FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

spleza: ponedeljek, 4. julij 2005, ob 23.02 uri; ogledov: 0

Kaj sploh napisati o gori,kot je Kepa? Zavoljo razgledov bi jo moral vsakdo čislati s superlativi,zavoljo hudo prijetne poti v spodnjem delu,ki se v mehkih ključih vije skozi gozd in pravljično svetlo zeleno travo,pa bi ji moral vsakdo oprostiti rahlo gruščnato pot zgoraj... Seveda se da do sedelca,od koder naskočimo vrh,tudi pripeljati,a vsaj ob prvem obisku bi se nam moralo v podzavesti zastaviti vprašanje,"Mar nismo gore razvrednotili"?... :( Roko na srce,z avtom bomo že tako visoko,(nakladališče za les)cesta do sem pa je tudi že ene sorte doživetje,(predor,prepadnost-kje so jo speljali...)Za popolno doživetje z globokimi vtisi bo potrebno s seboj vzeti sončen dan.Ko se dvignemo nad gozdno mejo in stopimo na greben,se korak začne ustavljati,glava pa se begavo ozira-kam naj sploh pogledam najprej :D -v daljavi namreč dobesedno vse kipi,oči enostavno ne morejo dojeti koga vse objemajo...tu se mora zasmejati še tako žalostno srce . In gori,na mehki travnati preprogi,ko se vtisi zberejo,občutimo spoštovanje.Kdor ga bo dojel bo zaslišal klic...vabljen si v posvečen svet na oni strani. Pa srečno.

spleza: ponedeljek, 4. julij 2005, ob 23.02 uri

Kaj sploh napisati o gori,kot je Kepa? Zavoljo razgledov bi jo moral vsakdo čislati s superlativi,zavoljo hudo prijetne poti v spodnjem delu,ki se v mehkih ključih vije skozi gozd in pravljično svetlo zeleno travo,pa bi ji moral vsakdo oprostiti rahlo gruščnato pot zgoraj... Seveda se da do sedelca,od koder naskočimo vrh,tudi pripeljati,a vsaj ob prvem obisku bi se nam moralo v podzavesti zastaviti vprašanje,"Mar nismo gore razvrednotili"?... :( Roko na srce,z avtom bomo že tako visoko,(nakladališče za les)cesta do sem pa je tudi že ene sorte doživetje,(predor,prepadnost-kje so jo speljali...)Za popolno doživetje z globokimi vtisi bo potrebno s seboj vzeti sončen dan.Ko se dvignemo nad gozdno mejo in stopimo na greben,se korak začne ustavljati,glava pa se begavo ozira-kam naj sploh pogledam najprej :D -v daljavi namreč dobesedno vse kipi,oči enostavno ne morejo dojeti koga vse objemajo...tu se mora zasmejati še tako žalostno srce . In gori,na mehki travnati preprogi,ko se vtisi zberejo,občutimo spoštovanje.Kdor ga bo dojel bo zaslišal klic...vabljen si v posvečen svet na oni strani. Pa srečno.

sonja128: ponedeljek, 8. avgust 2005, ob 14.13 uri

Èe gre kdo na Kepo, naj vzame s seboj lepilo in popravi žig (gumijasti del žiga je odlepljen od lesenega dela :!: ). V soboto sem šla na Kepo po poti: Dovje-planina Brvog-Kepa, pot ni zahtevna, nakaj jeklenic je le pri sestopu v Škrbino in v ostenju Dovške Male Kepe. Kot je napisal že "Spleza", razgled je zares enkraten. Priporočam parkiranje pri križišču gozdnih poti (levo Brinje, desno Brvog), ker je gozdna cesta naprej precej razrita (od križišča je do odcepa steze pri sotočju potokov Mlinca-Žakelj le deset minut hoje).

Tejtej: torek, 27. september 2005, ob 10.03 uri

Da obudim to temo. Na Kepo sem zlezel preteklo soboto, nakar sem se vračal čez Kurjake in nazaj v dolino Belce. Že na grebenu pod Malo Dovško Kepo sem se pozanimal pri trojici, ki je prišla iz Dovjega po skoraj isti poti, zato sem lepo zavil z grebena na predlaganem delu in praktično takoj zašel. Pot najdeš pa spet izgubiš, nazadnje sem lezel dol po grapah do gozdne meje vštric z grebenom in končno našel pot, ki gre precej bolj levo, kot sem pričakoval. Solidno shojena pot se potem prevali na sam greben Kurjakov in malo tudi čez njega, dokler ne pride do odcepa za Dovje. Tam je pot, ki vodi naravnost (in potem v Belco) lepo označena z vejami kot zaprta. No, pa gre vse lepo do dela, ki ga Marko & Marijana opisujeta kot [url=http://www2.arnes.si/~mcuder/arhiv/ture_2004.html#26.6.2004]ključni del brez jeklenic[/url]. Namreč, nekaj jeklenic je, na ta najbolj nemarno erodiranem delu pa ne. Gre za slabih 10 metrov strm začetek grape iz grintavega kamna, ki pod rokami/čevlji razpada v pesek. Po desetih metrih gre pot desno ven, grapa pa se grozeče nadaljuje. Marko in Marijana sta našla obvoz v levo, jaz ga nisem, zato sem se spustil naravnost čez ta del kot po toboganu. Kako se ta del premaga gor grede, mi je čista neznanka, kam bi privezal vrv ali zabil klin prav tako. Kakorkoli, po poti mimo opuščene planine sem se spustil do vode, nakar sem šel kar po prodišču, zajezitvam se da ogniti po desni. Ko se potok izteče v Belco, sem obrnil v levo in po 500 m našel izhod iz kanjona na cesto.