nedelja, 16. december 2018
PRIJAVI SE
E-naslov
Geslo
zapomni si me [shrani piškotek]
REGISTRACIJA PRIJAVA
Pozabljeno geslo 
 Prijava / registracija  Prijava na E-novice  English language
POIŠČI

Forum
Zadnji komentarji
Vsi komentarji

NOVICE  

sreda, 27. november 2013, ob 0. uri, ogledov: 6063

Alpinistična odprava SMAR 2013 - Phola Gangchen, poročilo

Alpinizem | 
Komisija za alpinizem | Slovenska mladinska alpinistična reprezentanca | 
Objavil(a): Zdenka Mihelič
Alpinistična odprava SMAR 2013, katere vodja je bil Marko Prezelj in ki je potekala od 8. septembra do 24. oktobra, je imela za glavni cilj v Himalaji (Tibet) preplezati po novi smeri na Phola Gangchen ali Molamenqing (7661 m), ki leži na vzhodnem robu masiva Shisapangme.
Trajanje odprave SMAR (slovenske mladinske alpinistične reprezentance): od 8. 9. do 24. 10. 2013.
Odpravo je financirala Planinska zveza Slovenije
Glavni cilj:
vzpon po novi smeri na Phola Gangchen ali Molamenqing (7661 m), ki leži na vzhodnem robu masiva Shisapangme.
Tibet, Himalaja

PREDSTAVITEV odprave >>>
SPOROČILA z odprave >>>

Ekipa:
Odprava SMAR 2013, foto Marko_Prezelj- Marko Prezelj (mentor, vodja odprave), 48 let, AO PD Kamnik, gorski vodnik in fotograf s.p.
- Miha Gašperin (zdravnik), 28 let, AO PD Radovljica, zdravnik splošne medicine v ZD Bled.
- Luka Krajnc, 27 let, AO PD Celje - Matica, brezposelni elektrotehnik.
- Tadej Krišelj, 24 let, AO PD Kamnik, voznik reševalnega vozila v ZD Škofja Loka.
- Luka Lindič, 25 let, AO PD Celje - Matica, študent - absolvent logistike na mariborski univerzi.
- Luka Stražar, 25 let, Akademski AO, brezposelni diplomant geografije.
- Nejc Marčič, 28 let, AO PD Radovljica, brezposelni mizarski tehnik.
- Martin Žumer, 23 let, AO PD Radovljica, brezposelni gimnazijski maturant.

Bazna ekipa:
- Karma Sherpa (kuhar), 42 let, Katmandu, vodnik trekingov in kuhar.
- Tsering Dorje, 25 let, Tibet, kmet in občasni kuharski pomočnik na trekingih in alpinističnih odpravah.
- Laza, 18 let, Tibet, voznik traktorja in pomočnik na alpinističnih odpravah.

Logistično podporo nam je nudila agencija Dream Himalaya Adventures/DHA iz Katmanduja, ki jo vodi Dawa Sherpa. Po cesti smo se pripeljali do Nyalama v Tibetu in od tam ob pomoči jakov in njihovih vodnikov v dveh dneh dostopili do baze. Bazni tabor smo uredili 5000 metrov visoko, na travnati izravnavi ob manjšem jezeru v vzhodni dolini pod grebenom, ki povezuje Kang Ri in Nyanang Ri.

Preplezali smo dve novi smeri na Kang Ri/Ledeni zob, 6200 m:
  • 21. in 22. septembra: Vzhodni steber, 900 m, do V+, splošna ocena TD, sestop po JZ pobočju - Lindič, Marčič, Prezelj, Stražar, Žumer
  • 25. in 26. septembra: Severni ozebnik, 600 m, do 60° - Krajnc, Krišelj

Opravili smo poskus vzpona na Eiger Peak, 6912 m - do 5500 m, Nyanang Ri, 7071 m - do 6400 m, in Phola Gangchen 7661 m - do 6800 m. 

