sobota, 10. december 2022
PRIJAVI SE
E-naslov
Geslo
zapomni si me [shrani piškotek]
REGISTRACIJA PRIJAVA
Pozabljeno geslo 
 Prijava na E-novice  English language
POIŠČI

Zaradi prenove spletnih strani PZS je forum z 21. junijem 2022 prenehal z delovanjem. Forum Komisije za turno kolesarstvo PZS je dosegljiv na naslovu ktk.pzs.si.

NOVICE  

nedelja, 21. avgust 2022, ob 0. uri, ogledov: 652

Nasmejani planinci na Kofcah in Velikem vrhu

Splošno | 
Odbor inPlaninec | 
Objavil(a): Jurček NOWAKK
Slepi in slabovidni planinci in naši zvesti, srčni spremljevalci in prijatelji smo se v soboto, 20. avgusta podali na lov za nov žig slovenske planinske poti na Kofce in Veliki vrh. Že na samem zbirališču, na parkirišču pod kmetijo Matizovec je bilo zelo veselo, saj pridemo iz različnih smeri in je seveda treba vsakega posebej pozdravit. Tokrat se nas je pohoda udeležilo 47 planincev, med njimi je bilo tudi 6 otrok, nas slepih in slabovidnih pa je bilo 19. Kar pisana druščina.
Pohod: Matizovec - Kofce - planina Šija
Že pred osmo uro smo se podali na kilometer in pol dolgo makadamsko pot proti Kofcam. Nogice so se lepo meter za metrom ogrevale, pa tudi srčni utrip se je povečeval, saj pot ni bila ravno položna. Po kakšni pol urice hoda, ko je bilo že treba nadomestiti izhlapelo tekočino iz telesa z požirkom vode, pa smo zavili na planinsko pot. Dobršen del poti, ki je sicer dovolj široka se kar strmo vzpenja proti Kofcam in kot mi radi rečemo v žargonu, da ni nič kaj dosti pospravljeno. To seveda pomeni da so kamni, skalice, skale in korenine vse povprek. Tik pod planinskim domom smo prečili še travnik, ki pa je žal zaradi izjemne suše popolnoma izgubil svojo zeleno barvo.

Kofce_SSP_po_SPP

Na sliki se skupina pohodnikov vzpenja po makadamski cesti, arhiv inPlaninec

Po uri in pol hoje sem že zaznala vonj domačnosti planinske koče, prav prijetno je dišalo. Dobršen del naše skupine, pa se je po krajšem oddihu že pripravljal na nadaljevanje poti proti 2088 m visokemu Velikemu vrhu. Naša, manjša skupina pa se je najprej malce osvežila in odpočila, potem pa smo se odpravili na planino Šija, kjer nas je pogostil planšarski oskrbnik. Sredi živahnega pogovora in seveda obilici smeha nas je zmotil velik črn oblak, ki je spustil tudi nekaj kapelj, zato smo se počasi odpravili nazaj proti domu na Kofcah, kjer smo imeli predviden topel obrok. Ko smo se dodobra nahranili, še dobro da so pohodne hlače rahlo elastične, pa so že začeli prihajati naši pohodniki iz dvatisočaka. Po obvezni izmenjavi prehojenih korakov smo izvedeli, da so pod Velikem vrhom pa resnično pozabili "pospraviti" teren, saj je bilo veliko, veliko kamenja in kot naš Jurček rad reče: »To je pa na glavo«.
Počasi smo se odpravili proti dolini, saj je bila za popoldanski čas napovedana nevihta, ki pa je na našo srečo zamujala ali pa je sploh ni bilo. Na parkirišču nas je počakala naša Marjeta s pecivom ter naši planinski prijatelji, ki so se na ta dan povzpeli na drug vrh v bližini in si zaželeli naše družbe. Naše veselo snidenje se končali s skupinsko fotografijo in vabilom na naslednji pohod 27. avgusta na Veliko planino, 10. septembra na Trdinov vrh in Gospodično in pohod, ki bo namenjen tudi praznovanju 11. septembra na Janče.
In še en dan, krasen dan je minil. In naša srca so bogatejša, naša grla še bolj uglašena, saj nikoli ne pozabimo vsaj trikrat zapeti naše himne Odločen korak, ki je naša zvesta spremljevalka na slehernem pohodu.
.
In ... hvala. Hvala vsem, ki nas spremljate, vzpodbujate, in nam pomagate uresničevati sanje.

