ponedeljek, 27. maj 2024
PRIJAVI SE
E-naslov
Geslo
zapomni si me [shrani piškotek]
REGISTRACIJA PRIJAVA
Pozabljeno geslo 

Planinske koče – rezervacije
 Prijava na E-novice  English language
POIŠČI

NOVICE  

ponedeljek, 3. april 2023, ob 16. uri, ogledov: 1259

Jana Remic napisala knjigo za vse, ki ljubijo gore in naravo

Društva | Planinska kultura | Splošno | 
Odbor za založništvo in informiranje | 
Objavil(a): Barbara Gradič Oset
Jana Remic je napisala knjigo za vse ljubitelje lepih zgodb in vsega lepega v naravi, za vse, ki se zavedamo, da nam je sleherni dan podarjen in ga želijo polno preživeti. Sporoča nam, kako dragocen in vreden čudovitih doživetij je vsak dan. "V gorah sem se počutila tako lepo, da sem želela, da bi spomine na pohode ohranila."

pz_pzs_leposlovje_sepet_samotnih_stezic_izid

Kako je držati svojo knjigo v rokah?

Lepo je držati svojo knjigo v rokah. Predvsem sem hvaležna. Ker lahko hodim v gore, ker imam rada gorsko naravo, ker jo močno doživljam. Hvaležna sem za navdih za pisanje. Za vzpodbude, najprej Vladimirja Habjana, ki je tudi urednik knjige in za sodelovanje lektorice, oblikovalke in ostalih, da je knjiga taka, kot je.
Kako dolgo ste že planinka?

Od otroštva. S starši smo hodili na Šmarjetno goro in na Sv. Jošt nad Kranjem, pogosto smo obiskali Kriško goro in včasih Kališče. V zgodnjem otroštvu me hoja v gore ni posebno zanimala, raje smo se otroci igrali in lovili okrog hiše in po bližnjih travnikih. Nekoč smo obiskali Storžič. Ne vem točno, kaj me je tako prevzelo: razgledi, skale, širina obzorja, občutek svobode, povsem drugačno cvetje ali življenje na gori. Takrat sem se zaljubila v gore. Od takrat menda prav vsak dan hrepenim po življenju na gori, po obisku nekje gor, če je le mogoče nad gozdno mejo.
Kako se je začelo vaše zapisovanje gorskih utrinkov?

Že od otroštva nisem najbolj zgovorna. Zgodaj sem odkrila način izražanja s pisanjem. To mi je od nekdaj všeč, saj imam ob pisanju več časa za razmislek, kako bom nekaj predstavila. Čeprav sem že od malih nog le iskala možnosti, da sem bila kolikor je bilo le mogoče zunaj, v naravi, pa sem imela že v nižjih razredih osnovne šole še eno strast in sicer sem izjemno rada brala. Zgodbe so me ponesle v druge svetove.

64_Kanin_073
"Mineval je še en prečudovit dan, ki sem ga preživela v gorah. Dan, ki me je utrudil in mi dal toliko lepega, da bom lahko sanjala." (foto Jana Remic)

Spominjam se, kako sem se veselila šolskih spisov, saj sem vedno bila dobro ocenjena, v pisanju pa sem uživala.
Ko so me gore posrkale, sem kmalu začela z opisi poti. V gorah sem se počutila tako lepo, da sem želela, da bi spomine na pohode ohranila. Dolgo sem pisala le zase, za svoje veselje. Vendar sem sčasoma opazila, da bi lahko kvaliteto pisanja izpopolnjevala. Velik preskok je bil, ko sem se pred dobrimi dvajsetimi leti odločila in poslala svoje pisanje na naslov Planinskega vestnika. Vladimir Habjan je bil že takrat urednik in očitno je bilo moje pisanje dovolj dobro, da me je vzpodbudil, naj napišem še kaj. Lahko sem sodelovala z lektorji, to je izjemna izkušnja. Pogosto sem ob branju svojega prispevka v PV videla, kaj in kje bi lahko napisala še bolje. Tako sem se tudi učila in gradila boljšo kvaliteto pisanja.
V tistem obdobju sem v samozaložbi izdala dve knjigi poučnih planinskih zgodb za otroke. Precej sem tudi sodelovala s pisanjem v PV. Potem pa so prišli moji vnuki, katerim sem dala prednost pred pisanjem.
Zato sem bila presenečena, ko me je urednik po daljšem obdobju nepisanja povabil, da pripravim besedila za knjigo.
Kako in kdaj najdete čas za obiske gora?

Obiskom gora dajem prednost pred raznimi druženji. Gore in bližnje griče obiskujem, kolikor mi le uspe poleg vseh ostalih obveznosti. Včasih je to več, včasih manj. Kot sem že omenila, si vsak dan želim, da bi šla hodit. Pogosto je to ob vikendih, saj med tednom zmanjka časa. Zadnja leta nekoliko manj, saj preprosto opažam, da potrebujem nekaj več časa za počitek. Vedno je v meni želja, da grem, da doživljam gorski mir in lepoto narave, zato včasih pretiravam. Veselim se, ko se pridružijo vnuki in popoldne po delovnem dnevu preživimo na planinski poti.
Ste se kdaj vprašali, zakaj je treba tako zgodaj vstati in kaj vas vleče tja v mrzle stene?

Mogoče v trenutku, ko je treba zapustiti toplo posteljo. Vendar najlažje vstanem, ko vem, da grem hodit! Tako ali tako je treba zgodaj vstajati za vsak delovni dan, ko pa vstanem za v gore, je to čisto druga, odlična energija. Poleg tega me v gorah niti ne zebe pogosto, saj se s hojo ogrejem.
Kaj so vam gore dale?

