sreda, 21. avgust 2019
PRIJAVI SE
E-naslov
Geslo
zapomni si me [shrani piškotek]
REGISTRACIJA PRIJAVA
Pozabljeno geslo 
 Prijava / registracija  Prijava na E-novice  English language
POIŠČI

Forum
Zadnji komentarji
Vsi komentarji

NOVICE  

sobota, 3. marec 2012, ob 0. uri, ogledov: 16010

Turno smučanje - koristni nasveti za vsakogar

Preventiva | 
Objavil(a): Zdenka Mihelič
V hiribh še vedno vladajo zimske razmere, pomladanski smuki pa so najlepši. Objavljamo koristne nasvete za turno smučanje, kje, za koga, kaj potrebujemo, kakšne so bistvene razlike med alpskim in turnim smučanjem ...
Če pogledamo zgodovino, so ljudje začeli uporabljati smuči kot transportno sredstvo za lažje gibanje po zasneženi pokrajini. Po podatkih naj bi bile smuči stare vsaj 5000 let, kar dokazuje v skalo vklesana risba smučarja z norveškega otoka Roedoey. Veliko zanimanje v Evropi zanje pa je zbudil pohod Norvežana Fridtjofa Nansena na smučeh čez Grenlandijo. V Sloveniji beležimo kot začetek turnega smučanja letnico 1895, ko je bil v eni prvih številk Planinskega vestnika objavljen opis izleta na smučeh. V 20. stoletju so turno smučanje gojili Drenovci, ki so poleg lažjih tur v okolici Ljubljane se povzpeli še na Kamniško sedlo in Veliko planino. Leta 1914 je Rudolf Badjura organiziral tečaj smučanja, ki je bil namenjen planincem, lovcem in gorskim vodnikom. Planinska zveza Slovenije je začela tečaje turnega smučanja organizirati po letu 1962 in še danes je turna smuka sestavni del tečajev alpinistov, vodnikov Planinske zveze Slovenije, dobro obiskan pa je bil tudi teden turne smuke na Komni pod okriljem Mladinske komisije.

Katere so bistvene razlike med alpskim in turnim smučanjem?
Če gledamo čisto z motoričnega vidika, gre za enako gibanje, ki je pri turnem smučanju dopolnjeno z osnovnim motoričnim gibanjem, hojo. Medtem ko je alpsko smučanje omejeno na vožnjo po urejenih smučiščih, izraz turno opredeljuje vožnjo po terenu, se pravi izven urejenih smučišč. V večini gre za gibanje v predalpskem in alpskem svetu, ki je zaradi količine snega, brez turnih smuči, težje dostopen. Dobro znanje alpskega smučanja je osnova za varno in prijetno turno smuko.
 
Seveda ne smemo pozabiti na vse potrebno gorniško znanje.

Turno smučanje je oblika gibanju v gorskem svetu s pomočjo turnih smuči. Za marsikoga najlepša dejavnost zimske rekreacije, ki lahko združuje alpinizem, zahtevne alpinistične spuste ali pa lahkotno pohajkovanje po zasneženi gorski pokrajini.

Vse prevečkrat se turno smučanje zamenja tudi z alpinističnim smučanjem, ki ne sodi med turno smuko. Alpinistično smučanje je smučanje po strmih in izpostavljenih snežnih pobočjih in grapah, zasneženih plezalnih smereh in zaledenelih slapovih. Vključuje brezhibno obvladanje nekaterih elementov alpske tehnike (hitro vijuganje, obrat s skokom in drugo). Terja izvrstno telesno in duševno pripravljenost.

Turni smuk pomeni gorniško dejanje, ki ga opravimo pretežno s pomočjo smuči. Te nam po večini olajšajo gibanje v zasneženi pokrajini tako, pri vzponu kot pri spustu, in omogočajo hitrejše in varnejše gibanje. Cilj turnega smuka ni vedno osvojitev vrha. Ob pomoči turnih smuči si lahko skrajšamo dostop do gore in tudi sestop z nje. Turno smučanje zahteva posebno opremo, ki mora zajemati vsaj smuči s posebnimi vezmi, ki omogočajo dvigovanje pete, in pse, ki preprečujejo zdrs s smučmi. Turno smučanje vključuje posebno tehniko hoje, spust (smučanje) pa je glede gibanja podoben spustu pri alpskem smučanju. Razlika je predvsem v snegu, ki je ne teptan in raznovrsten. (Golnar T.: Turno smučanje. Priročnik za turne smučarje. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2002.)

