ponedeljek, 4. november 2024
PRIJAVI SE
E-naslov
Geslo
zapomni si me [shrani piškotek]
REGISTRACIJA PRIJAVA
Pozabljeno geslo 

Planinske koče – rezervacije
 Prijava na E-novice  English language
POIŠČI

NOVICE  

četrtek, 29. september 2011, ob 0. uri, ogledov: 5333

MAKALU 2011 - poročilo

Alpinizem | 
Komisija za alpinizem | Komisija za odprave v tuja gorstva | 
Objavil(a): Zdenka Mihelič
Želja, vzpeti se prek Makalujeve zahodne stene, se je prečistila in okrepila po uspešnem plezanju na Baghiratije, saj sta izziv sprejela tudi takratna soplezalca Rok Blagus in Luka Lindič. S hotenjem po posredovanju izkušenj mlajšim je idejo podprla tudi Planinska zveza Slovenije. Odprava je potekala od 4. aprila do 2. junija 2011.
Makalu je 8463 m visoka gora v vzhodnem delu Nepala, na meji s Tibetom. Atraktivna piramidna oblika, višina in izpostavljena lega, gori dajeta svojevrsten značaj. Prvi vzpon na vrh je leta 1955 uspel Francozom, Slovenci pa so po resnem poskusu leta 1972 na vrh splezali leta 1975 prek južne stene. 6. oktobra sta se vzpela na vrh Stane Belak - Šrauf in Marjan Manfreda - Marjon, v naslednjih petih dneh pa še Janko Ažman, Nejc Zaplotnik, Viki Grošelj, Ivč Kotnik in Janez Dovžan. To je bil odličen dosežek s katerim smo se Slovenci uveljavili med vodilnimi alpinističnimi nacijami - takrat je imel alpinizem v visokih gorah še izrazit nacionalni naboj. Nova smer prek južne stene je bila preplezana v klasičnem ekspedicijskem slogu, Marjon pa se je na vrh povzpel brez pomoči dodatnega kisika, ker se je njemu in Šraufu pokvaril regulator na jeklenki. Drzen Marjonov osebni dosežek ni prišel do izraza zaradi izjemnega kolektivnega duha tedanjega časa, čeprav je takrat še veljalo, da se tako visoko ne da priti brez pomoči dodatnega kisika.

Z Makalujem sem se prvič »osebno« srečal spomladi leta 1987, ko sem goro opazoval med poskusom vzpona na Lhotse Shar. Skoraj dvajset let kasneje, jeseni leta 2008, sem se počutil dovolj izkušenega za soočenje z izzivom. Skupaj z Vincom Andersonom in Stevom Housom smo načrtovali alpski vzpon prek zahodne stene. Z Andersonom sva za aklimatizacijo po novi smeri splezala na Makalu II oz. Kangchungtse (7678 m).

Makalu2011_porocilo2

Poskusili smo tudi v zahodni steni, vendar nas je že v vznožju obrnil močan veter s padajočim kamenjem in kosi ledu.

Izkazalo se je, da utegne biti pomladna sezona ugodnejša. Želja, vzpeti se prek Makalujeve zahodne stene, se je prečistila in okrepila po uspešnem plezanju na Baghiratije, saj sta izziv sprejela tudi takratna soplezalca Rok Blagus in Luka Lindič. S hotenjem po posredovanju izkušenj mlajšim je idejo podprla tudi Planinska zveza Slovenije. Razpis za člane alpinistične odprave se je zaključil s pičlim interesom med mladimi. Poleg Roka in Luka se je na razpis odzval le še Boris Lorenčič, David Debeljak pa je umaknil prijavo kmalu po prvem skupnem sestanku. Ekipi se je pridružil Američan Steve House, s katerim občasno plezava skupaj, in za sodelovanje navdušil še zdravnika Scotta Boughtona. Tako nas je bilo v ekipi šest - pet plezalcev in zdravnik.

