FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

Domen: sobota, 30. julij 2005, ob 11.08 uri; ogledov: 0

Idejo za turo sem pobral v Stritarjevih 111 izletih. Ko se na skoku nad planino Zapotok odcepimo z markirane poti, hodimo nekaj časa po brezpotju v povsem pristnem pomenu besede, prebiti pa se moramo na melišče pod severni raz Srebrnjaka, kjer zasledimo v vodniku omenjeno gamsjo stečino, ki ji do vstopa v steno Ribežnov ni pretirano težko slediti. Za vzpon preko stene Stritar napiše, da opis ni potreben, s čimer se, z vsem spoštovanjem do avtorja, pač ne morem strinjati! Gamsjih stečin je namreč polno v različnih smereh, možica pa sem zasledil v celi steni le enega, pa še tega tik pod vrhom, kjer je izstopni raz več kot očiten. Glede vstopa v steno ni dilem, potrebno je priplezati v široko grapo nad nami, ki se ji najlažje približamo po skrotju z leve. Po grapi lagodno hodimo navzgor do njenega zatrepa. Malce pred zatrepom se na levo odcepi lagodna travnata gredina, prava gamsja avtocesta, ki me je takoj zapeljala. Že na vzponu sem ugotovil, pri povratku pa se o tem prepričal, da to ni najlažja pot preko stene. S te stečine so namreč možni kaki trije odcepi proti vrhu, ki od spodaj niti ne izgledajo pretirano zahtevni, a so problematični v tem, da je tu zelo malo skale in ogromno strmih trav in grušča, kjer je težko najti kako stabilno oporo. Težave dosegajo trentarsko III. V zgornji polovici stene sem naletel na "pravo" stečino, ki pripelje do izstopnega raza, katerega kor rečeno, obdanega s previsnimi stenami, res ni mogoče zgrešiti. Na greben pridemo nekaj 10m nad Ribežni, v smeri proti Srebrnjaku. Proti vrhu Pelca se nato držimo grebena, kjer ni posebnosti. Ker o povratku v smeri vzpona nisem niti razmišljal, sem moral najti lažji prehod, katerega bom za lažjo orientacijo opisal od spodaj navzgor. V zatrepu grape torej ne smemo slediti gredini v levo, ampak se moramo vzpeti na strme trave, levo nad grapo. Najbolj lagoden prehod je po skalnatem žlebu, v samem zatrepu grape (I-II). Po travah sledimo stečini nekaj časa navzgor, dokler se na levo ne odcepi grapa, po kateri pridemo do neizrazitega sedla. Od tam dalje, vseskozi skozi ruševje, sledimo presenetljivo udobni stečini do izstopnega raza. Smer si lahko zelo dobro nagledamo že na markirani poti do Zapotoka, kjer je pas ruševja, ki v rahlem vzponu preči od desne proti levi, zelo dobro viden. Prav tako se dobro vidi grapa nad vstopom in trave nad njo. V celoti gre za pravo trentarsko turo, v odmaknjenm okolju, ki zagotovo ni deležno velikega obiska in ki nudi praktično vse, kar Trenta lahko ponudi....!

