FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

Domen: nedelja, 25. julij 2004, ob 10.33 uri; ogledov: 0

Od Rabeljskega jezera sva krenila ob spremljavi orkestra nevihtnih oblakov. Računala sva, da se nama pred nalivom uspe prebit do koče Brunner in po nekem čudnem in precej krompirjevem naključju se nama je računica celo povsem izšla. Enourno vedrenje tako sploh ni bilo preveč moteče. Nadaljevala sva do bivaka Gorizia, kjer sva si rezervirala lezišči in se odpravila proti Cimi Piccola della Scali (Mala Lojtrica po Klinarju, uradnega slovenskega imena nima). Travnata gredina, po kateri se "prešvercamo" čez steno, je od bivakov dobro vidna, melišče pred njenim vstopom pa precej podrto. Ko se gredina za robom izgubi v skrotju, obstajata (vsaj) dve možnosti nadaljevanja. Lahko se zapodimo naravnost v žleb in po travah na sedlo pod vrhom, lahko pa prečimo še 20 m v desno, nakar se obrnemo navzgor, proti grebenu in po travnati grapi in malce izpostavljeni polički dosežemo to isto sedlo. Obe varianti sta označeni z možici, pri slednji bolj izkoriščamo naravne prehode, pri prvi pa imamo več poplezavanja. Težave nikjer ne presegajo I. stopnje. V zadnjih 20m pod vrhom imamo opravka z bolj resnim plezanjem. Možnosti naskoka so vsaj tri, vstopni detalji pa se giljejo okrog II+. Na vrhu je urejen klin za varovanje. Naslednji dan sva se povzpela do Škrbine Belega potoka. Visoko Belo špico sva tokrat le prefotkala in se po Poti Stoletnice podala na Krniško škrbino. Za predor je čelka nujno potrebna. Ob naskoku na Krniško špico sva najprej prav nemarno zgrešila grapo in kar nekaj časa potrebovala do dokončne odločitve, da sva prav po šolsko zašla. Kakorkoli, prava grapa je desna in ne leva, čeprav je slednja od spodaj vidit precej bolj obetavna. Prvo polovico grape namreč preplezamo po steni, na njeni levi strani. Smer je označena z obledelimi rdečimi oznakami, brez njih bi bila orientacija zelo težavna. Vsaj dva pragova dosegata II. stopnjo in to je tudi ključno mesto vzpona. Proti vrhu zavijemo v grapo, izvoz v desno pa je dobro označen. Do vrha imamo potem opravka le še s prijetnim poplezavanjem po flanki, ki je lepo vidna iz koče Corsi (I.), Ob sestopu je orientacija še težavnejša, sploh v spodnjem obvozu grape, si je dobro že navzgor zapomniti čimveč podrobnosti pravilne smeri, saj so oznake zelo slabo vidne. Sestopila sva mimo koče Corsi, ki se mi je takoj prikupila s tem, da imajo na voljo Laško pivo :D (3.5€ :evil: , spanje 8€ s plačano članarino PZS, sicer 16€) in nazaj na izhodišče. Zimska oprema v tem koncu ni več potrebna, v bivakih Gorizia je prostora za 15 oseb, v petek so poleg naju prenočevali le še 4 Èehi. Potres na omenjenih smereh ni pustil vidnih posledic. Martina & Domen

Domen: nedelja, 25. julij 2004, ob 10.33 uri

Od Rabeljskega jezera sva krenila ob spremljavi orkestra nevihtnih oblakov. Računala sva, da se nama pred nalivom uspe prebit do koče Brunner in po nekem čudnem in precej krompirjevem naključju se nama je računica celo povsem izšla. Enourno vedrenje tako sploh ni bilo preveč moteče. Nadaljevala sva do bivaka Gorizia, kjer sva si rezervirala lezišči in se odpravila proti Cimi Piccola della Scali (Mala Lojtrica po Klinarju, uradnega slovenskega imena nima). Travnata gredina, po kateri se "prešvercamo" čez steno, je od bivakov dobro vidna, melišče pred njenim vstopom pa precej podrto. Ko se gredina za robom izgubi v skrotju, obstajata (vsaj) dve možnosti nadaljevanja. Lahko se zapodimo naravnost v žleb in po travah na sedlo pod vrhom, lahko pa prečimo še 20 m v desno, nakar se obrnemo navzgor, proti grebenu in po travnati grapi in malce izpostavljeni polički dosežemo to isto sedlo. Obe varianti sta označeni z možici, pri slednji bolj izkoriščamo naravne prehode, pri prvi pa imamo več poplezavanja. Težave nikjer ne presegajo I. stopnje. V zadnjih 20m pod vrhom imamo opravka z bolj resnim plezanjem. Možnosti naskoka so vsaj tri, vstopni detalji pa se giljejo okrog II+. Na vrhu je urejen klin za varovanje. Naslednji dan sva se povzpela do Škrbine Belega potoka. Visoko Belo špico sva tokrat le prefotkala in se po Poti Stoletnice podala na Krniško škrbino. Za predor je čelka nujno potrebna. Ob naskoku na Krniško špico sva najprej prav nemarno zgrešila grapo in kar nekaj časa potrebovala do dokončne odločitve, da sva prav po šolsko zašla. Kakorkoli, prava grapa je desna in ne leva, čeprav je slednja od spodaj vidit precej bolj obetavna. Prvo polovico grape namreč preplezamo po steni, na njeni levi strani. Smer je označena z obledelimi rdečimi oznakami, brez njih bi bila orientacija zelo težavna. Vsaj dva pragova dosegata II. stopnjo in to je tudi ključno mesto vzpona. Proti vrhu zavijemo v grapo, izvoz v desno pa je dobro označen. Do vrha imamo potem opravka le še s prijetnim poplezavanjem po flanki, ki je lepo vidna iz koče Corsi (I.), Ob sestopu je orientacija še težavnejša, sploh v spodnjem obvozu grape, si je dobro že navzgor zapomniti čimveč podrobnosti pravilne smeri, saj so oznake zelo slabo vidne. Sestopila sva mimo koče Corsi, ki se mi je takoj prikupila s tem, da imajo na voljo Laško pivo :D (3.5€ :evil: , spanje 8€ s plačano članarino PZS, sicer 16€) in nazaj na izhodišče. Zimska oprema v tem koncu ni več potrebna, v bivakih Gorizia je prostora za 15 oseb, v petek so poleg naju prenočevali le še 4 Èehi. Potres na omenjenih smereh ni pustil vidnih posledic. Martina & Domen