nedelja, 19. maj 2024
PRIJAVI SE
E-naslov
Geslo
zapomni si me [shrani piškotek]
REGISTRACIJA PRIJAVA
Pozabljeno geslo 

Planinske koče – rezervacije
 Prijava na E-novice  English language
POIŠČI

NOVICE  

sreda, 17. maj 2023, ob 0. uri, ogledov: 1082

Več kot le tek za avtizem

Splošno | 
Odbor inPlaninec | 
Objavil(a): Marjeta Čič
Več kot leto dni je minilo od prvega srečanja z Nejcem Pogačarjem, ki se od takrat redno udeležuje inkluzijskih pohodov inPlaninec, ki omogočajo priložnosti za inPlanince. Nejc, eden izmed zagrizenih prostovoljcev akcije Gibalno ovirani gore osvajajo, podpira gibalno ovirane osebe pri osvajanju planinskih ciljev.
V aprilu, mesecu zavedanja o avtizmu, je kar 385 inPlanincev na pohodih Skupaj v hribe, s svojim prispevkom prehojenih poti - 2.875,3 kilometrov, dodalo svoj prispevek k akciji Aspberger teče. Nejc Pogačar je odgovarjal na vprašanja o tem zanimivem podvigu.

Kako je vzniknila ideja za akcijo Asperger teče?
Razlogov je več. Najprej ob spremljanju že obstoječih akcij ideja, zakaj ne bi še ASPI naredil kaj takega. Drugi razlog je opažanje, da se o avtizmu ve občutno premalo. Želja vseh na spektru, njihovih družin in društev, ki se s temi osebami ukvarjajo pa je, da se ljudi o tem ozavešča in jih o stanju tudi poduči. In kot tretje, 2021 in 2022 sem imel neke vrste interno akcijo, ko sem v aprilu leta 2021 v modrem odtekel štiri teke (ASPI), leta 2022 pa sedem tekov (AVTIZEM). Oktobra sem se rahlo dolgočasil in nastal je načrt dela z naslovom »Optimistične želje«, ki je kmalu prerasel v ta čudoviti projekt, ki je imel finale v petek, 5. maja 2023, na okrogli mizi Šport in Avtizem na Fakulteti za šport v Ljubljani, kamor sem bil povabljen kot eden izmed govornikov. Med poslušalci sem zasledil ekipo inPlaninca: Jurčka, Marjeto in Tjašo. Hvala za podporo.

okrogla_miza___port_in_avtizem
Na sliki sedita dve ženski, ki se z levo roko dotikata svoje brade in gledata moškega, ki sedi na stolu in ima dvignjen levi kazalec na roki, arhiv inPlaninec

Kaj je sporočilo akcije?
V prvi vrsti gre za ozaveščanje o motnji avtističnega spektra (MAS) in Aspergerjevem sindromu ter za prepoznavanje društev v Sloveniji, ki se z osebami na spektru ukvarjajo, še posebej društva ASPI, kot organizatorja akcije.
Opažam namreč, da se o tej diagnozi med širšo populacijo ve še vedno zelo (pre)malo. Zato imamo na tem področju še ogromno dela.
V osmih etapah sem pisal besedo ASPERGER, kar je moja diagnoza. S tem sem želel pokazati, da tudi nevroatipični zmoremo. Morda veliko več, kot si kdorkoli predstavlja. Tako pravi tudi himna inPlaninca Odločen korak, ki jo na pohodih pojemo, saj so člani društva ASPI redni udeleženci, jaz pa ponosen prostovoljec: »Za nas ni nikjer prav nobenih ovir!/.../Mi zmoremo prav vse, saj v nas trdna volja je!«

Asperger_tece_Nejc_Pogacar__1_
Na sliki plakat akcije Asperger teče na kateri so datumi in kraji, v desnem delu je moški, ki teče
   
Na kratko o namenu akcije:
Namen kampanje Asperger teče je ozaveščanje in razbijanje tabujev o avtizmu, spodbuda h gibanju in navdihovanje ter opogumljanje mladih in odraslih z avtizmom, da postanejo zgled mlajšim osebam, ki so na spektru.

Akcija Asperger teče ima dobrodelno noto. Javnost smo pozvali, da hodijo in/ali tečejo ter prek družbenih omrežij poročajo o opravljenih kilometrih. Kilometri se seštevajo. Zbrane kilometre seštevamo in s pomočjo donatorjev pretvorimo v evre, ki jih bomo namenili za:
- psihoterapije oseb z avtizmom in njihovih družin,
- vodene delavnice (za učenje socialnih veščin in komunikacije, samostojnega življenja in zdravega načina preživljanja prostega časa) in
- podporno in izobraževalne skupine za starše oseb z avtizmom.

