Ime mi je Vili. Vsi moji prijatelji so nekam odšli. Gamsje šole je konec, Vilijevi prijatelji pa so se razkropili po planinah in gorskih pašnikih. Odšel je tudi Kozorogec Rogec s sestrico Rogljico, zato je Vili ostal čisto sam z mamo. Pogreša svoje prijatelje, a solze žalosti kmalu obrnejo zgodbo na glavo.

»Uh, to je bilo pravo olajšanje,« se v bližini spet zasliši droben glasek. »Hvala, gamsek. Saj vem, da se ne bi smel veseliti, ker jokaš, ampak s svojimi solzami si mi zelo pomagal. Veš, že zelo dolgo ni bilo dežja.«

 Iz vsebine