»Ta šola je bil izjemen Alešev projekt. Mi smo zagotovo veliko življenj rešili, pa poškodb preprečili. Ti domačini višino dobro prenašajo, ker so tako prilagojeni, ampak tehničnega znanja pa takrat niso imeli. Odprave so jih najemale in izkoristile kar se da, potem pa konec. Aleš je pa že prej govoril, da jih je potrebno naučiti plezati. Kot tisto, potrebno jih je naučiti loviti ribe, ne pa jim ribe dajati. On je bil izjemen vizionar in je naredil to šolo.«

»Včasih gledam, kakšni dobri umetniki, ko naslikajo gore v ozadju ali kakorkoli, opažam, da si ne predstavljajo povsem kako zgleda prava stena ali kaj podobnega. Da so to različni koti, različne zajede, ... To je že en francoski impresionist rekel, da če hočeš dobro naslikat ženski akt, moraš model prej pobližje spoznati. Tako da, s tega vidika se mi zdijo gore zelo slikovite in zanimive, jih pač tudi drugače doživljam.«

»Videl sem pri nekaterih prijateljih alpinistih, da je bil cilj bistvo. Če niso dosegli cilja, so bili sila razočarani in vse so naredili za vrh. To je bilo bistvo! Vse so tudi temu podredili. Men se je pa vedno zdela že pot tja in nazaj, pa vso dogajanje, se mi je zdelo zelo pomembno. Pa medčloveški odnosi, pa pokrajina, to se vedno gledal malce širšo. Seveda, cilj je bil vrh, ampak ne za vsako ceno oz. prisluhnil sem tudi drugim zadevam. Gledala sem druge zadeve, da bi doživel bolj celoto, zato ker samo plezanje je premalo. Saj nihče ne samo pleza.«