Kdo te je podpiral pri tvoji pobudi?
Z eno besedo vsi, ki so za akcijo kakorkoli in kjerkoli slišali. V prvi vrsti pa seveda člani in članice društva ASPI, ki so mi pomagali akcijo zagnati, navezati slike z mediji, skratka jo izpeljati. Tu so tudi tekaški kolegi in kolegice, tudi iz tujine, ob dokončni zeleni luči pa je veliko podporno vlogo imela tudi moja družina, ki me je oblečena v modro pričakala in vzpodbujala ob prihodu na cilj Velikonočnega teka okoli Šmartinskega jezera (1. etapa akcije, ravno na dan ozaveščanja o Avtizmu, 2. aprila) in na vrhu Celjske koče (7. etapa akcije, kjer sem tekel po malo razširjeni domači trasi). Kolegi in kolegice so me celo spraševali, če bi lahko za dan ali dva akcijo podaljšali, saj si še vedno želijo prispevati pretečene kilometre.
Za slovesno odprtje akcije smo v okviru izmenjave ESC prostovoljcev 1. aprila izvedli pohod od Portoroža do Pirana.

Asperger_tece_Nejc_Pogacar__2_
Na sliki med dvema ženskama stoji moški v srčku na pomolu, v ozadnju je jezero, otoček in v desnem delu se dviguje vzpetina na kateri je grad, foto Nejc Pogačar

Kako se akcija razlikuje od drugih tekov in dogodkov, ki spodbujajo telesno dejavnost?
Akcija ima poleg ozaveščanja o zdravem gibanju tudi izobraževalno in dobrodelno noto. Ravno preko modre barve avtizma ozaveščamo ljudi, s stojnicami in propagandnim materialom društva podiramo tabuje o avtizmu, s prostovoljnimi prispevki in iskanjem sponzorjev pa smo dobrodelni, iščemo dodatna sredstva za delovanje društva in pomoč pomoči potrebnim.

Kaj lahko dosežemo s tem, ko se javnost bolj ozavešča o avtizmu in drugih oblikah nevrorazličnosti?
Optimistično gledano, lahko s tem dosežemo, da se nevroatipične ljudi bolje razume in se jih lažje vklopi v družbo, torej v svoj socialni krog. Če človeka bolje razumemo in vidimo njegov potencial ne glede na njegovo posebnost (ne bom rekel hendikep, ker kakor ti je nekaj vzeto, ti je nekaj drugega dodano. V Angliji imajo celo izraz diffability, torej, drugačnost) bo ta človek uspel, ne glede na svoje ovire. Kot primer dobre prakse naj omenim košarkarja Miho Zupana (gluh) ali pa paraplezalko Tanjo Glušič (gluha, slepa, MAS). Miha Zupan je gluh košarkar, ki je dolga leta bil tudi reprezentant slišečih v Sloveniji in kot prvi gluh košarkar tudi zaigral v Evroligi slišečih. Zakaj ju omenjam? Morda se še kje skriva kakšen Miha Zupan in kakšna Tanja Glušič, ki samo nista imela dovolj podpore in priložnosti, da pokažeta svoj talent in se dokažeta.

Asperger_tece_Nejc_Pogacar__3_
Na sliki moški v prstom kaže na zeleno pobočje za njim, foto Nejc Pogačar

Kako ste se odzvali na pozitiven odziv javnosti na akcijo Asperger teče?
Vsakega odziva sem bil izjemno vesel in vse to mi je dajalo motivacijo, da sem akcijo pripeljal do konca. Vsak odziv mi je dal še dodaten zagon k izpeljavi akcije. Na tem mestu velja kot prve podpornike (poleg društva ASPI in družine) izpostaviti predvsem Darinko Presečnik, Andrejo Gorčan in Anito Rižnar, ki so nam veliko pomagale, še posebej s predlogi, na koga se obrniti. Andreja in Anita sta društvo ASPI povezali z Markom Roblekom, s katerim smo posneli tudi podcast Zagret za Tek. Tam sem dobil donacijo, štartnino za Blejsko nočno 10ko, ki sem jo odtekel 13. Maja).

