FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

Žuža: ponedeljek, 23. maj 2005, ob 8.36 uri; ogledov: 0

:D Z Zinko sva se v soboto 21. maja odpravili v Logarsko, da bi se naužili verjetno še zadnjih "zimskih" razgledov letos. Pri Domu planincev sva presenečno ugotovili, da sva skoraj edini in parkirali zraven osamljenega golfa. Nameravali sva na Škarje, potem pa odvisno od razmer. Ob jutranjem pogledu na zasnežene gore sva začutili rahlo vznemirjenje in komaj čakali, da zagrizeva v hrib. Potem obvezen postanek na Jami in vpis v knjigo s preletom zadnjih obiskov (nihče ni šel proti Škarjam v maju), kratek pogovor z oskrbniki (opozorili so naju na snežne razmere in padajoče kamenje) s povabilom na "lesno tlako" (šentjurski alpinisti so imeli delovno akcijo, priprava drv za poletno sezono, da se bodo lahko še naprej kuhale tako okusne jedi). Potem pa previdno v strmino. Pod stenami do križišča Škrbina - Škarje je bilo res sveže kamenje, izgledalo je kot podor, dvakrat čez snežišče in proti Škarjam. Na križišču natakneva gamaše, od tu naprej samo še po snegu. Na srečo se ni preveč vdiralo, malo težav edino z iskanjem poti oz. markacij. Naprej krasne razmere, vdiralo se je ravno prav, nekje na pol poti do Škarij srečanje z gamsi (ki imajo mimogrede tudi težave s snegom, ampak se spretno rešijo s kako salto), tik pod Škarjami je sneg postal trši, zaradi varnosti izvlečeva cepin, po krajšem posvetu izbereva "najin žleb" in se nato dobesedno zaletiva v markacijo. In že sva na drugi strani. Tam pa vrooče ... kot v kotlu. Po malici skleneva, da nadaljujeva proti Ojstrici. Sneg je bil malo mehkejši, malo bolj se je vdiralo, ampak je bilo še znosno. Vsa varovala so bila zunaj, kot bi mignil sva bili na vrhu. Glede na sveže sledi sta morala biti na vrhu isti dan še dva, in sicer od Korošice. Na vrhu sva se malo zadržali, se hoteli vpisat (žal je bila vpisna knjiga polna, zadnji vpis 19. 9. 2004, in vlažna; škoda, upam, da jo bodo odgovorni čim prej zamenjali), pomahali sosedu na Planjavi (ne vem, če naju je videl :D ), potem pa jo mahnili nazaj po isti poti. Neverjetno, kako hitro so se najine sledi izbrisale, samo rahlo so bile še vidne. Pa še malo bolj se je vdiralo - sonce je žgalo ko , zadnji del pa je bil prav uživaški, "smučanje" do gozda. Najbolj očiten na turi se mi je zdel ta presenetljiv kontrast: spodnji del poti na višku pomladnega razcveta, zgoraj pa zimska idila. V glavnem, preživeli sva še en čudovit dan v hribih in si nabrali energije za nov delovni teden. LP :)

