NOVICE  

Avto-moto zveza Slovenije, Planinska zveza Slovenije in Zavarovalnica Triglav s projektom Zelena transverzala vabijo v gore in hribe, kjer ni (takšne) gneče kot na najbolj obljudenih gorskih ciljih, kjer z našim obiskom ne ranimo okolja in kjer še vedno lahko najdemo svoj mir. Zeleno transverzalo sestavlja deset vrhov, partnerji pobude pa so za vse, ki bodo v enem letu osvojili vsaj tri, pripravili kar nekaj privlačnih nagrad. Te bodo med srečneže razdelili z žrebom.

Moravška dolina leži slabih trideset kilometrov severovzhodno od Ljubljane med dolino Črnega grabna, po kateri je speljana avtocesta čez Trojane, in dolino Save na jugu. Na vzhodni strani sega do cestnega prevala Kandrše na meji občin Litija in Zagorje ob Savi. Okoliški vrhovi - Limbarska gora, Cicelj, Murovica, Slivna in Veliki vrh geografsko pripadajo zahodnemu delu Posavskega hribovja. Med več kot tridesetimi naselji so največje Moravče, kot fara omenjene že v prvi polovici 13. stoletja. Na osrednjem trgu pred veliko baročno cerkvijo sv. Martina stojita Jurkova hiša (danes gostišče), ena starejših stavb iz začetka 19. stoletja, kjer je bil rojen pisatelj Fran Detela, in kip matematika Jurija Vege, rojenega v vasi Zagorica na obronkih Murovice.

Ni dvoma, da ima Limbarska gora na Moravškem največ obiskovalcev. Je krivo privlačno sožitje gostilne, prelestnih razgledov in cerkve (v poljubnem vrstnem redu) na njenem vrhu ali kakšna druga skrivnostna sila, lahko le ugibamo, a v vsakem primeru spodbudno deluje tako na množice planincev kot na kolesarje in priložnostne izletnike. Za razliko od ostalih vrhov na robu Moravške doline, tême Limbarske gore prekrivajo travniki, baročna cerkev sv. Valentina iz 18. stoletja pa je vidna od blizu in daleč. V srednjem veku si je nemška gospoda v bližini postavila grad Lilienberg, vendar že v času Valvazorja o njem ni bilo več sledi.

So pa svoje sledi še naprej puščali romarji, rokovnjači, lovci, kmetje in drugi staroselci, ki so se na Limbarsko goro vzpenjali z vseh strani in uhodili številne stezice, danes vzorno markirane. Vsaka je po svoje lepa in slikovita, tako kot so v svoji raznolikosti lepi letni časi, ki vabijo na izlet. Spomladi se denimo proti vrhu odpravimo od Gradiškega jezera in občudujemo prebujajoče se življenje v zaselkih in na poljih pod vznožji gore, poleti izkoristimo senco strmih severnih pobočij nad Blagovico, jeseni v polni kondiciji na pot stopimo v oddaljenih Trojanah, pozimi vpijamo sončne žarke na prisojah nad Moravčami.

Moravško planinsko pot (MPP) so pred štiriindvajsetimi leti trasirali člani Planinskega društva Moravče. Zamislili so si krožno, dvainpetdeset kilometrov dolgo pot po hribovitih obronkih doline, v glavnem po gozdnih poteh in kolovozih, tu in tam, kjer ne gre drugače, tudi po lokalnih asfaltnih cestah. Najvišja točka je 867 metrov visoka Slivna ali Pivkelj. Neuradna skupna višinska razlika je približno 1900 metrov, plus-minus, odvisno od izhodišča. Celotna MPP zahteva približno šestnajst ur hoje; da je to v enem zamahu dneva mogoče ne samo v teoriji, ampak tudi v praksi, dokazujejo kaveljci in korenine tradicionalnega prvomajskega pohoda pod okriljem matičnega planinskega društva.


Če MPP prepolovimo, je geografsko najbolj logična delitev na vzhodni in zahodni odsek, pri čemer vzhodnemu pripadajo Slivna (Pivkelj) in Veliki vrh z Limbarsko goro, zahodnemu pa sv. Mohor, Murovica in Cicelj. Obakrat je izhodišče postavljeno v Moravče. Razdelitev na štiri etape je s časovnega in logističnega vidika skoraj optimalna. Pri načrtovanju moramo seveda času, potrebnemu za hojo po izbranem odseku MPP, prišteti še čas, porabljen za dostop iz doline in nazaj.