Kdo te je spremljal v akciji Asperger teče?
Mnogo tekaških kolegov in kolegic z različnih koncev, družina ter člani in članice društva ASPI, pa mnogi sorodniki, znanci in prijatelji, tudi netekači. Če moram odgovoriti specifično, sta bili v spremljevalni ekipi na večini etap Hana Ciuha in Tina Janežič.
Kako ti tek pomaga pri soočanju s težavami, povezanimi z avtizmom?
Če odkrito priznam, nisem nikoli razmišljal o tem in bi bilo to bolj vprašanje za mojo mami. Lahko pa potrdim, da se je, odkar tečem, razširila moja socialna mreža, saj spoznavam nove ljudi, jih kasneje na tekih tudi srečujem in to je zelo lepo. Letos sem opazil, da zaradi teka lažje spim. S spanjem imam velike težave že od rojstva. Sigurno pa vsaka aktivnost (tek, hoja, hribi, kolo, nogomet, rokomet, fitnes, borilne veščine ...) krepijo telo in duha. Opažam, da sem zelo napredoval na področju kondicije. Pri samih trail tekih pa opažam, da sem ogromno napredoval. Tu mislim na gozdne in skalnate spuste, česar me je bilo vedno zelo strah, saj sem zelooo previdna oseba, ker se ne želim poškodovati. Manj me je strah, kot me je bilo in tega sem vesel.
Sicer pa se na tem mestu velja vprašati, zakaj tečem? Odgovor je naslednji:
Zaradi sebe. Hec. Tek me napolni z energijo, kar vpliva na boljšo koncentracijo. To sem še posebej občutil še v času študija na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, ko sem se pripravljal na izpite. Ker prihajam iz glasbene družine, seveda tudi med tekom ne sme manjkati glasba. Se je pa v skoraj štirih letih teka nabralo kar nekaj tekaških dogodivščin, a te raje opišem drugič, da ne bom predolg. Tudi zaradi teh in super družbe narave in ostalih tekaških kolegov in kolegic zelo rad tečem.


Asperger_tece_Nejc_Pogacar__7_
Na slliki ženska na invalidskem vozičku z medaljo v roki, za njo stoji moški z medaljo v roki, arhiv inPlaninec

Kaj bi svetovali drugim ljudem z avtizmom ali drugimi oblikami nevrorazličnosti, ki se želijo biti telesno dejavni?
Gibanje nas predvsem sprošča in nam napolni baterije za številne obveznosti, ki jih od vsakega posameznika zahteva življenje. Gre torej za aktivno preživljanje prostega časa, ki nas telesno in duševno bogati. Če ne verjamete, poskusite in se prepričajte.
Že eno leto sem ponosen prostovoljec na inkluzijskih pohodih inPlaninec, kjer pomagam vleči vozičke gibalno oviranih oseb. Na teh pohodih se srečujemo invalidi, osebe s posebnimi potrebami in neinvalidi. Največja vrednota pa je vključevanje. Tako da, dragi inPlaninci, hvala, da sem lahko tudi jaz del vaše družbe. Ko že govorimo o gibanju, se mi zdi pomembno povedati, da slepi in slabovidni planinci letos končujejo Slovensko Planinsko Pot, ki se bo zaključila 23. septembra na Debelem Rtiču.
Asperger_tece_Nejc_Pogacar__8_
Na sliki na leseni mizi letaki društva ASPI, broške ASPI in sovice ASPI in blaga, arhiv inPlaninec

Kaj so vaši načrti za prihodnost akcije Asperger teče?
Želim, da bi bilo takšnih projektov v prihodnje še več. Vesel bi bil, če bi se omenjen projekt v podobni ali spremenjeni obliki obdržal, morda celo razširil, da bi se vključilo še več nevrotipičnih ljudi. Predvsem pa, da bi v akcijo pritegnili podjetja, ne le dobrosrčne posameznike.

Kako lahko ljudje podprejo akcijo Asperger teče in prispevajo k ozaveščanju o avtizmu ter drugih oblikah nevrorazličnosti?
To vprašanje bi bilo bolje zastaviti strokovnjakom s tega področja ali vsaj aktivne strokovne delavce na tem področju, morda Tino, Tejo ali Petra iz društva ASPI. Podporo vidim v darovanih sredstvih za pomoč, ozaveščanje pa predvsem v obliki sodelovanja, izpeljanih srečanjih, akcijah, druženjih, izobraževanjih ..., kjer bi se družili vsi, nevrotipični in nevroatipični ljudje.

Prostor za tvojo misel ....
Vesel sem, da sem se za akcijo odločil in jo ob veliki podpori tudi uresničil in pripeljal do cilja. V osmih tekaških etapah se je z moje strani nabralo 132.72 km, pretekel sem 2611 m skupne višinske razlike. Temu se je dodalo precej pohodniških in tekaških kilometrov ostalih udeležencev akcije.
Hvala vsem, ki ste me podpirali in mi po svojih močeh kakorkoli pomagali pri izpeljavi tega vsaj zame čudovitega projekta. Se vidimo prihodnje leto!

