Gorski raj >>> spletna knjižnica S knjigo v gore
S pogledom objamem venec gora, ki me obkrožajo. Visoko segajo najvišji vrhovi. Mrakobne, strme in divje severne stene prepadajo prav do dna. Južna, sončna pobočja so blažja, prijaznejša, več je gozdov. V daljavi stoji postavni prvak skupine, Bavški Grintavec. Srce mi zaigra. Spet sem v tem čudovitem okolju, ki ga imam tako rad. Spet bom pohajkoval po strminah, robovih in grebenih, spet se bom napolnil s to lepoto in prijaznostjo pokrajine.
Obožujem Trento. To je svet, kamor grem vsako leto vsaj enkrat, drugače bi mi nekaj manjkalo, kamor se vedno vračam, brez katerega ne morem. Še posebej svet Pelcev. Kakšen gorski raj je to! Nikjer nobenega človeka, samo izredna gorska narava, prepadni grebeni, travnate strmali, skalni pragovi in žlebovi, živali, ki se svobodno potikajo okoli. In ti.
Rojstvo dneva sva z Ireno opazovala s ceste v Gozdu - Martuljku, kjer sva občudovala luno nad vencem prvakov, Oltarjem, Veliko in Malo Martuljško Ponco ter Špikom. Vsi so bili ovenčani v škrlatni jutranji barvi sonca. Potem sva odbrzela naprej, saj je načrtovana tura dolga in zahtevna, na njej te vedno priganja čas. Najin cilj: prečenje vseh Pelcev. Pred nama je sončen in stabilen dan.
Dolgo je že, ko sem prvič vstopil v ta čarobni svet, ki sem ga poznal le iz opisov dr. Henrika Tume. Lotila sva se ga s soplezalcem Darkom. Dobila sva se v Bavšici in tam tudi prespala. Darko je prišel od doma, z Gorenjske, jaz pa z morja, kjer smo bili z družino na dopustu. Zgodaj zjutraj sva se odpravila po markirani poti skozi dolino Bale do Prevale. Komaj vidna stezica se vije skozi gosto poraščen svet čez Prehodec na Vrh Osojnika, midva pa sva sledila skromnemu opisu in v strmih pobočjih Velikega Pelca iskala zloglasno Zajčjo polico. Od spodaj ni bilo videti šibke točke. Kje le bi to lahko bilo? Je prehod sploh možen? Kako so ga prvi pastirji in lovci našli?
Po gosti podrasti sva se naporno vzpela do grušča in melišč, a tam so bile same stene, nobenega prehoda. Potem sva se začela spuščati pod stenami in glej, v travnatih strmalih se je odkrila nekakšna polica, ki je vodila nekam za rob. Sledila sva ji in pripeljala naju je v odprto steno, ki jo preseka ozka travnata polička.
To je to! To je Zajčja polica.
Z nekaj previdnega poplezavanja nad stometrskim prepadom sva se znašla na prostranih travah, ki so naju višje brez težav pripeljale do grebena in vrha Velikega Pelca.
Znašla sva se sredi odročnih in izjemno lepih gora. Oster greben do Pelca nad Klonicami je bilo eno samo uživaško pohajkovanje, čeprav je mestoma treba kar krepko poprijeti za skalo, ves čas pa te spremljajo izjemni pogledi v globino.
Tam pa zmagoslavje. Prvič na tem odročnem vrhu, prvič na dveh Pelcih! Veselje ni trajalo dolgo, nenadoma se je stemnilo, in čeprav julija, naju je zajel močan snežni metež. Treba je bilo hitro dol. Sestop je bil še najbolj zasoljen in tehnično zahtevnejši. Tak je bil moj prvi stik s Pelci, lep, a s priokusom težavnosti in odročnosti. Tu moraš biti zanesljiv, hiter, tehnično podkovan. Ves dan nisva srečala niti enega človeka.
Potem sem postopoma odkrival še ostale Pelce, Zadnjega in Srednjega. Tudi ta dva sta postregla z enakimi začimbami, tehnično zahtevnostjo, strmimi travami in orientacijskimi zankami. A celotni greben kar kliče po prečenju v enem zamahu. To smo pozne jeseni opravili Marija, Andrej (Andrej Magajne. Ponesrečil se je pri smučanju z Jalovca 14. marca 2011.) in jaz. Sem se lahko vračaš, sem lahko prihajaš vedno znova.
