FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

spleza: torek, 19. julij 2005, ob 7.01 uri; ogledov: 0

Se še spomnite? Kje,kdaj,morda zakaj vas je zadelo? Dosmrtna doza odvisnosti...no,morda ni tako hudo. Sam se spominjam kot bi bilo včeraj.Priznam,datumov si ne zapomnim najbolje a bilo je,hja,več kot deset let nazaj... Bili smo pisana druščina mladcev,v prostem času športno kar aktivnih.Prijateljica,s srcem in nogami že krepko "doma"v Kamniških alpah,klapi nekega dne predlaga izlet na Kamniško sedlo.Beseda da besedo in...seveda grem zraven! Na lepo,sončno,poletno sobotno jutro nas prileti vkup šest ptičev(bolje-trije in tri ptičke).Z avtobusom v Bistrico in...Z grizenjem strmine seveda (že) takrat nisem imel nobenih težav,tako da sem z veseljem navijal vzdušje za usta :D (madonca,saj so punce zraven!-mimogrede,"poparčkani",razen dveh,nismo bili),globoko v sebi pa me je skelelo...pa menda ja ne bo kakšnih prepadov,morda me bo pa mal strah,česar pa dekleta ne marajo... :oops: Pa res ni bilo hudega.Še čedalje bolj všeč mi je bilo.Ko smo se vzpenjali po sedlu sem bil že hudo navdušen-pogled v dolino,steno Brane,Planjave...in prisopihamo na vrhnje mehke trave. Takojšen pogled na Logarsko me je seveda začaral! Ja,človek božji,kaj si pa počel tam doli toliko časa,da nisi prišel vreč tega nebeškega pogleda na svet! :? ... "Ta divja"prijateljica po polurnem počitku vstane in..."No,tole je zame seveda le izhodišče,zdaj pa,Planjava ali Brana?" Ta zaljubljena dva se zahvalita,bosta raje tu počakala,jaz?Seveda,pa saj ni dosti huje kot do sem,kajne...(če gresta punci...) :D Odločimo se za Planjavo. Moj srček vriska,"moja"prva GORA... Potka se prav nežno bliža stenam in po krajšem melišču se "odlepi od tal",(še dobro da sem hodil zadnji).Že na prvem ovinku,kjer pod menoj zadiha globina se mi zatresejo kolena...stanje telesa?Paraliza! :( Še jezika nisem mogel stegnit,naj za božjo voljo gredo bolj počasi(me je blo itak sram),po glavi so se mi podile le podobe smrti,konca sveta in vprašanje,kaj mi je le bilo,da sem se spravil sem gor(pa punce gor ali dol)! Nadaljnjih jeklenic in klinov sem se oklepal kot pijanec plota in vsaj "ta divja" se mi je,ob pomirjujočem spodbujanju malce prikrito režala. Sukavnik.Planjavske zelenice blažijo moj čustveni šok,možgani vendarle s polno paro le kalkulirajo-Bog pomagaj-kako bom sploh prišel tu dol...živ. Kaj bi dal,da bi na sedlu ostal,šmrc :oops: Vrh Planjave dosežemo brez težav.Vsi se veselijo,no,tudi jaz,skrbi so vendarle močnejše.Pa je bilo res lepo,razgled neomejen,zrak polnokrven,sveži,novi občutki... :D Začuda so se ob sestopu težave prepolovile,skušal sem se skoncentrirati na tisto,kar je treba in na sedlu me je oblila čudna mešanica sreče in ponosa...danes vem,"strup" je bil tu! In vi? Pa srečno.

spleza: torek, 19. julij 2005, ob 7.01 uri

Se še spomnite? Kje,kdaj,morda zakaj vas je zadelo? Dosmrtna doza odvisnosti...no,morda ni tako hudo. Sam se spominjam kot bi bilo včeraj.Priznam,datumov si ne zapomnim najbolje a bilo je,hja,več kot deset let nazaj... Bili smo pisana druščina mladcev,v prostem času športno kar aktivnih.Prijateljica,s srcem in nogami že krepko "doma"v Kamniških alpah,klapi nekega dne predlaga izlet na Kamniško sedlo.Beseda da besedo in...seveda grem zraven! Na lepo,sončno,poletno sobotno jutro nas prileti vkup šest ptičev(bolje-trije in tri ptičke).Z avtobusom v Bistrico in...Z grizenjem strmine seveda (že) takrat nisem imel nobenih težav,tako da sem z veseljem navijal vzdušje za usta :D (madonca,saj so punce zraven!-mimogrede,"poparčkani",razen dveh,nismo bili),globoko v sebi pa me je skelelo...pa menda ja ne bo kakšnih prepadov,morda me bo pa mal strah,česar pa dekleta ne marajo... :oops: Pa res ni bilo hudega.Še čedalje bolj všeč mi je bilo.Ko smo se vzpenjali po sedlu sem bil že hudo navdušen-pogled v dolino,steno Brane,Planjave...in prisopihamo na vrhnje mehke trave. Takojšen pogled na Logarsko me je seveda začaral! Ja,človek božji,kaj si pa počel tam doli toliko časa,da nisi prišel vreč tega nebeškega pogleda na svet! :? ... "Ta divja"prijateljica po polurnem počitku vstane in..."No,tole je zame seveda le izhodišče,zdaj pa,Planjava ali Brana?" Ta zaljubljena dva se zahvalita,bosta raje tu počakala,jaz?Seveda,pa saj ni dosti huje kot do sem,kajne...(če gresta punci...) :D Odločimo se za Planjavo. Moj srček vriska,"moja"prva GORA... Potka se prav nežno bliža stenam in po krajšem melišču se "odlepi od tal",(še dobro da sem hodil zadnji).Že na prvem ovinku,kjer pod menoj zadiha globina se mi zatresejo kolena...stanje telesa?Paraliza! :( Še jezika nisem mogel stegnit,naj za božjo voljo gredo bolj počasi(me je blo itak sram),po glavi so se mi podile le podobe smrti,konca sveta in vprašanje,kaj mi je le bilo,da sem se spravil sem gor(pa punce gor ali dol)! Nadaljnjih jeklenic in klinov sem se oklepal kot pijanec plota in vsaj "ta divja" se mi je,ob pomirjujočem spodbujanju malce prikrito režala. Sukavnik.Planjavske zelenice blažijo moj čustveni šok,možgani vendarle s polno paro le kalkulirajo-Bog pomagaj-kako bom sploh prišel tu dol...živ. Kaj bi dal,da bi na sedlu ostal,šmrc :oops: Vrh Planjave dosežemo brez težav.Vsi se veselijo,no,tudi jaz,skrbi so vendarle močnejše.Pa je bilo res lepo,razgled neomejen,zrak polnokrven,sveži,novi občutki... :D Začuda so se ob sestopu težave prepolovile,skušal sem se skoncentrirati na tisto,kar je treba in na sedlu me je oblila čudna mešanica sreče in ponosa...danes vem,"strup" je bil tu! In vi? Pa srečno.