Asperger_tece_Nejc_Pogacar__4_
Na sliki teče moški po cesti v ozadju pšenična polja in v daljavi vas, arhiv inPlaninec

Kateri dogodek v okviru akcije še odmeva pri tebi?
Vsaka etapa je zgodba zase in je zato vsaka našla svoje mesto v mojem srcu. Za 1. etapo smo na primer brez težav dobili stojnico; za 2. Etapo bi se še enkrat zahvalil kolegicama Špeli in Urški za lepo presenečenje v več delih, 3. Etapa prijetno presenečenje pri tabli Izola, kjer so se mi pridružili štirje tekači, v Portorožu pa topel sprejem inPlanincev; v 4. Etapi pogostitev in 2 presenečenji (eno s strani kolegice Patricije, ko sem imel priložnost preizkusiti, kako izgleda pasji kros; in drugo s strani DoReMi, ki je vsakemu iz društva ASPI poklonil zelo lepe nogavice); 5. Etapa, Hrastnik trail stojnica in donacija napitkov s strain ekipe Hrastnik Trail, 6. Etapa Markoton stojnica in še enkrat odlična družba in presenečenje z VIP majico inPlaninca; 7. Etapa, spremljevalna ekipa kolega in kolegice in nato topel sprejem na Celjski koči v družbi domačih, mamice in sestre. V finalu spremljevalna ekipa malo drugače, na kolesih.
Izberem lahko še dva dogodka:
1. Pomoč za finalni tek, ko sem omenil Tino iz društva ASPI, da bi potreboval od Črnuč proti cilju nekoga za navigacijo, saj Ljubljane najbolj ne poznam. 15 minut kasneje mi napiše, da bi delovna terapevtka Nevenka Gričar z veseljem bila del spremljevalne ekipe, tako da sva se z Nevenko večer pred finalom dogovorila, da se dobiva na vrhu Rašice, od koder me je s kolesom spremlja do cilja.
2. Rdeča nit - kremšnita. V prvi etapi jo je zamenjala tortica, ko sem Tino in Hano peljal v Valentinin kotiček, kjer je ravno takrat stregla moja tekaška kolegica Maja. 2. Etapa kremšnite TD Blaž, Dobeno; 3. Etapa sta si kremšnito privoščili Tina in Hana medtem, ko sta me čakali, da pridem na cilj; 4. Etapa na Bledu bi bil greh, če kremšnite ne bi bilo in sta si jo Hana in Tina tudi snedli, 5. Etapa, Hrastnik trail: Pridem v cilj in Tina vpraša: »Boš kaj sladkega? «- »Ja, prosim. «- »Prinesem«. In prinese mi kremšnito v kozarcu.
Morda smo ravno zaradi tega udeleženci okrogle mize v zahvalo dobili malo drugačne rožice: Sovico in badge društva ASPI ter kremšnito.

Za vse, ki so jih všeč podatki in dejstva še podrobnejši opis mojih etap in spremljevalne ekipa:
A: Velikonočni tek okrog Šmartinskega jezera (10km): Tina Janežič, Hana Ciuha (pomoč pri promociji in pomoč na stojnici); družina na cilju in Nino Cokan (predsednik FatburnEvents) ki je društvu ASPI dal zeleno luč in super lokacijo za stojnico, kjer smo lahko ozaveščali o akciji in zbirali prostovoljne prispevke.
S: ASPI-Šumberk-Rašica-ASPI (22.82km): Člani in članice društva ASPI: Tina Janežič, Hana Ciuha, Nevenka Kavkler in Peter Pin, s katerimi sem bil vse skozi na vezi ob spopadanju s traso, sploh Nevenka je bila zadolžena, da me z avtom sledi in me po potrebi zapelje na cilj, če bi bilo potrebno, in ni bilo; seveda v družbi Hane, leteče fotografinje, fotografirala pa je tudi Nevenka. Na štartu in cilju tudi ostali člani društva ASPI, na cilju pa prijetno presenečenje s strani kolegic Urške in Špele.

P: Koper - Lucija (16.8km): Tina Janežič in Hana Ciuha s prijateljem, od Izole do Lucije prijetno presenečenje kolega tekač in 3 tekačice, v Portorožu, 2 km pred ciljem, pa topel sprejem inPlanincev, ki so ravno takrat imeli pohod od Strunjana do Portoroža, kar nam je dalo še dodaten zagon do cilja. Med pohodniki inkluzijskega pohoda inPlaninec takrat tudi ASPI delegacija: Peter, Luka in Nada.

