petek, 28. april 2017
PRIJAVI SE
E-naslov
Geslo
zapomni si me [shrani piškotek]
REGISTRACIJA PRIJAVA
Pozabljeno geslo 
 Prijava / registracija  Prijava na E-novice  English language
POIŠČI

17.04.2017 13:27
Saša Požun
Ocena obiska
02.04.2017 17:33
Just Rugel
Povpraševanje
Forum
Zadnji komentarji
Vsi komentarji

NOVICE  

sobota, 5. april 2014, ob 0. uri, ogledov: 4663

Lindič in Krajnc: prva prosta ponovitev smeri Rolling Stones v S steni Grandes Jorasses

Alpinizem | 
Komisija za alpinizem | 
Planinsko društvo Celje Matica | 
Objavil(a): Zdenka Mihelič
Luka Lindič in Luka Krajnc, člana Slovenske mladinske alpinistične reprezentance, sta sredi letošnjega marca preplezala impozantno smer Rolling Stones v severni steni Grandes Jorasses, in sicer sta opravila prvo prosto ponovitev smeri, vse raztežaje pa sta preplezala na pogled. Čestitke! Preberite Lindičev zapis izjemnega podviga.
Pred petimi leti sva s Silvom Karom plezala v gorah okoli Mont Blanca. Z vrha granitnega stolpa na katerega sva priplezala se je dobro videl vrh Grandes Jorasses. Med številnimi drugimi zgodbami, ki mi jih je pripovedoval Silvo, jaz pa sem jih z odprtimi usti požiral, mi je takrat pripovedoval o smeri Rolling Stones v severni steni Grandes Jorasses, katere drugo ponovitev so leta 1985 opravili Silvo Karo, Janez Jeglič in Slavc Svetičič. »To bi se po mojem dalo splezati prosto,« je zgodbo zaključil Silvo. Od takrat se mi je ta ideja večkrat prikradla v misli. Od sanjarjenja o prostem vzponu  v tej smeri, ko se nisem počutil dovolj sposobnega za kaj takšnega, do tega, da je ta vzpon postal eden izmed mojih glavnih kratkoročnih ciljev v Evropi, je minilo pet let.

V tem času sem večkrat prebral poročila plezalcev, ki so ponavljali smer. Zadnje ponovitve so bile, zaradi zelo toplih in suhih poletij ter posledične nevarnosti kotalečega kamenja, opravljene jeseni, pozimi ali spomladi. Iz poročil je bilo možno razbrati, da so ponavljavci naleteli na konstantne težave v strmi, mestoma krušljivi skali s slabšimi možnostmi varovanja. Nihče ni omenjal možnosti prostega vzpona, a več kot dovolj je bilo, da jo je omenil Silvo. Sam sem si zamislil, da bi bil najugodnejši termin za poskus prostega vzpona aprila ali maja, ko ni več zimskega mraza, kljub vsemu pa je dovolj hladno, da je manjša nevarnost kotalečih kamnov.

Sredi zadnjega marca, po prihodu z izmenjave na Japonskem, sem po vremensko nestabilni zimi bolj za hec še enkrat preveril vremensko napoved za Alpe. Skoraj nisem mogel verjeti, ko sem gledal v ekran poln sončkov. Praktično celotne Alpe v soncu in to skoraj dva tedna. Kmalu sva bila z Luko Krajncem na poti v Courmayeur. Najin prvotni plan je bila smer Gousseault-Desmaison v severni steni Grandes Jorasses. Dan pred odhodom sva dobila informacijo, da bodo v smer pred nama vstopile že dve navezi. Oba sva se strinjala, da bo od avanture ostalo bolj malo, če bova kot ovce v vrsti. »A misliš, da bi se dalo Rolling Stones splezati prosto?« sva retorično spraševala drug drugega. Odločila sva se, da bo najbolje, da se sama prepričava.

