sobota, 24. julij 2021
PRIJAVI SE
E-naslov
Geslo
zapomni si me [shrani piškotek]
REGISTRACIJA PRIJAVA
Pozabljeno geslo 
 Prijava / registracija  Prijava na E-novice  English language
POIŠČI

Forum
Zadnji komentarji
Vsi komentarji

NOVICE  

četrtek, 8. julij 2021, ob 10. uri, ogledov: 442

Čim bolje poznaš SPP, tem bolj se navežeš nanjo

Društva | Planinska kultura | Planinska organizacija | Splošno | Vodništvo | 
Objavil(a): Barbara Gradič Oset
Samo Rugelj, založnik in publicist, je velik ljubitelj gora. Lansko poletje, po epidemiji koronavirusa, se je odločil, da bo po krizi v kulturi dokončal projekt Slovenske planinske poti. Tako knjiga Na prepihu ni samo hvalnica moči narave in odkrivanje lepot Slovenije, je tudi (samo)kritična izpoved človeka, ki je v teh težkih časih dela na področju kulture postavljen pred preizkušnjo, da na novo premisli smisel svojega bivanja in ob tem naredi notranje očiščevanje.

Od kdaj ste planinec in zakaj ste se odločili, da boste prehodili SPP?

Za SPP se nisem odločil sam, temveč se je SPP odločila zame (smeh). Po njej sem začel hoditi s starši že takrat, ko sem bil star štiri leta in nisem še niti vedel, za kaj točno gre. V zgodnjih najstniških letih sva z očetom nekaj časa načrtno zbirala žige, za tem pa sem preživel kar dolgo odraslo obdobje, ko sem v gore hodil brez izkaznice. Šele ko sem v gore začel voditi svoje otroke, sva z ženo Renate obudila zanimanje za zaključek SPP. Vendar smo tudi na družinskem nivoju to več kot desetletje počeli precej sproščeno in nesistematično, na nekaterih bližnjih hribih in gorah smo bili velikokrat, do bolj oddaljenih in težjih, kot sta recimo Razor in Jezerska Kočna, pa nam dolgo ni uspelo priti. No, lansko posebno poletje nam je dalo nekaj več časa in priložnost, in tako sva jo z ženo dokončala. Naključje je hotelo, da sem zadnji žig v svojo prvo izkaznico pritisnil natančno pol stoletja po prvem.


Za SPP se nisem odločil sam, temveč se je SPP odločila zame. Po njej sem začel hoditi s starši že takrat, ko sem bil star štiri leta in nisem še niti vedel, za kaj točno gre. 



Kakšno doživetje ponudi SPP?

SPP je veličastna vezna pot, na kateri spoznaš vsa glavna slovenska gorstva. Podobna je ciklu življenja. Začne se relativno umirjeno, s prijaznim Pohorjem, potem je intenziven srednji del Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank in Julijcev, na koncu pa vse bolj položen iztek v morje, ki lepo spominja na jesen življenja.

V knjigi opisujete, da vas je bolj kot vreme v gorah presenečala gneča. A kje so bile poti, ko skorajda niste srečali planinca?

Poleti 2020 je bilo po slovenskih hribih in gorah res veliko planincev, kar je logično, saj je veliko ljudi počitnice preživljalo doma. Tudi letos bo najbrž tako. Seveda so najbolj obljudeni Julijci in Karavanke, ostala območja pa precej manj. Na Pohorju srečaš ljudi predvsem okoli koč, primorski konec je poleti relativno prazen, če seveda odštejemo same vrhove, tudi predel od Ermanovca do Čavna ni zelo obljuden. Nekatere koče so bile lani poleti tudi zaprte.

samo_rugeljSPPSamo in Renate Rugelj na vrhu Grintovca (Foto: osebni arhiv)

Kakšni so novodobni planinci in kdo so »vesoljci« ki ste jih srečali na poti?

Klasično planinstvo se je v zadnjem obdobju zelo premaknilo v smeri športnih dosežkov, lažje opreme, hitrejših časov, manj prenočevanja v kočah itn. Predvsem trail športni copati so trend, ki pa je lahko tudi nevaren, saj se denimo spomnim primerov, ko smo celo na Jalovcu srečali športnika, ki je gor prišel kar v supergah. Zato je treba čim več pozornosti namenjati preventivnemu informiranju, torej temu, na kakšen način se je treba podajati v visoke gore in na zahtevnejše vzpone. Spletne aplikacije, kot je Strava, seveda pokažejo, kako hitro je šel na kak vrh najhitrejši gorski tekač, tisti, ki ga želijo posnemati, pa ne vedo, v kakšnih pogojih in s kakšno kondicijsko podlago je opravil ta vzpon.

SPP je veličastna vezna pot, na kateri spoznaš vsa glavna slovenska gorstva. Podobna je ciklu življenja. 

