NOVICE  

Od 31. januarja do 7. februarja 1968 so Stane Belak-Šrauf, Aleš Kunaver in Anton Sazonov so kot prvi pozimi ponovili sloviti Čopov steber v Triglavski severni steni. Sploh prva sta ga junija 1945 preplezala Joža Čop in Pavla Jesih.

Zimski vzpon čez Čopov steber je v šestdesetih letih predstavljal enega glavnih problemov Vzhodnih Alp. Stane Belak - Šrauf, Aleš Kunaver, Anton Sazonov - Tonač in Franc Štupnik - Cicko so se odločili, da v zimi 1966/67 resno poskusijo, preden jih prehiti kdo izmed tujih alpinistov. Nenadoma je prišla iz Vrat novica: "Čehi so v Vratih in so že vstopili v severno steno, da osvojé Čopov steber!" Čeprav so bile razmere slabe in je bila možnost njihovega uspeha majhna, se je četverica zagnala v steno. Obe navezi je stena zavrnila.

Po celoletnih pripravah za osvojitev tega cilja in ob napovedi nekajdnevnega lepega vremena so Šrauf, Kunaver in Tonač (Cicko je bil poškodovan) 31. januarja v zgodnjih jutranjih urah vstopili v steno. Razmere so bile za plezanje odlične in trdno so bili odločeni, da smer preplezajo v največ petih dneh, temu primerno so imeli s sabo tudi hrane in opreme. Prvi dan so bivakirali na predvidenem mestu in tudi drugi dan je šlo vse kot po maslu. Optimistično so razmišljali, da jim bo morda uspelo le v štirih dneh. Žal so bili to računi brez krčmarja, saj so se tretji dan vzpona nad Luknjo začeli zbirati grozeči oblaki, četrtega dne pa je celo začelo snežiti. V Rdeči luknji so bivakirali noč in nato cel peti dan, saj je sneg padal vedno močneje in se usipal po steni, zato nadaljevanje ni bilo mogoče. Šesti dan so se odločili nadaljevati s plezanjem, čeprav je snežilo nepretrgoma in so morali plezati ob stalnem plazenju snega čez steno. Sedmi dan so bili le še petdeset metrov pod robom stene, a še vedno bližje dnu stene, kot vrhu.

Sočasno, ko so alpinisti v steni trepetali zaradi mraza, je od skrbi trepetala vsa slovenska planinska in obča javnost. V pripravljenosti je bilo več kot petdeset gorskih reševalcev in helikopterska ekipa. Ko se po štirih dneh alpinisti iz stene niso javili in njihovi klici niso razkrivali, ali napredujejo, ali so obtičali in rabijo pomoč, je stekla reševalna akcija. Načelnik ljubljanske GRS France Zupan je reševanje koordiniral iz Vogla. Sklepali so, da bodo vsekakor potrebni pomoči in hrane, četudi bodo uspeli izplezati sami. Do plezalcev niso mogli zaradi velike nevarnosti plazov - po poročanju meterologov je zapadlo skoraj dva mestra sega. O dogajanju so poročali tudi slovenski časniki.

Osem dni po vstopu v steno okoli pol pete ure popoldne so na Vodnikovo kočo na Velem polju uspešno prispeli vsi trije alpinisti, izčrpani, a živi in zdravi.