E: Bled (DoReMi - krog okrog jezera- DoReMi): 9.11km; prej ogrevanje s kolegico 4.24km okrog jezera Bled: Tina Janežič, Hana Ciuha in pohodniki društva ASPI. V prvem delu pa presenečenje kolegice Patricije, ki je s seboj pripeljala tudi dva svoja huskyja, Injo in Higha, s katerima tekmuje tudi v pasjem krosu. V čast mi je bilo, da sem se lahko v tem preizkusil tudi sam- V prvem delu z Injo, nato pa s Highom. Vmes na 2km tudi pozdrav in 5ka z Markom Roblekom, ki je ravno takrat s kolegom snemal promo video za Blejsko nočno 10ko, ki je bila na sporedu 13. maja. Že na štartu etape pa lepo presenečenje s strani osebja DoReMi.

R: Hrastnik trail (12km): Tina Janežič in Hana Ciuha. Na štartno ciljnem prostoru tudi ostali kolegi in kolegice. Izredna hvala tudi organizatorjem Hrastnik Traila, ki so društvu ASPI omogočili, da smo imeli stojnico.

G: Markoton (10km). Tokrat sem bil iz ASPI delegacije edini. Bi se pa rad zahvalil organizatorjem Markotona za podporo in možnost, da smo lahko imeli tudi tukaj z društvom ASPI svojo stojnico. Hvala tudi puncam na štartno ciljnem prostoru in Denisu, da so popazili stojnico medtem, ko sem se sam podil po 10 km trasi. Tudi tu pa ni manjkalo dobre družbe. Že na štartu smo se srečali s Štefko Vegan (paratekačico, na invalidskem vozičku), Andrejo Gorčan, še vedno aktualno zmagovalko maratona Radenci, sicer pa na letošnjem Markotonu zmagovalka 10km preizkušnje, in Anito Rižnar, ki je zmagala na 5km razdalji letošnje izvedbe Markotona. Na cilju pa še eno prijetno presenečenje: Pričakala me je Marjeta Čič, namestnica vodje odbora inPlaninec Planinske zveze Slovenije in skupaj sva na cilju imela priložnost narediti ne samo promocijo akcije Asperger teče, ampak tudi promocijo akcije oziroma pohodov inPlaninec, kjer sem že 1 leto tudi aktiven prostovoljec.

E: Domača etapa (24.7km): Tokrat sta bila v vlogi spremljevalne ekipe kolegica Alja in kolega Aljaž, ki sta me spremljala celo pot, na cilj pa sta me prišli pozdravit/pričakat tudi mami in sestra.

R: Finale: ASPI-ASPI (23.43km): Tokratna spremljevalna ekipa so bili na štartu člani društva ASPI Nevenka Kavkler, Peter, Tina, Nastja in Barbara, nato sem Nevenki v avto zložil osebne stvari, ki mi jih je pripeljala na cilj, na vrhu Rašice pa sem dobil prav posebno spremstvo do cilja: Delovna terapevtka Nevenka Gričar me je namreč pričakala na vrhu Rašice in nato s kolesom spremljala vse do cilja, kjer so me pričakale Tina in Hana iz društva ASPI in kolegica Kristina z njeno mami. Po malici pa je nato sledila še okrogla miza Šport in Avtizem.




Komentarji

Prikaži vse komentarje (0)
© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2024
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Išči med

Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
ZADNJE NOVICE
 
Planinska zveza Slovenije
Ob železnici 30a, p. p. 214
SI-1001 Ljubljana

+ 386 (0)1 43 45 680
info@pzs.si
Aktualno
Novice
Dogodki, aktivnosti
Zadnje v forumu
Zadnji komentarji
Članarina
Spletna včlanitev
Prednosti članstva
Vrste članstva in cenik
Prijava nezgode
Planinstvo
Planinske koče
Planinske poti
Komisije in odbori
Planinska društva
Planinska kultura
Planinski vestnik
Slovenski planinski muzej
Planinska založba
Življenje pod Triglavom
Podpiram planinstvo
Dohodnina
SMS donacije
Sklad Okrešelj
Naši partnerji
O PZS
Osebna izkaznica
Kontakti / kje smo
Vodstvo
Strokovna služba
Prijava | Registracija | Piškotki (cookies) Splošni pogoji delovanja O avtorjih