Glede na zahtevnost po kategorizaciji vodnikov Planinske zveze Slovenije turne smuke delimo na lahke, zahtevne in zelo zahtevne turne smuke.

Lahki turni smuki potekajo po orientacijsko nezahtevne terenu, bodisi gozdnih kolovozih in cestah. Vzponi so blagi, spusti nezahtevni. 
Zahtevni turni smuki vodijo po strmejših pobočjih, pogosto izven planinskih poti. Za vzpon je pogosto potrebno uporabiti srenače ali pa smuči zamenjati z derezami in cepinom. Na določenih mestih obstaja povečana nevarnost snežnih plazov.
Zelo zahtevni turni smuki potekajo po strmih in izpostavljenih pobočjih z zahtevno orientacijo. Za vzpon je potrebna uporaba derez in cepina. Pri spustu je treba občasno sneti smuči.
 
Kakšna mora biti oprema za turno smučanje in na kaj moramo biti najbolj pozorni, ko se odločimo za turno smučanje?

Osnovna turnosmučarska oprema
Vezi so ene najpomembnejših delov opreme, ker nam omogočajo hojo s smučmi. Sestavljene so iz glave in petnega dela, ki sta v večini primerov povezana med seboj. Enostaven mehanizem omogoča, da se vez med hojo dviga v petnem delu medtem, ko jo za spust blokiramo in s tem dosežemo lastnosti alpske vezi. Tudi v turni smuki so varnostne paščke zamenjale zavore, saj so bili paščki v primeru padca nevarni, ker so bile smuči še vedno pritrjene na telo in s tem povečale možnost hudih poškodb.

Srenači so neke vrste dereze za smuči, ki omogočajo gibanje po trdem, zbitem snegu, kjer kože ne primejo. Nikoli ne smejo biti zamenjava za dereze in cepin in s pomočjo njih se nikoli ne gibajmo po ledu!

Kože ali bolj znane kot psi: so najpomembnejši del turne opreme, ker nam omogočajo hojo s smučmi navkreber. Kože nalepimo na drsno ploskev smuči, kar nam omogoča nanos posebnega lepila na hrbtni strani kože. Na drugi strani so kratke dlake obrnjene proti smeri hoje. S tem dosežemo trenje na podlago, kar nam omogoča gibanje v smeri naprej.

Psi so dobili ime po prvotni različici kož, ki so bile izdelane iz tjulnjevega krzna - Seehund.

Turnosmučarski čevlji morajo zadostiti dvema pogojema, in sicer, da so primerni za dolgotrajno hojo in jih hkrati lahko uporabljamo za smučanje. To so dosegli s posebnim mehanizmom, ki omogoča, da je čevelj med hojo gibljiv v gležnju, pri smučanju pa se ta blokira in nudi optimalen kot in oporo za smučanje. Od smučarskih čevljev se razlikujejo še po gumi na podplatih, kar omogoča tudi relativno dobro hojo v snegu. Novejše čevlje odlikujeta tudi dobra toplotna izolacija in majhna teža.

Palice nam nudijo oporo pri vzpenjanju in vzdrževanje ravnotežja pri spustu. V večini primerov se uporabljajo dvodelne zložljive palice iz aluminijevih zlitin. Na spodnjem delu je večja gibljiva krpljica, ki preprečuje ugrezanje palice v sneg, hkrati pa se krpljica prilagaja terenu in s tem ne prihaja do zdrsa palic. Za težje spuste se priporočajo smučarske enodelne palice, saj so zanesljivejše.