Rolling_Stones1_Luka_Lindic_m
Pod steno, foto Luka Lindič

Kmalu sva z velikanskimi nahrbtniki že smučala na ledenik Leshaux, ki vodi pod severno steno Grandes Jorasses. Najin namen je bil jasen. Poizkus prvega prostega vzpona. Negotovost, ki sva jo oba občutila pred vzponom, je poskrbela za nemiren spanec v šotoru pod steno. Naslednje jutro sva vstopila samo z najnujnejšo opremo in hrano za tri dni plezanja. Že v drugem raztežaju je smer postala strma. V spodnjem delu stene smer kar malo sili v težave. Napredovala sva počasneje od želja in po trinajstih raztežajih sva si na majhnem, strmem ledišču izklesala polico in se pripravila na neudoben bivak. Zbudila sva se vse prej kot optimistična. Preplezala sva precej manj, kot sva želela, kljub vsemu pa sva bila po neudobni noči že utrujena. Začelo naju je mikati, da bi 'pobegnila' v klasično smer Walkerjev steber, saj je bilo videti nadaljevanje smeri precej težko, predvsem pa slabo razčlenjeno za plezanje z derezami in cepini. Odločila sva se, da bova vsaj še malo poizkusila in se potem odločiva. Po preplezani dolgi prečnici, v kateri te smer popelje v najstrmejši del tega dela stene, sva bila nazaj v igri. Težki raztežaji so se vrstili drug za drugim. Ta večer sva na najino srečo priplezala do odličnega mesta za bivak samo dva raztežaja pod najtežjim delom smeri. Vodoraven prostor na veliki luski sredi navpične stene je bil kot pravi balkon, medtem ko nama je pogled navzgor dajal vedeti, da naslednji dan ne bo heca. Zjutraj so naju obsijali prvi sončni žarki in precej lažje je bilo zlesti iz spalke. Za zajtrk sva opravila s strmim raztežajem, ki naju je dobro ogrel za najtežji del, pod katerim sva se kmalu znašla. 

Rolling_Stones2_Luka_Krajnc_m Rolling_Stones4_Luka_Krajnc_m
Foto obeh Luka Krajnc

Rolling_Stones5_Luka_Krajnc_m
Ko te obsijejo prvi sončni žarki, je precej lažje je zlesti iz spalke, foto Luka Krajnc


Najtežji raztežaj ni bil videti pregrozno. »Zdaj si pa tu, kjer si si tako dolgo želel biti!« sem si sam pri sebi rekel, ko sem kopal snežno gobo napihano na začetku raztežaja. Začetek raztežaja sem preplezal tekoče, tudi varovanje je bilo boljše kot sem mislil, da bo. Še nekaj zatikanja po luskah in poličkah in že sem pri starem, zarjavelem svedru. Ploščica je bila videti, kot da je narejena iz konzerve. »Tvoje nosilnosti pa ne bi danes preveril,« sem si mislil, ko sem odplezal naprej. Po nekaj metrih je raztežaj postal precej strm. V širokem razkoraku sem počasi napredoval višje. Počasi sem postajal utrujen, a zazdelo se mi je, da vidim odrešilne oprimke.

Rolling_Stones6_Luka_Krajnc_m
Foto Luka Krajnc

V parih daljših gibih jih dosežem, a na žalost ugotovim, da gre za velikanske majave bloke. Čutim lahko, kako vibrirajo, ko jih previdno obremenjujem. Ker sva v težjih raztežajih vlekla nahrbtnike, sva za varovanje uporabljala enojno vrv. 9,2 mm najlona se ti zdi neverjetno malo v takšni situaciji. Naslednjih nekaj metrov raje ne nameščam nobenega varovanja, vrv pa poskušam držati čim bolj nad majavimi bloki. Dober meter desno od sebe vidim zabit dober klin, vendar ga s prostim plezanjem ne morem doseči, zato ga izpustim in plezam naprej. Po še nekaj napetih minutah uredim varovališče in si oddahnem. Nadaljevanje je bilo videti še vedno zelo strmo vendar manj resno. Luka pripleza za mano in potrdi težavnost raztežaja. Po še dveh strmih raztežajih doseževa manj strm teren. Oddahneva si, saj sva oba že precej utrujena. Preplezava še tri lažje raztežaje in začneva s pripravljanjem tretjega bivaka

