NOVICE  

Kaj je inkluzijski pohod?
Inkluzijski pohod v ospredje postavi inPlanince - to so invalidi in osebe, ki jih spremljajo. Gre za duo, spremljevalno-podporni pristop: nekdo ponudi roko, pomoč pri jeklenici, koraku čez korenino ali deblo, usmerja po poti, pomaga pri tempu. To ni le logistika, ampak je kultura spoštovanja in zaupanja, v kateri se različnosti povezujejo. Ob prihodu domov je Miha s hudomušnim nasmehom dejal: »Ludvik je legenda; prišel sem nazaj v enem kosu.«

Četrti dan - 360° razgled z Janjača
Naše poti je tudi to potokrat usmerjal Nenad, ki je zanesljivo vodil skupino po krožni poti iz spodnje Karaklije, skozi zgornjo Karaklijo do razgledne točke z dih jemajočim 360° razgledom.
Markacije so nas spremljale skozi ves vzpon in poskrbele, da smo varno dosegli vrh Janjač (1473 m). Najprej smo prehodili vas, kjer so imeli ovce, nato vzpon skozi gozd, mimo skal in brinovih grmov. Na vrhu smo se ustavili in občudovali pogled, ki se je odprl na vse strani neba - Srbija in Bosna v enem pogledu. Po kratkem občudovanju smo se spustili skozi gozd, vez pašnike in travnike, sledili Evropski pešpoti E7 in se vrnili na izhodišče. Pohod je na vsakem koraku še bolj povezal inPlanince: »Vesela in hvaležna sem, da sem del te krasne družine. Sanjski dopust je zame biti aktiven ves dan in to je popoln dopust. Postali smo velika družina. Tisti, ki mislijo, da nam nič ne manjka, pomagajo tistim, ki mislijo, da jim kaj manjka.«

Sodelovanje z domačini je bilo izjemno
Podpredsednik Planinske zveze Srbije in predsednik Planinarskega kluba Tara, vodnik Nenad, je ob obisku inPlanincev dejal: »Videl sem veliko njihovih predstavitev in slišal veliko dobrih zgodb, ampak nisem dojel, dokler nisem skupaj z njimi planinaril in videl, da je možno organizirati planinske pohode enako kot za druge skupaj z invalidi, tako, da je narejeno na pravi način. Bilo mi je čast postati delček te velike ideje. Vesel sem, da smo kot Planinska zveza Srbije in PK Tara imeli priložnost gostiti vašo družino. V skupaj izpeljanih planinskih aktivnostih smo se veliko naučili in ob tem uživali v izjemno dobrem vzdušju.«

Iz Rastišča na Sjenič - koraki z inPlaninci 
Še en čudovit pohod smo začeli iz planinskega doma na Rastišču, noge pa so že kar navajene na vzpone. Pohodu se je pridružil planinec iz Anglije. Prvi del poti do kampa Kazalo smo prehodili vsi skupaj, naprej pa so jo ubrali tisti, željni višine, do Sjeniča. Pohodniki so premagali Vertikalni kilometer, a vztrajnost in medsebojna podpora so poskrbele, da je vsak korak prinesel zadovoljstvo in občutek dosežka.
Pokrajina je očarala z gozdnimi potmi, travniki in skalnatimi odseki, ki so poskrbeli za razgibano izkušnjo, razgledi s poti pa so dajali energijo za vrh. Vsaka točka je razkrivala nove kotičke naravne lepote, od koder so se odprli pogledi na okoliške vrhove in doline.