Kronološko poročilo je napisal Luka Lindič

8. 9. Odhod z Brnika.
9. 9. Katmandu (priprave, sestanek z agentom za logistično podporo).
10. 9. Katmandu (nakup hrane in opreme).
11. 9. Katmandu (pakiranje tovorov za jake).
12. 9. Vožnja iz Katmanduja v Nyalam.
13. 9. Aklimatizacija nad Nyalamom (do 4800 m).
14. 9. Počitek v Nyalamu in priprava tovorov.
15. 9. Prva etapa dostopa do baze. Vmesni tabor na 4500 m.
16. 9. Dostop do baze in postavitev le te na 5000 m.
17. 9. Urejanje baze in raziskovanje okolice.
18. 9 Urejanje baze in prve aklimatizacijske ture do 5800 m.
19. 9. Plezanje balvanov v okolici baze.
20. 9. Počitek in pakiranje za Ice Tooth. Miha in Tadej aklimatizacija do 5700 m.
21. 9. Marko, Nejc, Martin, Luka S., in Luka L. začetek vzpona po vzhodnem stebru na Ice Tooth. Priplezamo čez skalni del in bivakiramo nad serakom na 5900 m.
22. 9. Vseh pet spleza na vrh Ice Tootha (6200 m). Miha pride preko grebena (5800 m) v francosko bazo in se pridruži peterici z Ice Tootha. Vsi se okrog grebena vrnemo v bazo. Luka K. in Tadej dostopita do jezera pod sedlom na vzhodni strani Phola Gangchen.
23. 9. Počitek. Luka K. in Tadej sestopita v bazo.
24. 9. Počitek in priprava opreme.
Odprava SMAR 2013, foto Martin Žumer25. 9. Marko, Luka L., Luka S. raziskovanje prehodov pod Phola Gangchen. Luka K. in Tadej vzpon do sedla zahodno od Ledenega zoba. Nejc in Martin krajši vzpon nad bazo.
26. 9. Marko, Luka L. in Luka S. postavijo ABC pod Pholo in sestopijo v bazo. Luka K. in Tadej vzpon na Ledeni zob oz. Ice Tooth in sestop v bazo.
27. 9. Plezanje balvanov.
28. 9. Plezanje balvanov.
29. 9. Opazovanje možnih prehodov v steni in pakiranje.
30. 9. Luka L. in Marko dostop do ABC in iskanje prehoda do ledenika pod Pholo. Poizkus naveze Marčič, Stražar in Žumer: plezanje na Nyanang do 6400 m. Krajnc in Krišelj dostop pod nepreplezan vrh vzhodno od Phole.
1. 10. Luka L. In Marko iskanje prehodov na ledeniku pod Pholo in spanje na 5800 m. Povratek naveze z Nyananga v bazo. Prav tako Krajnc in Krišelj.
2. 10. Luka L. in Marko iskanje prehoda na plato pod Pholo (neuspešno) in povratek v bazo.
3. do 8. 10. Počitek v bazi, plezanje balvanov in trening na deski. Prve tri dni oblačno z dežjem in sneženjem.
9. 10. Pripravljanje in pakiranje opreme za plezanje.
10. 10. Marko, Nejc, Martin, Luka S., in Luka L. dostop do ABC.
11. 10. Dostop do stene in plezanje kombiniranega dela smeri do višine ca. 6000 m.
12. 10. Plezanje snežnega grebena do višine ca 6600 m. Krajnc in Krišelj dostopita v vznožje Eiger Peaka.
13. 10. Začetek sneženja. Trojica Marčič, Stražar in Žumer po enem raztežaju prične sestopati. Marko in Luka L. nadaljujeta do ca. 6800 m in se vrneta do prostora za bivak na 6600 m. Krajnc in Krišelj splezata do 5500 m in sestopita v vznožje stene.
14. 10. Luka L. in Marko čakanje v šotoru na 6600 m. Močno sneženje.
15. 10. Sestop s 6600 m do ABC. Nejc, Martin in Luka S. se vrnejo v bazo.
16. 10. Gaženje iz ABC na moreno.
17. 10. Gaženje do baze.
18. 10. Pospravljanje baze. Krajnc in Krišelj se vrneta v bazo.
19. 10. Sestop iz baze v Nyalam.
20. 10. Prevoz iz Nyalama v Kahtmandu.
21. 10. Katmandu.
22. 10. Katmandu.
23. 10. Let iz Katmanduja v Istanbul.
24. 10. Let iz Istanbula v Slovenijo.

Odprava_SMAR2013_21Marko_Prezelj_m
Na odpravi SMAR 2013, foto Marko Prezelj

Še več fotografij - spodaj v fotogaleriji.


Marko Prezelj

SMAR smo s PZS spočeli med drugim tudi z namenom plemenitenja himalajskih izkušenj mladih slovenskih alpinistov. Po letu in pol organiziranega delovanja smo motivacijo usmerili na konkreten cilj v visokih gorah. Bazni tabor na jugo-vzhodni strani Phola Gangchen ponuja pestre možnosti različnih vzponov na vrhove med 6000 in 8000 metri. Za prizadevnega alpinista, ki želi biti aktiven tudi na vrhovih brez razvpitega slovesa, je dolina pod vzhodno steno Phola Gangchen primerno izhodišče. Uspeli smo najti precej informacij in fotografij o področju, a je pred odhodom ostalo še dovolj neznank, da nas je izrazit občutek avanture spremljal povsem do konca.

Dandanes je tudi zaradi poplave informacij in tako imenovane »tiranije izbire«, težko najti dobro alpinistično idejo in se brezkompromisno zavezati k izvedbi na pošten način, odporen tudi na brezbrižno preizkušnjo časa. Phola Gangchen sem v živo videl leta 1989, ko smo z močno slovensko odpravo nepričakovano zašli proti vzhodni steni Shisha Pangme. Vzhodno steno Phola Gangchen sem takrat seveda opazil, vendar sem se nanjo spomnil šele, ko smo se pogovarjali o možnih ciljih za SMAR odpravo. Sprva je bila ideja deležna dvomljivih odzivov, ko pa smo se soočili z odločitvijo, je bila izbira soglasna in predanost popolna.

Priprave na odpravo so bile celovite in temeljite, saj je bilo celotno obdobje našega skupnega delovanja usmerjeno v izvedbo zahtevne alpinistične odprave. Zaključne skupne priprave smo izvedli v Dauphineji in gorah nad Chamonixom. Poleg psihofizičnih priprav smo veliko energije vložili v organizacijske in informacijske priprave. Pri tem je bil najbolj dejaven Luka Stražar, ki je odgovorno prevzel koordinacijo dogovarjanja z agencijo in vodenje zadolžitev posameznih članov.

Časovno smo izbrali september in oktober, ker je v začetku septembra vpliv monsuna pogost, november pa postane hladen in vetroven s kratkimi dnevi.

Luka Lindič je prevzel skrb za nakup hrane za plezanje. V Sloveniji in v Katmanduju smo kupili vse, kar smo potrebovali. Izkazalo se je, da je bil naš raznovrsten izbor hrane količinsko optimalen. Opremo za plezanje smo prispevali vsi skupaj. Za komuniciranje z domom smo uporabljali vsak svojo SIM kartico v satelitskem telefonu.

Vremensko napoved nam je pripravljal in v obliki SMS sporočil pošiljal Jure Jerman.

Z letalom smo prek Istanbula prišli do Katmanduja, od koder smo se po treh dneh odpeljali v Nyalam na tibetanski strani. Od tam je dva dni dostopa do baznega tabora. Tovore so nam nosili jaki. Več tovorov so nemirne živali stresle in pri tem poškodovale predvsem nekaj kuharske opreme.

Agencijski servis je bil v primerjavi z nam znanimi na znatno višjem nivoju. Kuhar je kuhinjo vzdrževal čisto in urejeno, jedilnik je bil pester, njegove gurmanske stvaritve pa prilagojene našemu okusu. Šotor za jedilnico je z nekaj drobnimi dodatki postal bolj prijetno zbirališče kot je običajno za tovrstne bazne objekte.

