega mojstrskega peresa  bralca vrača v čas vožnje z avtobusom do izhodišča in srečanj z jugoslovanskimi graničarji, govori o aktualnih izkušnjah z gorskimi kolesarji ali iskanjem družice na planinskem forumu, o veseljačenju po planinskih kočah, srečanjih z brhkimi planinkami ... V njih duhovito spremljamo planinsko zorenje uveljavljenega planinskega publicista, ki se zna pošaliti na svoj račun in kot glavno začimbo pisanja uporablja domišljijo. Zgodbe dopolnjujejo odlične ilustracije Milana Plužareva.

 


Komentarji

Oddaj svoj komentar >>
Prikaži vse komentarje (0)
© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2021
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Išči med

Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
ZADNJE NOVICE
 
Planinska zveza Slovenije
Ob železnici 30a, p. p. 214
SI-1001 Ljubljana

+ 386 (0)1 43 45 680
info@pzs.si
Aktualno
Novice
Dogodki, aktivnosti
Zadnje v forumu
Zadnji komentarji
Članarina
Spletna včlanitev
Prednosti članstva
Vrste članstva in cenik
Prijava nezgode
Planinstvo
Planinske koče
Planinske poti
Komisije in odbori
Planinska društva
Planinska kultura
Planinski vestnik
Slovenski planinski muzej
Planinska založba
Življenje pod Triglavom
Podpiram planinstvo
Dohodnina
SMS donacije
Sklad Okrešelj
Naši partnerji
O PZS
Osebna izkaznica
Kontakti / kje smo
Vodstvo
Strokovna služba
Prijava | Registracija | Piškotki (cookies) Splošni pogoji delovanja O avtorjih