19.01.2024 22:09
891
Gorljiv uvod v 124. letnik Planinskega vestnika
Prva letošnja številka Planinskega vestnika postreže z zelo zanimivim testom opreme - in sicer s testom prenosnih kuhinj oziroma kar enajstih kuhalnikov. Prenosni kuhalniki imajo že precej dolgo brado in številnim popotnikom, alpinistom in dopustnikom omogočajo kakovostno prehranjevanje na krajših in daljših potepanjih. Topijo nam sneg, prekuhavajo oporečno vodo, kuhajo kavo kofeinskim odvisnikom in omogočajo kakovostnejše prehranjevanje od žuljenja energijskih ploščic in sendvičev. Pokukali pa smo tudi v vrečke s hrano, zakaj in kakšne izbrati, kdaj pridejo prav in komu.
Pogovarjali smo se z Zdravkom Bodlajem, markacistom PZS iz Planinskega društva Kamnik, ki je tudi inštruktor markacist in vodi visokogorske akcije ter se trudi, da so poti na kamniškem območju urejene tako za najmlajše kot najstarejše planince.
Drugi pogovor je z alpinistom Mihom Habjanom, vodjem podkasta PZS V steni, ki razkriva, kako je prišlo do podkasta, kako izbira sogovornike in še mnogo zanimivih stvari.
Tretji pogovor pa je z Aleksandro Voglar, alpinistko, alpinistično in športnoplezalno inštruktorico iz generacije, ki je največje uspehe dosegla v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega in prvih letih tega stoletja.
Drugi pogovor je z alpinistom Mihom Habjanom, vodjem podkasta PZS V steni, ki razkriva, kako je prišlo do podkasta, kako izbira sogovornike in še mnogo zanimivih stvari.
Tretji pogovor pa je z Aleksandro Voglar, alpinistko, alpinistično in športnoplezalno inštruktorico iz generacije, ki je največje uspehe dosegla v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega in prvih letih tega stoletja.
Zanimiva je zgodba spominov na profesorja Franceta Avčina, ki je med drugim še kako znan po svoji knjigi Kjer tišina šepeta, po izumih alpinistične opreme in kot prvi predsednik povojne Planinske zveze Slovenije. S kolesom se z Mitjo Peternelom podamo na vetrovnega velikana Provanse, Damijan Meško se spominja nosača Limba. Pišemo o zaključkih projekta VrH Julijcev, o priporočenih turnosmučarskih poteh na Pokljuki, novi izdaji vodnika po planinski poti SPD Trst Vertikala, pa o gorniški knjigi leta Triglav je naš, o organiziranih planinskih pohodih v daljni tujini in o velikanu gora. Z najmlajšimi gremo v hribe - kako jih motivirati in jim približati skrite zaklade narave, z alpinisti pa smo bili na festivalu alpinizma. Objavljamo tudi lep zapis v spomin na Francija Savenca - Akademca s srcem.
V rubriki Z nami na pot odkrivamo skriti venček poslastic mondenega središča Bad Kleinkirchheim - vabimo vas na Mallnock (2226 m), Klomnock (2331 m), Steinnock (2197 m) in na Falkert (2308 m).
Sledijo stalne rubrike: kolumna (o rdečih packah), športnoplezalne novice, strip (tokrat o Domu Valentina Staniča pod Triglavom), literatura, planinska organizacija in v spomin.
Naročniki Planinski vestnik že najdete v svojih nabiralnikih, ostali pa v spletni Planinski trgovini, najbližji bolje založeni trgovini ali trafiki.
Uredništvo vam želi prijetno branje!
Uvodnik, kazalo
|
TEMA MESECA
Test kuhalnikov
PREHRANA Hrana iz vrečke? INTERVJU Zdravko Bodlaj ZGODBA Bo Narava premagala naravo človeka? PZS PODKAST V STENI S KOLESOM Kolesarski vzpon na alpinistični simbol DRAGOCENI SPOMIN
Njegova zadnja etapa
Z NAMI NA POT ODZIV LITERATURA MLADI  |
|
Konec leta 2023 je minilo dvajset let od moje najnevarnejše intervencije, ko smo štirje kamniški gorski reševalci (z Radom Nadvešnikom - vodjem, Matjažem Ravnikarjem in žal že pokojnim Matejem Mošnikom) v dvanajstih urah v eni noči z vrha Grintovca v dolino srečno pripeljali dva alpinista, ob tem da je v tem času zapadlo štirideset centimetrov snega. Še danes občutim isto, kar sem takrat, ko nas je vseh šest prišlo na zasneženo parkirišče pri spodnji postaji žičnice, kjer sta nas pričakala načelnik Mivc (Janez Podjed) in žal že pokojni Janez Petrič. Nepozabno. Čista sreča in veselje do življenja in do fantov, ki smo jima pomagali.
