nedelja, 16. junij 2024
PRIJAVI SE
E-naslov
Geslo
zapomni si me [shrani piškotek]
REGISTRACIJA PRIJAVA
Pozabljeno geslo 

Planinske koče – rezervacije
 Prijava na E-novice  English language
POIŠČI

NOVICE  

četrtek, 30. maj 2024, ob 12. uri, ogledov: 771

Filip Princi znova do D15, kot peti v kultni smeri

Gorski športi | 
Komisija za gorske športe | Komisija za alpinizem | 
Planinsko društvo Nova Gorica | 
Objavil(a): Manca Ogrin
V soboto, 25. maja, je novogoriškemu plezalcu Filipu Princiju uspel še en vzpon zgodovinskega pomena. V italijanskih Dolomitih je v slovitem plezališču Tomorrow's world opravil vzpon v smeri A line above the sky, ocenjeni z D15, v stilu DTS. Gre za smer, ki je nastala leta 2016 in takrat veljala za najtežjo na svetu. Filipov vzpon v tej smeri je šele peti do zdaj, opravljen v slogu DTS, pred njim je to uspelo zgolj štirim velikanom orodnega plezanja, Tomu Ballardu, Gaetanu Raymondu, Dareku Sokolowskemu in Jeffu Mercierju. Še bolj impresivno pa je dejstvo, da je Filipu v smeri uspelo v zgolj drugem poskusu, na vikend, ki ga je želel izkoristiti zgolj za študij slovite smeri ter druženje z Darekom Sokolowskim.
Filipov opis dogajanja in njegove impresije pa so strnjene v njegovem zelo doživetem zapisu:

"V začetku maja sem prejel povabilo poljskih plezalcev za plezanje in druženje v Tommorow's worldu. Po prebranih vrsticah sem se počutil izjemno počaščenega in veselil sem se vabila. Veliko časa sem gojil željo, da bi lahko spoznal slovitega Dareka Sokolowskega, in prav zaradi tega se potrudil uskladiti urnike službe in biti prisoten. Izkoristil sem tudi trenutno fizično formo, stisnil še par tednov treningov in dokaj pripravljen v petek, 24. 6., po končani službi spravil svojo najboljšo supporterko Niki v kombi in se odpravil v Dolomite. Cilj vikenda je bil ta, da bi si lepo naštudiral, izrisal skico ali posnel posnetek celotne smeri A line above the sky.

filip_princi_dji_fly_photo
Novogoriškemu plezalcu Filipu Princiju je uspel še en vzpon zgodovinskega pomena - v smeri A line above the sky, ocenjeni z D15 (foto osebni arhiv)

V soboto, 25. 5., vstanem dokaj zgodaj, pripravim Niki in sebi zajtrk, pogledam, če je v nahrbtniku vse, kar potrebujem, pa se odpravim v jamo. Ker sem prišel pred ostalimi, izkoristim priložnost, da se malo zamislim in občudujem ta gromozanski strop. Ne morem verjeti, da sem zdaj tu, da sploh razmišljam o tem, da bi tako smer lahko preplezal. Smer, ki sem jo videl v svojih mislih kot "nemogoča, prepovedana želja". Neštetokrat sem gledal posnetke Toma Ballarda, Gaetana Raymond in Dareka, kako plezajo v tem stropu, kako neutrudljivo visijo na rokah. To so superheroji! Ampak zakaj ne, sanjati ni prepovedano! Nenadno zaslišim Niki mrmrati, kar me takoj iz sveta sanj pripelje v realnost in zagledam pred sabo Dareka in Dominika. Vstanem, podam roko v imenu spoštovanja in se s svojo slabo angleščino predstavim. Izjemna preprostost Dareka me je takoj postavila v sproščen položaj, da sem takoj opazil detajl njegovih rok, nikoli nisem videl takih prstov. Priča dolgoletnih treningov, dolgoletnega plezanja težkih smeri so bile kot vizitka osebe.

Preden štartam z ogledom smeri, vprašam še zadnjič Dareka, kako poteka pravilna linija, saj se v stropu prepleta več smeri in se včasih zaradi številnih kompletov zdi, kot da iz stropa visijo obeski na božičnem drevesu. Obujem si čevlje, oblečem pas, stisnem čelado, dam si za pas tudi vrečko s kredami in štartam. Začetek smeri sem nekoliko že poznal, saj poteka po smeri, ki sem jo pred nekaj leti že splezal, in sicer Fear index D12. Sorazmerno kot se naklon smeri spreminja v streho, tudi moje vznemirjanje in navdušenje raste. Pridem na razcep dveh smeri, moja smer se odcepi v desno, kjer sledi 40 metrov popolne strehe, serija dolgih gibov in izredno malo dobrih stopov, kjer bi se lahko odpočil. Takoj mi je jasno, da moram biti zelo natančen pri postavljanju nog, pa izkoristiti vsako luknjico za kak počitek. Pri prvem ogledu opazim serijo oprimkov, pri katerih je treba biti zelo pazljiv, saj cepin nima optimalnega oprijema, kar pomeni, da si pri takih gibih bolj napet, dihanje je slabše, poveča se poraba energije in telo se brez veze utrudi. Priznam, da sem bil po prvem ogledu smeri pozitivno presenečen. Gibi niso izjemno dolgi, glavno vlogo igra pri tem vzdržljivost.