Med pohajanjem po SPP pa sem lani srečal res vsemogoče planince: od izjemno izkušenega in natreniranega Marjana Zupančiča, ki je postavil nov rekord SPP, prek planink, ki so taisto turo opravile v nekaj manj kot štirih tednih, do čvrstih planincev, ki se v gore odpravljajo ob drugi uri zjutraj in se za zajtrk že spuščajo v dolino. Če eno poletje hodiš po slovenskih hribih, se ti hitro nabere materiala za eno knjigo (smeh).

V knjigi pohod po SPP opisuje kot nekakšno ljubezensko razmerje

Čim bolje poznaš SPP, tem bolj se navežeš nanjo. Šele potem, ko jo večkrat prehodiš po segmentih in posameznih točkah, se pred teboj razpne njen obris v vsej njeni veličini. Če si bom le lahko kdaj vzel dovolj časa, jo bom enkrat prehodil še v enem zamahu.

Od kod je bil najlepši razgled?

Z lanskih hribov se najbolj spomnim razgleda s sedla Planja pod Razorjem. Levo zgoraj Razor, desno za teboj Planja, pod teboj Pogačnikov dom, nad njim pa se mogočno vzpenja Triglav. Občutek imaš, da si v veliko višjih gorah, kot si v resnici.

Kateri je bil najtežji izziv?

Kot najstniku mi je bil najtežji vzpon na Prisojnik skozi prednje okno. Nisem vedel, kaj naj pričakujem, in bilo je res adrenalinsko, še posebej, ker sva imela z očetom pomotoma s seboj precej nepraktične smučarske palice, ki so naju res motile pri vzponu. Od lanskih vzponov pa je bil največji izziv gotovo na Jezersko Kočno, ki ponuja vse, kar je izjemnega v SPP: mogočen vzpon, adrenalinsko plezanje, prepadne strmine in slast osvojenega prepišnega in izpostavljenega vrha.

18_zakljucek_nova_orig

Kateri je najbolj zaželen žig v dnevniku?

Ha, zanimiva je bila izkušnja sv. Trojice, ki zdaj sploh ni več del SPP, a ga je bilo treba za dokončanje poiskati. Iz sedanje perspektive je ta vrh kar precej odmaknjen od trenutnega poteka SPP, vendar pa je bila Trojica obvezen del te planinske poti pred petdesetimi leti, od takrat pa je moja prva izkaznica, zato sem moral tja po žig. Z ženo Renate sva nekega poletnega večera na vrhu naletela na par v bivalnem kombiju, ki si je na ravnini pred cerkvico ravno pripravljal večerjo. Bilo je res nadrealistično doživetje.


V hribe grem rad še s kom. Ni lepšega od tega, da v družbi sediš na vrhu, gledaš v dolino in obnavljaš popotne vtise ob vzponu.



Kako si te vzeli proste dneve za hribe in kdaj ste se zbujali?

Lani poleti je bilo takih dni kar nekaj. Lovili smo vreme in če je sonce padlo na delovni dan, smo si ga vzeli pač takrat. Nismo ravno zgodnje ptice, vendar smo od doma vseeno odhajali pred šesto zjutraj. Na ta način smo osvojili vse višje vrhove, od Razorja do Skute.

Kdo vas je spremljal na poti?

Največkrat žena Renate. Kar nekajkrat se je lani pridružil tudi starejši sin Jan, ki je tudi tik pred zaključkom SPP. Večkrat je bila z nami tudi prijateljica Mojca, ki se je SPP lotila šele predlani. Sem ter tja sta se pridružila še druga dva otroka, prijatelj Boštjan in še kdo. Stalna druščina torej, ki pa se je ves čas tudi spreminjala. Edina stalnica sem bil jaz. (nasmešek) V hribe grem rad še s kom. Ni lepšega od tega, da v družbi sediš na vrhu, gledaš v dolino in obnavljaš popotne vtise ob vzponu.

Barbara Gradič Oset

 


Komentarji

Oddaj svoj komentar >>
Prikaži vse komentarje (0)
© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2021
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Išči med

Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
ZADNJE NOVICE
 
Planinska zveza Slovenije
Ob železnici 30a, p. p. 214
SI-1001 Ljubljana

+ 386 (0)1 43 45 680
info@pzs.si
Aktualno
Novice
Dogodki, aktivnosti
Zadnje v forumu
Zadnji komentarji
Članarina
Spletna včlanitev
Prednosti članstva
Vrste članstva in cenik
Prijava nezgode
Planinstvo
Planinske koče
Planinske poti
Komisije in odbori
Planinska društva
Planinska kultura
Planinski vestnik
Slovenski planinski muzej
Planinska založba
Življenje pod Triglavom
Podpiram planinstvo
Dohodnina
SMS donacije
Sklad Okrešelj
Naši partnerji
O PZS
Osebna izkaznica
Kontakti / kje smo
Vodstvo
Strokovna služba
Prijava | Registracija | Piškotki (cookies) Splošni pogoji delovanja O avtorjih