Makalu2011_porocilo3
Člani mednarodne alpinistične odprave Makalu 2011 (z leve): Marko Prezelj (vodja odprave), Boris Lorenčič, Steve House, Scott Boughton (zdravnik), Rok Blagus in Luka Lindič

Možni cilji odprave so bili: južna stena, zahodna stena, zahodni steber, običajni pristop na vrh - vse v alpskem slogu, odvisno od razmer in počutja.
Zahodna stena Makaluja je visoka skoraj 3000 metrov, največje težave pa so pričakovane v njeni zgornji polovici. V steni je bilo do sedaj že več resnih poskusov v alpskem slogu. V levem delu stene je Poljska smer, v desnem pa Ruska - obe sta bili preplezani v ekspedicijskem slogu.

Makalu2011_porocilo4

Priprave na odpravo smo izvajali pretežno individualno, nekajkrat pa tudi skupno. Poleg fizičnih priprav smo veliko energije vložili v načrtovanje in birokratska opravila, ki so nadležen balast vsake odprave v Azijo. Pomoč PZS je bila pri tem izrazita in ključna.

Celoten projekt smo ambiciozno in premišljeno zastavili. Po prihodu v Kathmandu smo prevzeli kargo, kupili hrano in nekaj opreme, pripravili tovore za transport do baze in se brez odlašanja odpravili na aklimatizacijo. Aklimatizacija je potekala na Mera Peaku, ki je s svojo lego in višino predstavljal optimalno izbiro.

Makalu2011_porocilo5

Iz Lukle smo v devetih dneh dosegli 6476 metrov visok vrh Mera in sestopili v Luklo, ki je s svojo relativno nizko nadmorsko višino 2860 metrov predstavljala odlično počivališče pred odhodom v bazo na višini 4850 metrov. Izbrali smo helikopterski transport v bazni tabor, ker smo se po prvi aklimatizaciji želeli dobro spočiti in se hkrati izogniti počasni hoji s kolono nosačev. Ta izbira se je sprva izkazala za zelo dobro, vendar smo po prihodu v bazo ugortovili, da naš sirdar ni bil dorasel običajni nalogi samostojne organizacije transporta opreme in hrane v bazni tabor. Pred nami so isto pot opravile že štiri nosaške kolone v katero se je vključila večina sposobnih za nošnjo, zato je naš sirdar uspel dobiti manj nosačev kot jih je potreboval, pa še ti niso bili povsem zanesljivi. Zadnji tovor so v bazo prinesli šele pet dni po našem prihodu v bazo, veliko tovorov je imelo polomljene ključavnice, iz treh sodov pa je izginilo nekaj hrane in oprema za plezanje, predvsem tehnična oblačila.

Bazni tabor smo imeli v vznožju južne stene, na travnati moreni. Bolj priljubljen bazni tabor je zdaj 5700 metrov visoko na zahodni strani gore, kjer iz ledenika Chago štrli skalni pomol. Mi smo travnato bazo izbrali zaradi prijaznejšega okolja in ugodnejše nadmorske višine, pa tudi zaradi želene odmaknjenosti od ostalih odprav, ki so oblegale normalno smer. Iz travnate baze je do visoke baze za aklimatiziranega človeka štiri do pet ur hoje. Po postavitvi baze v vznožju južne stene smo načrtovali še štiri aklimatizacijske ture.

Makalu2011_porocilo6 Makalu2011_porocilo7

Prvo smo opravili kar v spodnjem delu normalne smeri po kateri smo nameravali sestopiti po morebitnem vzponu na vrh. Na »normalki« sta bili aktivni dve povsem komercialni odpravi in večje število ljudi, ki so si delili eno dovoljenje, vendar so se ločeno vzpenjali in imeli štiri ločene jedilnice. Spoznali smo razmere na gori in se srečali z nekaterimi alpinisti.

Druga aklimatizacija je bila namenjena privajanju na višino in na bivakiranje ter plezanje v manj ugodnih pogojih. V dveh dneh smo splezali na vrh 6682 na južnem grebenu Makaluja. Vzpon tehnično ni bil zahteven, spremljal pa nas je močan veter s sneženjem.

