NOVICE  

»Za mano je res neverjeten konec tedna. Po dveh tednih tekmovanj naokoli po Evropi sem se odpravila naravnost v Arco. Prvo lepo presenečenje je bila že nominacija za plezalnega 'oskarja'. Bila sem ena izmed treh izbrank nominirana za najbolj prestižno nagrado, ki jo lahko prejmeš na področju športnega plezanja v tekmovalni sferi. Že v petek zvečer, ko mi je bila nagrada podeljena, sem bila prav lepo presenečena. Z nagrado sem dobila potrditev in kompliment za vse rezultate v prejšnjih letih. Včerajšnji master pa je bil nato le še pika na i,« je bila z razpletom zadovoljna 25-letna Markovičeva.


Domen Škofic (levo) in Mina Markovič na krilih naše ekipe v Arcu, foto Slovenija Climbing Team

»Master v Arcu je definitivno eno najprestižnejših tekmovanjih. Eno izmed prvih tekmovanj, ki so ga izpeljali na področju športnega plezanja, je bilo ravno tu v Arcu, takrat še v naravnih skalah, kasneje so tu postavili eno izmed prvih velikih plezalnih sten, ki je res ogromna, ampak še vedno fenomenalna. Nam plezalcem predstavlja res en velik izziv, da se vsako leto vračamo sem. Master je namenjen šestim najboljšim s svetovne jakostne lestvice, ki jih povabi organizator tekmovanja, še štirje pa se lahko uvrstijo na master iz predtekmovanja oziroma opna. Prostora na sami tekmi je res zelo malo, na tekmi pa je zbrana vsa smetana tekmovalnega plezanja. Zmagati na taki tekmi in tudi po takem večeru s podelitvijo dan prej je kar lep podvig. Tudi včeraj je bil za nami zelo naporen dan. Začel se je z eno smerjo na pogled zjutraj, potem je sledil študij smeri, kar je pomenilo pol ure intenzivnega dela v precej težki smeri, v večernih urah pa nato še finale s plezanjem smeri. Sem neverjetno zadovoljna z razpletom in potekom tekme,« je dejala Markovičeva.

»Tekmovanja gredo res zelo v redu, zmage si kar vrstijo, ampak bi ob tem poudarila, da je za vsako zmago treba odplezati res stoodstotno oziroma neverjetno dobro, ker konkurenca definitivno ne spi. Prav tako je naredila korak naprej, zato je v samem vrhu zelo tesno, tako da zmage, daleč od tega, da bi bile samoumevne in se je treba za vsako še kako potruditi,« je še povedala Markovičeva, ki bo na sklepni tekmi svetovnega pokala v težavnosti 17. novembra v Kranju skušala znova postati zmagovalka skupnega seštevka svetovnega pokala.

»Še zdaj ne dojemam najbolje, kakšen dosežek je uspel Mini. To zmago sem čakal deset let, vse od takrat, ko sem bil leta 2003 v Arcu prvič kot trener, takrat z Majo Vidmar. Maji se doslej ni izšlo, bila je večkrat zelo blizu, skupaj z Mino sta bili vedno pripravljeni za zmago, vendar pa je bilo na koncu vedno nekaj malega narobe. Sem presrečen, ker smo dosegli še en mejnik, tudi v moji trenerski karieri gre za še eno pikico, ki je doslej manjkala. Rockmaster dejansko marsikomu pomeni še vedno največ, ker gre za največji master z najdaljšo tradicijo, letos je že 27. po vrsti. Meni osebno je to še vedno ena največjih tekem, skorajda enakovredna s svetovnim prvenstvom, ker so sem vedno povabljeni le najboljši,« pa je bil velikega uspeha vesel trener Markovičeve Roman Krajnik.