Gore z distance vzbujajo idilična občutja. Na gorskih ciljih silijo k meditaciji ali k patetičnem jecljanju, vremenske neprilike silijo v stisko. Kako se je potemtakem v tako grob prostor vrinil humor? Iz ljudskega prepričanja, da je nad tisoč metri prostor svobode, torej tudi osvoboditve od življenjske resnobnosti? Iz obešenjaškega, kurentovskega značaja prebivalcev južne strani Alp? Morda pa je humor planinske pripovedi pripisati sorodstvu z žanrom lovskih/ribiških zgodb?

Dušan Škodic, pisec zabavnih planinskih prigod Smeh z gora, bralce spomni na čas avtobusnih voženj do izhodišč, srečanj z obmejnimi graničarji ali iskanja družic na planinskih portalih. Dobršen del zbirke pa vseeno obravnava klasične planinske prigode in nezgode v planinskih kočah, ob nežnih srečanjih in prigodah z gorniškimi »poznavalci«. Zgodbe dopolnjujejo odlične ilustracije Milana Plužareva.

 Zgodba za pokušino: Ko smo se še vozili z avtobusi