V soboto, 26.6.2021 smo se ponovno povzpeli na Čaven. Zaradi zapore ceste, ker je potekal rejli smo ubrali pot preko Nove Gorice in Lokev in se zbrali na dogovorjenem mestu, od tam pa nadaljevali pot v dveh skupinah, ena skupina po planinski poti, druga pa malo bolj položni makadamski cesti, da so po njej lahko peljali tudi udeleženci na invalidskih vozičkih. Po navodilih Marjete, smo zapeli in pokazali bans - seveda o enem malem slončku. Petje so spremljale kretnje slovenskega znakovnega jezika, ki je bil na začetku meseca vpisan v stavo.
Po približno uri in pol vzpona smo se ustavili na razgledni točki, kjer se ponuja razgled na celotno Vipavsko dolino. Vipavska dolina, obdarjena s soncem in bičana z burjo, je košček Slovenije, ki te preprosto prevzame. Narava, rodovitna prst, vonj in zeleni griči s kamnitimi vasmi in cerkvami so videti kot iz slikanice. Na previsu vedno malce pihlja, kadar pa je burja močna, se ni varno preveč približati strmemu robu.
Pot smo nadaljevali do Bavčerjeve koče na Čavnu, kjer smo se okrepčali, prisluhnili dobrodošlici in se sprostili z mavričnim padalom. Veter v jadra padalu so dajali slepi, gibalno ovirani, gluhi, nevrorazlični, osebe na vozičkih in prostovoljci.

Na sliki planinci držijo marvično padalo, arhiv Pin/OPP

Doživetje pohoda
Na pohodu smo se veliko novega naučili in spoznali, možnost smo imeli opazovati naravo jo doživeti z vsemi čuti. Na poti smo potipali, povohali, si ogledali in tudi okušali različne rastline ter opazili veliko majhnih živali. Prisluhnili smo ptičjemu petju, šelestenju listov pod nogami ter potipali različne kamne (hrapave, gladke, tople, mrzle...). Uspešno smo premagovali ovire na poti, jih prestopali in preskakovali. Občutili smo rahel veter, grelo pa nas je zelo vroče sonce.
Imeli smo možnost srečati nove ljudi, stkali smo nova prijateljstva. Vsi skupaj smo uspešno prispeli na naš cilj in se tega neizmerno veselili. Ponosni smo bili na naš uspeh. Mama, ki se nam je prvič pridružila je povedala: »Zame je tak pohod okno v svet.« Ob pestrem dogajanju pri koči, kjer so nas postregli prostovoljci akcije Gluhi strežejo v planinskih kočah in različnih igrah, smo se zabavali in sprostili.

Na sliki skupina plaincev, ki džijo zastavo Skupaj v hribe, arhiv Pin/OPP

V Društvu ASPI, ki vključuje osebe z avtizmom, ki je član delovne skupine Nevrorazlični AMA, smo se tokratnega pohoda udeležili v velikem številu. Naše pohodnike in pohodnice smo še dodatno spodbudili, da se nam pridružijo. Podali smo jim čim več informacij (kje in kdaj se pohod začne, kakšna bo pot, kdaj bomo zaključili, koliko časa bo vožnja trajala), jih dodatno spomnili na dogodek ter opozoriti, da imajo s seboj malico, vodo, primerno obutev in oblačila ter zaščitna sredstva. Tokrat smo s seboj vzeli tudi nekaj zabavnih senzoričnih pripomočkov - kalejdoskopi, antistresne žogice, kartice za začetek pogovora, infinity ring. Preskušanje je bilo prav zabavno za vse udeležence. Na naslednji pohod zagotovo prinesemo s seboj še več takšnih pripomočkov. Razmišljamo pa tudi o tem, da bi bilo dobrodošlo narediti prostor za umik in počitek, ki je nekoliko oddaljen od osrednjega prostora druženja. Slednji je lahko za nekatere člane in članice preglasen, prevč intenziven in prepoln ljudi.
Druženje, spoznavanje novih ljudi, učenje novih veščin in pridobivanje novih znanj, občudovanje narave ter raziskovanje novih krajev pomembno vplivajo na dobro počutje. Če temu pridodamo še športno aktivnost pa govorimo ne le o psihičnem, ampak tudi o fizičnem dobrem počutju. Našim članom in članicam bo pohod zagotovo ostal v lepem spominu, slednje si lahko preberete tudi v njihovih vtisih.