Domen: sobota, 30. julij 2005, ob 11.08 uri

Idejo za turo sem pobral v Stritarjevih 111 izletih. Ko se na skoku nad planino Zapotok odcepimo z markirane poti, hodimo nekaj časa po brezpotju v povsem pristnem pomenu besede, prebiti pa se moramo na melišče pod severni raz Srebrnjaka, kjer zasledimo v vodniku omenjeno gamsjo stečino, ki ji do vstopa v steno Ribežnov ni pretirano težko slediti. Za vzpon preko stene Stritar napiše, da opis ni potreben, s čimer se, z vsem spoštovanjem do avtorja, pač ne morem strinjati! Gamsjih stečin je namreč polno v različnih smereh, možica pa sem zasledil v celi steni le enega, pa še tega tik pod vrhom, kjer je izstopni raz več kot očiten. Glede vstopa v steno ni dilem, potrebno je priplezati v široko grapo nad nami, ki se ji najlažje približamo po skrotju z leve. Po grapi lagodno hodimo navzgor do njenega zatrepa. Malce pred zatrepom se na levo odcepi lagodna travnata gredina, prava gamsja avtocesta, ki me je takoj zapeljala. Že na vzponu sem ugotovil, pri povratku pa se o tem prepričal, da to ni najlažja pot preko stene. S te stečine so namreč možni kaki trije odcepi proti vrhu, ki od spodaj niti ne izgledajo pretirano zahtevni, a so problematični v tem, da je tu zelo malo skale in ogromno strmih trav in grušča, kjer je težko najti kako stabilno oporo. Težave dosegajo trentarsko III. V zgornji polovici stene sem naletel na "pravo" stečino, ki pripelje do izstopnega raza, katerega kor rečeno, obdanega s previsnimi stenami, res ni mogoče zgrešiti. Na greben pridemo nekaj 10m nad Ribežni, v smeri proti Srebrnjaku. Proti vrhu Pelca se nato držimo grebena, kjer ni posebnosti. Ker o povratku v smeri vzpona nisem niti razmišljal, sem moral najti lažji prehod, katerega bom za lažjo orientacijo opisal od spodaj navzgor. V zatrepu grape torej ne smemo slediti gredini v levo, ampak se moramo vzpeti na strme trave, levo nad grapo. Najbolj lagoden prehod je po skalnatem žlebu, v samem zatrepu grape (I-II). Po travah sledimo stečini nekaj časa navzgor, dokler se na levo ne odcepi grapa, po kateri pridemo do neizrazitega sedla. Od tam dalje, vseskozi skozi ruševje, sledimo presenetljivo udobni stečini do izstopnega raza. Smer si lahko zelo dobro nagledamo že na markirani poti do Zapotoka, kjer je pas ruševja, ki v rahlem vzponu preči od desne proti levi, zelo dobro viden. Prav tako se dobro vidi grapa nad vstopom in trave nad njo. V celoti gre za pravo trentarsko turo, v odmaknjenm okolju, ki zagotovo ni deležno velikega obiska in ki nudi praktično vse, kar Trenta lahko ponudi....!