Phola Gangchen je gora, ki nas je ustrezno izzivala še preden smo se zares soočili z njo. Videno je pri vseh sprožilo določene reakcije, še najbolj iskreno navdušen je bil Luka Lindič, s katerim sva si bila v tem smislu sorodna, le da je med nama za celo biološko generacijo starostne razlike in sva navdušenje različno izražala. Ostali so bolj kot za Phola Gagnchen izražali zanimanje za druge okoliške vrhove. Zmotno sem pričakoval, da se bodo sčasoma okužili tudi z najinim navdušenjem.

Začetno aklimatizacijo smo opravili že v Nyalamu. Dva dni bivanja nad 3800 metri in vzpon za dodaten višinski kilometer je zadoščalo za sproščen in hiter dostop do baze. Bazni tabor smo si uredili na višini 5000 metrov ob enem od številnih jezer na vzhodni strani masiva Shisha Pangme. V neposredni bližini baze je veliko balvanov, kjer smo lahko poplezavali celo v nekoliko slabšem vremenu.

Vsi smo se aklimatizirali najprej z enodnevnimi turami, potem pa z vzponom na Kang Ri/Ice Tooth. Nama z Lukom Lindičem so se v vzhodnem razu pridružili Marčič, Stražar in Žumer. V dveh dneh smo preplezali logično smer v mešanem terenu. Plezanje je bilo ravno prav zahtevno, da smo še uživali v aklimatizaciji. Sestopili smo na jugozahodno stran gore in ob sestopu obiskali elitno skupino francoske vojske, ki je imela bazni tabor pod južno steno Shisha Pangme. Luka Krajnc in Tadej Krišelj sta štiri dni za nami splezala na Kang Ri prek severnega ozebnika, po katerem sta tudi sestopila.

Poleg osnovne aklimatizacije je prvi resen izziv predstavljalo iskanje varnega dostopa do vznožja gore in vstopa v izbrano smer. Najboljša možnost bi bil dostop s čolnom.

V aklimatizacijskem obdobju smo veliko energije vložili v raziskovanje terena. Dostop do gore in smer vzpona je bil uganka, ki nam jo je uspelo rešiti šele po drugi ogledni turi. Tudi logistika nameravanega vzpona je bila zaradi velikega jezera v vznožju gore bolj kompleksna, kot je bila sprva videti. Teren okrog Phola Gangchen je razgiban s številnimi jezeri, ki izbiro varnih dostopov do tamkajšnjih gora zelo omeji.

Trojna naveza (Marčič-Stražar-Žumer) je opravila tudi poskus vzpona na Nyanang Ri po vzhodnem razu. Žal so morali po bivaku na višini 6400 metrov sestopiti zaradi neugodnega vremena in nevarnih snežnih razmer.

Vsi smo imeli v obdobju aklimatizacije več ambicioznih idej. Neugodno vreme je poskrbelo za to, da smo se morali prilagoditi precej bolj, kot smo želeli. Z Lukom Lindičem sva ciljala v izrazito zajedo zahodno od vrha Phola Gangchen. Zedinila sva se, da ne poznava veliko tako mikavnih nepreplezanih linij v visokih gorah. Z namenom dostopa v vznožje zajede sva tri dni porabila za iskanje prehoda prek razpokanega ledenika pod velikim platojem, s katerega je možen vstop v zajedo. Ledenik se malo pod platojem preoblikuje v razbit leden slap z neštetimi seraki, razpokami in majavimi ledenimi bloki. To bridko spoznanje naju je pospremilo nazaj v bazo. Sledilo je štiri dni občasnega dežja in sneženja, temu pa tri dni čakanja na splazitev novega snega.

Razmere v okoliških gorah so nas prepričale v to, da smo se združili v kombinirano navezo petih: Lindič-Prezelj in Marčič-Stražar-Žumer. Vzhodni steber Phola Gangchen je obetal varno in zanimivo plezanje. V vršnem delu je bil viseč ledenik, kjer smo predvidevali, da bomo z združenimi močmi lažje naredili gaz.

Dostop do šotora na kamnitem rtu ob jezeru je minil ob opazovanju neobičajnih oblakov in s skrbjo pred padajočim kamenjem z morenskega roba. Zjutraj smo z dnevom začeli dostop pod steno in se na dostopu izogibali kamnom in manjšim kosom ledu, ki so se kotalili iz levega, osončenega dela stene. Vstop v smer je obetal strmo plezanje v ledu. Izkazalo se je, da je led odstopil od skal, sneg pa je bil zmehčan in votel. Zato smo se v prvih dveh raztežajih umikali v skalo in za plezanje porabili precej več časa, kot smo predvideli. Po dveh raztežajih smo sledili neizraziti strmi rampi, kjer so bile razmere ugodnejše; dobre so postale šele, ko se je sonce pomaknilo za rob. Ob mraku smo se znašli v izrazitem žlebu, iz katerega smo želeli izplezati levo do seraka sredi stebra. Tema in strmina sta pripomogli k temu, da smo se odločili bivakirati. K sreči smo v izpostavljeno strmino lahko skopali dve ozki ploščadi za šotora in razmeroma udobno prespali. Zjutraj smo v sončnem vremenu lagodno začeli s plezanjem. V manj spodbudnih snežnih razmerah smo do poznega popoldneva dosegli mesto za bivak, ki smo ga locirali že ob opazovanju z daljnogledom. Le uro dela je bilo potrebno, da smo postavili šotora. Večer so nam popestrili fantastični oblaki in nam s svojo izjemno pojavo učinkovito maskirali neljubo sporočilo, ki ga takšni oblaki prinašajo.

