ponedeljek, 26. september 2022
PRIJAVI SE
E-naslov
Geslo
zapomni si me [shrani piškotek]
REGISTRACIJA PRIJAVA
Pozabljeno geslo 
 Prijava na E-novice  English language
POIŠČI

Zaradi prenove spletnih strani PZS je forum z 21. junijem 2022 prenehal z delovanjem. Forum Komisije za turno kolesarstvo PZS je dosegljiv na naslovu ktk.pzs.si.

NOVICE  

petek, 16. september 2022, ob 8. uri, ogledov: 1256

Vzpon na Gašerbrun III brez doseženega cilja

Alpinizem | Društva | 
Komisija za alpinizem | 
Objavil(a): Barbara Gradič Oset
Idejo o poskusu prvenstvene smeri po JZ razu Gašerbruma III, najvišje gore pod osem tisoč metri, sva dobila z Luko Lindičem že po najini odpravi v te konce leta 2016. Raz je doživel že en smeli, vendar neuspešni poskus škotske naveze leta 1985, ko jaz še nisem vedel ne kaj so to gore, ne kaj je to plezanje. Lansko leto sem v idejo zlahka prepričal Toma Livingstonea, s katerim sva se odlično ujela že na odpravi na Latok, prav tako v Karakorumu. Med načrtovanjem odprave sta se nama pridružila še Villa in Siggi, ki sta si za cilj zadala normalno smer na Gašerbrum II, kjer sva midva s Tomom tudi načrtovala aklimatizacijske vzpone.
Teden dni dolg dostop do preko 5000 m visokega baznega tabora, ki je izhodiče ne le za najin cilj, ampak tudi za mnogo bolj oblegana Gašerbruma I in II, je minil brez posebnosti. Slabše vreme je delovalo zelo blagodejno na hojo, saj je sicer vsaj prve dni trekinga tam lahko peklensko vroče. Taisto vreme pa nam ni dovoljevalo sicer čarobnih pogledov na gore s K2jem in Gašerbrumom IV na čelu. Mali kulturni šok sem doživel v baznem taboru, kjer je bilo lepo število 'lovcev' na 8-tisočake. Njihovi pogovori na skupnem 'vaškem' sestanku so šli nekako v smer 'how many oxygen bottles do you have..' ali 'what is your Sherpa power..'. Zanimivo in za naju bizarno hkrati. Vsekakor nova izkušnja.

01

Kar hitro sva začela z aklimatizacijskimi vzponi, čeprav še nisva bila povsem domača v redkem zraku baznega tabora. Ne le najbolj očitna, temveč pravzaprav edina smotrna izbira za aklimatizacijo je bila kar normalna smer na Gašerbrum II. Pričakovano, ta ni tehnično zahtevna, vseeno pa me je presenetila njena resnost. Do tabora 1, kjer sva si s Tomom postavila t.i. ABC je dolg, kompleksen in močno razbit ledenik. Kar nekaj zdrave alpinistične pameti in izkušenj je potrebno imeti za prečenje neštetih ledeniških razpok, nemalokrat preko shrljivo tankih snežnih mostov. Minilo ni niti celih devet dni, odkar smo v Askolah začeli s trekingom. Tako ko sva prvič dosegla 6000 metrov nadmorske višine nisva ravno pokala od energije.

"Bivanje na prostrani ravnini, iz katere se dvigajo vsi velikani skupine Gašerbrum višji od 7000m pa poleg višine močno otežuje še en element. Amfiteater gora naokoli daje odlično zavetrno lego, sneg pa z vseh koncev odbija sončno svetlobo in toploto."

02

Dnevi so tako ob sončnem vremenu peklensko vroči in šotor si vedno prekrijeva z reševalno astro folijo. To vsaj nekoliko omili sončevo sevanje. V takem vremenu tudi omenjeni ledenik, ki vodi do tja, postane nevaren za gibanje. Snežna odeja in z njim snežni mostovi namreč dobesedno gnijejo pod sončno pripeko. Vse to narekuje nočni urnik aktivnosti vse do višine skoraj 7000 m. Najbolj varno je nekako med drugo uro ponoči in deveto uro zjutraj. To sicer ni neka nova situacija ob globalnem segrevanju, ampak o tem piše že poročilo odprave iz leta 1985, pa tudi sicer sem tega iz Karakoruma že vajen.

03

Potem, ko v prvem aklimatiacijskem vzponu doseževa višino 6600 m ter v drugem spiva na 7000 m (tabor 3 za G2), se počutiva dovolj aklimatizirana, da po dobrem počitku poskusiva izpeljati to, za kar sva tja prišla. Kot pred vsakim resnim vzponom veliko pozornost dava izbiri opreme. Poskušava biti čim lažja in učinkovita, vendar še vedno razumno varna. Rezanje in odstranjevanje nepotrebnih predalčkov in drugih dodatkov v nahrbtniku je nekako Tomov zaščitni znak. Veliko več teže pa sva prihranila s premišljeno izbiro skalne varovalne opreme, vponk, lahkih derez, lahkih kosov oblačil, vzela sva le en pramen vrvi in ne prav veliko hrane.