BOR_KUM: nedelja, 22. oktober 2006, ob 13.59 uri

Pravzaprav nisem nameraval kaj mnogo pisati, pa se je vseeno nabralo besed … Predvsem bi se rad, tudi na tem mestu, zahvalil dvema forumovcema: Filipu za namig, ki je nedaleč nazaj ta greben, nekak trentarski presredek, postavil v čakalno vrsto najinih izletov in Gorjanu (Splezi), ki je dokončno sprožil željo v uresničenje. Tako sva v nedeljo dopoldne na hitro odločila, da se sprehodiva na Staro Utro, do lovske koče. Navzdol pa morda po drugi strani ... Pravzaprav, vse možnosti sva pustila odprte - to se nama večinoma dobro obnese. Počasi sva mlela serpentine tiste krasne trentarske ceste. Naštela sva jih 25, kar je prav gotovo narobe, saj sta jih Tine Mihelič in Filip naštela 24. Kakorkoli, prav nič se nama ni mudilo, tako, da sva z malico pri lovski koči začela ob pol tretji uri popoldne. Ampak, ravno tak dan je bil. Zrak primerno prosojen: greben pred nama je bil videti povsem blizu. Tudi ravno prava želja je še tlela v nama, da sva polnih ust začela, poleg dobrot, premlevati tudi možnosti za vzpon na Trentski Pelc. Od opisa, ki sem ga pred leti prebral v Miheličevih Julijskih Alpah, mi je ostalo v spominu samo: »Do melišča in po enem od žlebov do grebena!«. Ravno dovolj, da je mikalo in malo premalo, da bi bil vrh zagotovljen; torej, vse v vsemu ravno prav! 8) In sva šla. Kar tako. Sebi sva, v vnaprejšnje opravičilo, rekla: »Samo toliko, da ga potipava in okusiva … Morda pa …« Sprehod do melišča je bil pravi užitek: umetelna vijugavost drobne stezice, v vetru šumeče drevje, mehkobna košatost šopastih trav, redki zapozneli cvetovi – omamno lepi, švist baržunastih črnih peres skozi zrak, številna gamsja družina na paši, prijeten žar popoldanskega sonca, široko odpirajoči se razgledi … :D Ura je pa kar tekla … Potem žlebovi. Ja, kakšen možic se najde tam, morda celo kakšen preveč … Nekateri v korist, drugi v zavajanje in (samemu sebi) opravičilo, če se izgubiš. In sva lezla po tistih travah z veliko vnemo navzgor, pa malo levo in desno pa dol ter naokol in spet gor ... Kar borba je bila, ker si tokrat, neopremljena, zaplezanja nisva smela privoščiti. Tako zelo sva hitela, da sva, kot se rado zgodi, napredovala prav počasi. Nazadnje, prav nazadnje, naju je izpljunilo (preveč) desno na grebensko špičko vzhodno od vrha. Težav ni bilo več videti, le še podgrebensko prečenje čez dolinico bi bilo treba opraviti in kratek vzpon na vrh … Ura je pa, seveda, ves vmesni čas tekla in (ne, ker se rima) je moja draga pametno rekla: »Noč naju bo ujela. Greva dol!? Pa kaj, če ostanem (še) enkrat brez Pelca!« Tako sva obrnila. Že drugič v treh dneh. Obakrat kakih petdeset metrov pod vrhom: predvčerajšnjim pod vrhom poledenele Male Mojstrovke in danes zaspanega Trentskega Pelca. Tokrat zagotovo pravi čas. Sence so se v gozdičku nad lovsko kočo podaljšale v neskončnost in gost mrak naju je zagrnil ravno pri njej. Mikalo naju je, zares … A je bilo treba v dolino. Skozi noč. Daleč spodaj teče Soča. Te vrste sestopi nama niso tuji. Večkrat se nama zgodijo. Ne moti naju več, celo nasprotno! Tokrat nama je v drugi polovici spusta skozi veje dreves zvesto sledila luna. Dobrodošla družba! Svetlega značaja. Hoja po cesti navzdol je minila skoraj mimogrede. Le nekje vmes, naju je, sredi prijetne tišine, stresel grozljiv zvok – nekakšno rjovenje se je oglasilo nedaleč pred nama. »Jelen ali muflon, » sva ugibala. »Medved ali trentarski jeti,« sva se, bolj kislo, zabavala. Ja, priznam, je bilo nekaj minut vseeno malce neprijetno in čutila so bila bolj napeta kot običajno. Pa je bilo spet vse tiho, rjovež se ni prikazal in dve veliki kresnici sta mirno nadaljevali svojo pot. Lepo je bilo, ko sta naju pozdravili s srebrom obsijani seneni kopi ob poti (Gorjan, saj veš kateri dve!?), še lepše, ko je nedaleč spodaj skrivnostno zašumela Soča … Poleg prijetnih občutkov in natrosa besed še nekaj fotk. [url=http://www.moj-album.com/album/5409376/]Tukaj.[/url] Ah, ja, ker objavljam z zamudo, verjamem, da macesni tudi tam zgoraj že pričenjajo s svojo edinstveno jesensko likovno šolo. Srečno! :D

penzionist: nedelja, 22. oktober 2006, ob 20.51 uri

Prek stene ribežnov je morda boljša odločitev (od spodaj gledano) desno od "trav" po sistemu precej gruščnatih poličk. Tehnično ni ravno težko ( mesta do II), je pa treba seveda hudo pazit na vsak korak.. ;) V celoti gre za pravo trentarsko turo, v odmaknjenm okolju, ki zagotovo ni deležno velikega obiska in ki nudi praktično vse, kar Trenta lahko ponudi....!
Se strinjam, sploh v povezavi z grebenskim prečenjem tja od zapotoškega vrha.. 8)

Filip: ponedeljek, 23. oktober 2006, ob 12.14 uri

Počasi sva mlela serpentine tiste krasne trentarske ceste. Naštela sva jih 25, kar je prav gotovo narobe, saj sta jih Tine Mihelič in Filip naštela 24.
Ja, tudi sam se se dvoumil, ali bi nek ovinek štel kot serpentino ali ne, vendar je to samo ovinek okoli grebena in se cesta ne obrne v nasprotno smer. Mislim, da je tisti ovinek razlog za vajin rezultat. Sicer pa: hvala za čudovito lep opis, ki drugačen seveda niti ne more in ne sme biti, če nastane v tako lepih predelih. Slovenska zemlja v pesmi in besedi, bi lahko rekel - vse je ena sama pesem :D Posebno so mi všeč fotografije Starega Utra "iz zraka" (primerno prosojnega :) ), mene Trentski Pelc seveda še čaka in upam, da me bo dočakal. Tebe pa čaka tista steza z one strani gor - ali pa pač dol. Ti tudi ne bo nikamor odvijugala