Zbudili smo se v oblačno jutro. Po prvem preplezanem raztežaju je začelo pihati in snežiti. Sneženje se je hitro okrepilo. Trojica za nama se je takoj odločila za sestop, midva z Lukom pa sva nekaj časa še počasi napredovala. Debelejše snežinke in močnejši veter so tudi naju prepričali v sestop do zadnjega bivaka, kjer sva želela prevedriti napovedano prehodno poslabšanje. Prav zato sva imela s seboj dovolj plina in hrane. Ostali trije so podlegli razkošju majhnih nahrbtnikov. Tudi zato, ker so bili že skorajda brez hrane za naslednje dni, niso imeli druge izbire kot sestop v bazo.

Z Lukom sva ponovno postavila šotor na zravnano polico in se predala čakanju na konec prehodnega poslabšanja vremena. Plezalni zanos je poskrbel za to, da sva ob plazenju v zavetje šotora »opazila« celo nekaj modrine za sneženo zaveso. Naslednje jutro sva se zbudila v zasutem šotoru. K sreči je bil šotor pod manjšim previsom, ki naju je ščitil pred neposrednimi plazovi, hkrati pa so vrtinci vetra z vseh strani zasipali šotorček in naju zaposlili z rednim odmetavanjem snega.

Najino »hiberniranje« je trajalo do naslednjega jutra. Govorila nisva veliko. Kadar sva se pogovarjala, sva se o tem, ali sploh in kaj jesti, ali pa o tem, kakšno je/bo vreme čez par ur. Po dveh dneh neprekinjenega sneženja sva ambicije po dokončanju vzpona zamenjala z ambicijami po preživetju. V resnici, ne le v patetičnem smislu. Jutro je obetalo razjasnitev. To nama je dodalo potreben zagon za to, da sva se lotila pakiranja. Preden sva začela sestopati, je začelo ponovno snežiti. Želela sva sestopati v smeri našega vzpona. Prvo mesto za spust sva še ujela, potem pa zgrešila izrazito prečenje in se diagonalno spuščala v upanju, da spuste trojice, ki je sestopala pred dnevi, doseževa nižje. Sneženje in pršni plazovi so skrbeli za to, da sva bila ves čas zbrana in previdna pri nameščanju spustov. Enkrat se nama je vrv zagozdila v sneg, enkrat pa je ledena vrv pomagala pri tem, da se nisem uspel ustaviti pred zavozlanim klobčičem vrvi in sem moral opraviti cel manever samoreševanja, katerega sicer izvajam le na kakšnih vajah in tečajih. Teža nahrbtnika, pomrznjena vrv, plazovi, sneženje in najina splošna izpostavljenost so me spodbujali, ko je tudi Luka na zgornjem koncu vrvi testiral svojo potrpežljivost. Zgodaj popoldne sva se znašla na neznanem položnejšem terenu in se previdno začela veseliti, da sva srečno dosegla ledenik. Ko sva zagazila proti šotoru pod steno, je vznesen občutek navdušenja hitro zamenjalo spoznanje, da bo za dosego varnega zavetja potrebno še zelo, zelo veliko truda. Iz oblakov se je sramežljivo začelo kazati jezero, zato je Luka odrešilno zavriskal in nekaj časa z novim žarom »plužil« sneg pred seboj. Med večjimi balvani na položnem delu ledenika je gaženje doseglo slutene razsežnosti. Ob skalah so bile skrite praznine, ki so nama neprizanesljivo spodmikale pričakovana tla pod nogami. Večkrat sva se pogreznila skoraj do vratu in potem s težkim nahrbtnikom plezala iz sneženih lukenj. Sprva sva bentila, ko pa sva se navadila na hojo po »minskem polju«, sva se molče izkopavala in vztrajno rila naprej. Pogosto je prenesena teža v nov korak že zastala, potem pa hipno spodnesla stopinjo ob nagibu v nov korak.

Šotor ob jezeru sva našla s pomočjo visokega možica, katerega vršni kamen je štrlel iz snega nekaj deset metrov stran od nekakšne snežene krtine. Odmetavala sva sneg s šotora in sočasno kuhala. Šotor je bil po zaslugi Luka, Martina in Nejca, ki so ga pred dvema dnevoma očistili snega, manj stlačen, kot bi bil sicer. Prijetno se je bilo splaziti v izkopano udobno zavetje in za kratek čas pozabiti na sneg.

Zjutraj sva počakala na sonce, preden sva začela s kuhanjem. V šotoru so nama sestopajoči fantje pustili radijsko postajo, s katero sva poklicala v bazo. Oglasil se je Miha z vljudnim vprašanjem, kako sva. Odveč je bilo govoriti o tem, zato sem le vprašal, če nama lahko kdo iz baze pride nasproti, da bo pomagal nesti opremo v bazo. Bila sva presenečena, ko sva izvedela, da se je trojica pred nama šele minuli večer vrnila v bazo in so še utrujeni. Šele tedaj sem se zavedel, da je sneženi tsunami prešel tudi bazo, zato sem vprašal, koliko je snega v bazi. »Z metra in pol se je spustilo na meter trideset,« je gladko povedal Miha, kot bi bil vesel mojega vprašanja. Vedel sem, da baze in vsega, kar baza nudi in na svoj način simbolizira, ni več. Miha nama je še svetoval, naj se ne vračava ob jezeru ampak naj se raje povzpneva na moreno in slediva gazi, ki jo je utrla trojica pred nama.

Zavedanje najinega položaja je bilo zdaj popolno. Evakuacija. Mamljivo misel na vrnitev tik ob jezeru kjer so kamni veliki in majavi, sva kmalu odložila v globok sneg. Debela snežna odeja je to področje spremenila v nevarno past. Odločila sva se, da bova prek ledenika najprej utrla gaz brez nahrbtnikov in popoldne z nahrbtniki splezala še na moreno prek peščenega žleba, ki smo ga na začetku očistili visečih skal. Popoldansko sonce je žleb splazilo in prožilo skale, zato sva se nadejala, da bo zvečer že varno.

