NOVICE  

Postopoma sem se s tem na zahod in sever segajoč del zelenega pokrova Dinarskega gorstva udomačila tudi sama. Tako pri roki nam je in ponuja vse, kar pohodnik ali planinec pričakuje. Južni del se razteza nad Vipavsko dolino, proti severu se zaključuje v trebuških grapah, na zahodu je meja prelestna Soča, na vzhodu pa se izteče v notranjsko podolje. Razgibana planota je brez tekoče vode na površju in razčlenjena z zaprtimi globelmi, kuclji, griči, hrbti in vrhovi, jamami, ledenicami, mrazišči, brezni in drobnimi kraškimi oblikami, kot so škraplje, žlebiči, škavnice in podobno. Med kraškimi pojavi so posebej pomembne jame z večnim ledom in snegom - ledenice. Nekdaj so led iz njih vozili celo v Egipt.

Čez in čez je poraščen z mešanim gozdom, v njem domuje mnogo divjadi in zavarovanih rastlin. Tu sta dva naravna rezervata: Paradana z naravnim spomenikom Velika ledena jama in Golaki s Smrekovo drago, naravni spomenik Smrečje in pragozd Bukov vrh. Za vse, za vsak letni čas in za vsako vreme je tu kaj najti. Najlepše pa je, ko ta svet pokrije debela snežna odeja in ko na noge še natakneš smuči, se potovanje skozi pravljico začne. To je dober zalogaj hoje s smučmi, vijuganja v pršiču ni kdo ve kaj in nič nenavadnega ni, če s kožami na smučkah turo tudi zaključiš.

Letošnja zima je nasula snega še iz zalog preteklih let, najbrž so tam gori čistili podstrešja. Dodala je še mraz in lepo vreme. V strahu da naša želja - naj to traja - ne bi bila le krik vpijočega v puščavi, je bilo treba snežno pravljico izkoristiti takoj, tukaj in zdaj. Priložnosti prečenja Vojsko-Predmeja se ni bilo mogoče upreti.



Na dolgo želeno pot

Moje izhodišče je bilo na Mrzli Rupi pred Omiunkarjevo kmetijo, ki jezdi na razglednem slemenu. Vode njegovega južnega pobočja se stekajo v Idrijco, severnega v Trebušico, zahodni pogled mu zapirajo Govci, (Strma prepadna pobočja, ki se med Bukovim vrhom, Poldanovcem in Stanovim robom strmo spuščajo proti dolini Gorenje Trebuše) vzhodni se izgublja proti Vojskem in gozdovom Krajinskega parka Zgornja Idrijca. Tu se srečajo ceste s Krekovša, Hudega polja, Trebuše, Razazije, Vojskega in Razor. Ni čudno, da so partizani kraja imenovali na kolodvoru.

Če bi bila danes tretja, ki sem se namenila na to pot, bi ne imela kje parkirati, ali pa bi za zajtrk malo lopatala. Kaj pretirano težak moj nahrbtnik ni bil, saj me je na drugi strani Trnovskega gozda čakalo toplo zavetje in obnovitvene zaloge. Čaj in klobasa, pa še rezervni psi, to bo dovolj. Pot prvega dne sem si zamislila v četrtinah - prva do Hudega polja, druga do Škrbine, tretja do grebena pod Velikim Golakom, kjer se pot prevesi na južno stran, in zadnja do Predmeje. Tura se začne »piano« po zasneženi sončni gozdni cesti. Pred menoj so sledi smučarjev in krpljarjev, brez teh pripomočkov ne bi šlo. Malo pred Hudim poljem je prva in zadnja voda na tej poti, ki se je kljub mrazu živahno točila v korito. Naslednji so izviri Hublja, Lijaka in Mrzleka na južni in zahodni strani planote, nam je nekoč razlagal gozdarski inženir Blaj, ki nam je odstrl marsikatero trnovsko skrivnost. Na desni, čez Ipavšek se dviga pragozd Bukov vrh, s katerega se proti Trebuši spušča prepadni greben Mali Govci. Dramatično, vam rečem. Če sem še poleti načrtovala, kako jih bom prelezla, sem zdaj to misel kar opustila. No, morda, a le če bo v Danijevem nahrbtniku tudi štrik. Za tem hrbtom pa se nizajo nešteti grebeni pravih Govcev, ki jih straži z visoko dvignjenim nosom postavni Poldanovec.
Hudo polje, po žledu ranjeno in zmesarjeno, se je svetilo v soncu. Spomenik bolnišnici Pavli - kamnito srce - je kvišku kipelo v prazno. Tako srce kot bolnišnica sta varna le v objemu gozda. Od tod prvič ta dan uzrem prave gore. Tja čez Trebušo se na obzorju belijo Julijci - od Tolminsko-Bohinjskih do Krna in Kanina. Višje proti Škrbini oddrsavam v senci, na moji levi se smeje s soncem obsijan Sončni rob. Kakšen postavnež! Rob se steguje nad cesto, kot bi nekdo skalno lusko zataknil v pobočje. Mnogokrat sem sedela na njegovi vrhnji zaplati vednozelenega gornika in uživala razgled. Bogato, zares izjemno je njegovo cvetlično sosedstvo, tudi idrijski jeglič je med njimi.