xmovc: torek, 19. julij 2005, ob 9.41 uri

Hmmm, tu si me pa našel... Sploh ne vem :oops: Mogoče postopoma, ko smo se mulci pojali na Lubnik, pa je zgledal Ratitovec kot resna tura. Pa smo bili na Ratitovcu, pa na Robleku, Èeški koči... Seveda hočeš vedno več in še sam ne vem kdaj me je "zagiftalo". Mogoče to, da je pri nas doma veljalo, da se po poteh z jeklenicami ne hodi in sem zato imel do njih dolgo časa (preveč) spoštljiv odnos in se kar nisem upal podati nanje. Mogoče sem se tako že v rani mladosti podzavestno odločil, da bom nekoč zagrizel v to jabolko. Vem pa zakaj to počnem danes. V gorah lahko odvržeš vsakodnevne skrbi in stres v prepad. Telo in duša dihata z goro, osredotočiš se na cilj, večja kot je težavnost bolje je. Zdi se mi, da mešanica adrenalina/sreče in ponosa dodobra očisti duha, zato se domov ponavadi vračam kot prerojen. Upam, samo da ne dobiva kdo bremen na glavo, ko ji tako "brezskrbno" mečem stran :P Se mi zdi, da ti je "ta divja" še danes všeč

miro: torek, 19. julij 2005, ob 10.16 uri

štiri leta nazaj zdravniški pregled in ugotovitve:povišan tlak, rahla arimetrija preveč kilogramov ter vprašanje ali je to potrebno.Priporočilo o več gibanju in spomin na dijaška ter študentska leta sta me pripravila prvo na okoliške hribe in nato v naše prečudovite ALpe (oboje)ter karavanke.Ponovno pa me je popolnoma prevzel prehod mimo bivaka na Rušju ,in pogled na tropič gamsev,tako da sem se vprašal ,kaj sem počel zadnjih 20 let.Sedaj pa izkoristim vsak prost trenutek za pohode ,zasvojenost je čedalje hujša tako da ne vem kje se bo ustavilo.naj vam še povem da se je tudi stanje okoli srca uredilo tako da je ta odvisnost tudi zelo koristna. Še sposojen moto našega forumaša :z vrhov je vse v dolini videti majhno LP Miro :idea:

spleza: torek, 19. julij 2005, ob 20.32 uri

Vsa čast Gorskim romantikom... :D

jkocja4: sreda, 20. julij 2005, ob 0.37 uri

no, naj se spomnim oce je nekega dne rekel da gre na Gorjance (sem iz Novega mesta)> sam sicer nisem vedel kaj misli s tem, nisem se bil v gorah do takrat> imel sem cas pa sem sel> prvic 2 uri hoje>in nato vedno vec> iz Vahte je na Trdinov vrh ena zelo tezka pot, ce bo kdo hodil tod okoli>ni vse tako preprosto tako sem prehodil nekaj poti in sel na Strelovec>nad Solcavo, zelo zanimiv hrib>sel sem iz Logarske doline>spomnim se stene Ojstrice, ki sem jo videl iz Klemence jame nato sem sel na Triglav>slabo vreme>do takrat so me obdajali mesani obcutki nato pa tura na Storzic> mimo Male Poljane>po grebenu do vrha> sonce, razgled, skratka vse od takrat sem vedel, da je to zame

marfi: sreda, 20. julij 2005, ob 2.35 uri

Bilo je pred davnimi leti, ko sem ležal na plaži in gledal bele vrhove daleč nad Tržaškim zalivom ... in ni me nič ganilo. In bil je dan, ko sem iz Tamarja gledal proti Jalovcu in si nekje globoko v sebi sem si obljubil - [i:d6c726fc56]tja gor bom pa enkrat šel[/i:d6c726fc56]. Pa sem kupil knjigo Èudoviti svet Julijskih Alp izpod peresa Ingrid Pilz in z mislimi potoval po hribih, gor si pa še vedno nisem upal. In hitro je leto šlo okoli, vzponi na Šmarno goro so se množili, prej neznani vrhovi pa so začeli dobivati imena. Nekako po letu dni je napočil čas za izlet na Triglavska jezera, karta Triglav 1:25.000 je že bila precej zmatrana, Miheličev vodniček po Julijcih pa večkrat predelan od prvega do zadnjega lista. In tako smo se oboroženi z znanjem in kondicijo odpravili na prvi enodnevni izlet: Planina Blato - Štapce - Triglavska jezera, s povratkom čez Prode in planino Viševnik. 200 metrski pogled vglobino s Štapc me je dobesedno vrgel na zadnjo plat, saj nisem pričakoval take globine. Dober mesec pozneje pa spet: Savica - Komarča - Jezera - Tičarica - Zelnarice - Prehodavci, naslednji dan pa po dolini nazaj in čez Komno do izhodišča. Tokrat mi je šlo s pogledi v globino že bolje, saj sem brez problemov gledal celih 400 mterov v globino. Odlično, vendar ne še tisto pravo, očitno sem moral dobiti še eno dozo: jesenski potep iz Stare Fužine čez uskovnico in Velo polje na Dolič, naslednji dan pa direktno na Kanjavec že po snegu (ta nam nekaj dni prej zagodel, da nisem stal na Triglavu, za kar pa očitno takrat še nisem dozorel) ter po dolini in čez Komarčo dol. Razgledi s Kanjavca so bili fenomenalni, pod nami se se sprehajale meglice, zasneženi vrhovi s Triglavom na čelu pa so nam zapirali še obširnejše razglede. :lol: In tako je prišla zima, vzdrževanje kondicije z vzponi na lokalne griče vse do 1. maja, ko smo se odpravili na Krnska jezera. Dlje se seveda zaradi snega ni dalo, pogled na Krn pa je tehtnico dokončo prevesil na stran neozdravljivega odvisnika. Že čez dober mesec smo se iz Kuhinje vzpeli nanj ter začeli načrtno delati transverzalo, plaz hoje po hribih pa je postajal vse večji in večji. In prišel je dan, ko sem se odpravil [i:d6c726fc56]tja gor[/i:d6c726fc56]. Dobro leto pozneje sem zadnji žig odtisnil na vrhu Jalovca, le obljube, da bom pa tja gor [b:d6c726fc56]enkrat[/b:d6c726fc56] šel, nisem mogel držati ...