Zadnji dan pika na i, pohod z najlepšim razgledom na Drino
Zadnji dan našega desetdnevnega potepanja po Srbiji smo zaključili s pohodom, ki je dal piko na i - iz Mitrovca do Banjskih sten z odločnim korakom v spremstvu vodnikov Planinskega kluba Tara. Marjanu je narava segla do srca: »Toliko različnih rastlin, predvsem rož, bi pri nas težko videl na kupu.« Pohodniki so ujeli dih jemajoč razgled na reko Drino in okoliško pokrajino. Snemalna ekipa televizije je ujela utrip inkluzijskega pohoda, ki dokazuje, da so gore res za vse.
Na Banjskih stenah nas je ujel dež in veseli smo bili, da nas je v bližini čakal avtobus.
Udeleženci pohodov so bili iz različnih kategorij invalidnosti - slepi in slabovidni, gibalno ovirani, nevrorazlični, dolgotrajno bolni in tisti z okvaro sluha - a prav raznolikost je ustvarila posebno vzdušje medsebojne podpore in skupnosti. Skupaj z zavzetimi prostovoljci so dokazali, da so gore dostopne vsem, ne glede na telesne ali druge omejitve. »Brez inPlanincev tega ne bi doživel. Omogočajo nam - dajo nam to možnost.«
Posebna hvala prostovoljcem, ki so s srcem spremljali vsak vzpon in omogočili, da je bil pohod varen, prijeten in poln doživetij. Miha, ima še prav posebej dobro mnenje: »"S takšno ekipo izjemnih spremljevalcev in soudeležencev bi zagotovo šel kamorkoli in bi jim zaupal tudi z zaprtimi očmi. Menim, da si vsi spremljevalci sploh ne morejo predstavljati moje hvaležnosti, ker to, kar delajo s srcem in kar sem občutil jaz, vso njihovo ljubezen in predanost, se ne da opisati. Iskrena hvala vsem.«

Potepanje po Srbiji - od gora do reke Drine
Med dnevi, ko nismo osvajali vrhov, smo doživeli tudi kulturni in zgodovinski utrip Srbije. Naše potepanje je bilo polno presenečenj in posebnih trenutkov, ki so nam ostali v srcih.
Vožnja z avtobusom do Zlatibora, kjer nas je gondola dvignila na Tornik (1496 m). Z vrha smo občudovali širno pokrajino, nato pa obiskali etno vas Sirogojno, kjer se preteklost še vedno prepleta s sedanjostjo. Spustili smo se tudi v skrivnostno jamo Stopića, kjer so kapniki in ponvice pripovedovali svojo večtisočletno zgodbo.
Prav poseben trenutek smo doživeli ob obisku Sirogojnega, kjer nam je gospa Milena, domačinka, ki je živela v takšni hiši, slikovito pričarala življenje v njej. Odgovore na vprašanja je večkrat začela z: »E, sine moj ...« Govorila je o vlogah v družini, o mami, ki je skrbela za ognjišče, ki nikoli ni smelo ugasniti, in nosila hrano delavcem na njivo. Nikoli ni rekla ne bom, ne morem, nočem - le več časa in napora je bilo kdaj potrebnega. S toplino je opisala, da jo oče nikoli ni udaril, da so se veliko pogovarjali in živeli v lepih odnosih. Pripovedovala je s takšno toplino, da je skupina tiho prisluhnila in si v srcu zapisala preproste modrosti, ki ostanejo.
Čisto poseben dan smo preživeli ob vožnji z znamenito Šargansko osmico, kjer železnica vijuga skozi predore in mostove ter nas vrača v čas parnih vlakov. Sprehodili smo se tudi po Drvengardu, filmskem mestu režiserja Emira Kusturice, kjer se umetnost, film in arhitektura združujejo v pristno zgodbo Balkana.
Poseben čar je imela vožnja z ladjo po reki Drini, od jezera Perućac do Višegrada - kar 52 kilometrov plovbe, od tega 26 km skozi veličasten kanjon. Svežina vode, dih jemajoči razgledi in drevesa, ki rastejo kar iz skale, so nas navdihovali. Čas na ladji je minil ob družabnih igrah, smehu in pogovorih. Ob pogledu na Banjske stene smo začutili pričakovanje, saj je bil to naš naslednji cilj.
Vsaka od teh izkušenj je bila svojstven odklop od vsakdanjih poti. Med pohodi in vzponi smo našli čas za kulturno in naravno dediščino Srbije, ki nas je očarala s svojo raznolikostjo in toplino ljudi.