Irena Temlin

Pohod: Matizovec - Kofce - Veliki vrh (Košuta)
Slepi in slabovidni smo se na sončno soboto, 20. avgusta 2022, odpravili iz Matizovca na Kofce in pot nadaljevali na Veliki vrh (Košuto). Razdelili smo se v dve skupini, eni so ostali na Kofcah in počakali nas, ki smo se odpravili naprej na Veliki vrh (Košuto) na 2088m.

Pot na Veliki vrh (Košuto) mi je bila zelo všeč, saj so nas na pašniku za kočo na Kofcah najprej pričakale krave z mladički, ki so se nas radovedno ogledovale. K nam so pristopile brez zadržkov in nam tudi ovohavale naše nahrbtnike. Ko smo se s kravami malo pozdravili, so nas nemalo stran pričakali konji z žrebički. En žrebiček je ležal na tleh in se mirno pustil čohati, tako da nam je to bilo izredno zabavno. Z njim smo se tudi fotografirali in si vzeli kar nekaj časa.
Žrebiček nas je mirno opazoval, ko je zraven prišla tudi njegova mama. Kobila je ovohala naše nahrbtnike in se prav tako kot njen žrebiček pustila čohati. Poleg žrebička je stal osliček, ki se je prav tako kot ostali pustil čohati, da le ne bi bil prikrajšan za naše dotike in kakšno naše fotografiranje. Kar nekaj časa je minilo, ko se je druščini pridružil konj, najverjetneje oče tega žrebička in zarezgetal, da smo vsi odskočili vstran. Menim, da je bilo družini zadosti carklanja in so to prav nazorno pokazali, prav tako pa so želeli zaščititi svojega mladička. Kobila je prav pohrzala in poskočila, tako da smo se zelo hitro odpravili stran, da ne bi koga še ranila. Živali so imele zelo mehko kožo na otip.

Kofce_SSP_po_SPP__2_
Na sliki ženska boža kravo, v ozadju se vidijo hribi, arhiv inPlaninec

Sonce je bilo toplo, a ne prevroče. Na trenutke je močno zapihalo. Ko smo zapustili pašnike, smo zelo kmalu prišli na kamnito potko, ki je bila na nekaterih mestih težje prehodna za nas, ki ne vidimo. Takrat smo si morali pomagati tako, da smo se oprijeli skal in se potegnili višje gor. Naši spremljevalci so nas usmerjali in pripovedovali, kje so pasti, da se ne bi na poti poškodovali ali zdrsnili. Na poti je bilo ogromno peska in kamenja. En del poti mi je prav posebno ostal v spominu, saj sem se morala oprijeti dveh klinov in tudi skal, da sem se lahko povzpela višje. Eden od inPlanincev je povedal, da je bila pot v preteklosti opremljena z jeklenicami in mu je bilo takrat lažje se vzpenjati.

Kamnita pot, po kateri smo hodili, se mi je zdela zanimiva ravno zaradi razgibanosti terena, je pa težka za nevideče. Uporabljali smo pohodne palice. Ob tem bi se rada malo ustavila in pojasnila, kakšen namen lahko imajo palice za slepe in slabovidne osebe, če se jih tako naučijo uporabljati. Ko sem prejela belo palico za slepe in slabovidne za urbano okolje, sem jo začela uporabljati, kot če bi jo od nekdaj imela. Enostavno mi je prišla v kri, kot se temu reče, in enako rokujem tudi s pohodnimi palicami.