Filip: četrtek, 8. junij 2006, ob 12.06 uri

Ko že omenjaš Jalovec ... Že kot mulci smo lezli na bližnje griče, s katerih so se videli drugi griči, na katere smo se kasneje tudi povzpeli, z njih so se videle bele gore ... "Nikamor ne boš šel," mi je nekoč mati hotela prepovedati iti v gore, ker je bilo doma polno dela. "Šel bom!" sem bil trmast. "Bom pa huda!" se tudi ona ni kar tako pustila. "Boste pa še malo huda," sem odmahnil in se odpravil. Ko pa že omenjaš Jalovec ... Še kot mulec sem si shranil lepo barvno fotografijo iz nekega stenskega koledarja in ko sem na podstrešju našel star, oguljen okvir za slike, sva s prijateljem urezala še dve šipi, sliko vtaknila vmes in vse skupaj v okvir in na steno. Tak topel, kaj topel – prav žareč jesenski posnetek, narejen na neki gorski cesti. V ospredju del bele makadamske ceste in belo-črno pobarvani obcestni kamni, za njimi bukev v ognjeni jesenski paleti barv, nato masivno gorsko pobočje in povsem v ozadju mogočen vrh [b:7bcd3b3e95]kdove[/b:7bcd3b3e95] katere gore. Saj ni bilo važno, katere, čudovita slika je bila to, pa čeprav samo iz koledarja. In še vedno je čudovita, še vedno visi v istem oguljenem okvirju v moji sobi. In ko že omenjaš Jalovec ... Že dolgo nisem več mulec in že dolgo ne ve samo "kdove", katera gora je to. Uganili ste, Jalovec. To sem uganil tudi sam po tistem, ko sem kupil impresivno knjigo Slovenske gore Matjaža Kmecla. No, Kmecl je avtor besedila, v nji pa je tudi veliko število krasnih fotografij, brez Jalovca pa seveda ne gre. Kasneje, ko sem si kupil svoj prvi avto, sem sliko snel s stene, se zapeljal čez Vršič in poiskal mesto, od kjer je nastala tista fotografija za koledar. Bukev je bila še bolj mogočna, namesto kamnov je bila ob cesti pocinkana ograja in makadam so pokrili z gladkim asfaltom. Jalovec pa je bil še vedno tam zadaj, daleč zgoraj in zadaj. Naredil sem posnetek, a samo suhoparno vsebinsko se je moja verzija lahko primerjala s tisto iz koledarja. Nič, sliko sem doma vrnil na svoje mesto, s prijateljico pa sem se čez precej let odpravil tudi na Jalovec. Veliko treme sva imela pred njim, zato sva za kondicijo prej stopila kar na nekaj dvatisočakov, pa tudi nižjih vrhov. Videla sva, da sva upravičeno gojila spoštovanje do najlepše slovenske gore, dolga je bila tista tura. V temi sva začela z Vršiča in mračilo se je že tistega septembrskega dne, ko sva delala zadnje korake nazaj na prelaz. A vendar, zmagala sva, in Jalovec je tudi zmagal. [size=10:7bcd3b3e95]P.S. Že dolgo dolgo dolgo nisem več mulec in na steni je poleg slike Jalovca še marsikaj. Sem jaz, zlit z naravo v Dovžanovi soteski, je prijateljica, obdana s tropom na sol požrešnih in prav nič pohlevnih ovčic na Batognici, je spet prijateljica, ki pod roko drži sneženega moža nekje med Mojstrano in Peričnikom, je pa tudi "diploma" alpinistične šole, s katero mi potrjujejo, da sem mlajši alpinistični pripravnik. Tista beseda [b:7bcd3b3e95]mlajši[/b:7bcd3b3e95] mi je čedalje bolj všeč.[/size:7bcd3b3e95]

pismo1: četrtek, 8. junij 2006, ob 15.09 uri

Se opravičujem, ker sem slabo pregledal forum. Popravljam. Geni, obsedenost, bolezen ipd. A se kdo spomni zakaj je začel hoditi oz. ljubiti te naše vrhove? Švicamo, da pridemo do njih, a brez njih ne moremo. [i:6a4f20db63] Se potimo, da njih vrhov občutkov doživimo. Sedimo in v njih strmimo, da njih vrhov razgledov si množimo. Komu, čemu, komu v slast? Lastni duši v čast.[/i:6a4f20db63] Dodajam slikico s poti, ki me je "okužila" s hribolazenjem. Že prej sem hodil tja, tja gor, a ta pot me je zasvojila. Pisalo se je, leto 1976. Pot. Pot nas je vodila z Grohata pod Raduho proti Solčavi. Prekrasno. Lahko bi dejal, da sem bil okužen pri 11. Od takrat sem pač "bolan " [url=http://www.moj-album.com/album/1851311/?os=3590367] slika [/url]