dji_filip_princi
Filip Princi (na sredini) z Darekom Sokolowskim in Dominikom (foto osebni arhiv)

Po dobri uri počitka in navijanju za Dareka, ki je plezal svoj projekt, se odločim, da grem še enkrat na ogled smeri. Zdaj imam vse oprimke označene, se pravi, da lahko realno vidim, kako je videti smer v tekočem plezanju. Bil sem sproščen, na sebi nisem imel nobene teže odgovornosti in pričakovanj, da bi moral smer splezati. Štartal sem zelo počasi. Na vsakem dobrem stopu sem lepo otresel roke in sploh ne razmišljal, kaj me čaka, ampak samo gledal na naslednji gib. Mimogrede sem se znašel na sredini smeri, počutil sem se res v redu, dobro sem izkoristil počitke in na ta račun ohranil veliko moči. Pridem do zadnjega dolgega giba, za tem je le še kakih 15 gibov in bi bil v štantu. Po treh poskusih v tem težkem gibu končno zataknem cepin, obvisim na eni roki in si rečem "imam ga!". Začenja mi primanjkovati sline v ustih, utrujenost se začenja čutiti. Postajam malce vznemirjen, ker se mi v glavi pojavlja misel, da bi mi lahko smer uspelo preplezati. Takoj se streznem in odločim, da nadaljujem plezati, kot sem do zdaj, se pravi od oprimka do oprimka, brez misli na cilj. V mečih se mi začenjajo pojavljali vse pogostejši krči, saj se neprestano z nogami tiščiš ob steno in iščeš minimalne oprimke za noge. Pridem na predzadnji oprimek. Vidim sidrišče! Čaka me samo še en oprimek, za katerega pa vem, da ni ravno optimalen. Med prvim ogledom smeri se je zaradi slabe skale malce okrušil. Bal sem se, da bi se skala odlomila. Otresem še parkrat roke, pa zataknem oprimek. Zdi se mi, da je cepin dobro prijel, ko pa se popolnoma obesim nanj, se cepin zamaje, najprej v levo, potem v desno, ampak drži. Umirjeno zadiham, zamenjam roko, povlečem vrv najprej z levo, potem pa še z desno roko. Trenje je veliko, tako da moram to parkrat ponoviti. Ko imam dovolj vrvi, stegnem roko in VPNEM sidrišče! Dominiku se zaderem "I got it, take"!

filip_princi_d15
Filipov vzpon v tej smeri je šele peti do zdaj, opravljen v slogu DTS, pred njim je to uspelo zgolj štirim velikanom orodnega plezanja, Tomu Ballardu, Gaetanu Raymondu, Dareku Sokolowskemu in Jeffu Mercierju (foto osebni arhiv)

Sploh nisem vedel, kaj narediti, najprej sem se zadrl od veselja, nato pa skočil v zrak. Šele ko sem prišel na tla in pogledal vrv, ki je še vedno visela na stropu, sem se zavedal vsega. Veselje, zadoščenje, ki sem ga čutil, je nepopisno! Dodano vrednost ima tudi to, da mi je smer uspelo preplezati pod nadzorom izjemnega plezalca, kot je Darek. Ves trud treningov, odrekanja v prehrani, žrtvovanja in usklajevanja vsakodnevnih obveznosti je bil poplačan!"

-------------------------
Povezana novica:
Zgodovinski uspeh Filipa Princija in pomembna mejnika Maje Šuštar Habjan in Gregorja Šegla 

Komentarji

Prikaži vse komentarje (0)
© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2024
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Išči med

Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
ZADNJE NOVICE
 
Planinska zveza Slovenije
Ob železnici 30a, p. p. 214
SI-1001 Ljubljana

+ 386 (0)1 43 45 680
info@pzs.si
Aktualno
Novice
Dogodki, aktivnosti
Zadnje v forumu
Zadnji komentarji
Članarina
Spletna včlanitev
Prednosti članstva
Vrste članstva in cenik
Prijava nezgode
Planinstvo
Planinske koče
Planinske poti
Komisije in odbori
Planinska društva
Planinska kultura
Planinski vestnik
Slovenski planinski muzej
Planinska založba
Življenje pod Triglavom
Podpiram planinstvo
Dohodnina
SMS donacije
Sklad Okrešelj
Naši partnerji
O PZS
Osebna izkaznica
Kontakti / kje smo
Vodstvo
Strokovna služba
Prijava | Registracija | Piškotki (cookies) Splošni pogoji delovanja O avtorjih