Kofce_SSP_po_SPP__5_
Na sliki se skupina pohodnikov vzpenja po skalah, arhiv inPlaninec

Meni osebno tudi pohodne palice veliko pomenijo, saj jih potrebujem in uporabljam za dve stvari; palice uporabljam - kot večina - za oporo, najbolj pa jih uporabljam za to, da z njimi berem teren. Morda se sliši nenavadno, za nekatere tudi čudno, kaj tam brskam s palicami, ampak palice dejansko povedo, kaj se na tleh nahaja, kot na primer kamenje (večje ali manjše), veje, pesek, palice celo luže najdejo. Jaz se bom na tem mestu bolj pisateljsko izrazila in napisala takole: »Ko s palico potrkaš v naravo, ti ta odgovori nazaj«. To se zelo dobro sliši, saj različni naravni materiali različno zvenijo. Razlika je, ali s pohodno palico potrkaš ali naključno trčiš v kamenje, hlod, vejo, skalo ali votlo steno. Dejansko je zvok različen in to mi pomaga tudi pri orientaciji v stenah. Eho palice pove, kje se tisti trenutek nahajam. Poleg tega mi palica (pohodna ali urbana) pove tudi višino ali globino pločnikov, skal, prepada na nek način. Če s palico malo ob nogi ne zaznam več terena, ki se je spustil, potem vem, da ne smem naprej, ker je verjetno tam globoka luknja. Slepi in slabovidni ne bomo mogli preceniti globine te luknje ali prepada ali grape, bomo pa zaznali nevarnost in se ji izognili. Po drugi strani, ko s palico drsim ob steni in le-te ne zmanjka, potem sem lahko prepričana, da gre v precejšnjo višino, kolikšno, nevideči ne bomo mogli preceniti. Nekateri smo - ravno tako kot videči ljudje - drugače čuteči. Eni smo bolj dovzetni na različne okoliščine, dogodke in terene, saj s svojimi preostalimi čuti močno čutimo nevarnosti, drugi niso tako čuteči. Glede na opisano, velja, da nevideči potrebujemo absolutno pomoč v obliki spremstva videčih, saj te na nenadne naravne ovire (pa naj bo to urbano okolje ali hribi in gore) videči lahko dosti prej opozori na nevarnosti. Dejstvo je, da sami ne moremo obiskovati gora, lahko pa jih obiščemo s pomočjo spremljevalcev in vodnikov. Meni osebno to ogromno pomeni in sem iz vsega srca vesela, srečna in hvaležna, da mi je omogočeno osvajati gore.
Moram se vrniti nazaj na Veliki vrh (Košuta) na pohod.

Kofce_SSP_po_SPP__6_
Na sliki moški s palicami tipa spust po skalah, arhiv inPlaninec

Ob poti so naši spremljevalci videli veliko skupino ovc, ki se je pasla nižje ob poti. Izgledalo je, da se za nas ne zanimajo kaj preveč, zato smo nadaljevali pot. Pot je potekala precej v hrib, občasno se je zravnala na grebenu in se celo malo spustila, potem se je zopet dvignila. Na grebenu, ki je bil odprt, je tako močno pihalo, da smo si nekateri morali obleči vetrovke. Mene je kar pošteno zasukalo nekajkrat, nisem si mogla predstavljati, kako močan je lahko veter. Le-ta je izgubil svojo moč, ko smo prišli v zavetrje in ponovno močno pihal, ko smo stopili iz zavetrja na odprto. Tik pod vrhom je veter ponehal, stopiti smo morali še na nekaj kamenja, ki se je skrival med travo, potem pa osvojili sam vrh. Na vrhu se nahajata skrinjica z vpisno knjigo in žig. Malo naprej je stal iz kamenja narejen mejak, ki je ločil Republiko Slovenijo od Avstrije. Nisem si mogla misliti, da je tako majhna meja med obema sosednima državama prav sredi vrha. Zelo zanimivo se mi je to zdelo.