Ko sem se pred tridesetimi leti na povabilo legendarnega Toneta Sazonova - Tonača pridružil veliki družini gorskih reševalcev, so bile neštete dramatično opisane reševalske zgodbe izpod peresa Cirila Pračka in Pavla Šegule, in tudi drugih, tiste, ki so me najbolj pritegnile v ta krog, po drugi strani pa tudi spoštovanje, ki so ga ljudje izkazovali reševalcem. Sčasoma sem spoznal, da je resničnost dosti bolj kruta, naporna in nevarna, kot je opisano v zgodbah, kajti znašel sem se pred izzivi, ki sem jim bil včasih težko kos. Eno je opraviti celo vrsto izpitov, drugo pa je preizkušnja na terenu, pogosto sredi noči, v slabem vremenu, kjer mora pisarniški delavec nositi nosila prav tako kot tisti, ki večji del svojega dela opravi fizično. Kmalu torej spoznaš, da ni vse zlato, kar se sveti. Je pa občutek, da človeku pomagaš, vseh trideset let enak, in to popolnoma zadostuje.
Na tečajih in številnih vajah, ki jih imamo v GRS, nas učijo o mnogih tehnikah, ki so potrebne na intervencijah, na vajah za prvo pomoč pa, kako pristopamo k ponesrečencu, kakšna je triaža, torej vrstni red postopkov, katera aktivnost ima prednost. Ne spomnim pa se, da bi se kdaj učili ali pogovarjali o tem, kako se obnašamo do ponesrečenega oziroma je bilo to bolj mimogrede. Kaj mu rečemo, ko pridemo k njemu, predvsem pa kako ga pomirimo. Veliko tega sem spoznal med samim reševanjem, ko so se starejši kolegi ukvarjali s ponesrečenim in z mirno besedo in razlago povedali, kako bomo poskrbeli zanj/zanjo. To imaš v sebi ali pa tega nimaš. Empatijo. Sočutje. (Na spletnem portalu Slovlit je pred kratkim potekala debata na temo terminov sočutje in empatija. Ne gre za povsem identična izraza. Razlaga je šla v tej smeri: Beseda empatija je razumevanje drugega, predvsem njegovega trpljenja, kar pa še ne pomeni, da nam je za drugo osebo hudo. Pri besedi sočutje pa nam je trpljenje drugega pomembno, ga občutimo sami, kar pa še ne pomeni, da ga razumemo. Empatija je bolj razumsko, sočutje pa bolj čustveno obarvan pojem.) Današnji veterani so to imeli in tudi pokazali.
Dejstvo je, da je danes svet drugačen, kot je bil pred tridesetimi leti. Empatija in sočutje nista več sama po sebi umevna, prej bi rekel, da sta bolj izjema. Časi so se spremenili, ti pa spreminjajo tudi nas. Tudi pomoč je bila nekdaj samoumevna, zdaj ni več. Primerov tega, ko nekdo odreče pomoč, je več, le pozoren moraš biti pri spremljanju novic. Zgodi se, da nas gorske reševalce obravnavajo kot nekakšno tehnično službo, podobno kot takrat, ko so ceste poledenele in pride komunala, da posuje sol. Večkrat so nas rešeni že vprašali, koliko smo plačani za svoje delo, kar nas spravi v smeh. Ne, mi smo prostovoljci, ker radi pomagamo ljudem v stiski v gorah, ki jih poznamo in jih obvladujemo. Po drugi strani pa sem doživel, da se tudi kandidati za reševalce sprašujejo, zakaj bi reševali nekoga, ki je šel v gore v japonkah. Ali ko reševalec pristopi k tresočemu se človeku, ki visi sredi stene, in mu ne nameni pomirjujoče besede. Dejstvo je, da je empatičen odnos potreben pri vseh ljudeh, ki na kakršen koli način pomagajo sočloveku, kot na primer tudi pri gasilcih. V eni zadnjih knjig (Skalpel), ki sem jih prebral, dr. Uroš Ahčan piše, da je še kako pomemben pristop k bolniku, da to ni samo po sebi umevno, pri čemer nosi eno izmed poglavij njegove knjige naslov Empatija.
Svet gre v smer tekmovalnosti, konkurenčnosti, pri čemer so glavni izrazi BDP, poslovni rezultat, čisti dobiček ... in podobni. Tekmovalnost se kaže že v šoli. Pater Karel Gržan v svojih delih piše, da bi morali v prvih letih šolanja otroke namesto učenja velike količine odvečnih vsebin in podobnih neumnosti na pamet učiti veščin logičnega razmišljanja, predvsem pa medsebojnega sobivanja, prepoznavanja in sprejemanja, sodelovanja in pomoči.
Če bi tako živeli tudi odrasli, potem pomoč sočloveku tudi v gorah ne bi bila izjema, pač pa pravilo. Brez izjem.