Tejtej: četrtek, 8. junij 2006, ob 15.31 uri

Nekaj let nazaj smo imeli februarja in marca na faksu neke dolge vaje. Take, da smo prišli zjutraj v temi in odšli v zvečer temi. Ko je bilo tega konec, sem poskusil zbobnati skupaj kaj ljudi za v hribe, da se malo sprehodim. Ko sem spoznal, da samo izgubljam čas s temi lenuhi, sem prestavil gojzarje v avto in se sam odpeljal pod Raduho. In nadaljeval skoraj vsak vikend od takrat.

tara: sreda, 14. junij 2006, ob 17.31 uri

..

primoza: sreda, 14. junij 2006, ob 18.40 uri

Osnova vsega je bila hoja na daljše razdalje od mladih nog, se pravi od 10 leta naprej. To se je postopno nadgradilo v planinske ture, sprva z mladinskim odsekom, potem pa samostojno. Gorništvo je zadnjih 10 let nadgradil lažji alpinizem, vendar pa le malenkosti do četrte stopnje. Osnova so še vedno brezpotja, pa dolga enodnevna prečenja tipa Škrlaia-Triglav, Grintavec-Ojstrica, greben Košue, Bohinj-Krn-Bohinj ipd. To zadnjih pet let dopolnjujejo tudi vzponi v okviru družinskih tur. Glede na razmere delava z ženo precej samohodskih izmeničnih tur za ohranjanje vtečenosti. Jaz tudi kake lažje zimske pristope tipa Triglav, žena pa sama nekje do bolj smučarskih vrhov tipa Veliki Draški vrh. Pohvaliti moram našo petletnico, ki je letos že v resni formi zmore brez problema do 1000 m višinske razlike in bo poleti osvojila Triglav. Njen prvi samostojni 2000 ak je bil Viševnik pri treh letih in pol. Naš dveletnik pa tudi že zmore na eni turi do 200 m samostojnega vzpona. Glede na to, da vodim planinski dnevnik lahko navedem da sem v zadnjih 15 letih opravil 5200 ur tur po vodniku plus nekaj gorskega kolesarjenja zadnja leta.

spleza: sreda, 14. junij 2006, ob 23.22 uri

Očitno sem zelenec ne le v Bohinjskem koncu :oops: ... vendar, če odsledim po tistem Potočnikovem dognanju, vas morda nekega lepega dne, na kakšni obsijani skalci počivajoče, dohitim. :lol:

pismo1: četrtek, 20. julij 2006, ob 21.53 uri

lepega dne, na kakšni obsijani skalci počivajoče, dohitim. :lol:
Dohitiš??? Tvojih peta že dolgo ni več mojim očem dano videti. Prekašate me, a uživam skupaj z vami. Hvala lepa. 8) Prav prijetno mi je vrniti se s poti in prva stvar (no, morda druga :oops: ) je pregled dogajanja na forumu. Prispevke kar požiram. Sprostitev je gromozanska. :P Še enkrat hvala. Ne pridem zraven pa ne pridem. :oops: :(

sabono: petek, 21. julij 2006, ob 14.27 uri

Natančno se spominjam, kdaj sem prvič šla v gore in tudi kdaj sem jih resnično vzljubila. Ne morem pa še trditi, da sem odvisna od gora. Pravim, še ne, ker jih ne obiskujem vsak vikend in ob vsakem dokaj ugodnem vremenu. Se me pa že loteva »vročica«, vsaj v teh lepih vročih dnevih, ko me vsak dan ob pogledu na Kamniške Alpe boli pri srcu, ker nisem »tam gori«. Straši so bili veliki ljubitelji gora in so me že zelo zgodaj »zvlekli« s seboj. Vendar pri mojih petih letih v hoji nisem videla nobenega užitka, lepote gora nisem niti opazila, kaj šele cenila. Najbolj se spominjam mučenja in stavkov kot so: »a je še daleč?, kdaj bomo v koči?, ne grem več naprej, noge me bolijo, lačna sem, žejna sem, Mami, kače!«. Straši so potem sprejeli kompromis, da pač povsod res ne morem in sta me potem raje pustila pri starih starših. Tako skoraj 12 nisem bila v gorah. Navdušila sem se spet v srednji šoli, ko sva se med počitnicami s prijateljico odločili, da greva na Triglav. Nepozabno doživetje. Nepripravljena, brez kondicije.Takrat se mi je pot v julijski vročini z Rudnega polja zdela najhujši martr. Ne bom pa nikoli pozabila sončnega zahoda in pa vzhoda na Kredarici. Potem pa spet 7 let nič zaradi drugih obveznosti, spremembe družbe, pomanjkanja navdušenja, novih ljubezni (odbojka, kolesarjenje,...). Pred nekaj leti sem se, dokaj skeptična, pridružila prijateljici z družbo na eni manjši turi in ugotovila, kako sem pogrešala samo hojo v gore, sopihanje v hrib, nabijanje srčnega utripa in pa občutek popolne sreče, ko dosežeš vrh. Sedaj sem zopet "nazaj", bolj navdušena, bolj zagnana, vendar še ne čisto odvisna. :D

SASA: petek, 21. julij 2006, ob 15.48 uri

Pozdtavljeni! Moj oče je bil zaprisežen planinc, med tednom služba, sobota za hribe, nedelja za družino. Samo enkrat je s sabo vzel mamo, ki je potem še tedne in tedne jamrala, da na razume ljudi, kaj za vraga vidijo v hibih - trpiš gor, trpiš dol, pa še cel teden v rikvrc hodiš po stopnicah. Mnenje je prenesla tudi name, pa vendar me je vedno zanimalo, zakaj se oče vztrajno vsako soboto vrača tja. Pa mi nekoč rekel: "Malo kondicije naberi, potem pa se najprej loti ene lahke ture, in glej. Hodi počasi, vzemi si čas. Potem se bova pa pogovarjala" Pa smo šli na dopust v Kranjsko goro. Tako malo za probo. Kolesarjenje je bilo najbolj domače. Prvi dan s kolesom na Vršič, drugi dan s kolesom na Vršič, tretji dan . . . , potem pa je bilo dovolj, hočem nekam tja gor, peš, brez kolesa. Odločili smo se za Sleme, pa ne iz Vršiča, na pot smo se spravili iz Tamarja. Ker je bila hčera še majhna, 6 let, smo si vezli čas. Hodili smo počasi, iskali Pehtin "skret" (igra za hčero) in črpali vase. Predvsem jaz. Popolnoma mi je bilo jasno, kaj je iskal oče vsako soboto v hribih. Zdaj hodim že 12 let, vsako soboto, če seveda vreme ni preslabo. Oče žal ne more več, zato pa velikokrat sledijo nedeljske analize pohodov, pregledov slik, vtisov... Mogoče pa se bo tudi moja hčera vrnila nazaj v gore, še malo, zdaj je stara 18 let, ne vidi smisla, mogoče pa bo zopet nekoč ob sobotah iskala "Pehtin skret". Še neizpolnjena želja, pohodi in iskanje poti v stilu Tare. Verjetno nimam jajc, se preveč bojim kač. Imam pa štirinožnega prijatelja, ki me spremlja, del cilja je že izpolnjen. LP