marfi: ponedeljek, 23. oktober 2006, ob 13.16 uri

Tebe pa čaka tista steza z one strani gor - ali pa pač dol. Ti tudi ne bo nikamor odvijugala
Kako je pa z ostalimi "stezami"? Na karti iz leta 1978 jih kar mrgoli. Tudi serpentine se da prav lepo prešteti. [URL=http://img55.imageshack.us/my.php?image=utro20kzb3.jpg][img:59651e97e4]http://img55.imageshack.us/img55/7929/utro20kzb3.th.jpg[/img:59651e97e4][/URL]

borutmez: ponedeljek, 23. oktober 2006, ob 13.43 uri

Tudi naju je Trentarski Pelc zavrnil že neverjetnih 3 in pol krat. Dvakrat sva krenila od pokopališča v Trenti (vedno ji je postalo slabo??), enkrat pozimi pa po cesti. Enkrat pa sploh nisva imela trdega namena priti na vrh, ampak... No in sva srečala domačina, ki je v dolino spravljal drva na star način po drči ob cesti in je povedal marsikaj zanimivega. O zimi 1952, pa o cesti in ostalem in med drugim je omenil, da je včasih obstajala steza od zadnjega ovinka pred Utrom vse počes do V. vrat med Zapotoškim vrhom in B. Grintavcem. Da so tam celo gnali živino na Zapotok in hodili na obiske.

Filip: torek, 24. oktober 2006, ob 9. uri

Od vseh teh pikčastih črt na tem zemljevidu se po moje nedomorodci lahko zanesemo edino na stezo Po Dolu, po kateri dostopimo na Staro Utro z vzhoda. Vse ostale bi bilo treba na novo raziskati in odkriti, morda pa obstajajo lokalni poznavalci oz. uporabniki, verjetno lovci. S sedla Staro Utro omenjeno stezo hitro najdemo. Od vrha dol kar dolgo časa poteka po strugi potoka, ki je na karti vrisan, a ima v zgornjem delu vodo le ob večjem dežju. Za orientacijo se je prvič še najbolje zanesti na podrto planšarijo, ki je tik pod staro cesto na severovzhodni strani sedla (na karti označena z rdečim znakom, kaj pomeni plava pika, pa ne vem). Pri tej podrtiji se spustimo levo dol v grapico in nadaljujemo po nji. Niže dol steza preči na desni breg, če smo le malo pozorni na možice, tega mesta ne moremo zgrešiti. Tega načela se držimo tudi v nadaljevanju spusta, saj je steza marsikje premalo uhojena, da bi bila vidna sama po sebi. Èe začnemo od spodaj in gledamo na karto, ki jo je objavil marfi, moramo vedeti, da je prehod čez Sočo drugje kot na karti. Ta namreč kaže že dolgo neuporaben viseči most pri Pavru, namesto njega imamo na razpolago dva druga, enega niže dol pod kampom, drugega pa Pri cerkvi, ta je bližji vstopni točki v pobočje, ki je točno nasproti pokopališča na drugi strani Soče. Na karti je razvidno, da se malo više gor steza razcepi, na desno gre čez grapo in nadaljuje proti Ušju. Do grape je zaradi lepih tolmunčkov vredno stopiti, če pa potok prečimo, se steza na tleh hitro začne zgubljati in na drevesih opazimo nekakšne plastične rdeče oznake. Majhnim medvedkom podobne. Jaz sem se vrnil na razpotje in po levi strani nadaljeval na Staro Utro.

borutmez: torek, 24. oktober 2006, ob 10.33 uri

Majhnim medvedkom podobne. Jaz sem se vrnil na razpotje in po levi strani nadaljeval na Staro Utro.................. ........ midva sva pa sledila medvedkom in slabi stezici do nekje 1300m. Tam nam pomaga še jeklenica, potem pa medvedki izginejo, steza pa bolj ali manj tudi. Prvič sva obrnila tam, naslednjič sva šla naprej. Po poličkah v desno. Tu in tam sva naletela mislim, da na rumene markacije in na kakšnega možica, a je vse zelo redko. Višje sva padla na stezo, ki vodi po med posekanim rušjum in prišla do Ušja. Tam jo je že drugič zvilo zato sva obrnila. Stvar je res divja in samotna, le MOTORJI se ves čas slišijo iz doline :(((