Najprej sva se lotila nadelave gazi prek valovitega, s skalami obloženega ledenika. Misel, da se počasi daleč pride, nama je bila v grenko uteho, ko sva izmenoma izbirala smer in način gaženja. Z razdaljo, za katero sva pred sneženjem porabila dvajset minut, sva se zdaj ukvarjala skoraj štiri ure. Motiviral naju je pogled na že narejeno gaz in ne kot običajno, skrajševanje razdalje, ki jo je bilo še potrebno prehoditi. Popoldne sva se vrnila do šotora in vse spakirala v nahrbtnike. Razmeroma hitro sva s tovorom prišla do konca sveže utrjene gazi. Prečenje do strmega peščenega žleba in vzpon prek njega naju je zaposlil za tri ure, potem pa sva se nadejala izkoristiti omenjeno gaz trojice pred nama. Res sva jo hitro dosegla in še hitreje ugotovila, da nama bo zamedena sled le olajšala izbiro smeri gaženja. Ponoči sva v zavetju previsnega balvana bivakirala in naslednje jutro nadaljevala z gaženjem prek skorjastega snega proti bazi. Svetlo rumeno točko, edini šotor, ki je v bazi prestal tridnevno sneženje, sva dosegla šele v trdi temi.

Pot, ki sva jo v ugodnih razmerah prehodila v dveh urah, sva zdaj gazila dva cela dneva.

V bazi je bilo vzdušje zaskrbljeno, a boljše, kot sem pričakoval. Miha je prizadevno rešil, kar se je rešiti dalo in ni obupal prav do konca, ko je bilo potrebno odkopati še vse zasute šotore. Kot zdravnik ni imel resnega dela, zato je velikodušno pomagal vsem navezam tovoriti opremo pod stene. S svojo strpnostjo in dobro voljo je našo druščino okužil tako, kot znajo le pravi odpravarski »dohtarji«.

Podporna ekipa (kuhar in kuharska pomočnika) je med tridnevnim sneženjem Mihu prigovarjala, da bodo vsi pomrli, zanje smo ostali na hribu »maybe OK, maybe not OK«. Ko je sneženje nekoliko predahnilo in je bilo snega prek popka, pa so se opogumili in odeti v polivinilaste vrečke naznanili, da odhajajo iz baze. Miha je bil zadovoljen, ko so se po kakšnih dvesto metrih odločili, da se vrnejo v bazo. Sami niso bili sposobni utreti rešilne gazi v dolino.

Luka Krajnc in Tadej Krišelj sta poskusila preplezati severno steno Eiger Peaka, a sta doživela podobno kalvarijo kot ostali. Po 600 metrih vzpona sta začela s spusti in nato še štiri epske dni porabila za vrnitev v bazo.

Plina v jeklenkah je kuharju na koncu zmanjkalo in smo morali uporabljati tudi gorilnik in plin, namenjen za vzpon.

En dan po najini vrnitvi v porušeno bazo, smo ob rahlem poplesavanju snežink spakirali vlažno opremo. V bazo sta se popoldne vrnila še Tadej in Luka, v še bolj utrujenem miselnem stanju, kot smo bili ostali. Naslednje jutro smo pomagali kuharju pospraviti najnujnejše, potem pa ob šestih zjutraj v mrzlem in vetrovnem vremenu začeli z gaženjem proti dolini. Sprva smo dokaj hitro napredovali po Lukovih in Tadejevih stopinjah, kmalu pa smo morali prek skorjastega snega, pod katerim je bil močvirnat grbinast teren. Za nameček je spet začelo močneje snežiti. Hitro smo se sprijaznili s tem, da je najhitrejša možnost premikanja kar po vseh štirih. Ko smo na tak način dosegli nagnjen rob rečne doline, smo se postavili v vrsto in izmenično gazili. Zgodaj popoldne smo pod debelim pokrovom oblakov na koncu rečne doline zagledali devet drobnih pikic, ki so se premikale v smeri sestopa. Elitna skupina francoske vojske, ki je imela bazo pod južno steno Šiša Pangme, je začela svoj umik kakšno uro pred nami. Zdaj nas je gnalo zavedanje, da bomo po njihovi gazi hitreje napredovali. Misel na predvideno bivakiranje je zamenjala želja po mestnem udobju in nas spodbudila, da smo pospešili korak. Po spustu z morenskega roba smo prišli na kopno, od koder smo pohiteli do Nyalama, kamor smo ob mraku vsi prišli v razmaku ure in pol. Naslednji dan smo skupaj s francosko ekipo prečkali mejo. Tako kot mi, so tudi oni bazo zapustili le z najnujnejšim za sestop.

Bazo smo zapustili v evakuacijskem duhu in s seboj odnesli le osebne dragocenosti. Mesec dni po begu iz baze je vsa naša oprema še v bazi, če je niso pospravili lokalni »zbiratelji«. Upamo, da bo agenciji DHA, s katero smo bili do zdaj zelo zadovoljni, uspelo organizirati transport tovorov do ceste. Enkrat so skupaj s francosko agencijo že poskusili z jaki priti v bazo, a jih je globok skorjast sneg obrnil. Vlažno in verjetno že plesnivo opremo utegnemo prejeti ob božiču ali morebiti spomladi. V toplini doma se je tudi meni že utrnila »bistroumna« misel, da bi lahko sami izmenično prenesli nekaj tovorov v bližino en dan poštene hoje oddaljenega Nyalama. Ko se spomnim na prek meter debelega skorjastega snega, mraz, veter in sneženje ob našem umiku iz baze, me tovrstna bistroumnost mine. V Nyalamu smo se nenehno smehljali drug drugemu, saj nismo bili sposobni dojeti vsega, kar smo preživeli v zadnjih desetih dneh. Bolje ne bi moglo biti.

Po prihodu v Katmandu sem ob hitrem pregledu novic ugotovil, da je bilo nenapovedano obilno sneženje stranski učinek tajfuna v Indiji.