05

Ob za Karakorum običajno muhastem vremenu sva bila po vremenski napovedi, ki je obetala po najinem mnenju dovolj dobre razmere, optimistična. Prve skrbi pa je vzbudil že nočni vzpon po južnem ledeniku Gašerbrum, ki vodi do najinega šotora v ABC. To noč ni bil zamrznjen, vendar to naju ni toliko skrbelo. Vso pot sva lahko v daljavi z grebenov slišala hrumeč veter. Veter, ki naj po napovedih ne bi presegal 20 km/h. Vsi vremenski modeli so vseskozi tudi napovedovali iz dneva v dan manj vetra. Tako sva še vedno upala na ureditev razmer v višjih nadstropjih gore. Drugi dan vzpona je bil fizično kar zahteven. Naredila sva dobrih 900 višinskih metrov, dobršen del tega po ledenem, okoli 60 stopinj strmem pobočju, ki ne da kaj prida počitka utrujenim mečnim mišicam. Pod skalni steber, okoli 6900 m visoko, si v sneg in led vkleševa ravno prav veliko polico za najin mali šotorček, v katerem si najdeva zavetje pred vetrom. V nasprotju s pričakovanji je naslednji dan vreme slabše in obotavljajoče v šotoru čepiva dobršen del dneva, kaj se bo zgodilo. Ura je že preko poldneva, ko se nekako opogumiva in vseeno poskusiva priti višje. V zoprnem vetru si najdeva primeren prostor za drugi utesnjeni bivak, komaj kakšnih 200 metrov višje. Sva na vznožju skalnega JZ raza, kjer sva toliko časa planirala najino smer. Jasno je bilo, da v tem vetru tam nimava kaj početi.

09


Veter ponoči ni ponehal in jutro je prineslo sicer čudovite prizore lečastih oblakov mavričnih barv nad vrh Gašerbruma III. Prizori so bili čudoviti za oko in fotoaparat, za najine načrte pač ne. Strinjala sva se, da je najina edina možnost bolj na SZ strani gore, kjer sva upala na vsaj nekoliko zavetrja. Prečila sva proti sedlu, ki povezuje Gašerbrum III in IV, od koder se lepo vidi na kitajsko stran Karakoruma. Na pamet sva si izbrala linijo vzpona, ki je bila videti najbolj obetavna, čeprav nisva videla izteka v skrajnem zgornjem delu. Podala sva se v povsem neznano. Samo plezanje v tehničnem smislu ni bilo nič kaj posebnega. Borila sva se kvečjemu s samim seboj na vse višji višini in pa z mestoma globokim sipkim snegom. Ta ni nudil ne opore, kaj šele varovanja. Na srečo je bila skala večinoma dovolj dobra za solidno varovanje. Za bivak sva izkopala polico na mestu, kjer sva od spodaj pričakovala nekakšno izravnavo, ki pa se je izkazala zgolj za optično iluzijo.

"Bivakirala sva dobrih 7600 m visoko in zvečer, ko sva se brez apetita silila po grlu spraviti vsaj nekaj hrane, sem ugotavljal, da je to moj najvišji bivak dotlej."

06

Naslednje jutro je bilo hladno, kot se za tako višino tudi spodobi. Jaz sem začel s plezanjem, ki je sprva bilo bolj strmo gazenje. Po kakšnih slabih dvesto metrov, okoli 7800 m visoko, točno na delu, ki ga s spodnjega sedla nisva vidila, nama je postalo jasno.

"Vreme, razmere, teren in najina meja sprejemljivega tveganja niso bili niti približno v soglasju. Nisva imela kaj posebej za razmišljati. Zabil sem dober klin, vnel vrv in se spustil po njej navzdol."

In tako dalje, z vmesnim plezanjem po sipkem snegu vse do sedla malo nad 7000 m visoko. Naslednji dan so naju čakali še zoprni neskončni spusti po ledenem pobočju, kjer sva morala končati sestop, še preden je tja posijalo sonce, to je pred osmo uro zjutraj. V nasprotnem primeru bi stvar postala prenevarna.

11

Za neko novo smer na tako visoko goro je potrebno, da se ogromno stvari poklopi. Na večino lahko vplivaš, na nekaj pa tudi ne. In to sva se s Tomom dobro zavedala že od vsega začetka načrtovanja odprave. Če tega nimaš razčiščenega, tam nimaš kaj dosti iskati. Poleg tega je tu veliko neznank. In zaradi vsega tega temu lahko sploh rečemo avantura in konec koncev tudi alpinizem. Tokrat se stvari pač niso izšle. Lahko rečeva, da v največji meri zaradi vremena.

"Ampak ne moreva tarnati, da sva imela smolo z vremenom. Zgolj nisva imela posebne sreče. Vreme je bilo takšno, kakršno ga je tam pričakovati in vreme je zgolj eden od elementov, ki dela tamkajšnje gore tako težko dostopne. In s tem za nas tudi tako mikavne."

In mogoče tudi zato gledam vso to agresivno komercializacijo in razvrednotenje osemtisočakov tudi v Karakorumu s težkim srcem, čeprav se hkrati sprašujem, zakaj me stvar sploh gane.

Pripravil in fotografiral: Aleš Česen

 


Komentarji

Prikaži vse komentarje (0)
© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2022
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Išči med

Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
ZADNJE NOVICE
 
Planinska zveza Slovenije
Ob železnici 30a, p. p. 214
SI-1001 Ljubljana

+ 386 (0)1 43 45 680
info@pzs.si
Aktualno
Novice
Dogodki, aktivnosti
Zadnje v forumu
Zadnji komentarji
Članarina
Spletna včlanitev
Prednosti članstva
Vrste članstva in cenik
Prijava nezgode
Planinstvo
Planinske koče
Planinske poti
Komisije in odbori
Planinska društva
Planinska kultura
Planinski vestnik
Slovenski planinski muzej
Planinska založba
Življenje pod Triglavom
Podpiram planinstvo
Dohodnina
SMS donacije
Sklad Okrešelj
Naši partnerji
O PZS
Osebna izkaznica
Kontakti / kje smo
Vodstvo
Strokovna služba
Prijava | Registracija | Piškotki (cookies) Splošni pogoji delovanja O avtorjih