Žuža: ponedeljek, 23. maj 2005, ob 8.36 uri

:D Z Zinko sva se v soboto 21. maja odpravili v Logarsko, da bi se naužili verjetno še zadnjih "zimskih" razgledov letos. Pri Domu planincev sva presenečno ugotovili, da sva skoraj edini in parkirali zraven osamljenega golfa. Nameravali sva na Škarje, potem pa odvisno od razmer. Ob jutranjem pogledu na zasnežene gore sva začutili rahlo vznemirjenje in komaj čakali, da zagrizeva v hrib. Potem obvezen postanek na Jami in vpis v knjigo s preletom zadnjih obiskov (nihče ni šel proti Škarjam v maju), kratek pogovor z oskrbniki (opozorili so naju na snežne razmere in padajoče kamenje) s povabilom na "lesno tlako" (šentjurski alpinisti so imeli delovno akcijo, priprava drv za poletno sezono, da se bodo lahko še naprej kuhale tako okusne jedi). Potem pa previdno v strmino. Pod stenami do križišča Škrbina - Škarje je bilo res sveže kamenje, izgledalo je kot podor, dvakrat čez snežišče in proti Škarjam. Na križišču natakneva gamaše, od tu naprej samo še po snegu. Na srečo se ni preveč vdiralo, malo težav edino z iskanjem poti oz. markacij. Naprej krasne razmere, vdiralo se je ravno prav, nekje na pol poti do Škarij srečanje z gamsi (ki imajo mimogrede tudi težave s snegom, ampak se spretno rešijo s kako salto), tik pod Škarjami je sneg postal trši, zaradi varnosti izvlečeva cepin, po krajšem posvetu izbereva "najin žleb" in se nato dobesedno zaletiva v markacijo. In že sva na drugi strani. Tam pa vrooče ... kot v kotlu. Po malici skleneva, da nadaljujeva proti Ojstrici. Sneg je bil malo mehkejši, malo bolj se je vdiralo, ampak je bilo še znosno. Vsa varovala so bila zunaj, kot bi mignil sva bili na vrhu. Glede na sveže sledi sta morala biti na vrhu isti dan še dva, in sicer od Korošice. Na vrhu sva se malo zadržali, se hoteli vpisat (žal je bila vpisna knjiga polna, zadnji vpis 19. 9. 2004, in vlažna; škoda, upam, da jo bodo odgovorni čim prej zamenjali), pomahali sosedu na Planjavi (ne vem, če naju je videl :D ), potem pa jo mahnili nazaj po isti poti. Neverjetno, kako hitro so se najine sledi izbrisale, samo rahlo so bile še vidne. Pa še malo bolj se je vdiralo - sonce je žgalo ko , zadnji del pa je bil prav uživaški, "smučanje" do gozda. Najbolj očiten na turi se mi je zdel ta presenetljiv kontrast: spodnji del poti na višku pomladnega razcveta, zgoraj pa zimska idila. V glavnem, preživeli sva še en čudovit dan v hribih in si nabrali energije za nov delovni teden. LP :)

Filip: torek, 24. maj 2005, ob 7.40 uri

Prav lep in koristen opis, moram reči. Samo eno vprašanje imam - sta morda videli na snegu kakšne čudne sledi? Nekje sem slišal, da so se v Kamniško-Savinjskih Alpah pojavili jetiji.

Žuža: torek, 24. maj 2005, ob 8.29 uri

Ja, drži! Proti Ojstrici sva opazili "čudne" sledi. Nekdo ima nogo št. vsaj 50 . Ta jeti je moral imeti ogromne gojzarje. A si bil to ti?!"

Filip: torek, 24. maj 2005, ob 9.24 uri

Ne, jaz imam št. 44 :D poleg tega pa je že par let, ko sem hodil tam čez Škarje. V nedeljo sem bil povsem na drugem koncu, v Zahodnih Julijcih (Italija), konkretno na Dveh špicah (Due Pizzi, 2006 in 2048 m). Zelo zanimivo, kombinacija tunelov in prepadov. Prvič sem videl Montaž in njegove sosede od blizu. Mogočna gora. Sicer pa jetiji nimajo gojzarjev, ampak take veliiiiiiiiiiike šape.

Filip: petek, 27. maj 2005, ob 13. uri

Sem se pa ob tej temi spomnil na en lep spominček z Ojstrice. Ko sva šla zadnjič, je bilo tudi nama vroče, in nekje na polovici med Škarjami in vrhom dohitiva družino z dvema pončkama, tam nekje sredina osnovne šole. Fotr je nekaj fiksal in godrnjal, češ, nobeni od vas treh se ne da hodit, le kdaj bomo na vrhu itd. itd. No, in ko jih prehitevava, se deklici kar lepo nama priključita in gresta naprej z nama. Stari jih je nekaj klical, naj počakata, onidve pa sta zavpili nazaj, da se vidijo na vrhu. In tako sva do vrha prišla vsak z enim dekletom. Ampak "moja" punca je bila lepša, je imela vsak noht na rokah nalakiran v drugačni [size=18:43bd6a2174][b:43bd6a2174][color=red:43bd6a2174]B[/color:43bd6a2174] [color=blue:43bd6a2174]A[/color:43bd6a2174] [color=green:43bd6a2174]R[/color:43bd6a2174] [color=cyan:43bd6a2174]V[/color:43bd6a2174] [color=violet:43bd6a2174]I[/color:43bd6a2174][/b:43bd6a2174][/size:43bd6a2174]