Utrinki s poti in glasovi udeležencev
Doživetje Srbije je bil prvi desetdnevni podvig inPlanincev. Prežemalo ga je gostoljubje domačinov, prijaznostjo in dobra hrana. Bil je čas tudi za razmislek, potop vase, dolge srčne pogovore in iskanje dobrega v sebi, drugih in v vsakdanjem bivanju.
Da pohodi niso le prehod od točke A do B, so dokaz, da medsebojna podpora, trud in vztrajnost premikajo meje mogočega, je opisala Irena: »Resnično žarim od veselja, da sem lahko del plemenitega inPlaninca. Hvala, ker živite z nami ... in za nas ...«

Zapis razmišljevanja slabovidnega inPlanica in slepe inPlanke
Miha: »Prvič sem se odpravil na pot v Srbijo z načrtom, da prehodim določene poti in si kaj tudi ogledam. Ponavadi so bila potovanja v Srbijo zgolj turistična. Povsem brez pričakovanj sem šel s skupino planincev. Ampak kot vemo, ponavadi zadeve, od katerih ne pričakuješ nič, izpadejo odlično. No, če sem povsem pošten, celo tako zelo odlično, da mi je bilo žal, ko se je vse skupaj zaključilo. V okviru inPlaninca smo se odpravili na pohodniško izkušnjo, ki je bila odlično organizirana. Nekaj ogledov, kar nekaj pohodov, ampak zraven tudi veliko druženja, pogovora in zafrkancije, kar imam najraje. S takšno ekipo izjemnih spremljevalcev in soudeležencev bi zagotovo šel kamorkoli in bi jim zaupal tudi z zaprtimi očmi. Menim, da si vsi spremljevalci sploh ne morejo predstavljati moje hvaležnosti, ker to, kar delajo s svojim srcem in kar sem občutil jaz, vso njihovo ljubezen in predanost, se ne da opisati. Iskrena hvala vsem! Tudi gostoljubje Srbov, to je bilo tako dobro, izgledalo je, kot da se poznamo že dolga leta. Res sem užival in zagotovo bom šel še na kakšen večdnevni pohod, na enodnevne pa tudi, ker se mi zdi, da smo postali ena velika povezana družina, saj so me prav vsi sprejeli za svojega takšnega, kot sem. Na koncu bi rad pohvalil tudi Jurčka in Marjeto, ki seveda vsak pohod in vsak dogodek izpeljeta na najvišji možni ravni, zato se tudi vidijo rezultati z intervjuji, priznanji itd. Želim vama uspešno delo še naprej in naj inPlaninec deluje še dolga leta. Hvala vama! Povsem za konec pa bi napisal še to: če kdorkoli od invalidov ne ve, ali bi šel na pohode ali ne vam kličem: pojdite, ne bo vam žal. Smeh, debate, druženje, pa še nekaj zase boste naredili. Rad vas imam in vas lepo pozdravljam.«

Irena: »Ko sem konec julija s pospešenim srčnim utripom stopicala proti vrhu Breithorna, teden dni kasneje pa že stala na vrhu našega očaka sem se v mislih že spogledovala desetdnevnih počitnic v Srbiji. No, počitnice so bile za dušo in srce, nogice se niso ravno odpočile... Planinarjenje po osrčju parka Tara je bilo zame enkratno in nepozabno. Hoja po neokrnjeni naravi, po dišečih travnikih polnih metuljev, gozdnih poteh ob žuborenju potoka, no ja, pa tudi po skalah in kamenju se ti vsak korak zazdi lahkotnejši. Prijaznost nepoznanih ljudi, njihova gostoljubnost, vse to te očara. Kot naši osvojeni vrhovi so bile skrbno načrtovane tudi turistične destinacije. Z gondolo smo se prepeljali na smučišče Zlatibor, z ladjico smo se vozili po Drini do Višegrada in in po ozkotirni železnici smo se vrnili nazaj v prejšnje stoletje, saj se notranjost »čuha puhe« ni prav nič spremenila. Obisk etno vasi na planoti med občkami v Sirogojnem. Verjetno si teh znamenitosti sama nikoli ne bi ogledala. Resnično žarim od veselja, da sem lahko del plemenitega inPlaninca. Hvala, ker živite z nami... in za nas...«