Pot naju z Ireno vodi čez strugo na drugo stran, kjer so redki stanovi. Danes so vikendi, nekdaj so bili domovi. Danes hodimo sem na obisk le občasno, nekoč so tu živeli. Nekdaj so imeli vso to lepoto pred nosom, zdaj jo dobimo le za hip, takrat, ko si ukrademo trenutek da jo obiščemo.
Pot vijuga ob suhi strugi, potem zavije v gozd. Struga se konča s skalnimi pragovi, čez katere pada slap, naju pa stezica počasi in premeteno vodi čez skalne robove, pragove in žlebove nad dolino. Tu in tam se z izpostavljenih polic odkrije pogled na globoko sotesko, od koder prihaja šum slapu. Počasi se odlepiva od soteske in stopiva v bukov gozd. Šelestenje listja naju spremlja vse do idilične ravnice, kjer stoji pastirska koča planine Zapotok. Skromna, a nudi povsem dovolj zavetja. Ob njej je izvir. Dodobra sva se ogrela. Nikjer ni nikogar. Natočiva si vodo, čisto kot iz nedrij Zemlje. Pijeva. Okolje je povsem v zeleni barvi. Vse je sveže, vse buhti in cveti.
Sediva pred bajto in tiho opazujeva okolico. Imava vse, kar potrebujeva, predvsem pa neskončen mir. Potoček poje svojo gorsko melodijo, midva pa se ozirava v velikane pred seboj in razmišljava o tem, kaj naju čaka. Potem se odpraviva naprej, danes ne moreva preveč odlašati, pred nama je še dolga in naporna pot. Malce pred bajto je grapa, sprva položna, višje bolj strma. Preskakujeva po kamnih in izbirava najugodnejše prehode. Ko sem prvič plezal po njej, sem tu našel okostje gamsa. Kdo ve, kako je končal tu? Verjetno ga je pokončal spomladanski plaz.
Pred strmim delom si natakneva čelado. Po gladkih ploščah, po katerih se pretakajo potočki, plezava navzgor. Tu in tam je delikatno, ta mesta premagujeva s trenjem, potem pa stopiva v zelene planjave goste podrasti z redko posajenimi macesni. Iglice so še čisto zelene, povsem drugače od zlatih in rjavih v pozni jeseni. Nad zelenimi prostranstvi se dvigajo beli skalni velikani. Razgledi postajajo z vsakim pridobljenim metrom vse bolj prostrani. Tu je domovanje gadov, tu sem jih videl po več naenkrat. In to v travah. Ne bom pozabil, kako je eden molel glavo visoko navzgor, sikal in se obenem ritensko umikal. Enega pa sem enkrat tu prestopil, sploh ga nisem videl. Čudno, da me ni usekal. Z nekaj previdnosti se jim lahko pravočasno umakneš.
Stopiva na markirano pot, ki pa je komaj vidna, tako je zaraščena. To so trentske poti. So in niso. So markirane, a jim slediš le, če si zelo pozoren. To je travnata ravnica, imenovana Za Razorcem, obkrožena s trentskimi prvaki. Tik nad nama je travnata Griva, podaljšek grebena z Zadnjega Pelca. Naravnost navzgor leži kraška kotanja Velika planina, nad njo neizraziti Nizki vrh, levo strma Špičica in še bolj levo Skutnik. Tod je hodil, bolje plezal Tuma. Te gore je opisoval. Na drugi strani so Trentski Pelc, Srebrnjak in Zapotoški vrh, v zatrepu doline Bavški Grintavec, naprej položni Zagorelec, na vzhodni strani Prisojnik nad Vršičem. Pa to so le glavni, najvišji vrhovi, ob njih pa še cela rajda drugih trentskih vršičev. Nekateri so taki travnati špičaki, da potrebuješ cepin, če se jih hočeš varno lotiti. Drugi so strmi, skalni grebenski vrhovi, kjer rabiš dobro ravnotežje. Skratka, moraš biti pripravljen in izurjen. Le tako boš v tem svetu lahko najbolj užival.