Makalu2011_porocilo8

Naslednjo aklimatizacijsko turo smo načrtovali ločeno, z namenom spoznavanja možnosti in razmer v predvidenih smereh na Makaluju. Boris, Luka in Rok so se odločili za strmo varianto (Kukuczka) desno od normalke na katero so se priključili v srednjem delu in po kateri so se vzpeli do sedla Makalu La (7400 m). Midva s Stevom pa sva izbrala dolg greben Chago, ki se zaključi na sedelcu ob Kangchungtseju od koder sva sestopila na normalko in naprej v bazo.

Makalu2011_porocilo9 Makalu2011_porocilo10

Opravila sva prvo prečenje grebena Chago in hkrati oprezala za možnimi prehodi v zahodni steni Makaluja. Trikrat sva bivakirala nad 6000 metri, s čemer sva utrdila višinsko prilagoditev in samozavest. Greben Chago ne ponuja izjemnih tehničnih težav, je pa zelo dolg in kompleksen in je bil zato odlična priprava na najin glavni cilj.

Zdaj smo bili vsi dobro pripravljeni na zadnjo aklimatizacijo. Vreme je bilo ves čas spremenljivo, nadejali smo se bolj stabilnih razmer, saj smo imeli še celih dvajset dni časa za vzpon na vrh Makaluja. Andrej Velkavrh nam je iz Slovenije prek satelitskega telefona pošiljal zanesljivo vremensko napoved, ki v sodobnem času predstavlja znatno podporo pri pripravi in načrtovanju ture.
Boris, Luka in Rok so se spogledovali z grebenom med normalko in zahodno steno, zato so za zadnjo aklimatizacijsko turo izbrali vzpon na Kangchungtse po smeri prvopristopnikov. Midva s Stevom pa sva želela natančno spoznati razmere v zahodni steni, zato sva se odločila, da bova zadnje priprave pred vzponom na vrh opravila kar v nameravani smeri.

Makalu2011_porocilo11 Makalu2011_porocilo12

Skupaj smo odšli iz baze vsak svojemu cilju naproti. Boris je drugi dan ugotovil, da se ne počuti dovolj dobro za vzpon in je sestopil v bazo. Luka in Rok sta nadaljevala sama in se po prejemu vremenske napovedi, ki je obetala dva dni zmernejšega vetra brez padavin, odločila, da namesto vzpona na Kangchungtse poskusita s hitrim vzponom po normalki na vrh Makaluja. Prenočila sta na sedlu Makalu La, od koder sta se vzpenjala proti vrhu. Sprva sta sledila gazi, ko pa se je ta končala, sta med iskanjem prehodov zgrešila najboljšo linijo in popoldne na približno 8200 metrih nadmorske višine spoznala, da za varen vzpon na vrh nimata dovolj energije. Pod očitnim pritiskom lastnih ambicij in nezadostne aklimatizacije sta se preudarno odločila za sestop. Za oba je bila dosežena višina oseben višinski rekord in hkrati potrditev, da sta sposobna priti tudi višje. V bazo sta se vrnila izčrpana in odločena, da ne bosta šla več proti vrhu.
S Stevom sva imela v vznožju stene postavljen šotor, kjer sva prenočila, in naslednji dan uspela splezati prek krajne poči in naprej na viseči ledenik v spodnji tretjini stene.

Na zgornjem robu ledenika sva skopala poličko za bivak in zjutraj splezala do nadmorske višine 7000 metrov. Razmere za plezanje so bile ugodne, na več mestih je bil prek trdega ledu napihan sneg.