BOR_KUM: petek, 27. oktober 2006, ob 23.02 uri

Filip, Gorjan ... Smo se pa vrgli v štelje serpentin, a?! :D Še dobro, da je marfi tisto karto gor postavil, da lahko vsak prešteje ... :lol: Naj bo torej 24, tiste pol bom pa za dobro mero v spominu ohranil ... In šel še kdaj gor pogledat! 8) Res fino, dražečo debato ste razvili o vseh tistih stezicah! :P Borutmez, ti in tvoja draga bosta meni z mojo drago vsekakor ostala vzornika pri vztrajnosti! :P Tako trmasta pa še midva nisva! Èestitke. :D Gorjan, upam, da si spet pri zdravju in da boš te dni korake v željeno smer (vem, da navzgor) usmeril, pa če mimo tistih dveh srebrnih ali kašnih drugih kopic! Prinesi besed in fotk zvrhan koš! Kajti, če ti kakšno dobro stvar pri mojih fotkah pobereš, kaj naj potem jaz za tvoje rečem ... Najbolje nič. Saj sem itak vedno brez besed, čeprav odprtih ust, ko jih gledam! :D

Irena: ponedeljek, 30. oktober 2006, ob 10.51 uri

28.10. sva se zapeljala v Trento. Oborožena z Miheličem in z Borisovim opisom. Je pa res, da nam niso pomagali, a lušte po zlatih macesnih sva uspešno potešila :lol: . Plan je bil zapeljati se čim višje, potem pa Pelc in Srebrnjk.Peljala sva torej po tej italijanski cesti, potem je na listju začelo spodrsavat. Pa sva šla peš pogledat naprej. Našla sva 4. ovinek, kjer si je upal obrnit . Na koncu sva parkirala na 2. ovinku. Ko sva cesto videla do konca, je Bertl bil mnenja da bi šlo vsaj do 1000m z njegovim avtom, s kakim terencem pa še dlje. Ko se cesta položi, sva jo mahnila naravnost proti steni Ribežnov. Macesni so zlati....Poti ni, morda kaka gamsja stečina. Mimogrede, to je bilo še precej daleč od Stare Utre. V steni sva poskusila tri žlebove, enega celo 2x, vendar - trojko morda zlezeva gor, nisva vedela kako bo s povratkom. Presenetilo naju je, kako zlahka opravi Mihelič s celo zadevo, nama pa se je zatikalo. Potem sva le zlezla en žleb (dobra I, detajl III) in se po hudem ruševju (vsaj zame v kratkih hlačah )prebila na Ribežne. Ura je bila pozna (ti zveni kaj znano, Boris?) Videla sva dva, ki sta se vračala s Srebrnjaka. Ko sta nama rekla , da je nanj le 40 min, in potem s Pelca sorazmerno lahek spust na Staro Utro, naju ne bi mogli več ustaviti. Po pol ure in še daleč pred vrhom Srebrnjaka nama je zmanjkalo veselja. Greben je sicer preprost - glih s palcami sicer ni za it. Mahnila sva jo na drugo stran, proti Pelcu. Vzpon nanj je bil pravzaprav najlažji del ture, en detajl je sicer plezanje - ampak čudovit prehod v sicer neprehodnem terenu /za nas, nealpiniste/. Z vrha sva se hitro pobrala, saj naju je preganjal čas_ po brezpotju se raje ne bi plazila v mraku. Dol po grebenu proti Plešivcu. Greben ni težak, nekaj možicev nama je olajšalo orinetacijo, en detajl morda slaba II. Potem ni bilo več možicev, midva sva se začela spuščati po žlebu, prekinjenem s skokci (Z lovske koče je lepo viden, nad meliščem, desni). Vedno pa sva nekako našla obvoze. Ni pa stvar preprosta in zahteva precej previdnosti. Vseeno pa nama je bilo v olajšanje, da se ni bilo treba vračati v smeri pristopa :oops: Ko prideš na melišče (velik možic) pa se že da slediti stezici, ki jo je pesniško opisal Boris. No, sama bi nekajkrat sicer v sveti preproščini (najbolj direktno) zavila v gosto ruševje. Je pa večerna svetloba res naredila celo sceno nezemeljsko... Pri lovski koči sva bila ob 17.30 in pri avtu že krepko po temi. Dobro, da je od koče široka pot, potem cesta, pa lučke sva imela. Zgleda, da večina ljudi hodi na Pelc iz Zapotoka (videla sva jih 5), torej bo enkrat drugo leto treba od tam - na Srebrnjak, katerega vrh sva morala tokrat spustiti. Pa saj bo počakal . Pa še vztrajnost bomo krepili