Na severnih straneh gora še ležijo snežišča. V zraku je čutiti vlago, pomlad se je komaj poslovila. Gorska narava se prebuja po dolgem obdobju zime. Na nebu ni niti enega oblačka. Toplo postaja. Čez zelene travnate poljane, ki so tu, višje, že lažje prehodne, se dvigneva do visokogorske kotanje. Tu so nekoč kopali železovo rudo, tu naj bi nekoč celo stala koča. Kdo bi jo le postavil v tem odmaknjenem koncu? In koliko truda je bilo potrebnega za postavitev? Danes ni več sledu o njej, sem pa pride le še redko kdo. Kraški svet naju usmeri pod pobočji zelenega hrbta Grive. Pod njimi se počasi bližava glavnemu grebenu, ki ga je najlažje doseči po travnatem žlebu. Pot nama presekajo snežišča, ki jih prečiva v delu, kjer jih je najmanj. Potem preplezava bližnje skalne pragove in desno od žleba stopiva na ostro škrbino.
Zdaj se nama odkrije druga stran. Za globoko dolino Bale se dviga orjaška skalna pregrada. Loška stena. To je podobna divjina, kot je svet Pelcev. Morda še bolj divja. Pelci so nekako nežnejši, bolj travnati. A vsak svet ima svoj čar, vsak ima svoje prednosti. Malce bližje je še en, kot britev oster greben, Pihavci. Od tod se najbolj vidi njihova ostrina. Zadaj stojita dve travnato-gruščnati špici, Špičica in Skutnik. Na obeh sem že stal. Kakšni nori gori! Kakšne travnate strmali!
Obkrožena sva s trentskimi vršaci, v svetu gorskih kozlov, kamor spadava tudi midva, občudovalca in ljubitelja brezpotij. Z vrha Zadnjega Pelca, do kamor je bilo treba že poprijeti za skalo, se zazreva naprej. Pred nama sta razpotegnjen greben in dolgo popotovanje, pravi visokogorski potep po ostrih grebenih. Zaigra nama srce. Zdaj bova uživala, saj zato sva prišla sem. Vsak korak je veselje, z vsakim vdihom bolj čutiva te odmaknjene gore. Vendar tu ne sme biti napak. Vsak korak je nadzorovan, previden, a odločen. Tu ni omahovanja, te gore tega ne dopuščajo. Z vsakega naslednjega roba se odpirajo nova obzorja, novi vrhovi, sedla in dolinice. Za Velikim Pelcem se odkriva prvak, Kloniški Pelc. Z njegovega vrha se posebej lepo vidi bližnji del Loške stene s svojimi desetimi vrhovi. Zadnji Pelc se zdi že daleč in nekaj nižje. Pred nama je najzahtevnejši del. Do sem sva prišla dokaj hitro, od zdaj pa bo vsaka ped izbojevana.
Pa vendar je pred nama najlepši odsek poti. Plezava po ostrem, nazobčanem in izpostavljenem grebenu, kjer se nama pogled navzdol ustavi šele globoko spodaj v skalnih prepadih. Z nekaj lovljenja ravnotežja sva hitro čezenj. Prehodi se kar odpirajo, a niso vedno pravi, nekateri te lahko tudi zavedejo. Takrat se morava vrniti in poiskati drugega.
Bova našla vse prehode?
Plezanje in iskanje naju popolnoma prevzameta, oba sva osredotočena, slediva eden drugemu in paziva, da ne sproživa kakega kamna. Greben pa se upira in nama ne prizanaša. Ko že misliva, da je pred nama zadnji, najvišji stolp, se odkrije za njim še eden, še višji. In spet plezava naprej.
Končno stopiva na vrh zadnjega, najvišjega, najzahtevnejšega, trapezu podobnega vrha, Pelca nad Klonicami. Juhej! Zdaj je čas za kratek počitek in razgledovanje, čas, da se naužijeva lepot. Saj prej sva morala vendar gledati le predse. Obkroživa obzorje in si v spomin vtisneva pogled, ki se nama ponuja. Kdo ve, kdaj bom spet tu. Ker vrnil se bom, o tem sem prepričan.
