NA DANAŠNJI DAN


15. 7. 1955 (pred 68 leti)

Rodil se je Fran (Franček) Knez


Fran (Franček) Knez se je tega dne rodil v Celju in se alpinistom na tamkajšnjem alpinističnem odseku pridružil leta 1973. Od takrat pa do danes je opravil več kot 5000 alpinističnih vzponov in preplezal več kot 800 prvenstvenih smeri, med katerimi jih je mnogo prelomnih tako v našem prostoru kot na svetovni ravni. Kot je rekel njegov pogosti soplezalec Silvo Karo, ki je poleg Janeza Jegliča – Johana s Frančkom sestavljal navezo »treh mušketirjev«, je Franček guru slovenskega modernega alpinizma. Bil je prvi, ki je gojil športni pristop k alpinizmu. Franček je z izjemo alpinističnega smučanja gojil vse zvrsti alpinizma na najvišji možni ravni. Legendarni so njegovi zimski vzponi, prvenstvene smeri in proste ponovitve, hitre solo ponovitve v vzponu in v sestopu, poleti, pozimi in tudi ponoči, ki jih je enostavno nemogoče našteti. Njegov plezalski geografski razpon je segal od majhnih plezališč preko domačih sten, Alp, Patagonije, Združenih držav Amerike pa vse do Pakistana in nepalske Himalaje in povsod je za seboj pustil neizbrisljiv pečat, ki je mnogim mlajšim generacijam še vedno uganka. Prelomno je bilo leto 1977, ko je poleg epskega zimskega vzpona po smeri Modec-Režek v Štajerski Rinki opravil tudi zelo težavne vzpone nad Chamonixom. Dvakrat je plezal v Peruju, se udeležil odprav na Everest leta 1979, v južno steno Lotseja 1981, kjer sta z Vanjo Matijevcem dosegla rob stene, in na Jalung Kang. Toda Franček je vedno bil veliko bolj človek vertikale in zato so mu bile bližje patagonske gore. Tam je s Silvom Karom in Janezom Jegličem preplezal nove smeri v Fitz Royu, Torre Eggerju in z večjo odpravo vzhodno steno Cerro Torreja. Kot eden prvih Slovencev je plezal v stolpih Trango v Pakistanu, kjer je z Bojanom Šrotom in Slavkom Cankarjem preplezal prvenstveno Slovensko v Brezimenem stolpu, zelo težki pa so bili tudi vzponi v Indiji. V evropskih gorah je največ plezal v Dolomitih, kjer ima zelo zahtevne prvenstvene smeri v Cinah, Marmoladi, Civetti in Tofani. Njegov opus v domačih gorah pa je tako gigantski, da lahko omenimo samo tri smeri, ki so še danes izziv največjim mojstrom: Korenina v Triglavu, ki je bila po dvajsetih letih ponovljena šele 2013, Smer norosti v Vršacu, ki je kljub več poskusom odbila vse plezalce in na primer Črni obraz v Veliki Črni steni v Triglavu, ki prav tako sameva vse od nastanka leta 1981. Morda je zanimiv še podatek, da jev Triglavski steni opravil kar 42 prvenstvenih vzponov. Franček se je po letu 1993 popolnoma umaknil s plezalskega prizorišča, živi umirjeno življenje, kar pa ne pomeni, da ne pleza več. Nasprotno. Opremlja nove skale, pleza na svojih skritih lokacijah. Pri tem ga ni ustavila niti huda poškodba hrbtenice, ki jo je dobil zaradi padca v plezališču leta 1999. Napisal je tudi knjigo Ožarjeni kamen,v kateri ga spoznamo kot pronicljivega opazovalca narave, življenja in še najmanj kot človeka ocen oziroma številk, po katerih je bil nekdaj znan. A kljub temu ne moremo mimo njih in kot zanimivost povejmo, da je leta 1983 poleg dveh odprav (Patagonija in Yosemite) nanizal kar 307 vzponov v gorah, od tega 115 prvenstvenih, pri čemer je redno hodil v službo in nikoli ni vozil avtomobila.

Vir / avtor: Peter Mikša