papi: četrtek, 10. avgust 2006, ob 0.23 uri

Pravzaprav so detajli zbledeli, razen nečesa - občutka, goreče želje, da bom prvič pogledal tja čez! Nikoli nismo kaj prida potovali, tja do sorodnikov, poredko na morje, v tujino verjetno sploh nikdar (vsaj ne da bi se spomnil ). In potem me oče, kot že izkušenega mačka za Dobrčo in ostale lokalne hribčke, nekega jutra, starega kakšnih 8, 9 let (podatek bi se dalo preverit), prav slovesno odvleče v "tazaresne" hribe. Kladivo, Košuta. Od kar se spomnim je bilo splošno znano dejstvo: na drugi strani Košute je - Avstrija! Kako v praksi izgleda ta "Avstrija", pa mi nikakor ni šlo v račun. Verjetno sem si v otroški domišljiji izrisal nekakšen vesoljski Las Vegas, neskončnih dimenzij in barv, sanjsko mesto, prava Amerika. Samo zaželiš si in že dobiš, avtoček na daljinsko upravljanje, kinder jajčka, tiste figurice s florescentnimi lasmi. Pa zmaj je v Klagenfurtu, tak kot v Ljubljani, še večji! Ne moreš verjet kaj vse imajo v Avstriji, celo svoj, avstrijski Podljubelj, samo da se mu malo drugače reče... Bolj ko sva sopihala v greben nad Kofcami, bolj mi je srce razbijalo, dobival sem tremo, grizlo me je - končno bom pogledal tja čez. Pričakovanje kot za rojstni dan, za Miklavža, še močnejše! Le še nekaj metrov do grebena, dih zastane, preden stopim na vrh se še enkrat ozrem navzdol - takrat pa šokanten očetov izrek: "Pa ne skakej preveč de navš čez, dol v Avstrijo padu!" Kako "v Avstrijo padu", kaj pa je zdej to, kam bi padel, zakaj neki? Stopim do roba in se razgledam... Ni bil Las Vegas, tak kot sem si ga predstavljal. Celovec v daljavi je bil pravzaprav ravno takšen skupek pikic kot na južni strani Ljubljana. Ravno takšni so bili zeleni hribi, hiše... Kar sem takrat uzrl pa mi je vseeno spremenilo življenje - prepad, profil Košute od strani... To je to. Prva ljubezen, čeprav, gledano z očmi svetovljana, nič posebnega, zame najlepši kraj od vseh. Ob takšnih deževnih večerih, kot je današnji, si grizem nohte, prepogibam (na pamet naučeno) specialko in preklinjam, zakaj sem spet zabluzil, pa včeraj je bilo sončno, jaz pa doma za računalnikom... In se zakolnem, da jutri pa res obvezno nekam, tudi če bo dež, vsaj na Dobrčo... Junij, 2004. Bolj sam sebi kot prijatelju, svojemu gostu iz Bele Krajine, ki sedi ob meni in nezainteresirano žveči sendvič, na vrhu Kladiva razlagam točno to zgodbico in z rokami krilim proti zeleni Dravi. "Ma kuga se sekiraš, sej je biv referendum, sej zdej je itak to spet vse naše", me preseka. Hočem nekaj "pametnega" argumentirat, vendar se (pametnejši odneha) ugriznem v jezik in obrnem na drugo stran, proti Storžiču...

Tinkara: petek, 11. avgust 2006, ob 14.33 uri

Vsi imate tak talent za pisanje, da sploh ne vem, če naj kaj povem. Ne bo tako pompozno, bo pa iz srca.:) Pri meni je trajalo neverjetno dolgo, da me je "zgrabilo". Kot otrok sem godrnjala nad vsakim peš prehojenim kilometrom, kot najstnica še bolj. Kasneje sem poiskala neko skupino, da mi je pomagala najti pot navzgor, ko sem padla na dno in so mislili, da me bodo gore spreobrnile, mi povrnile notranji mir, moč, kaj vem, kaj vse. Edina trma sem bila izmed vseh, ki sem cele vikende pregodrnjala, na glas zabavljala čez "te butaste sive skale" in se spraševala, kaj neki ljudje vidijo v takem matranju. Nisem mogla razumeti tistih vzdihov občudovanja na vrhovih, zavijala sem z očmi, ko sem jih poslušala... Potem sem nekega žalostnega nedeljskega jutra, ki je sledil tednu, v katerem mi je razpadla družina, pogledala skozi okno, se zazrla v bližnji hrib, obula čevlje, vrgla v nahrbtnik steklenico vode, pograbila še palice in šla. Hodila sem brez cilja in težje ko je šlo navzgor, bolj so mi solze tekle po licih in lažje je bilo breme, ki sem ga nosila s seboj. Dan se je končal pozno, vrnila sem se že v temi. Noge, nevajene naporov, so me komaj še nosile. Zaspala sem oblečena na kavču. Vse naprej je "klasika". Ne gre več drugače.

pismo1: petek, 11. avgust 2006, ob 22.55 uri

Dan se je končal pozno, vrnila sem se že v temi.
Takšen dan se nikoli ne konča. :idea: Je zapisan tam nekje v nedrjih in ga z "delete" ne zbriše še moderator ne.