Turne smuči nam omogočajo gibanje po zasneženi pokrajini in pri spustih nepopisen užitek. Z njimi se gibamo lažje, hitreje in bolj varno. Dolžina smuči se določi glede na telesno višino in mora biti 10 do 12 cm krajša. Od alpskih smuči se razlikujejo predvsem po teži, ki je manjša predvsem zaradi včasih dolgotrajne nošnje smuči. Razlike so tudi v večjem stranskem loku, širini smuči pod čevljem, trdnosti in vzdolžnem loku.

V osnovno turnosmučarsko opremo sodi plazovni trojček: plazovna žolna, sonda in lopata, ter seveda osnovna oprema vsakega gornika: alufolija, prva pomoč, čelna svetilka, sončna očala in krema z zaščitnim faktorjem, piščalka in železna rezerva. Poleg tega še čelada, rezervne rokavice in kapa.
Poskrbite za zavarovanje, kar najlažje storite, da postanete član planinskega društva (pozanimajte se planinskih društvih v domačem kraju). S tem ste deležni še nekaterih drugih ugodnosti, predvsem pa je pomembno, da pridete med krog ljudi, ki gore poznajo in vas bodo v krogu planinskega društva, vodnikov PZS naučili varnega gibanja v gorskem svetu v vseh letnih časih.
 
Kdaj ni dobro, da si privoščimo turno smučanje (zaradi vremenskih razmer)?
Vsakič, ko za obisk gora ni primerno tudi brez turnih smuči. Se pravi, ob povečani nevarnosti snežnih plazov, slabem vremenu, megli ...
Iz omenjenega moramo imeti veliko znanja in izkušenj, ki si jih lahko pridobimo v okviru usposabljanj Planinske zveze Slovenije in Planinskih društvih. Ves čas moramo spremljati razmere v gorah in poznati celotno zgodovino snežne odeje ene sezone. 
Biti moramo fizično in psihično pripravljeni
Gore in turna smuka niso poligon za hujšanje.
Upoštevajmo nasvete bolj izkušenih - PZS, GRZS in ARSO ves čas opozarjajo na nevarnosti in poudarjajo pomen preventive. Dobro je obiskati dneve varstva pred snežnimi plazovi in obnoviti svoje znanje.
 
Kje v Sloveniji so najbolj primerni tereni za začetnike in kje za že izkušene turne smučarje?
Slovenija je odličen poligon za vse vrste turnih smučarjev. Dobro obiskano je področje Komne, ki je odličen poligon tako za začetnike kot zahtevnejše turne smučarje. Posebej obiskani so vrhovi, ki jih imenujemo kar modne turne smuke, kot so: Viševnik, Dovška Baba, Jalovčev ozebnik, Kredarica iz Krme, Savinjsko sedlo, Turski žleb ...
Vsak lahko odkrije sebi primerno turo, pri čemer so mu lahko v pomoč številni turno smučarski vodniki in spletne strani. Pri slednjih še posebej priporočam spremljanje forumov, kjer ideje ne poznajo meja. V Planinski založbi PZS si lahko kupite vodnik Turni smuki in za samo 3 EUR priročnik Turno smučanje.

Kako je z nesrečami in poškodbami pri turnem smučanju - so pogoste, koliko približno se jih zgodi na leto?
Število nesreč je v porastu in so posledica neupoštevanja zimskih razmer, neznanja in neizkušenosti, redko objestnosti.
Ker gre za gibanje v snegu sta največkrat vzrok nesreče snežni plaz in kloža, ki se sprožita prej ravno zaradi večje obremenitve na snežno odejo. 
V letu 2011 je Gorska reševalna zveza Slovenije beležila devet (9) nesreč turnih smučarjev. Gre za nesreče kjer je bila potrebna intervencija. Med gorniki pa kroži kar nekaj zgodb iz lanske sezone, ki so se končale brez posledic.
Ostale poškodbe so predvsem zlomi spodnjih in zgornjih ekstremitet, predvsem zaradi padcev na trdi podlagi, prevelike hitrosti, neznanja vožnje po terenu z različno strukturo snega in prevelikim stranskim lokom, ki v je globokem snegu in ob neveščem smučarju prava formula za spiralen zlom golenice.

