Planinska zveza Slovenije - Andrej Štremfelj: Alpinizem je avantura, če ni, je samo šport

24.05.2023 08:35

2185

Andrej Štremfelj: Alpinizem je avantura, če ni, je samo šport

V prvi epizodi podcasta V steni Miha Habjan gosti vrhunskega alpinista z več kot petdesetletnimi alpinističnimi izkušnjami, Andreja Štremflja. Andrej že na pogled ustreza nekakšnemu liku arhetipskega alpinista. Siva brada, iskrive oči, močan glas, izdelane in pronicljive misli. Za alpinistično podobo pa se pravzaprav skriva tudi mehka duša človeka, ki mu žena Marija, otroci, vnuki in družina nasploh pomenijo več kot gore same.

Andrejev plezalni življenjepis je obsežen in izjemen. Neponovljiv. Če Andrej v svoji alpinistični karieri izpostavi dva vrhunca, ki sta zaznamovala njegovo alpinistično pot, Everest '79 in Kančendzenga '91, se v tokratnem pogovoru osredotočita na njegovo prvo polovico alpinističnega udejstvovanja, ki jo je zajel v svoji nedavno izdani knjižni avtobiografiji Kristali sreče.

ep_1_slika2

V epizodi se dotakneta naslednjih tematik:

• Uvod, avtobiografija Kristali sreče,

• iskanje odgovora na vprašanje - Zakaj plezam?

• Andrejevo otroštvo, plezalni začetki,

• prve alpinistične odprave, magični Gašebrum I, veličastni Everest in mogočni Lotse,

• kam gre sodobni alpinizem?

• Družina

Andrej je skromen človek. Zagotovo pa niso taki njegovi alpinistični vzponi, pa tudi njegove misli in pogledi na alpinistični dogajanje ne. Mnogo teh deli z nami, v Steni, Andrej Štremfelj, velik alpinist in velik človek.

IZSEKI IZ POGOVORA

»Plezam zato, ker mi je v hribih lepo. Ker mi je plezanje ena najbolj zanimiv, popolnih oblik gibanja, kar jih sploh obstaja.«

»Za noben denar se ne bi s helikopterjem pripeljal v bazo in se nato odpravil na osemtisočak. Mene ne zanima samo vrh, mene zanima tudi dežela, proces, ljudje.«

»Zahodna kultura je obsedena z varnostjo. Kot učitelj sem tvegal in otroke peljal v hribe. Sam šolski sistem je pokleknil na celi črti. Izpostavljajo se samo pravice in nič dolžnosti.«

»Mene ni potegnilo v popivanje, kadar sem bil pijan, sem se počutil kot en bedak.«

»S pomočjo nosačev smo v bazo prinesli 21 ton robe. Robo je nosilo 750 nosačev, ki si so razdelili po skupinah. Treba je bilo prinesti hrane, šotorov za 25 mladcev in 15 šerp. Do baze smo potrebovali 21 dni.«

»Everest'79 je bil medijsko najbolj podprta slovenska oziroma jugoslovanska odprava, boljša od Humarjeva Daulagirija. Propagandni stroj je bil tako močan, da so se branjevke v Sarajevu pogovarjale, o tem, kako napreduje naša odprava na Everest. 20 milijonov ljudi je navijalo, da pridemo na vrh.«

»Zaradi Everesta sem postal znan alpinist.«

»Tone nam ni pustil zasebnih pogovorov po radijski zvezi. Tako kot so nogometaši pred veliko tekmo v karanteni, tako je bilo tudi z nami. Če hočeš biti 100 odstotno pri stvari, je treba ločiti zasebne zadeve.«

»Velik del alpinizma je avantura, drugi del je raziskovanje.«

»Celotna družba je toliko instant, da tudi alpinizem ne more biti drugačen.«

»Otroci nimajo izkušnje bolečine, zato je nevarno je, da jo najprej dobijo v alpinizmu.«

»Z Marijo sva si ustvarila dom, ki mi je vedno pomenil vse. Komaj sem čakal, da sem prišel domov, ker je bilo to moje gnezdo, kamor sem sodil.«

»Pri slovenskem alpinizmu me skrbi to, da je teh, ki malce poplezavajo veliko, srednjega razreda alpinistov, iz katerih se kotijo najboljši, pa je premalo.«

Poslušajte nas na: Apple Podcasts | Spotify | Google Podcasts | YouTube