kj1: sobota, 12. avgust 2006, ob 19.21 uri

začelo se je tako kot z veliko Slovenci, s Triglavom. ko sem bila še majhna, me je bilo gora grozno strah, prav nemogoče se je zdelo, da bi lahko kdaj sama stala na kateremkoli vrhu, ki so se poleg vsega zdeli še vsi enaki. očetu kar nisem mogla verjeti, da pozna njihova imena, prepričana sem bila namreč, da si jih sproti zmišljuje. marala pa nisem nobene poti po hribih in bila jezna na starše, kadar sta me vlačila gor. potem pa sem se v gimnaziji kar tako odločila, da bi šla na Triglav. oče me najprej seveda ni vzel resno, pa sem tečnarila vso poletje, da sva septembra končno šla. spoznala sem, da se da povsod priti, da sploh ni tako grozno in težko, kot izgleda iz doline. gneče ni bilo več, jutro na Staničevi koči pa božansko. naslednje leto smo na Kriških podih srečali planince, ki so se vračali s Škrlatice. posmehljivo so se vsi obnašali do mene, ko sem omenila, da bi šla tja gor. v glavnem, ravno ta posmeh; mlada, drobna, neizkušena ... so mi dali še dodatno motivacijo. leto kasneje sem stala tudi na Škrlatici, izkušnje sem si nabrala in zdaj se pričenja alpinizem. če bi mi pred petimi leti kdo rekel, da bom namesto morja in žurk raje izbrala gore, bi se mu verjetno smejala. zdaj jih ne zamenjam za nič na svetu. Odvisnost? lahko bi se reklo, dajo mi namreč nekaj, česar v dolini ne najdem. ali gre za življenje samo ali pa le za sprostitev ... če se le da, zbežim v Alpe in iščem ... po možnosti tja in takrat, kadar je čim manj ljudi. saj to je namen, kajne? da se izognemo tistega, kar nas v dolini mori. lp

Mukica: ponedeljek, 9. oktober 2006, ob 11.23 uri

Tudi jaz se prav dobro spomnimmoje prve daljše ture po dolgem času.Že kot otrok sem večkrat s starši obiskala Veliko planino,takrat je bila pogosta sindikalna varianta naših roditeljev,bili so domovi in sindikalne koče.Otroci smo pohajkovali ,starši pa običajno veseljačili od koče do koče.Super za nas in za njih. Pozneje sva z možem in najinima otrokoma bili pogosti obiskovalci krajših planinskih izletov Tamar,Krnica,Velika planina s Kisovca.Ušivca......Pa se je hčera naveličala peš hoje in nič več lahkih izletov,preložitev na kasnejši čas,da bi sama ostala doma premlada .No pa je hitro zrasla in hajd v gore.Pridemo z morja vsi preležani in precej leni.Lepo nedeljsko jutro,vstanemo zgodaj pozajterkujemo in se odločimo kam :?: Kamnišk sedlo.Skorj vsak dan ga opazujemo ko se vozimo v Domžale enkrat boma pa ja gor.OK.Šli smo iz Kamniške Bistrice,jaz sem se zagnala v hrib kot da bi mi gorelo pod nogami,brez kondicije brez palic z mislijo to bo pa super.Že pri tovorni postaji sem bila tako utrujena da sta mož in sin hotela obrniti zaradi mene,žejna ,sesuta do kraja.Le s težavo sem jih prepričala da bom z mogla pa še sama nisem vedela če bom res.Nadeljevali smo z zmirnim tempom z velikimi postanki pa je šlo,hodili smo celo večnost po neznosno vročini.Večina planincev se je že vračala mi pa smo rinili gor,najbrž sem se mnogim pošteno zasmilila saj so me ogovarjali jaz pa nisem imela toliko moči da bi odgovorila in hodila obenem. :x :? :Pa smo prišli tudi do koče,razveselila sem se je kot majhen otrok in z lepa se nisem hotela odaljiti od nje,kot da bi mi kam odšla.Ko smo pomalicali sta šla mož in sin pogledat čez v Logarsko jaz nisem imela volje da bi naredila tistih nekaj korakov.Ko pa smo šli nazaj v Kamnišlo sta celo pot govorila kako je lepo,kdaj bomo šli na Okrešelj...v tistem momentu sem bila kot hči ne ljubi se mi hoditi,ampak dol moram priti.Mislila sem si to je moja prva in zadnja tura pa naj še tako nakladata o lepotah tam čez sedlo jaz nikoli več.Noge sem vlekla kar počez in končno smo prišli do avta,se osvežili v Bistrici in precej boljše počutje je bilo na vidiku.Ko smo se peljali proti domu in se pogovarjali o poti sem bila zelo ponosna nase da mi je uspelo in še pred domom sva z možem sklenila da bo treba nakupiti osnovno opremo pohodne palic in pošten ruzak,saj razen čevljev nismo imeli nič. V ponedeljek zjutraj pa nisem mogla hoditi po stopnicah od bolečin v mišicah .pa mi je neki pametnjakovič svetoval naj naredim nekaj počepov da bo bolje jaz pa potem tudi vstati nisem mogla. Groza :cry: in strašno smešno ko se danes tega spomnim :lol: Do četrtka nisem bila sposobna normalne hoje, noge sem imela v kolenih in mečih čisto trde.Mož je bil prepričan da je bila to res prva in zadnja tura.Vendar sem tiste dni sklenila da bom v planine še hodila in moja trma nas je že v nedeljo peljala na Planino Jezero in Viševnik, naslednjo na Triglavska jezera.... Gore in hribe sam vzljubila z vsem srcem in danes brez njih skoraj ne morem.Misli in želje se vrtijo okoli gora,hotenja se večajo,več hodiva več je neraziskano,več bereš in spremljaš več idej imaš...Ko si enkrat not je samo se več želja ,idej,hotenj in misli da bi nam služilo zdravje,da bi tja še prišli ,to še doživeli in videli...Saj gore bodo počakale,nikamor ne gredo le mi najbrž ne bomo mogli vedno gor.Zato si sedaj želim doživeti in čutiti kar največ,že zato da bom na stara leta imela spomine in slike v srcu in na CD.Vsak zase ve kaj si želi in srčna sem da si podobno želiva midva z možem saj je še toliko lepih stvari ki čakajo na naju,nas ...vse ki si tega želijo 8)