Makalu2011_porocilo13 Makalu2011_porocilo14

Ko sva se prepričala, kje lahko nadaljujeva in kakšne so razmere, sva sestopila do bivaka. Naslednje jutro sva spakirala šotor, spalno vrečo in dve ležalni podlogi in vse skupaj spravila na skopano poličko za bivak. S tem sva si nekoliko olajšala tovor ob nameravanem vzponu prek stene. Sestopila sva v bazo in tri dni počivala.
Vremenska napoved in dejansko vreme nista obetala dobrih razmer.

Odločila sva se, da poskusiva ujeti ugodno vreme v zgornji polovici vzpona prek zahodne stene, ki je zahtevnejša in je bila za naju glavna neznanka. Na predvečer začetka vzpona je snežilo. Prebudila sva se v oblačno in zasneženo jutro. Ko sva splezala prek krajne poči, se je sneženje okrepilo, zato sva bila v dvomih glede nadaljevanja vzpona in sva nekaj časa čakala v zavetju skalnega previsa.

Makalu2011_porocilo15

Odločila sva se za nadaljevanje, ker sva upala na izboljšanje vremena, hkrati pa sva želela priti do spravljene bivak opreme na 6600 metrih. Svežega snega je bilo približno 10 centimetrov. Ko sva dosegla viseč ledenik, se je zjasnilo in močno otoplilo. Hitro segrevanje omogoča tudi konkavna oblika zahodne stene.

Makalu2011_porocilo16 Makalu2011_porocilo17

Presenečena sva bila nad tem, da sva morala gaziti južen sneg, ki se je nenehno lepil na podplate in dereze. Ko sva dosegla mesto za bivak kjer sva pustila šotor, spalno vrečo in dve podlogi za spanje, sva presenečeno ugotovila, da je krokar prekljuval vrečo v katero sva spravila opremo in odnesel eno ležalno podlogo. Med taljenjem snega je slab meter od šotorčka s treskom priletela zajetna skala in se odbila v bližino najine gazi. Kmalu zatem se je prek nadaljevanja najinega vzpona vsul večji kamnit plaz.

Pomislekov o varnosti nadaljevanja vzpona nisva zmogla odriniti. Dogovorila sva se, da se zjutraj odločiva, kaj in kako. Jutro je bilo vetrovno in delno oblačno, vremenska napoved je obetala močan veter in oblačnost. Ko sva tehtala najine možnosti, sva ugotovila, da lahko še nadaljujeva, vendar bova ob sončnem vremenu izpostavljena padajočemu kamenju, ob vetru in morebitnem sneženju bo pa plezanje prek bolj zahtevnih odstavkov počasno in tvegano. Predvidevala sva, da do vrha potrebujeva vsaj še tri dni solidnih razmer, ki jih v najinem položaju realno nisva pričakovala Odločila sva se, da sestopiva, ker nisva želela prestopiti meje sprejemljivega tveganja.

Makalu2011_porocilo18

Prenočila sva v šotoru v vznožju stene in naslednji dan sušila opremo. Zjutraj je bilo jasno zato sva se odločila, da poskusiva še s hitrim vzponom po normalki. Spakirala sva opremo in mimo visoke baze nadaljevala proti taboru dve. Popoldne je snežilo, vendar ni zapadlo veliko snega. Na mestu za tabor dve sva postavila šotor in se odpravila k počitku z namero, da greva naslednji dan do sedla, potem pa na vrh. Počutil sem se odlično, proti vrhu je vodila uhojena gaz, vreme pa je obetalo izboljšanje.

Makalu2011_porocilo18 Makalu2011_porocilo20

Zjutraj sva se zbudila v vetrovno jutro zato sva se odločila, da počakava na umiritev vetra. Kmalu sva opazila tri postave, ki so sestopale s sedla Makalu La. Okrog poldneva so do naju prišli trije izčrpani Španci in povedali, da sestopajo z vrha in da je na sedlu in nad njim zelo vetrovno.