Enostavne splošne ocene celotne odprave ne morem podati, ker je bilo vse skupaj tako kompleksno, da doživetega še ne zmorem razstaviti na logične dele in iz njih sestaviti nekakšne sklepne modrosti. Vsi smo pridobili močno, nepozabno izkušnjo. Kako nas je ta izkušnja preoblikovala, bo pokazal neizprosen čas. Naše skupno življenje je bilo prežeto s sodelovanjem in okrepljenim prijateljstvom. Nekaj energičnih in s čustvi začinjenih izmenjav mnenj je našo medsebojno povezanost očistilo in okrepilo.

Vsak je, vsaj za trenutek, lahko intenzivno občutil kaj, kar je v siceršnjem vsakdanjem življenju redkeje zaznavno. Preseganje negotovosti in vznemirjenje ob zadovoljevanju pristne radovednosti, je bilo ves čas prisotno v ustrezni meri. Ob »snežnem tsunamiju« je bil pričakovan in zaželen nivo negotovosti krepko presežen. Brez pretirane vznesenosti smo bili zato na koncu deležni celo najbolj prvinske radosti, da smo vsi živi. Za to je zadoščal le iskriv pogled in nasmeh.

Vsak sebe in drug drugega poznamo zdaj še nekoliko bolj kot pred odpravo. Vzpon na Phola Gangchen z vzhoda je naša neuresničena ambicija, ki jo tolaži dejstvo, da smo se potrudili, kot smo najbolje zmogli in znali. Mislim, da smo se vsi veliko naučili. Vremenske razmere so bile ob koncu tako skrajne, da lahko z veliko verjetnostjo pričakujemo bolj milostne pogoje v bližnji prihodnosti.

Eskimski pregovor pravi: »Ko si tako daleč, da ne zmoreš niti koraka več, si ravno na polovici poti, ki si jo sposoben prehoditi.« Čeprav smo splezali le na vrh enega šesttisočaka, zna biti, da se je na tej odpravi marsikomu spremenilo dojemanje dolžine poti, in presoja izbire te poti. Upam, da bodo fantje zdaj nekoliko lažje našli in izbrali uresničljive ideje.

Zahvala vsem, ki nas kakorkoli podpirajo, še posebej PZS, ki s svojo spodbudno naravnanostjo mlade alpiniste utrjuje v samozavesti, osnovi odgovornega ukvarjanja z alpinizmom. Če bodo fantje verjeli vase in uspeli urediti tudi svoj socialno eksistenčni status, je upati, da bo sedanja mlada generacija slovenskih alpinistov še naprej izbirala drzne cilje, kjer rezultat ni predvidljiv in lahko uresničljiv, ter za katere je potreben odgovoren in resen pristop.


MNENJA FANTOV zrcalijo njihove sveže vtise in hkrati sporočajo, da jih je tibetanska izkušnja preobrazila tudi v može, ki zmorejo trdno stati za svojimi odločitvami. Jaz sem v vlogi mentorja poskušal kar najbolj upoštevati preprosto dejstvo, da je sekunda zgleda vredna veliko več kot ure svetovanja.

Tadej Krišelj

Od letošnje odprave sem pričakoval predvsem nove izkušnje pri plezanju zahtevnih sten na visoke vrhove. Pred odpravo se nisem osredotočil na nobeno smer, zato so se moji plani tekom bivanja v baznem taboru spreminjali. Ker sem bil že v preteklosti član neuspešne odprave, se letos nisem preveč sekiral. Čeprav so bili cilji veliko večji, kot preplezana smer na Ice Tooth, je bila izkušnja z vremenskim preobratom zelo dragocena za naslednje odprave v podobne gore.

Z Lukom Krajncem sva si kot glavni cilj izbrala Eiger Peak, ki ostaja neosvojen. Isti čas so ostali plezali na Phola Gangchen. Po približno 600 metrih splezane smeri je začelo močno snežiti, postavila sva šotor, ker sva mislila, da se bo sneženje ustavilo. Po približno eni uri je snežilo samo še bolj, zato sva se odločila za sestop. Pri spuščanju ob vrvi sva imela težave z iskanjem sidrišč in plazovi, ki so bili na srečo samo pršni. Med zadnjim spustom je prihrumel posebno velik plaz in me zasul, Luka je na srečo čakal malo nižje v zavetju velikega balvana in me po nekaj minutah skopal ven. Po povratku iz stene naju je čakalo še nekaj dni napornega gaženja, pri katerem sva si pomagala s krpljami, narejenimi iz armafleksa in prusika, za boljše počutje pa sta skrbela zvočnik in MP3 predvajalnik. Ob povratku v bazni tabor nas je vse čakalo razdejanje, stala sta samo še dva šotora. Ugotovili smo, da imamo vsi zelo podobne zgodbe, čeprav smo bili v drugih stenah. Zadnji dan v bazi smo hitro spakirali in šli naslednji dan proti Nyalamu, kamor smo prišli utrujeni po enem dnevu hoje. Nikoli prej nisem doživel, da bi v tako kratkem času padlo toliko snega, vsa ostala oprema še zmeraj čaka v baznem taboru in nisem si mislil, da bom kdaj s tako velikim veseljem zapustil bazni tabor.

Bivanje v baznem taboru je dobro vplivalo na skupinski duh in zelo si želim, da bi v isti zasedbi šli še na kakšno odpravo. Kljub temu, da sem šel šele tretjič v višje hribe, sem prav na tej odpravi dobil največ izkušenj pri pripravi na turo. Domov smo odšli kot prijatelji in v dobrem zdravstvenem stanju.