mosovnik: torek, 10. oktober 2006, ob 11.24 uri

Jaz pa sem še iz časov, ko je po naših železniških tirih puhala parna lokomotiva. "Hribolazenje" pa se je začelo ,ko sem bil še mlečen kratkohlačnik, še pred vstopom v osnovno šolo. Namreč , moja mama je bila menda zaljubljena v Pohorje , saj drugače pa menda ne bi skoraj vsak prosti čas preživela med temi hribi in grapami, prelepimi, kot tepih mehkimi Pohorskimi fratami posejanimi z najrazličnejšimi cvetlicami. Ja, kar tako se je začelo in spomnim se, da ko me je kaj "tiščalo", sem pač šel med te grape na Pohorje. Osnovnošolska leta so se tudi začela z izleti na Pohorje. Ko pa sem postal že malo "starejši" osmošolec, pa sem smel v sklopu planinskega društva se pridružiti izbrancem (ker smo udarniško opravili veliko ur na Pohorju v eni od koč) na izlet na Peco in po tej izkušnji sem definitivno tam nekje med skalovjem te koroške lepotice popil nekaj, kar me je zaznamovalo do sedanjih dni. Ravno tej gori se vsako leto oddolžim z vsaj enim vzponom . :D Èe pa se spomnim mojega prvega obiska Logarske doline, po zelo ,za tiste čase, doooooooolgem potovanju, pa sploh ne najdem pravih besed za neizkušenega kratkohlačnika, predvsem kar se tiče visokogorja. To je bilo nekaj, kar je v tistih časih bilo dano izbrancem in jaz sem bil med njimi. Si lahko predstavljate, kako sem bil ponosen? Menda težko . :lol: In tako je minilo že veliko let, hja, Abraham je že zdavnaj pustil svoj pečat na mojem lasišču, he,he,he, mene pa še vedno ni spustilo in naj mi vsemogočni dopusti, da me ne bo minilo nikoli. Kdo ve ?!! :?:

sejka: torek, 21. november 2006, ob 0.09 uri

...tudi jaz sedaj razumem to odvisnost. Èestitam avtorju za idejo. Sem že mislila, da nisem čisto normalna...Se oglasim naslednjič. Pozdrav

pismo1: torek, 21. november 2006, ob 22.21 uri

Si lahko predstavljate, kako sem bil ponosen? Menda težko .
Danes te stvari oz .doseganja niso cenjena s takim prizvokom kot tedaj. Žal :( In tako je minilo že veliko let, hja, Abraham je že zdavnaj pustil svoj pečat na mojem lasišču, he,he,he,
Bodi vesel, če je le na lasišču pustil sledi. Take izgube so zanemarljive v primerjavi z dobičkom. :lol:

mosovnik: sreda, 22. november 2006, ob 8.35 uri

[b:2c443f52b0]Pismo1:[/b:2c443f52b0] No ja, Abraham je definitivno pustil posledice še kje drugje, ampak so znosne (še vedno obvladljive,he,he,he). Spominov na "prehojena" leta pa je ogromno in jih ne bo mogel zbrisati tudi drugi Abraham,ha,ha,ha! :D

spleza: sobota, 25. november 2006, ob 21.03 uri

Sejka, potrpežljivo čakam(o)...

sejka: nedelja, 26. november 2006, ob 1.10 uri

Ja Spleza, sem že tu, kmečka punca, s hribov doma! Èe sem bolj natančna, "punca" je že kar nekaj časa na tem svetu in bolj je stara, bolj je neumna na gore, lahko se reče temu "odvisnik" od gora. Se rodiš z ljubeznijo do gora? Potem imam to prirojeno. In ta ljubezen je počivala v moji duši in čakala, kdaj se bosta uskladili glava in noge in bodo odrasli otroci. In potem se je zgodilo postopoma. Našla sem stezico do družbe, ki je poznala pot v gore. Ampak samo v tiste gore, ko si trdno na tleh in lahko samo opazuješ tiste v steni. Kako sem jim zavidala in obenem razmišljala, da je to za mene nedosegljivo, ko sva šli s prijateljico na Sleme in gledali, kako se vzpenjajo čez severno steno na vrh Mojstrovke. In sčasoma sem bila že tolk korajžna, da sem priznala, kako bi šla rada med kline in zajle, ampak to menda ni za mene. Odgovora ni bilo, bilo pa je povabilo na turo. Gremo do Vršiča in ostanemo za dva dni. Prvi dan na Prisojnik (je šlo kar v redu, mal strah me je pa blo) in drugi dan na Mojstrovko. In smo šli zgodaj zjutraj. Do stene se lahko premisliš, mi je rekel eden od vodnikov, imam pa za tebe pripravljen varovalni pas in čelado. Sem razmišljala, kako si dober, take priložnosti spet ne bo kmalu. Pod steno sem nataknila čelado, oblekla varovalni pas in v steno. Prvih nekaj metrov sem bila kot invalid, takšna trema, da še nog nisem znala premikat, potem pa je šlo nekaj čez mene, strah je izginil in tura je bila nepozabna. Moj vodnik je bil ves čas ob meni, med potjo mi je ponudil pijačo iz njegovega nahrbtnika (tako dobre pijače do tedaj še nisem pila) in me srečno pripeljal na vrh in po melišču dol. Tega je že nekaj let nazaj, ampak tega vzpona in njegove pomoči, ne bom nikoli pozabila. Po tej turi sem se navdušila še za mnoge druge, iz leta v leto, iz meseca v mesec, iz tedna v teden. Tako da ob sončnih vikendih več ne zdržim doma, ker vem, kako je "tam gori" = viskoka doza odvisnosti in kako bogata se vračam domov. "Sem samo eden. Pa vendar eden. Vsega ne zmorem, pa vendar nekaj zmorem. In ker ne zmorem vsega, ne bom odklonil, da storim tisto, kar zmorem." Edward Hale (1822-1909) Srečno vsem!

sejka: ponedeljek, 27. november 2006, ob 19.29 uri

...in ušesa so še sobotna... Krasna si, bistra hči planin. Brdka v prirodni si lepoti, ko ti prozornih globočin nevihte temne srd ne moti - krasna si, hči planin...