Pod njim naletim na dva fanta. Vsa sta vznesena, kako ne, saj sta noč prespala na njegovem vrhu. Sama bi ocenila, da je tam prostora le za dve tazadnji, a fotografija sončnega vzhoda in šotorčka, ki je namesto z vrvno zavarovan s snežno ograjo, me je prepričala, da temu ni tako. Fanta natakneta tekaške smučke, dvigneta težka nahrbtnika in že se peljeta proti Mrzli Rupi. To bo jutri tudi moja smer. Ne bi se pustila prositi za tako zavidanja vredno doživetje. Fanta sta me kar dolgo spremljala v mislih. Spomnila sem se moje unovčene odškodnine, ki sem si jo na enem preteklih potovanj prislužila z letalsko zamudo. Moja trisezonska hiška čaka na kakšen podoben izziv. Za prenočevanje v tej četrti (zimski) sezoni se bom morala ozreti za kakšnim kosmatincem iz soseščine.
Tabla na Škrbini, ki označuje območje Geoparka Idrija, pomeni, da se bližam robu idrijske občine. O ti čudni časi, ampak prehodi občinskih meja so dovoljeni z namenom rekreacije, kar imam namen početi cel dan. Da ni enako težko ali pa lahko slediti markacijam v kopnih ali snežnih razmerah, sem spoznala že večkrat, vendar so bile te rdeče-bele prijateljice ravno prav na gosto, da mi ni bilo treba iz nahrbtnika vleči telefona in očal. Snežna odeja je bila debela, sneg pa še vedno nepredelan, ves puhast in iskriv. Na debelo so bile obložene veje dreves, skoznje je prosevalo sonce in svet je bil kot iz srebra ulit. Tišina, brez sledi divjadi, le jaz in moje florescentne smučke, katerih barva se je vsake toliko poblisnila izpod snežne moke. Bilo je krepko pod ničlo, moj vodni meh pa trdno zapečaten z ledom. Takega miru si deležen poredko.

Na pravi primorski strani

Ko sem pripujsala na greben, se je predme postavil gladko zaliti Veliki Golak. Njegovo smučišče, prevlečeno čez rušje, je bilo res veliko. Na robu sem se odločila, da nadaljujem po trasi Slovenske planinske poti. Bolj sem zaupala markacijam kot orientaciji, da ne bi zašla s poti skozi Kraljeve kambre. To je bila velika napaka. Za robom, na z burjo bogati primorski strani, si je gozd nadel povsem drugo podobo. Prej sloka debla in krošnje visoko nad menoj so se tu vsa skrivenčena in nizka, še dodatno pod težo snega, sklonila do tal. Hacquet je imel prav.

Vijuganje v labirintu je bilo prav zabavno, na trenutke mučno, naj je šlo navzgor ali navzdol. A je šlo, včasih malo zunaj poti, okrog globeli, malo na severno stran, pa spet loveč grebenčke proti Vratcam med Velikim in Srednjim Golakom. Zadnji povezovalni mostiček med globokimi vrtačami mi je dal največ vetra. Markacij, seveda če sem bila zunaj poti, ni bilo več, on pa se je odločil končati kar na šus. Spet je bilo treba naokrog, da bi kaj prida vijugala v pršiču do kolen, mi ni bilo dano, vse skupaj je bilo bolj podobno drsenju v seneni kopici. Končno naletim na smučine, ki prihajajo iz vrtače severno pod Velikim Golakom. Kar oddahnem si in jim sledim, hvaležna, da nisem snela psov, saj vodijo le navzgor. Seveda, kolegom smučarjem ni bil dovolj le spust z Velikega, smuko so želeli užiti tudi s Srednjega Golaka. Nič ne de, tudi meni je prav.

Na robu, kjer predhodne smučine zavalovijo med bukve, si oddahnem - vzponi so za menoj. Morje na obzorju se je zlato svetilo, dan se je krepko prevesil v popoldne. Sledil je še spust. Ampak da ne bi zaključila prehitro, pse pustim na mestu, kjer mi tako lepo služijo že cel dan. To, da sem slab smučar in da vedno pazim na primerno (beri čim manjšo) hitrost, bom zamolčala. Prebijanje med drevesi je bilo mehko, tudi sesti je bilo vsake toliko lepo in preučiti, kje v nadaljevanju je bukovina najredkejša. A vseeno sem se, kot bi mignil, iz gozda zapeljala na jaso z imenom Staniše. Z leve, s Kraljevih kamber, se je izvila lepa smučarska gaz. O, le zakaj mi nihče ni tega namignil, ko sem kolebala tam na grebenu? Prihranila bi si par ur lomastenja. Od tod še zadnjič pomaham beli kapi Velikega Golaka.

Urbani del ture

Do Korenine je planinska pot idealna za lepo vijuganje, sem se pa prepustila tudi mehkim uživaškim stranpotem. Zapletlo se je med hišami - iskanje najboljše smeri, da se komu ne zapeljem na dvorišče ali pred razprt gobec domačega čuvaja, da bi sekala čim manj cest in da obdržim pravo smer, je bilo kar iznajdljivo početje. Peš bi to opravila kot za šalo. Sonce je utonilo v beneško morje, ko sem prispela.
Furlanka je z dvignjenim krilom napovedovala še en lep dan. Za zadnjo načrtovano četrtino sem porabila toliko časa kot za prve tri. Res je, prečenje Trnovskega gozda ni mačji hec. Drugi dan me je čakal še povratek, daljši. Zgodaj bo treba na pot, a to je že druga zgodba.