V nedeljo, 5. februarja 2023, smo se podali na tretjo, zaključno etapo pohoda po Moravški planinski poti. Iz Ljubljane smo se z avtobusom in kombijem odpeljali v Kandrše, udeležba pa je bila še bolj množična kot dan prej na drugi etapi, saj se nas je zbralo 45.


Na sliki skupinska slika inPlanincev pred gasilskim domom, arhiv inPlaninec

Okrog devetih pa smo vzeli pot pod noge. Vreme je bilo sicer lepo, a precej bolj hladno kot dan prej, tako da so prišle prav kapa in rokavice. Kape za Slepe in slabovidne planince po Slovenski planinski poti in njihove spremljevalce sta spletli mama Simone Jakopin in njena prijateljica že preteklo zimo. Dobrih ducat jih je še čakalo na nove lastnike, ki so bili navdušeni nad pisanimi in toplimi pokrivali.


Na sliki ženski, ki imata kapi na glavah, hodita po zasneženem pobočju, arhiv inPlaninec

Nekaj je bilo hoje po asfaltu, a prevladovale so gozdne poti. Pohod je popestrila snežna odeja, ki pa je bila k sreči le redko začinjena z ledom. Tako nam ni bilo treba aktivirati derezic (še dobro, ker sem jih pozabil doma). Pot ni bila zahtevna; še najbolj nadležne so bile trnaste veje, ki so se ponekod sklanjale čez pot.


Na sliki fant sedi za mizo pred odprto mapo in kaže kretnje iz nje, arhiv inPlaninec

Pot nas je peljala mimo geometričnega središča Slovenije GEOSS-a, kjer smo naredili nekaj fotografij in obujali spomine na zgodovino tega območja in otipali grbe in prejšnjega stoletja. Ustavili smo se tudi pri zvonu želja, ki je veselo pel.


Ženska drži v rokah vrvico zvona želja, arhiv inPlaninec

Po dveh urah hoje smo se povzpeli na dobrih 800 metrov visoki Pivkelj, sledil pa je vsaj zame najlepši del pohoda: spust proti Uštam. Zakaj najlepši? Gazenje po snegu navkreber je zahtevalo nekaj več truda, spust v dolino, ko se ti noge ugrezajo v sneg, pa je prav prijeten, še posebej zato, ker ni bilo ledu in torej tudi ne nevarnosti zdrsa. In tako smo po dobri uri in 9 kilometrih hoje prispeli do doma na Uštah, kjer so nam postregli z golažem s cmokom in ričetom. Na mizah so na pričakali tudi valjček in Planinski lonec besed v brajici in kretnjah akcije Gluhi strežejo v planinskih kočah. Kretnje so najbolj pritegnile otroke. Po prijetnem druženju smo se odpeljali vsak na svoj konec.



Na sliki star gasilski avto rdeče barve z dvema modrima rotacijskima lučema, arhiv inPlaninec
Tudi to pot iskrena hvala spremljevalcem, ki so slepim in slabovidnim omogočili nov pohod v hribe, pomagali pa so nam tudi pri spoznavanju starodobnih gasilskih priprav, kot so skoraj sto let stare gasilske brizgalne, ki smo jih lahko slepi potipali. Za otroke pa je bila bržkone nepozabna vožnja s 50 let starim ruskim gasilskim avtomobilom.

Rok Janežič