spleza: ponedeljek, 27. november 2006, ob 22.51 uri

:D ...

dejan: petek, 8. december 2006, ob 23.08 uri

Hm kako se je začelo? Mogoče se sliši malo čudno a pri meni s knjigo. Večkrat smo se s prijatelji povzpeli na Èaven ali Golak ki sta najbližja kaj več pa ni nikoli uspelo. Potem sem pa prebral Kmeclovo S prijatelji pod macesni in me je potegnilo. vsi tisti opisi in doživetja v gorah. potem je prišel še v srednji šoli vikend ki sem ga prežives pri cimru na Jezerskem. V soboto me je peljal do Èeške koče in to je bilo to. Èez par tednov sem bil spet na Jezerskem in odšli smo iz Kokre na Grintavec. Od tedaj če se le da čez konec tedna preživim nekje v višinah. Sprva sam ker ni bilo družbe za hodit, kasneje - sedaj pa z mojo boljšo polovico če se le da v vrhovih.

papi: nedelja, 10. december 2006, ob 17.14 uri

FrancB, slišati je, kot da si že skoraj naš! Si že kaj razmišljal o spremembi bivališča? :)

igorz: nedelja, 10. december 2006, ob 18.09 uri

Zanimive misli o začetkih in postopnem potapljanju v odvisnost do zahajanja v gore. Seveda ve vsak zase kolikokrat ga zagrabi, da odide v gore. Vsakdo ima različne izkušnje o tem. Zase lahko rečem, da nisem odvisen od zahajanja tja gor. V gore hodim preprosto zato, ker so. Seveda pa mora biti izpolnjenih še nekaj faktorjev, to pa so: vreme, čas, ustrezne razmere. In ko se vse to poklopi se ob koncu leta nabere kakih 150 dni v gorah, od tega kakšnih 60 turnih smukov. Imam pa še to srečo, da živim bolj na zahodu, takorekoč pod gorami in mi odpade dolgotrajna vožnja, razen, če ne grem še bolj na zahod, kar pa se zadnja leta kar pogosto dogaja. Seveda ne razlikujem med poletjem in zimo, še manj med pomladjo in jesenjo, nekako idealno je 3 krat tedensko v gore. Tako mi ostaja stalna kondicija in vse skupaj je potem čisto veselje.

mosovnik: ponedeljek, 11. december 2006, ob 9.29 uri

Trikrat tedensko v gore? Kako ti zavidam, vendar v pozitivnem smislu. Predvsem zato, ker vi "zahodnjaki" samo pogledate skozi okno in za pragom hiše že "šodrate" navzgor proti vrhovom, ko mi "vzhodnjaki" adrenalinsko 2-3 uri vrtimo volan, pritiskamo na plin in nato zaviramo, preklinjamo nad "bebci", ki nas ovirajo na cesti s počasno vožnjo, preklinjamo one, ki mahajo z loparji in nam iz žepa zvlečejo denar namenjen za kakšno enolončnico in pir in še kaj bi se našlo in šele nato sledi tako željeno parkiranje in........ Ja, tako je z nami z gorami "zadetimi vzhodnjaki"! :D Trikrat tedensko v gorah, Bog ti nameni vsaj štirikrat, he,he,he !!!

mosovnik: torek, 30. januar 2007, ob 18.02 uri

Moram na to temo še nekaj dodati, ker sem lenaril in prebiral knjigo Everest, Toneta Škarje, ki v svojem delu opiše izjavo Bora Krivica. [b:b8bc32cf28]Gre za tisti kratek trenutek, kot presledek med eno muko - vzponom - in med drugo - sestopom. Toda takrat odložiš nahrbtnik in do takrat, ko pomisliš na sestop, si enak bogovom. Saj traja čisto malo, je pa tako lepo, da hodiš iskat tisti trenutek vedno znova in znova, kajti ves je popoln in hkrati neponovljiv.[/b:b8bc32cf28] Verjetno je to to, poleg že veliko povedanega na to temo, zakaj "zadeteži" odhajamo tja gor v nekoristni svet.

Peterr: sreda, 31. januar 2007, ob 1.16 uri

Najprej ena pripomba "zadetka z vzhoda". Nimamo gora, a imamo naše zeleno Pohorje, ki bi sedaj sicer moralo biti vse odeto v belo, a ta zima ga nekako ne usliši. :( In tukaj so se začeli moji prvi metri in kilometri poti. Kot šolar vsak dan povsem v dolino, kar sicer ni povzročalo posebnih preglavic, a potem, po šoli, sicer kratke, a v tistih letih tako dolge pol ure nazaj na obronke »mojih« hribov. Kako prijetno je bilo v prvih di(v)jaških dneh po naši ulici preizkusiti nov APN; nič več pešačenja, nič več matranja... Narava pa me je že takrat kljub vsemu sproščala. Vsaka težava je bila lažja po sprehodu v bližnjih gozdovih, vabile so gobe in drugi sadeži... Kljub temu, da sem že kdaj prej prilezal tudi kam višje od pohorskih vrhov ni bilo prave iskrice. Nekako prva, taka čisto rahla se je zasvetila ob mojem prvem pohodu na Areh; kako hitro je minilo 4 ure hoje v družbi sosedov. In tradicionalno areško žegnanje še danes ne mine brez moje (naše) prisotnosti - ali peš ali zadnja leta s kolesom. :D No, čisto zares pa me je zedalo na Peci. :!: V družbi sestrične, njenega moža in njegovega brata (že takrat dobrega prijatelja, danes pa tudi pogostega sopotnika) smo šteli oblake na nebu, v njih videli tisoč in eno stvar, žival in še kaj bi se našlo, se nastavljali soncu in uživali v vsakem koraku, hkrati pa se spraševali, le kako je, ko ti začne srce biti...:?: :?: :?: Torej, Peca me je uročila, in sedaj sanjam o gorskih prostranstvih, kjer si lahko odpočijem kljub vsem naporom, kjer je svet lep, čeprav se na njem dogajajo prečudne stvari. In komaj čakam na soboto...