Rolling_Stones7_Luka_Krajnc_m
Foto Luka Krajnc
Rolling_Stones8_Luka_Lindic_m
Foto Luka Lindič

Na tretjem bivaku sva bila kljub utrujenosti oba vesela, saj sva vedela, da je najtežji del že za nama. Poleg tega pa sva vse preplezala prosto na pogled. Že precej zmagoslavno sva se zavila v spalki. Zjutraj pa naju je čakalo presenečenje. Kar naenkrat je pričel pihati zelo močan severni veter in kmalu sva bila obdana z gosto meglo. V dobri uri je bilo vse obdano v plast ivja.

Rolling_Stones10_Luka_Krajnc_m
Vse obdano v ivje, foto Luka Krajnc

Bila sva deset raztežajev pod robom stene in hitro sva dojela resnost situacije, v kateri sva se znašla. Vedela sva, da se ne smeva ustaviti, saj bi se nama v tem orkanskem vetru slabo pisalo. Kakor hitro sva lahko, sva napredovala in z zadnjo svetlobo priplezala na rob stene. V gosti megli nisva morala sestopiti, zato sva se dobrih sto metrov pod vrhom odločila za četrti bivak. Veter je bil na južni strani na najino srečo precej šibkejši. Naslednje jutro sva se zbudila v jasen in topel dan ter počasi sva sestopila v Courmayeur.

Rolling_Stones9_Luka_Lindic_m
Opravila sta izjemen vzpon, foto Luka Lindič

Za celotno turo sva potrebovala šest dni od avta do avta. Opravila sva prvo prosto ponovitev smeri, vse raztežaje pa sva preplezala na pogled oz. flash. Ocenjujeva, da je najtežji raztežaj težak okoli M8, vsaj še trije pa so težki okoli M7. Vsega skupaj sva preplezala 40 raztežajev, od katerih jih je bilo vsaj polovica okoli M6 ali več. 

Po vzponu sva še tri dni bivala pri prijateljih v Chamonixu. Naletela sva na različne odzive. Večina jih je bilo nad najinim vzponom navdušenih, nekateri pa niso ali pa niso hoteli verjeti, da je to možno. Ugotovila sva, da večina lokalnih alpinistov razmišlja znotraj okvirjev in preprosto niso sposobni pogledati izven njih. Kljub temu, da imajo nekateri res visok plezalni nivo, se v velike stene še vedno podajajo z miselnostjo »samo, da čez pridem«. Hecno...

Luka Lindič

Potek smeri in topo:

Rolling_Stones_Line_Luka_Lindic_m
Potek smeri, foto Luka Lindič


Rolling_Stones_Grandes_Jorasses_Free_ascent_Topo_m

Komentarji

Oddaj svoj komentar >>
Prikaži vse komentarje (0)
© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2017
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Išči med

Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
ZADNJE NOVICE
 
Planinska zveza Slovenije
Dvorakova 9, p. p. 214
SI-1001 Ljubljana

+ 386 (0)1 43 45 680
info@pzs.si
Aktualno
Novice
Dogodki, aktivnosti
Zadnje v forumu
Zadnji komentarji
Članarina
Spletna včlanitev
Prednosti članstva
Vrste članstva in cenik
Prijava nezgode
Planinstvo
Planinske koče
Planinske poti
Komisije in odbori
Planinska društva
Planinska kultura
Planinski vestnik
Slovenski planinski muzej
Planinska založba
Življenje pod Triglavom
Podpiram planinstvo
Dohodnina
SMS donacije
Sklad Okrešelj
Naši partnerji
O PZS
Osebna izkaznica
Kontakti / kje smo
Vodstvo
Strokovna služba
Prijava | Registracija Splošni pogoji delovanja O avtorjih