Pri ocenjevanju uspešnosti odprave pri ljudeh največ veljajo preplezane smeri, v naši situaciji pa se uspeha ne da izmeriti na ta način. Ker ne morem našteti smeri in ocen, kar bi bilo veliko lažje, je treba kot uspeh jemati naš povratek, timsko delo in dobre odnose, ki smo jih ohranili glede na težko vremensko situacijo. Zato ker mi je bila odprava in Himalaja nasploh všeč, bom sigurno še kdaj šel v te ali podobne gore.
---------------------------------------- 
Nejc Marčič

Phola je bila izvrstna ideja za jesensko odpravo. Območje, kjer smo preživeli mesec dni, je izredno slikovito, saj smo imeli bazni tabor ob potoku in manjšem jezeru. V bližini šotorov smo imeli tudi veliko balvanov, kjer smo preživljali prosti čas. Iz baze smo imeli razgled na vse glavne vrhove v tem delu, tako da smo si lahko kar iz naslonjača zamišljali potencialne linije.

Največje pozitivno presenečenje sem doživel že peti dan od doma in sicer na Kitajskem v Nyalamu, kjer so imeli igrišče za košarko. Tako smo lahko oba dneva igrali z domačini in kmalu ugotovili, da Kitajci brez Jao Minga niso konkurenčni niti amaterjem. Zagotovo pa nikoli ne bom pozabil dneva, ko smo v močnem sneženju zapuščali ABC in me je po treh urah gaženja zadel kamen v nogo, od tam naprej sem lahko (težko) hodil le še kot zadnji v četici. Tega dne smo imeli tudi nenačrtovan bivak, nihče od nas treh (Luka, Martin in jaz) ni imel ene suhe cunje, tako smo noč brez spanja preživeli čisto stisnjeni, malo manj, da ne objeti. Bili smo pravi extremni trekerji.

Žal z vremenom nismo imeli veliko sreče, ob najdaljšem oknu lepega vremena smo morali čakati, da se gore otresejo svežega snega. Tako smo šele teden dni pred koncem odprave zaplezali ter po dveh dneh in 1300 preplezanih metrih tudi zaključili. Zaradi obilnega nenapovedanega sneženja smo lahko zelo srečni, da smo se dan pred odhodom vsi zbrali v baznem taboru.
----------------------------------------
Martin Žumer

Zame je bila to prva odprava. Vse se ni izšlo po planih, ampak doživetja in izkušnje z velikimi hribi so ogromne. Boljše zasedbe si ne bi mogel želeti. Naša Ekipa je delovala odlično, k temu so zagotovo pripomogle prejšnje akcije, na katerih smo se dodobra spoznali. V bazi smo večino časa preživeli skupaj v jedilnici, zelo malo smo bili vsak zase v svojem šotoru. Ko so se razmere zaostrile, ni vsak poskrbel zase, ampak smo le še bolj stopili skupaj.
Mark nam je veliko pomagal, posebno s svojimi malimi triki, izkušnjami in drezavim spodbujanjem. Nekajkrat smo samo od strani opazovali in se učili. Za primer: ko se je bilo potrebno pregovarjati pri natovarjanju jakov, nam je pokazal, kako se prepriča lokalce, da njihova tehtnica morda ne kaže pravilno.

Na naslednjo odpravo bi zagotovo povabil našega zdravnika Miho. Že pred odhodom je vložil veliko truda za pripravo, na odpravi pa je veliko pripomogel k dobremu vzdušju v bazi in nam pomagal pri tovorjenju stvari pod stene. Ob sneženju je bil sam v bazi in je odlično izpeljal reševanje le-te.
»Tega ne bo mogel nihče razumeti, kaj se nam tu dogaja. Tega se ne da prikazati.« (Miha, ob našem prihodu v podrto bazo).
----------------------------------------
Miha Gašperin, dr. med

Priložnost, da se pridružim odpravi Phola Ganchen 2013, sem dobil po tem, ko kolega Lenart Bukovec, ki je bil sprva mišljen za zdravnika odprave, ni dobil dopusta. Martina, Nejca in Luka sem poznal že od prej, z ostalimi sem se bolje spoznal na SMAR-ovih akcijah na Češkem ter v Chamonixu.

Med poletnimi pripravami sem obiskal številne zdravnike, ki so že bili v Himalaji ter Nado Kozjek, ki mi je svetovala glede prehrane in prehranskih dopolnil. Veliko opreme mi je posodila GRZS, zahvaliti pa se moram tudi Krki in Splošni bolnišnici Jesenice.

Tekom odprave nisem imel veliko strokovnega dela, zdravili smo zgolj nekaj drisk, vnetij žrela in glasilk ter odrgnin. Aklimatizacija je potekala kot predvideno. Morda bi se plezalci lahko še bolje pripravili za sam vzpon, če bi bil v okolici še kakšen lažje dostopen višji vrh.

Odločilno za razplet drame, ki nam jo je zagodel sneg, je bilo to, da smo bili člani odprave psihofizično dobro pripravljeni ter da smo v tej situaciji dobro sodelovali. Vsaka zdravstvena težava bi v tej fazi pomenila ogromen izziv in na srečo vseh smo ostali tudi v tem zadnjem, kriznem tednu vsi člani zdravi in nepoškodovani. Kljub opremi, ki je ostala pod snegom in neizpoljenem glavnem cilju odprave, se mi zaradi omenjenega zdi odprava absolutno uspešna.
----------------------------------------
Luka Lindič

Pred dobrim letom smo si izbrali cilj in od takrat naprej sem imel stalno pred očmi izrazito zajedo v južni steni Phole.

Misel, da bi preplezali to zajedo, mi je dala ogromno motivacije. Celo leto sem posvetil pripravam na to odpravo. Kljub res dobri fizični in psihični pripravljenosti sem na dostopu do baze, ko smo prvič zagledali steno, moral konkretno pogoltniti.

Po začetni aklimatizaciji, ki je odlično stekla, sva bila za zajedo motivirana samo še midva z Markom. Bolj se je najino »kolesje« približevalo zajedi, bolj sem verjel, da jo bova preplezala. Vse dokler naju ni ustavil izjemno razbit ledenik tik pod platojem pod steno. Nisem hotel verjeti, da ne gre. Ko sem naslednji dan »forsiral«, da še poskusiva, je bil Mark modro tiho in mi pustil, da sem se na majavih ledenih blokih sprijaznil, da nama ne bo uspelo. Linija po stebru, ki smo se je lotili kasneje, je bila resnici na ljubo »tolažilna nagrada«.