Seveda bralcev ne smemo preveč prestrašiti. Turna smuka je ob upoštevanju osnovnih pravil varnega gibanja v gorskem svetu pozimi odlična rekreativna dejavnost, ki sprošča in krepi telo in duha.

Če niste vešči ali pa čutite, da imate premalo znanja, se lahko na turno smuko podate skupaj z vodnikom Planinske zveze Slovenije ali gorskim vodnikom, odvisno od zahtevnosti ture, kar je odličen recept za popoln dan.

Turni_smucar_pesec
V slovenskem gorskem svetu v večini primerov naletimo na »križem kražem« gažen sneg in nikoli ne vemo, kje je gaz turnih smučarjev in kje je gaz za vzpon in sestop. Upoštevajmo pravilo racionalne hoje, saj bo za vse nas hoja v gore prijetnejša, brez nepotrebnih padcev, preklinjanja ...
Pohodnik si naj v klanec naredi svojo gaz, ki jo bodo ostali še utrdili. Za sestop naj ne uporabi iste, saj bo sčasoma postala neuporabna za vzpon. Enako velja za turne smučarje, ki za vzpon uporabljajo svojo smučino in po njen pohodniki ne hodijo. 
Poskrbimo tudi za rumene markacije v snegu ob poteh, za katere še posebej skrbi močnejši spol. Verjetno nobenemu od nas ni prijetno, ko nas spremljajo na idilični turi po zasneženi pokrajini. Dajmo »klic narave« opraviti nekoliko izven poti. Če pa to ni mogoče, bodimo vsaj toliko uvidevni in po potrebi vse skupaj zasujmo s snegom.

Na vprašanja novinarke Tine Hižar je za Dnevnik odgovarjal Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec PZS

Foto: Iztok Cukjati
Skica: Branko Ivanek

 Ni odveč še enkrat opozoriti na splošne napotke za hojo pozimi v gorskem svetu (velja tudi za turno smučanje):
  • v gore in na svoje planinske poti se podajajte primerno opremljeni,
  • izbirajte poti, premierne svojim psihofizičnim sposobnostim, na turi pa se prilagodite najšibkejšemu udeležencu,
  • pri načrtovanju ture upoštevajte kratek dan,
  • preverite odprtost koč (večina je pozimi zaprtih, sploh v visokogorju in
  • sredogorju),
  • pred turo (ne samo dan ali dva prej, temveč več dni prej) spremljajte vremensko napoved za gore, kamor se odpravljate,
  • upoštevajte podatke o višini snežne odeje, snežnih razmerah v gorah, in stopnjo nevarnosti proženja snežnih plazov,
  • v gore ne odhajajte ob in vsaj tri dni po obilnejšem sneženju ter ob napovedanih otoplitvah,
  • naučite se oz. ponovite znanje o uporabi derez in cepina ter zaustavljanje s cepinom,
  • preverite delovanje plazovne žolne, zamenjajte baterije in jo skupaj s snežno lopato in plazovno sondo tudi dosledno uporabljajte.
  • odpravite se v gore dovolj zgodaj in
  • o svojih poteh in načrtih obvestite domače.

Komentarji

Oddaj svoj komentar >>
Prikaži vse komentarje (0)
© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2019
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Išči med

Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
ZADNJE NOVICE
 
Planinska zveza Slovenije
Ob železnici 30a, p. p. 214
SI-1001 Ljubljana

+ 386 (0)1 43 45 680
info@pzs.si
Aktualno
Novice
Dogodki, aktivnosti
Zadnje v forumu
Zadnji komentarji
Članarina
Spletna včlanitev
Prednosti članstva
Vrste članstva in cenik
Prijava nezgode
Planinstvo
Planinske koče
Planinske poti
Komisije in odbori
Planinska društva
Planinska kultura
Planinski vestnik
Slovenski planinski muzej
Planinska založba
Življenje pod Triglavom
Podpiram planinstvo
Dohodnina
SMS donacije
Sklad Okrešelj
Naši partnerji
O PZS
Osebna izkaznica
Kontakti / kje smo
Vodstvo
Strokovna služba
Prijava | Registracija Splošni pogoji delovanja O avtorjih