Prva ura učenja slovenskega znakovnega jezika za slepe je potrdila: Skupaj bomo pokazali, da je nemogoče mogoče. »Na prvi uri smo se naučili abecedo in osnovne besede za uporabo v vsakdanjem življenju. Naučili smo se povedati svoje ime, za domačo nalogo se moramo naučiti še priimek. Imela sem nekaj težav s prsti, ugotovila sem, da niso tako razgibani, kot bi si želela. A z vajo bo šlo,« je povedala Ana Oražem, vodja delovne skupine Odločen korak - za slepe in slabovidne ni ovir, ki pelje akcijo Slepi po Slovenski planinski poti. »Po tečaju bom lažje komunicirala z gluhimi na pohodih in povsod, kjer se bomo srečali,« je bila zadovoljna.

Navdušena je bila tudi predavateljica Natalija Spark, tolmačka slovenskega znakovnega jezika. »Na začetku me je bilo malo strah, ker nisem vedela, kako bom kretnje znala opisati ljudem, ki jih ne vidijo. A ni bil tako trd oreh, med uro sem zelo uživala in komaj čakam naslednjo sredo. Mislim, da se slepi res še nikjer niso učili na ta način, da se učijo znakovnega jezika kot videči. Poznamo sicer znakovni jezik gluho slepih, ki je taktilen. Govorec in poslušalec se primeta za roke in tako steče komunikacija. Mi pa smo se odločili, da se bodo slepi učili jezika v prostoru in bodo kretali. To je poseben izziv, da bodo začutili ta jezik in da jih bodo gluhi lahko razumeli. Še večji izziv za vse pa bo, kako bomo peljali komunikacijo v nasprotni smeri, ko bodo gluhi slepim hoteli kaj povedati. Najbrž ne bomo uporabili dobesedno taktilnega jezika, ampak nek hibrid.«

 
Na slikah se tečajniki učijo enoročne abecede, arhiv inPlaninec

S pozitivnimi vtisi je s tečaja odhajal tudi Sašo Dreven. »Hitro smo vzpostavili pravi stik s predavateljico in se vživeli v spoznavanje slovenskega znakovnega jezika. Pozitivno me je presenetil tudi odziv mojih prijateljic in prijateljev, ki ne vidijo, a so hitro osvajali enoročno abecedo.«
Simona Jakopin, udeleženka tečaja, je bila navdušena: »Nova izkušnja, nov izziv zame in mislim, da za vse. Dobili smo veliko informacij; da si jih bomo zapomnili, bo treba znakovni jezik vaditi in narediti tudi domačo nalogo.«
Tudi Miha Jakopin pravi, da je bilo za prvič zelo v redu. »Bo pa treba ponavljati, da nam ostane v spominu. Za začetek abecedo in osnove. Ampak mislim, da bo vsem šlo. Na prvem pohodu bom že preizkusil svoje znanje.«

Marija Metlika, prostovoljka in planinka, ki spremlja slepe in slabovidne, ki osvajajo Slovensko planinsko pot, dobitnica priznanja ACS za promocijo učenja in znanja 2011, se znakovnega jezika uči skupaj s Simono v paru. »Zelo zanimivo je, prav žal mi je bilo, da se je tako hitro končalo. Bom še doma vadila, moram se naučiti, da se bom lahko sporazumevala z gluhimi. Že na prvem pohodu na Slivnico bom uporabila znakovni jezik.«


Na sliki moški in ženska, arhiv inPlaninec

Jurček Nowakk, vodja odbora inPlaninec Planinske zveze Slovenije, je bil po prvi uri tečaja zadovoljen. »Začeli smo premikati meje. Vsi se zavedamo, da stigme lahko premagamo, saj jih ne vidimo kot ovire. Gledamo povezovanje različnih svetov in grajenje mostov med svetlobo in zvokom. Tudi najmlajša udeleženka tečaja je igraje sledila enoročni abecedi.« Marjeta Čič, članica odbora, pa je dodala: »Vedoželjni tečajniki so kar vsrkavali enoročno abecedo in kretnje.«

Napoved učenja slepi znakovnega jezika