Nekaj časa sva še čakala na umiritev vetra, a ker ta ni pojenjal, sva se spet odločila za sestop. V visoki bazi sva se ustavila, da prenočiva. Kmalu sva od Fabrizia Zangrilija izvedela, da Švicarka Joele Brupbacher na Makalu La potrebuje pomoč. Poskušali so organizirati hiter prenos jeklenke s kisikom na Makalu La. Zvečer sta dva Nepalca odnesla dve jeklenki s kisikom proti sedlu. Sredi noči naju je zbudil Fabrizio in povedal, da je eden od dveh šerp, ki sta nosila kisik proti sedlu »dead«. S Stevom sva predlagala, da gremo takoj na pomoč. Spakirali smo opremo in z dvema jeklenkama kisika hitro odšli po normalki proti sedlu. Jutro nas je ujelo približno na 6000 metrih. Ko sva s Stevom dosegla tabor dve, je Fabrizio povedal, da je Joele na sedlu umrla, dve šerpi pa počivata v šotoru.

Makalu2011_porocilo21

Vzpel sem se še približno tristo metrov višje kjer sem se srečal s Petrom in Horiem (slovaški in bolgarski alpinist), ki sta utrujena v vetru sestopala s sedla. Skupaj smo sestopili do tabora dve in pospravili šotore z opremo ter vse skupaj odnesli v visoko bazo. Vršni del Makaluja je prekrival lečast oblak, ki je slikovito pritrjeval najini odločitvi. Višje od sedla so bile razmere nevzdržne.

Makalu2011_porocilo22 Makalu2011_porocilo23
Še isto popoldne sva sestopila do naše baze, kjer smo imeli en dan časa za pripravo tovorov za sestop z nosači do Tumlingtarja, od koder smo se v dveh skupinah vrnili v Kathmandu.

Dan pred poletom nazaj domov, sem iz Kathmanduja sporočil na PZS:
»Splošen vtis je boljši, kot utegne pomisliti tisti, ki vpraša: "Summit?" in izve, da nismo bili na vrhu. Nismo imeli skromnih ciljev. Ker smo plezali v alpskem slogu, smo za "summit", vrh, potrebovali nekoliko boljše vremenske razmere kot ekipe, ki so "osvajale" normalko. Minulo sezono je bilo vreme okrog Makaluja zelo spremenljivo. V celoti je bil le en cel dan res ugoden za plezanje, ostale dni smo se zjutraj veselili sonca, popoldne pa čudili sneženju, tudi vetra ni bilo malo.
Vsak od nas ve, koliko je vložil v cel projekt. Zase lahko rečem, da sem v to odpravo vložil veliko več energije kot v marsikatero odpravo z "osvojenim" vrhom. Vem tudi, da je zahodna stena Makaluja alpsko preplezljiva v nekoliko bolj prizanesljivih vremenskih razmerah ... Zato se z mirno vestjo vračam domov.«

Zdaj, tri mesece po vrnitvi domov, ko je moja vest v podobni kondiciji, lahko podam še strnjeno oceno odprave Makalu 2011.

Res, imeli smo ambiciozen cilj, ki ni dopuščal veliko prilagoditev in improvizacij - alpski slog in zahodna stena Makaluja pač nimata nadomestka, sodobni alpinizem pa je, upam, že na točki, kjer se s ciljem ne posvečuje sredstev. Odprave smo se lotili z vso potrebno resnostjo, čeprav je bila sestava ekipe nekoliko »podhranjena« glede na to, da je bil projekt namenjen tudi mentorskemu posredovanju izkušenj. Ekipa je bila sestavljena iz dveh mlajših alpinistov, treh starejših in zdravnika. Pogrešali smo povezovalno generacijo. Vsaj dva dozorela alpinista bi lahko učinkovito vključili v ekipo brez velikega povečanja stroškov.

