Rodil se je Tomaž Humar. Kot alpinista ga je najbolj zaznamovalo samohodstvo. Že na samem začetku plezalne poti se je namreč poskusil v solo plezanju zahtevnih smeri. Čeprav je težke smeri plezal tudi v navezi, so zahtevni solo vzponi ostali njegov zaščitni znak. Prve uspehe v Himalaji je vendarle dosegel v družbi soplezalcev na odpravah. A že kmalu se je odpravi v zahodni Nepal se kljub veččlanski odpravi odločil za solo vzpon. Po novi smeri je preplezal steno šesttisočaka Bobaje. Leto kasneje se je za vzpon po zahodni steni Nuptseja navezal na vrv z Janezom Jegličem – a Jegličeva nesreča, ko ga je nenaden sunek pahnil v prepad, je Humarja primorala v skoraj nadčloveško dejanje: sam se je rešil z zelo zahtevne gore. Kljub Himalaji pa Humar ni zanemaril še ene svoje posebnosti, težkih solo vzponov v tehničnih smereh. Sam je preplezal nekaj takrat najtežjih tehničnih smeri pri nas: Nespodobno povabilo v Vežici, Močvirje norih želja v Rzeniku, Ko jagenjčki obmolknejo v Štruci in še nekaj drugih. Vsekakor so mu tudi te izkušnje koristile pri najbolj spremljanem himalajskem podvigu tistega časa, ko je sam preplezal južno steno Daulagirija, še bolj pa naslednje leto, ko je opravil z eno najtežjih tehničnih smeri na svetu, s smerjo Reticent Wall v steni el Capitana. Tomaž je včasih odhajal na odprave brez obveščanja javnosti, drugič pa je poiskal podporo medijev, kot se je to zgodilo na obeh odpravah v Rupalsko steno Nanga Parbata. A najvišja stena na svetu ga ni spustila čez sebe. Prvič je moral odnehati zaradi slabih razmer, drugič pa ga je rešil lahko le helikopter. Čisto po tiho se je nato odpravil v južno steno Anapurne, ko je v bližini Poljske smeri v skrajno desnem delu stene potegnil svojo linijo. Skoraj nihče ni vedel niti za njegov odhod v Langtang jeseni leta 2009. Žal je bil to tudi njegov zadnji odhod v Himalajo, saj je umrl v zahtevni steni sedemtisočaka Langtang lirunga.

Vir / avtor: Peter Mikša