Ogromno.
Veselje ob hoji. Svobodo. Sonce, zvezde, modro nebo, veter, viharje, dež in sneg.
Pogum in strah, negotovost in odločnost, smeh in radost ob srečanjih, zaupanje, vero, da so ljudje dobri. Mir, občutek miru in popolnosti.

134_Lepo___pi__je_158
"Želim ostati otrok. Otrok, ki živi z vetrom, z letnimi časi, z dežjem in soncem, z živalmi, z vodami, s skalovjem in cvetje " (foto Jana Remic)

Razmišljanja ..
... o življenju,
... o rojstvu in vedno znova porajajočem življenju,
... o vztrajanju, saj roži je vredni živeti za nekaj dni cvetenja,
... o moči, saj viharnik kljubuje viharjem, snegu in sušnim obdobjem,
... o upanju ... kajti grm, čez katerega vodi nova stezica spomladi znova ozeleni,
... o ljubezni, še posebej, ko opazujem drobne in velike živalske prebivalce gora in njihovo skrb za zarod,
... o hvaležnosti ... za vodo in hrano, za možnost, da grem in sem tam, delček čudovitega življenja na gori, nenazadnje tudi za hvaležnost za streho nad glavo
... o razočaranju, kadar mi ne uspe iti, ali moram obrniti pred vrhom,
... o smrti, ki je del življenja, a se zdi, da jo želimo potisniti daleč stran.
Gore mi ogromno pomenijo!
Kdo bo posebej užival ob vaši knjigi?

V gore hodimo različni ljudje, po stezicah nas vodijo različni interesi.
Nekateri hodijo, ker gore in naravo doživljajo, imajo radi trave, drevesa, skale. Pravzaprav niti ni nujno, da obiskujejo gore, uživajo tudi v naravi v dolinah, na ravninah, travnikih in gozdovih. Mislim, da ljudem, ki imajo radi naravo in gore.
Tem je namenjeno moje pisanje.
Moja prijateljica mi je napisala: »Tvoje stezice so me popolnoma posrkale. Sem bila kar tvoja sopotnica. Lepo, lepo...« Takih odzivov sem izjemno vesela, saj imam občutek da je knjiga dosegla svoj namen.
So v knjigi zapisane tudi kakšne slabe gorske izkušnje?

Hmmm... Ne vem, kaj naj bi bilo označeno kot slabo.
Padec enkrat, dvakrat? Bila sta izkušnji, zame zelo poučni. In vsakokrat sem se globoko zavedela, kako zelo hvaležna sem, da se je izteklo, kot se je.
Smrt? Plaz? Vse so življenjske izkušnje. Nekatere zelo boleče, žalostne. Ne, mislim, da ne bi našla slabih gorskih izkušenj. Na srečo.

Jana Remic (1965) iz Kranja je bila rojena kot prva od treh otrok v družini. V rani mladosti se je zaljubila v naravo, v svež vetrc in neskončno skrivnost porajanja, rasti, življenja. Vsaki njeni odločitvi v življenju je botrovala ljubezen do življenja v naravi. V zgodnji dobi odraslosti se je tej pridružila še ljubezen do dveh hčerk. Zanimanje za celo paleto doživetij in znanj jo je vodilo v različne zaposlitve, od tovarne Rašica, dela v gradbeništvu, z otroki, pa do Planinskega društva Radovljica, kjer bila je vodnica Planinske zveze Slovenije. Zdaj je samostojna podjetnica. V vsakem obdobju njenega življenja je bil pogoj za sprejem zaposlitve, da je imela čas tudi za svoji dve hčeri in gore. Ko sta se dekleti osamosvajali, je proste trenutke izkoristila za svoja najlepša in najbogatejša
doživetja v gorah. Povsem zaljubljena v domače Julijce, v Zahodne Julijce in Karavanke je sčasoma obiskala tudi nekaj gor v tujini. Vpijala je lepote gora, nekoliko drugačne, kot so doma, na dosegu roke. A ob vrnitvi je vedno pohitela v znana pobočja in zatrdila: »Povsod je lepo, naše gore pa so najlepše!«
Čuti veliko strast za pisanje. Nekoč se je opogumila in svoje delo poslala uredništvu Planinskega vestnika, kjer je bilo lepo sprejeto. Sodelovanje z revijo je potekalo dobro desetletje. Bogastvo doživetij ji je kar nizalo zamisli in v samozaložbi je izdala dve planinski knjigi za otroke ter vse mlade po srcu, poučne Zgodbe za male planince, in drugi del zgodb, Mali planinci, novim doživetjem naproti.

Komentarji

Prikaži vse komentarje (0)
© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2024
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Išči med

Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
ZADNJE NOVICE
 
Planinska zveza Slovenije
Ob železnici 30a, p. p. 214
SI-1001 Ljubljana

+ 386 (0)1 43 45 680
info@pzs.si
Aktualno
Novice
Dogodki, aktivnosti
Zadnje v forumu
Zadnji komentarji
Članarina
Spletna včlanitev
Prednosti članstva
Vrste članstva in cenik
Prijava nezgode
Planinstvo
Planinske koče
Planinske poti
Komisije in odbori
Planinska društva
Planinska kultura
Planinski vestnik
Slovenski planinski muzej
Planinska založba
Življenje pod Triglavom
Podpiram planinstvo
Dohodnina
SMS donacije
Sklad Okrešelj
Naši partnerji
O PZS
Osebna izkaznica
Kontakti / kje smo
Vodstvo
Strokovna služba
Prijava | Registracija | Piškotki (cookies) Splošni pogoji delovanja O avtorjih