Makalu2011_porocilo24

Aklimatizacijo smo v prvem delu izvedli uspešno, kasneje pa smo se nekoliko prilagajali razmeram in vremenu, ki je bilo veliko bolj nestanovitno kot smo pričakovali in je običajno za ta letni čas. Merljiv rezultat odprave res ni blizu ambiciozno zastavljenim ciljem. Upoštevaje sestavo ekipe, razmere in okoliščine pa menim, da bi težko naredili kaj bistveno več kot smo. Luka in Rok sta se uspešno preizkusila na višini. Dodobra sta spoznala tudi organizacijo in izvedbo »podjetja«, kakršno je tovrstna odprava. Nehote sta se soočila tudi z očitnimi razlikami med alpskim in ekspedicijsko-komercialnim slogom. Oba imata dobro izhodišče za uspešno nadgradnjo pridobljenih izkušenj.

Makalu2011_porocilo25

Sam sem se ves čas počutil dovolj močnega za vzpon v zahodni steni Makaluja, po zaključeni aklimatizaciji pa sem se otresel še zadnjih dvomov o verjetnosti uresničitve vzpona, ki je izvedljiv ob ugodnih razmerah.

Merljivi rezultati so:
- vsi, tudi zdravnik, smo splezali na Mera Peak
- vsi smo splezali na vrh 6682, na južnem grebenu Makaluja
- Luka in Rok sta dosegla višino 8200 metrov
- Boris je dosegel Makalu La - 7400 metrov
- s Stevom sva opravila prvo prečenje celotnega grebena Chago
- s Stevom sva v zahodni steni Makaluja dosegla višino 7000 metrov
- poskušala sva pomagati pri reševanju švicarske alipiniske, ki je žal ostala na sedlu Makalu La

Kronološki pregled aktivnosti:

4. april: večerni let v Frankfurt
5. april: prek Dohe popoldne priletimo v Kathmandu
6. april: prevzem karga, urejanje dovoljenj na ministrstvu, nakup hrane
7. april: pakiranje opreme in hrane
8. april: polet v Luklo in hoja do Poyan-a
9. april: Poyan - Panggom
10. april: Panggom - Sibuje
11. april: Sibuje - Kote (10 ur hoje, sneg)
12. april: Kote - Tangnak - aklimatizacija do 4950 m
13. april: Tangnak - Khare - aklimatizacija do 5150 m
14. april: Khare - Mera Peak High Camp (5800 m) - Khare
15. april: Khare - Mera Peak High Camp (5800 m)
16. april: vzpon na vrh Mera Peaka in sestop v Khare
17. april: počitek v Khare
18. april: Khare - Kote
19. april: Kote - Zatrva La - Lukla
20. - 23. april: Lukla
23. april: helikopterski let v bazni tabor pod Makalujem, 4850 m in aklimatizacija do 5200 m. V bazi je manj kot polovico opreme, tovori so poškodovani, nekaj opreme in hrane je ukradene.
24. april: čakamo tovore in urejamo bazni tabor
25. april: baza - visoka baza (5700 m)
26. april: po "normalki" do 6300 m in sestop v bazo (Luka in Boris prespita v visoki bazi)
27. april: baza, sneži
28. april: baza, budistična posvetitev baze - puja
29. april: baza, pripravljanje opreme in hrane za vzpon
30. april: baza - p. 5795 (bivak), sneži, ponoči izjemno vetrovno
1. maj: bivak - vrh 6682 - sestop v bazo (sneženje)
2. maj: baza
3. maj: baza, opoldne v eni uri zapade 10 cm snega
4. maj: priprava opreme in hrane
5. maj: Steve & Marko - do začetka grebena Chago, bivak;
Boris & Luka & Rok po normalki do 5900 m, bivak
6. maj: Steve & Marko - prečenje grebena Chago (prva polovica), bivak;
Boris & Luka & Rok po direktni varianti (Kukuczka) do normalke na 6700, bivak
7. maj: Steve & Marko - prečenje grebena Chago (druga polovica), sestop do visoke baze;
Boris & Luka & Rok po normalki vzpon do Makalu La (7400 m) in sestop do bivaka na 6700 m
8. maj: sestop v bazo
9. maj: baza, popoldne sneženje
10. maj: baza, popoldne močno sneženje
11. maj: Steve & Marko - iz baze do šotora pod Z steno; Boris & Luka & Rok do visoke baze (5700 m)
12. maj: Steve & Marko - vzpon do 6600 m v Z steni, naporno gaženje snega, bivak;
Rok & Luka po normalki do tabora 2; Boris sestopi v bazo
13. maj: Steve & Marko - vzpon do 7000 m v Z steni in sestop do bivaka, sneg in veter;
Luka & Rok po normalki do Makalu La (7400 m)
14. maj: Steve & Marko - sestop v bazo; Luka & Rok po normalki do 8200 m in sestop do Makalu La
15. maj: Rok & Luka - sestop do visoke baze
16. maj: Rok & Luka - sestop do baze
17. maj: baza - priprava opreme in hrane
18. maj: Steve & Marko - iz baze do šotora pod Z steno, zvečer in ponoči sneži
19. maj: Steve & Marko - med sneženjem do 6600 m, zvečer se sproži večji kamniti plaz preko nameravane smeri vzpona
20. maj: Steve & Marko - sestop do šotora pod steno, zvečer sneži
21. maj: Steve & Marko - po normalki do tabora 2
22. maj Steve & Marko - močan veter, sestop v bazo, kjer izveva, da je na sedlu Makalu La Švicarka Joele Brupbacher v težavah
23. maj: Steve & Marko - ob treh zjutraj hitimo na pomoč proti sedlu; na taboru 2 izveva, da Joele ni več pomoči, sestop vse do baze
24. maj: baza - pakiranje opreme, prihod nosačev
25. maj: baza - Yangle Kharka
26. maj: Yangle Kharka - Tashigong
27. maj: Tashigong - Num
28. maj: Num - Chichila - Tumlingtar
29. maj: prvi trije letimo v Kathmandu
30. maj: drugi trije v Kathmandu
31. maj: Kathmandu
1. junij: večerni let v Doho
2. junij: vrnitev domov

