Alpinistična odprava K7 2012, katere član je tudi Urban Novak (AO PD Kamnik), je šla na pot 29. junija 2012. Urban nam je že poslal tudi poročilo odprave skupaj z opisom preplezanega glavnega cilja - po novi smeri prek Vzhodne stene na glavni vrh K7.
Opravljeni vzponi: - Sulu peak (5950 m) - J ozebnik (Hayden
Kennedy, Kyle Dempster, Urban Novak) - K7 (6935 m) - nova
smer v V steni (Hayden Kennedy, Kyle Dempster, Urban Novak) - Nasser Brakk (ca. 5100 m) - Britanska smer (Erin Wilson, Urban
Novak) - Lady finger (ca. 5300 m) - spodaj verjetno nov teren do IV
(400 m) + vzhodni raz (150 m) (Hayden Kennedy, Urban Novak) - Phatan Brakk (5410 m) (Jesse Mease, Urban Novak)
Poizkusi: - Farol west (ca. 6300 m) - poizkus nove smeri v J steni do višine
ca. 6000 m (Kyle Dempster, Urban Novak) - 2. steber v masivu K7 - J stena (Kyle Dempster, Urban Novak) - Iqbal wall - poizkus v Ski tracku (Erin Wilson, Kyle
Dempster, Hayden Kennedy) - Nafees cap - poizkus v smeri Ledgeway to Heaven (Erin Wilson Hayden Kennedy, Kyle Dempster)
Aklimatizacija: Po prihodu v bazo smo vsi trije imeli večje ali manje težave
s prebavo. Hayden do te mere, da je moral za dva dni sestopiti do Hush. V tem
času sva s Kylom poizkusila v zahodnem Farolu, kjer sva obrnila zaradi težkih
snežnih razmer in pretoplega vremena. Prav tako sva poizkusila v 2. skalnem stebru
v južnem masivu K7. Obrnila sva zaradi pomanjkanja časa.
Dan po Haydnovem ponovnem prihodu v bazni tabor smo odšli na
Sulu (5950 m) po južnem ozebniku. Na vrhu smo bivakirali in s tem opravili z
aklimatizacijo.
K7 - vzhodna stena, NOVA SMER: 17.
do 20. 7. 2012 Prvi dan smo v šestih urah
iz baze pristopili pod vzhodno steno glavnega vrha K7, kjer smo
postavili šotor. Preostanek popoldneva smo topili sneg za pijačo in pripravili
nekaj hrane. Ob enajstih zvečer smo pričeli s plezanjem. Spodnjih 300 m smo
plezali nenavezani v snežno lednem terenu z odstavki strmimi do 80°. Sledilo je
5 raztežajev lednega plezanja - Wi5. Do tu so bile razmere odlične, začinili so
jih le občasni rahli pršni plazovi v lednem delu. V tem času se je tudi zdanilo
in obetal se je lep dan. Nad lednimi raztežaji je sledio kratko snežišče, nad
katerim smo po sistemu ramp prečili proti levi. Tu so bile razmere v primerjavi
z lanskim letom zelo težavne, saj smo plezali v strmem globokem snegu. Varovali
smo se s pomočjo ledu, ki ga je prekrivala okoli pol metra globoka nepredelana
snežna oddeja (na koncu teh ramp smo lansko leto ob neuspelem poizkusu
bivakirali). Na zgornje snežišče smo splezali preko kombiniranega terena in
dveh lednih raztežajev. Zgornje snežišče je bilo dolgo približno dobra dva
raztežaja. Le-to te privede pod zgornjo skalno stopnjo, kjer smo upali na
nekakšno šibko točko v obliki izstopne grape - koluarja. Namesto tega smo
plezali v nepreglednem kombiniranem terenu (M6) z veliko nepredelanega snega.
Do osmih zvečer smo uspeli priplezati do majhnega snežnega grebenčka, kjer smo
si izkopali polico, na kateri smo bivakirali. S seboj smo imeli dve spalni
vreči in eno majhno ležalno (sedalno) podlogo. Popoldne se je vreme poslabšalo
in noč nam je popestrila snežna nevihta. Zjutraj ob petih je vreme kazalo na
izboljšanje, zato smo nadaljevali s plezanjem. Po parih raztežajih še vedno
kombiniranega plezaja smo priplezali do vršnega snežišča. Vreme se je v tem
času poslabšalo in začelo je snežiti. V zgornjem delu je bila na preizkusu naša
volja in odločenost, saj smo zopet plezali v strmem nepredelanem snegu. Ob
drugi uri popoldne smo stali na vrhu. Kmalu smo začeli s sestopom, ki je
izključno potekal s pomočjo spustov ob vrvi. Tudi sam sestop so popestrili
pršni plazovi, nekateri so bili kar dolgotrajni ;-) Ob dveh zjutraj smo bili
pod steno, kjer smo spali do dvanajstih. V tem času je zapadlo približno 20 cm
novega snega. Popolne smo sestopili do baznega tabora.