Na vrhu je veter zopet pokazal svojo moč in tako močno pihal, da se na samem vrhu nismo predolgo zadrževali. Dva metra pod vrhom vetra ni bilo več, kot bi odrezal. Izredno zabavno. Ko je odpihnilo meglice, so videči v daljavi lahko videli Blejsko jezero z otokom. Tudi nad tem sem bila prijetno presenečena, kako hitro se lahko meglice skrijejo in prikažejo, zato se je posledično temu primerno prikazovalo in izginjalo Blejsko jezero. Malo smo posedeli, si vzeli čas in opazovali naravo. Ob nevideči osebi morajo biti videči spretni v svojih opisih, da si potem lahko nevideči to predstavljamo.

Kofce_SSP_po_SPP__1_
Na sliki skupina pohodnikov na vrhu, v ozadju se vidijo hribi, arhiv inPlaninec

Spust z vrha do koče na Kofcah je potekal težje, ker sem si morala ogromno terena prebrati s pohodnimi palicami (zdaj veste, kaj to pomeni). Na tistih mestih, kjer smo se ob vzponu pomagali s klini in skalami, je bilo sedaj podobno pri spustu, le da sem se nekajkrat morala v žabji tehniki spustiti s skale, ali se spustiti vzvratno. Ob tem je veliko pomagalo usmerjanje in vodenje spremljevalcev, enako kot pri vzponu.

Na poti do koče, nas je prišla pozdraviti skupina ovac, ki se je prej pasla in so jo videči opazili vzdolž poti. Zaprle so nam pot, si nas ogledovala, nas ovohavale, lizale naše nahrbtnike in pohodne palice. Potem so svojo pot nadaljevale v smeri navzgor, mi pa smo se spustili navzdol. Ko smo prispeli do pašnikov za kočo na Kofcah, krav, konjev in oslička ni bilo več. Takrat je že začelo močno pihati tudi na tistem območju. V koči smo se pozdravili s prvo skupino, ki nas je počakala, se odpočili in se odpravili nazaj na Matizovec.

Pot na Matizovec mi je bila prijetna, saj je potekala večinoma po gozdnih poteh. Rada hodim po koreninah in gozdnih tleh, ker so zame prijetnejša od kamenja, kršja, tudi varnejša so, če ni dežja. Dvakrat smo prečili glavno kamnito cesto in se po bližnjicah skozi gozd spustili do parkirišča, kjer nas je pričakal avtobus.

Zahvalila bi se rada organizatorjema inPlaninec, Jurčku Nowakku in Marjeti Čič, vsem planinskim vodnikom in spremljevalcem, kajti brez njih slepi in slabovidni ne bi mogli osvajati naših prelepih gora.:

Vesna Markoč


Komentarji

Prikaži vse komentarje (0)
© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2022
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Išči med

Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
ZADNJE NOVICE
 
Planinska zveza Slovenije
Ob železnici 30a, p. p. 214
SI-1001 Ljubljana

+ 386 (0)1 43 45 680
info@pzs.si
Aktualno
Novice
Dogodki, aktivnosti
Zadnje v forumu
Zadnji komentarji
Članarina
Spletna včlanitev
Prednosti članstva
Vrste članstva in cenik
Prijava nezgode
Planinstvo
Planinske koče
Planinske poti
Komisije in odbori
Planinska društva
Planinska kultura
Planinski vestnik
Slovenski planinski muzej
Planinska založba
Življenje pod Triglavom
Podpiram planinstvo
Dohodnina
SMS donacije
Sklad Okrešelj
Naši partnerji
O PZS
Osebna izkaznica
Kontakti / kje smo
Vodstvo
Strokovna služba
Prijava | Registracija | Piškotki (cookies) Splošni pogoji delovanja O avtorjih