Poročilo pripravil vodja mednarodne alpnistične odprave Makalu 2011 Marko Prezelj
Vse fotografije: foto Marko Prezelj
.......................................................................................................

Novice o odpravi Makalu 2011:

Člani odprave Makalu 2011  DOMA

Napoved prihoda Makalu 2011 domov in potek odprave po dnevih - 2. 6. 2011.
Novica 9: Makalu 2011 - novica 19. 5. 2011.
Novica 8: Makalu 2011 - novica 15. 5. 2011.
Novica 7: Makalu 2011 - novica 11. 5. 2011.
Novica 6: Makalu 2011 - novica 6. 5. 2011.
Novici 4 in 5: Makalu 2011 - novici 1. in 2. 5. 2011.
Novica 3: Makalu 2011 - novica 28. 4. 2011.
Novica 2: Makalu 2011 - novica 13. 4. 2011.
Novica 1: Makalu 2011 - novica 12. 4. 2011.

Več o odpravi: Makalu 2011

 


Komentarji

Prikaži vse komentarje (0)
© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2024
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Išči med

Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
ZADNJE NOVICE
 
Planinska zveza Slovenije
Ob železnici 30a, p. p. 214
SI-1001 Ljubljana

+ 386 (0)1 43 45 680
info@pzs.si
Aktualno
Novice
Dogodki, aktivnosti
Zadnje v forumu
Zadnji komentarji
Članarina
Spletna včlanitev
Prednosti članstva
Vrste članstva in cenik
Prijava nezgode
Planinstvo
Planinske koče
Planinske poti
Komisije in odbori
Planinska društva
Planinska kultura
Planinski vestnik
Slovenski planinski muzej
Planinska založba
Življenje pod Triglavom
Podpiram planinstvo
Dohodnina
SMS donacije
Sklad Okrešelj
Naši partnerji
O PZS
Osebna izkaznica
Kontakti / kje smo
Vodstvo
Strokovna služba
Prijava | Registracija | Piškotki (cookies) Splošni pogoji delovanja O avtorjih