V smeri smo naleteli na kompleksnejše razmere, kot smo glede
na izkušnje iz lanskega leta pričakovali.
Skupaj z deveturnim bivakom smo plezali
in sestopali 51 ur. Hiter vzpon v dobrih dveh dneh se je izkazal za
ključnega, čeprav smo bili zaradi dolgotrajnega neprekinjenega plezanja kar
pošteno utrujeni. Uspeh je brez dvoma posledica maksimalnega prispevka vsakega
izmed nas.
Smer je zanimiva tudi
zaradi razloga, ker je popolnoma logična in naravna linija v V steni, vendar je
težko opazljiva. Največje težave ponuja prav na vrhu smeri, kar uspeh postavlja
v negotovost do zadnjega trenutka. Predvsem pa je stena objektivno zelo varna.
Za mnenje o novi smeri po
vzhodni steni K7 na njegov glavni vrh smo vprašali tudi našega alpinista
svetovnega kova in vodjo slovenske mladinske alpinistične reprezentance Marka Prezlja:
»Odlično! Mislim, da gre
za vzpon, ki bo prestal tudi preizkušnjo časa. To je šele druga povsem
samostojna smer na glavni vrh K7, ki sicer ponuja še nekaj zanimivih izzivov.
Lanski poskus jim je nedvomno podkrepil vztrajnost in samozavest, brez česar je
v negotovih razmerah težko doseči vrh. Verjetno so na tej odpravi dobro
preizkusili svoje meje in si ta način nezavedno postavili nove. Moje iskrene
čestitke za intenzivno doživetje, vztrajnost, in izraženo hvalnico negotovosti.
Njihov uspeh utrjuje moje zaupanje v prihodnost klasičnega alpinizma.«
Kot nam je povedal Urban, smer še nima imena - fantje ga še niso določili, prav tako ne uradne ocene. Smer poteka po isti liniji kot lani (zarisana je na fotografiji desno), le da se zaključi na vrhu. Ko prejmemo fotografijo s celotno vrisano smerjo, bomo objavili tudi to.
Razplezavanje: Teden po našem vzponu je območje zaznamovalo zelo
nestanovitno vreme. V tem času smo predvsem balvanirali, sam pa sem skupaj s
Erinom Wilsonom v sneženju splezal na Nasser Brakk. Ko se je vreme nekoliko
izboljšalo, sva s Haydnom, po verjetno delno novem, lažjem spodnjem terenu in V
razu, splezala na Lady Finger. Zelo lepa smer in res lep dan. Za konec sem
skupaj z Jessiem Measeom splezal še na nezahteven pettisočak Phatan Brakk.
Poleg tega so Kyle, Hayden in Erin v tem času poizkusili tudi v steni Iqbal ter
v Nafees capu.
Zaključek: Odprava je bila uspešna
tako s plezalnega kot prijateljskega, človeškega vidika. Charakusa dejansko ponuja izreden
alpinistični prostor. Letos smo imeli tudi to srečo, da smo bili poleg
prijateljev, ki so prišli v bazni tabor konec julija, v dolini sami. Tako smo
imeli vse njene lepote samo zase. Privilegij, če veš, da se v sosednji dolini
po baznih taborih drenja na desetine odprav. Kljub letošnji samoti pa mislim,
da ima Charakusa potencial, da v prihodnjih letih zaradi svoje lahke
dostopnosti, lepote in alpinistične zanimivosti postane nekakšen mali »azijski
Chamonix«. Zato je letošnja izkušnja v njej še toliko bolj dragocena.
Za konec bi se rad zahvalil
še vsem, ki so to izkušnjo omogočili. Iskrena hvala PZS in njenima komisijama:
Komisiji za alpinizem in Komisiji za odprave v tuja gorstva. Hvala Občini
Kamnik in Alpinističnemu odseku PD Kamnik. Ter nenazadnje tudi Juretu Jermanu
iz ARSO-a, ki je prijazno priskrbel zanesljive vremenske napovedi.
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
Razplezavanje:
Za oddajo komentarja se 
Prijava
O avtorjih