Projekt Slepi in slabovidni planinci po Slovenski planinski poti smo pričeli na Mariborski koči leta 2020 in jo bomo zaključili v prihajajočem letu. Naši Dnenviki s Slovenske planinske poti se polnijo z žigi in vedno več nas je na pohodih. Vzdušje pa je vedno sproščeno, obarvano s smehom in pesem nas spremlja na nših poteh.


Na sliki stoji skupina planincev na travnati poti, v ozadju je gozd, arhiv inPlaninec

Smo se slepi in slabovidni odpravili k novim zmagam naproti. Porezen je 1630 metrov visok vrh in je najvišji vrh Cerkljanskega hribovja in je 3. najvišji vrh izven našega visokogorja (za Snežnikom in Ratitovcem) in se nahaja med Davčo in Baško grapo.
Preko Porezna je med obema Svetovnima vojnama potekala Rapalska meja, zato je vrh tudi prepleten z bunkerji in podzemnimi rovi. Poleg bunkerjev pa vrh krasi tudi spomenik NOB, v spomin na padle borce iz 2. Svetovne vojne. Ob vsem tem pa je Porezen še izjemen razgledni vrh, saj se nam odpre razgled na Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, Golake, Tržaški zaliv, Spodnje Bohinjske gore in triglav ter Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe.


Na sliki skupina planincev na travnatem pobočju pred spomenikom, arhiv inPlaninec

Zaradi vlažnih tal in listja smo morali previdno stopati in upoštevati navodila naših spremljevalcev. Sama pot ni bila preveč zahtevna, je pa bilo treba čez precej koreninskih in kamnitih ovire ter narediti nekaj vzpona. Tokrat so nas čakale tudi tri vodne ovire preko katerih ni bilo mostičkov, ampak le večji kamni preko katerih si lahko prečkal potočke.


Na sliki skupina planicev pri prečkanju potočka, arhiv inPlaninec

Čeprav malo vetrovnemu in kljub soncu ne ravno toplemu vremenu smo prišli prepoteni in z nekaj sape na vrh, kjer so nekateri odtisnili žig, drugi pa kasneje v koči, ki leži 40 metrov pod vrhom Porezna.
Tudi tokrat je bilo v koči veselo, kjer smo se dobro okrepčali in nabrali še nekaj energije za spust do Podporezna, predtem pa še obvezno fotografiranje pred kočo in zdaj že vsem naša znana himna Odločen korak.


Video himna Slepih in slabovidnih planincev po Slovenski planinski poti, Odloočen korak v izvedbi Duo Simi

V dolini nas je čakal avtobus, ki nas je še odpeljal do partizanske bolnice Franja. Tu smo se malo sprehodili po okolici in ta dan odtisnili še drugi žig v naše planinske knjižice. Tisti polni energije so se vzpeli do vhoda, zanimive so jim bile vklesane stopnice in zgodba bolnice, ki je bila opremljena tudi z rentgenom.
Zvečer smo se spet polni lepih vtisov, ki nam za vedno ostanejo v spominu vrnili domov. Marsikdo misli zakaj rinemo v hribe, če ne vidimo. Za nas res ni pomemben razgled, je pa želja po gibanju, dokažeš sebi in drugim, da zmoremo in tudi dobra vesela družba. Še v naši himni sem zapisal, da na vrhu gora srce nam zaigra, čeprav ni dan pogled čutimo mi gorski svet.



Hvala vsem našim zvestim spremljevalcem, ki nam pomagajo pri osvajanju manjših in velikih vrhov. Brez vas mnogi ne bi od nas stali na teh čudovitih gorah.

Miha Jakopin