Sperans aeternum pravi: »Med pohodom sem se počutil zelo dobro, saj pot ni bila pretežka in nasploh je vse skupaj hitro minilo zaradi izjemno dobre družbe, katere del sem bil med samim pohodom. Najbolj mi je bil všeč govor predstavnika Planinskega društva Ajdovščina, Cvetka Ušaj v sklopu kulturnega programa. Morda bi le izpostavil, da pri vožnjah, ki do samega izhodišča za pohod trajajo več kot uro in pol, naredi več postankov za wc. Poleg tega je treba prevozniku dati natančne koordinate izhodišča za pohod.«

Hani pravi, da je inkluzivno lahko tudi informativno: »Na vsakem pohodu mi je lepo, saj se rada pogovarjam z ljudmi, še posebej med hojo. Spoznam tudi koga novega in se kaj naučim. Inkluzivno lahko postane informativno. Triada vožnje, hoje in postanka je v ravno pravšnjem razmerju. Združenje različnih posebnosti in različnih svetov me navdihuje in spodbuja uvidevnost in povpraševanje, kaj komu ustreza, kaj kdo rabi ...
Trenutni užitki mi ostanejo v najlepšem spominu: veter, sonce, božanski razgled, miška in palačinke. Vedno se veselim vrha, saj v koči strežejo uporabniki znakovnega jezika, ta pa je moje zanimanje.«

Tudi Dea je v pohodu uživala. Pravi: »Počutje med pohodom je bilo prijetno in zelo sproščeno. Z udeleženci pohoda smo lepo sodelovali in se pogovarjali in se spoznali. Všeč nam je bilo, da smo se peljali z manjšim avtobusom od začetne postaje do cilja in nazaj, brez prestopanja. Vreme je bilo lepo in pohodna pot ni bila prenaporna, ampak ‘'glih taprava''. Pri pohodu ni bilo nič motečega. Upoštevali smo navodila in opozorila vodnikov in spremljevalcev.«

Beni pa je dodal: »Bil sem vesel zaradi dobre družbe.«
Na sliki pohodniki na razgledni točki s pogledom na Vipavsko dolino, arhiv Pin/OPP

Stojan: »Tako smo vandrali eno uro lahkega vzpona hoje oz. vožnje z invalidskim vozičkom, vmes smo napravili postanek na razgledni točki z lepim razgledom na Golake, Nanos, Vipavsko dolino in Jadransko morje. Koča se nahaja južno od Malega Modrasovca (1305 m), na nekoliko večjem travniku in z nje zaradi bližnjega gozda ni lepšega razgleda. Z nekaj truda sicer lahko med krošnjami dreves opazimo del Jadranskega morja.

Navajeni smo pozdravnih govorov udeleženih predstavnikov akcije, generalnega sponzorja, lokalnega Planinske društva in oskrbnika koče, a zaključek je bil igriv - kdo pripravili so sprostitveno emocionalne igrice v katerih so uživali vsi. In tudi zato so ob spustu imeli nasmešek, še posebno, ker smo se lahko zapeljali v dolino po slikoviti cesti skozi skale sklesane tunele.«

Brez prostovoljcev ne bi mogli izpeljati inkluzijskega pohoda Skupaj v hribe. Takole je vtise strnila prostovoljka: »​Navdušena sem! Nad vzdušjem, pozitivnostjo in razgledanostjo udeležencev. Nobene nestrpnosti, samo veliko potrpežljivosti ... V bistvu sem jaz tista, ki se bom morala sprostiti.
Vesela sem, da lahko pomagam in da so tisti, s katerimi sem več komunicirala, delili svoje zgodbe z mano. Res se me je dotaknilo ...
Tudi v prihodnje gremo Skupaj v hribe.«