Kljub vsemu sem se popolnoma motiviral zanjo in na koncu nam je ponudila super plezanje. Nato se je odvilo, kot se pač je. Bolj kot razmišljam o celotnem dogajanju, bolj se mi zdi, da niti ni tako slabo, da nam ni uspelo. Po vsej verjetnosti se ne bi vrnil pod isto goro, če bi nam tokrat uspelo splezati nanjo. Rad bi se vrnil že naslednjo jesen in ponovno poizkusil priti do zajede in jo preplezati. Po tej odpravi sem še bolj prepričan, da je to 'to', kar bi rad počel v življenju. Upam, da bom našel soplezalce, ki bodo motivirani v enaki meri in za enake oz. podobne stvari.
----------------------------------------
Luka Krajnc

Na odpravo sem odšel z odprto glavo, v upanju na slikovito izkušnjo. Izkušenj z višino v preteklosti nisem imel, in to je postavljalo še dodatno vprašanje, na katerega sem upal, da dobim odgovor. S cilji in morebitnimi (ne)uspehi nisem bil obremenjen, kar je pripomoglo k sproščenemu pristopu. Mislim, da smo odlično sodelovali kot ekipa, tudi v trenutkih, ko so bile trezne reakcije na preizkušnji. Na splošno mi je bil zelo všeč sproščen in pozitiven pristop vseh članov Smara, kar se mi zdi ključno za dobro vzdušje in počutje na takšni odpravi.
Ob poslabšanju vremena, ki naju je s Tadejem dobilo v steni Eiger Peaka, sem doživel zelo intenzivno izkušnjo, ki je presegla mojo sprejemljivo oz. željeno stopnjo tveganja. Spustov ob vrvi na tako slaba varovališča do sedaj še nisem doživel (in upam, da mi jih tudi ne bo več potrebno), piko na i celotnemu dnevu pa je dal plaz, ki je malo pred polnočjo, na zadnjem spustu zasul Tadeja. Izkopavanje prijatelja v upanju, da naslednji plaz še malo počaka, je v meni prebudilo dodatno moč in "živalski" nagon po preživetju. Pet dnevni povratek proti bazi z vmesno snežno slepoto je najino izkušnjo še okrepil in potrdil, da rek "Počasi se daleč pride," še kako velja. Mislim, da naju je celotna izkušnja še bolj povezala in okrepila že prej zelo dobro prijateljstvo.
----------------------------------------
Luka Stražar


Prva misel ob omembi odprave je, da je to bila le-ta moja najtežja. Morda zato, ker s časom ostanejo večinoma lepi spomini, morda zato, ker nismo dosegli zastavljenega cilja. Iskanje razloga niti ni tako pomembno, bolje je izrabiti vse lekcije in nova spoznanja, ki sta jih prinesla ta dva meseca in jih uporabiti pri snovanju načrtov v prihodnje.

Fotogalerija

 Foto Marko Prezelj1 / 40

 Foto Marko Prezelj2 / 40

 Foto Marko Prezelj3 / 40

 Foto Marko Prezelj4 / 40

 Foto Marko Prezelj5 / 40

 Foto Luka Lindič6 / 40

 Foto Marko Prezelj7 / 40

 Foto Tadej Krišelj8 / 40

 Foto Luka Lindič9 / 40

 Foto Marko Prezelj10 / 40

 Foto Marko Prezelj11 / 40

 Foto Marko Prezelj12 / 40

 Foto Marko Prezelj13 / 40

 Foto Nejc Marčič14 / 40

 Foto Nejc Marčič15 / 40

 Foto Marko Prezelj16 / 40

 Foto Marko Prezelj17 / 40

 Foto Marko Prezelj18 / 40

 Foto Marko Prezelj19 / 40

 Foto Luka Stražar20 / 40

 Foto Marko Prezelj21 / 40

 Foto Marko Prezelj22 / 40

 Foto Marko Prezelj23 / 40

 Foto Marko Prezelj24 / 40

 Foto Martin Žumer25 / 40

 Foto Marko Prezelj26 / 40

 Foto Marko Prezelj27 / 40

 Foto Luka Lindič28 / 40

 Foto Martin Žumer29 / 40

 Foto Nejc Marčič30 / 40

 Foto Marko Prezelj31 / 40

 Foto Marko Prezelj32 / 40

 Foto Nejc Marčič33 / 40

 Foto Marko Prezelj34 / 40

Eiger Peak - vris smeri

  Foto Luka Krajnc35 / 40

 Foto Tadej Krišelj36 / 40

 Foto Luka Krajnc37 / 40

 Foto Martin Žumer38 / 40

 Foto Marko Prezelj39 / 40

 Foto Marko Prezelj40 / 40

 

Komentarji

Oddaj svoj komentar >>
Prikaži vse komentarje (0)
© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2018
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Išči med

Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
ZADNJE NOVICE
 
Planinska zveza Slovenije
Ob železnici 30a, p. p. 214
SI-1001 Ljubljana

+ 386 (0)1 43 45 680
info@pzs.si
Aktualno
Novice
Dogodki, aktivnosti
Zadnje v forumu
Zadnji komentarji
Članarina
Spletna včlanitev
Prednosti članstva
Vrste članstva in cenik
Prijava nezgode
Planinstvo
Planinske koče
Planinske poti
Komisije in odbori
Planinska društva
Planinska kultura
Planinski vestnik
Slovenski planinski muzej
Planinska založba
Življenje pod Triglavom
Podpiram planinstvo
Dohodnina
SMS donacije
Sklad Okrešelj
Naši partnerji
O PZS
Osebna izkaznica
Kontakti / kje smo
Vodstvo
Strokovna služba
Prijava | Registracija Splošni pogoji delovanja O avtorjih