Ko sem se pred tridesetimi leti na povabilo legendarnega Toneta Sazonova - Tonača pridružil veliki družini gorskih reševalcev, so bile neštete dramatično opisane reševalske zgodbe izpod peresa Cirila Pračka in Pavla Šegule, in tudi drugih, tiste, ki so me najbolj pritegnile v ta krog, po drugi strani pa tudi spoštovanje, ki so ga ljudje izkazovali reševalcem. Sčasoma sem spoznal, da je resničnost dosti bolj kruta, naporna in nevarna, kot je opisano v zgodbah, kajti znašel sem se pred izzivi, ki sem jim bil včasih težko kos. Eno je opraviti celo vrsto izpitov, drugo pa je preizkušnja na terenu, pogosto sredi noči, v slabem vremenu, kjer mora pisarniški delavec nositi nosila prav tako kot tisti, ki večji del svojega dela opravi fizično. Kmalu torej spoznaš, da ni vse zlato, kar se sveti. Je pa občutek, da človeku pomagaš, vseh trideset let enak, in to popolnoma zadostuje.
Na tečajih in številnih vajah, ki jih imamo v GRS, nas učijo o mnogih tehnikah, ki so potrebne na intervencijah, na vajah za prvo pomoč pa, kako pristopamo k ponesrečencu, kakšna je triaža, torej vrstni red postopkov, katera aktivnost ima prednost. Ne spomnim pa se, da bi se kdaj učili ali pogovarjali o tem, kako se obnašamo do ponesrečenega oziroma je bilo to bolj mimogrede. Kaj mu rečemo, ko pridemo k njemu, predvsem pa kako ga pomirimo. Veliko tega sem spoznal med samim reševanjem, ko so se starejši kolegi ukvarjali s ponesrečenim in z mirno besedo in razlago povedali, kako bomo poskrbeli zanj/zanjo. To imaš v sebi ali pa tega nimaš. Empatijo. Sočutje. (Na spletnem portalu Slovlit je pred kratkim potekala debata na temo terminov sočutje in empatija. Ne gre za povsem identična izraza. Razlaga je šla v tej smeri: Beseda empatija je razumevanje drugega, predvsem njegovega trpljenja, kar pa še ne pomeni, da nam je za drugo osebo hudo. Pri besedi sočutje pa nam je trpljenje drugega pomembno, ga občutimo sami, kar pa še ne pomeni, da ga razumemo. Empatija je bolj razumsko, sočutje pa bolj čustveno obarvan pojem.) Današnji veterani so to imeli in tudi pokazali.
Dejstvo je, da je danes svet drugačen, kot je bil pred tridesetimi leti. Empatija in sočutje nista več sama po sebi umevna, prej bi rekel, da sta bolj izjema. Časi so se spremenili, ti pa spreminjajo tudi nas. Tudi pomoč je bila nekdaj samoumevna, zdaj ni več. Primerov tega, ko nekdo odreče pomoč, je več, le pozoren moraš biti pri spremljanju novic. Zgodi se, da nas gorske reševalce obravnavajo kot nekakšno tehnično službo, podobno kot takrat, ko so ceste poledenele in pride komunala, da posuje sol. Večkrat so nas rešeni že vprašali, koliko smo plačani za svoje delo, kar nas spravi v smeh. Ne, mi smo prostovoljci, ker radi pomagamo ljudem v stiski v gorah, ki jih poznamo in jih obvladujemo. Po drugi strani pa sem doživel, da se tudi kandidati za reševalce sprašujejo, zakaj bi reševali nekoga, ki je šel v gore v japonkah. Ali ko reševalec pristopi k tresočemu se človeku, ki visi sredi stene, in mu ne nameni pomirjujoče besede. Dejstvo je, da je empatičen odnos potreben pri vseh ljudeh, ki na kakršen koli način pomagajo sočloveku, kot na primer tudi pri gasilcih. V eni zadnjih knjig (Skalpel), ki sem jih prebral, dr. Uroš Ahčan piše, da je še kako pomemben pristop k bolniku, da to ni samo po sebi umevno, pri čemer nosi eno izmed poglavij njegove knjige naslov Empatija.
Svet gre v smer tekmovalnosti, konkurenčnosti, pri čemer so glavni izrazi BDP, poslovni rezultat, čisti dobiček ... in podobni. Tekmovalnost se kaže že v šoli. Pater Karel Gržan v svojih delih piše, da bi morali v prvih letih šolanja otroke namesto učenja velike količine odvečnih vsebin in podobnih neumnosti na pamet učiti veščin logičnega razmišljanja, predvsem pa medsebojnega sobivanja, prepoznavanja in sprejemanja, sodelovanja in pomoči.
Če bi tako živeli tudi odrasli, potem pomoč sočloveku tudi v gorah ne bi bila izjema, pač pa pravilo. Brez izjem.
Vladimir Habjan