Dan se nagiba v pozno popoldne. Čaka naju še nekaj zahtevnih plezalskih mest. Spet velja popolna koncentracija. V tem delu se varujeva. Ves dan sva že na preži, pa se lahko pripeti tudi kak spodrsljaj. Po policah in čez pragove previdno sestopiva do ostre škrbine. Vrv, ki jo imam pripeto nase, se v loku zaziba na drugo stran škrbine. Na obe strani je prostopadno. Ko sem prvič plezal tu, se mi je iz rok izmaknil klin, ki sem ga hotel zabiti. Dobro se spomnim, da je bil profilni klin. Kdo ve, kje zdaj leži. Čez gladko ploščo pomaga vrv, ki pa je nekdaj ni bilo. Težavam ni videti konca, nama pa že zmanjkuje energije in pozornosti.
Ali se to ne bo nikoli končalo?
Saj je lepo, a je težko biti toliko časa v napetosti. Nenadoma se pred nama odkrije zadnja škrbina. Do nje je le še sprehod. Dolgo prečenje je pri koncu, pred nama je le še lagoden sestop v dolino. Plezanja imava za danes dovolj. Utrujena, a izpolnjena odloživa nahrbtnik in se zazreva nazaj na greben. Pelca nad Klonicami ni videti, odkril se bo šele potem, ko se bova odmaknila od njega. Malce si oddahneva, potem se po obsežnih snežiščih zapodiva navzdol. Pod senčno severno steno Pelca sestopiva do Zavetišča pod Špičkom. Šele tu si priveževa dušo. Prej ni bilo časa. Vrhovi na nasprotni strani, prava skalna zapora Srebrnjaka in Trentskega Pelca, se še grejejo v toplem soncu, midva pa sestopava po senčni dolinici proti izhodišču.
V Zadnji Trenti spremljava zadnje sončne objeme na Bavškem Grintavcu in skupini Razorja na nasprotni strani, z Vršiča pa se pokažejo še rdeče stene Velikega Špičja, Prisojnika in Škrlatice.
V rdeči jutranji zarji sva prišla, z večerno odhajava, vmes pa sva okusila gorski raj. Kaj bi človek hotel še več?
>>> Kratka zgodba Gorski raj je iz razprodane knjige Živeti z gorami Vladimirja Habjana (Planinska založba PZS, 2013).
Živeti z gorami izpod izkušenega publicističnega in uredniškega peresa Vladimirja Habjana je predvsem knjiga doživetij. Knjiga raznolikih zgodb gornika, ki je do stanja, ko se v gorah tudi na zahtevni turi počuti varno, prehodil dolgo pot. Pri tem je imel pogosto več sreče kot pameti in znanja, a je počasi le pridobival izkušnje, potrebne za vzpone na najzahtevnejše gore, za vstop v zimski in ledeniški svet, predvsem pa za varno gibanje po kraljestvu brezpotij.
Zbirka zgodb Živeti z gorami je že razprodana, Habjan pa se podpisuje tudi pod knjigo Čez rob, osmo knjigo v zbirki Med gorskimi reševalci.
Gre za leposlovno delo, za petnajst kratkih zgodb, v katerih je glavna
tematika gorsko reševanje, pa tudi alpinizem in splošne planinske teme.
Avtor Vladimir Habjan je v knjigi poskušal opisati zahtevne,
nevarne in težavne razmere, v katerih pogosto rešujejo, in s tem
izpostaviti tudi humanitarno in prostovoljno dejavnost gorskih
reševalcev. Knjiga je obenem vabilo v naravo, v gorski svet.
"Zgodbe, ki jih držiš v roki, te bodo vodile v neki poseben
svet. Svet, ki ga morda nisi vajen. Svet, kjer ni televizije, filmov,
računalnikov in interneta, kjer pot ni tlakovana, ni hitrih avtomobilov,
ni betona, cest in javne razsvetljave, ni finih restavracij, kjer ti
strežejo. Odšel boš v neki drug svet, kjer ne boš srečal prav veliko
ljudi, kjer boš pil vodo iz gorskega izvira, kjer boš jedel tisto, kar
boš prinesel s sabo, kjer na poteh ne boš imel markacij, kjer bodo pred
tabo strme pregrade in stene, kjer so neobičajno prostrani razgledi,
kjer ima narava svojo dušo in kjer boš morda spoznal, kje so tvoje meje.
Narava skriva svoje lepote in takrat, ko se odloči, da jih razkrije,
moraš biti pripravljen, da jih ujameš." (odlomek iz avtorjevega prologa v knjigi Čez rob)
------------------
Povezane novice:
S knjigo v gore (11) Čez rob: Kje je rob in kdaj ga prestopimo?
|