Kot izhodišča za posamezne izlete so poleg omenjenih Moravč uporabni še grad Tuštanj, Planinski dom na Uštah - Žerenku, Gradiško jezero in Spodnja Slivna. Za vzpone s severa sta prikladni Blagovica in Krašnja, z južne strani pa Dolsko, Senožeti in Kresnice.


Planinsko društvo Moravče je izdalo žepni vodnik s krajšim opisom vseh dvanajstih etap MPP, ki ga je mogoče dobiti v gostišču na Limbarski gori ali na sedežu društva. Na turi je zato, da ne bi prišlo do nekaj morebitnih orientacijskih zagat (omenjene so v posameznih opisih), še bolj kot vodnik nepogrešljiv novi zemljevid PZS Domžale in okolica (1 : 25.000).

Limbarska gora je najvišja vzpetina severno nad Moravčami, ki ponuja lepe poglede na celotno dolino in Kamniške Alpe na severozahodnem horizontu. Na vrhu stojita baročna cerkev sv. Valentina in gostišče. Če omenimo še cesto čisto do njunega praga ter pester izbor pešpoti iz vseh smeri, je hitro jasno, zakaj gre za najbolj priljubljeno točko Moravške planinske poti. Na tradicionalnem marčevskem Pohodu po nagelj, ki zaznamuje dan žena in materinski dan, se vsako leto zbere veliko planink in planincev. Opisana krožna pot velja za eno daljših in bolj razgibanih; vzpon na Limbarsko goro čez hudomušni palčkov klanec popestri odkrivanje zaraščenih stezic okoli ostankov starega gradu Rožek, tu pa so še razgledi od cerkve sv. Mohorja, spomini na uspehe skakalnega asa Primoža Peterke v rojstni Prikrnici in prijetno okolje Gradiškega jezera.

Kako na vrh?

Od Gradiškega jezera se napotimo na severno stran do levega odcepa proti Limbarski gori. Gozdna pot se po začetnem vzponu položi, odpre se pogled na cilj v daljavi. Rahlemu spustu v Vinje sledi vzpon po cesti do Negastrna, kjer za zadnjimi hišami kolovoz zamenja asfalt. V nadaljevanju se pot združi s potjo iz Krašnje, prečka cesto za Moravče in se izmenjaje po kolovozih in gozdnih poteh dviguje čez zahodna pobočja Limbarske gore do nadmorske višine 773 metrov. Vsi odcepi so dobro označeni. Malo pred vrhom se z desne priključi pot iz Moravč, do vrha je še nekaj minut hoje čez travnike.

Po poti vzpona sestopimo v Vinje, tam pa na razpotju zavijemo levo po cesti proti sv. Mohorju (naravnost Gradiško jezero). Pri prvi hiši ob potoku gremo desno čez brv in dvorišče na zgornjo makadamsko cesto in desno do domačije Rožek. Nad njo se skrivajo ruševine manjšega gradu; za prvo hišo na desni je opaziti komaj vidno stezico v strmo brežino. Po ogledu gremo nazaj do hiše s kažipotom za sv. Mohor in po nekaj korakih stopimo desno v gozd. Po strmejšem začetku se pot uravna in obrača smer. Na razpotju na robu travnika sledimo makadamski cesti levo do cerkve, 511 m, (žig MPP je na ograji nasproti hiše) in spet nazaj ter po cesti naravnost proti Tuštanju (desno Vinje). Za počivališčem zavijemo desno na kolovoz v Prikrnico, desno skozi vas in spet desno (levo Tuštanj) na neoznačeno makadamsko cesto, ki se spušča proti jezeru. Tam po južni ali severni obali pridemo nazaj na parkirišče.

Izhodišče: Gradiško jezero, 350 m. Na izvozu Lukovica zapustimo štajersko avtocesto proti Gradišču pri Lukovici in skozi vas sledimo oznakam za Gradiško jezero. Višinska razlika: 430 m Zahtevnost: Lahka označena in neoznačena pot. Predvsem z otroki bodimo previdni okoli ruševin gradu; nevarnost padajočega kamenja in zdrsa v globino. Koča: Planinskih koč ni, na vrhu je gostišče Urankar Čas hoje: 5 ur Vodnik: Marjan Pergar: Posavsko hribovje. PZS, 2004. Zemljevid: Domžale in okolica, PZS, 1 : 25.000