Matjaž: ponedeljek, 30. oktober 2006, ob 13.52 uri

Samo ena pripomba, mimo katere pa res ne morem. Stara italijanska vojaška cesta na Staro Utro je zaprta za promet :!: Tabla TNP prepoveduje celo vožnjo s kolesi (kar se mi sicer zdi neumnost prve vrste), kaj šele z avtomobili. Irena je njun namen, peljati se do konca, opisala s tako sveto preproščino, da samo čakam naslednjega, ki bo navdušeno opisal, kako se je zapodil do vrha Plešivca s krosovcem... :? :cry:

BOR_KUM: ponedeljek, 30. oktober 2006, ob 16.25 uri

28.10. sva se zapeljala v Trento. Oborožena z Miheličem in z Borisovim opisom. Je pa res, da nam niso pomagali, a lušte po zlatih macesnih sva uspešno potešila :lol: . ...
Uh, Irena v kako prestižno družbo si me postavila. Do gležnjev ne sežem mojstru! :P Tudi to, da moji opisi brezpotij nikomur ne koristijo, si zadnje čase, odkar sem doživel "step by step" kritiko, štejem v čast ... :lol: Od takrat je moj moto: "O brezpotjih le še s čisto romantiko na jeziku!" [b:a05dfa02dd]Skoraj[/b:a05dfa02dd] [size=9:a05dfa02dd]dosledno[/size:a05dfa02dd] se ga mislim držati. V steni sva poskusila tri žlebove, enega celo 2x, vendar - trojko morda zlezeva gor, nisva vedela kako bo s povratkom. Presenetilo naju je, kako zlahka opravi Mihelič s celo zadevo, nama pa se je zatikalo. Potem sva le zlezla en žleb (dobra I, detajl III) in se po hudem ruševju (vsaj zame v kratkih hlačah )prebila na Ribežne. Ura je bila pozna (ti zveni kaj znano, Boris?) ...
Se mi zdi, da je spoštovani Tine, v času pisanja večine trentarskih brezpotnih napotkov, pogosto skoparil z besedami in opozorili! 8) Sicer pa, prav vse kar si napisala mi zveni tako znano. In zelo prijetno! In vabljivo! :D Irena, čestitam za uspešno iskanje prehodov navzdol, vključno s stezico. Dobre nosove nosita ... :lol: Razširjene načrte v zvezi s tem grebenom, ki si jih opisala za prihodnost, bova midva z mojo drago z veseljem (p)osvojila ... 8)

BOR_KUM: ponedeljek, 30. oktober 2006, ob 19.52 uri

Uh, uh ... Gorjan! 8) :D Trma, trmasta - no ja, trmica! :lol: :lol: :lol: Tiste zadnje fotke, predvsem povsem zadnja, mi pa dajo misliti ... A potem, ko ste si vse prste obliznili, ste jo pa kar čez rob naprej usekali ... In spet po znanih serpentinah dol?! :P

Joško: torek, 31. oktober 2006, ob 9.46 uri

Včeraj je bil torej dan za Srebrnjak :D Opogumljen od namiga Penzionista, sem se namenil prečit goro iz Zapotoka čez Ribežne in nato navzdol na Mala vrata. Èeprav izgleda sestopna rampa od zgoraj kar huda, pa se od blizu izkaže za dokaj prijazno, skala je trdna in polna odličnih prijemov (II, izpostavljeno). Smer je vseskozi opremljena s štanti za spust po vrvi, ampak se da vse preplezat v okviru (dobre) dvojke. Nadaljevanje preko Zapotoškega vrha na Velika vrata je lažje, nekoliko siten je le začetni del sestopa čez strme trave.

brane: sreda, 1. november 2006, ob 22.26 uri

Ja vidim da je Trentski Pelc in Srebrnjak tudi že postal oblegan cilj brezpotij željnih gornikov, zato še tale namig o vzponu na oba vrhova, ki sem ga opravil z prijateljem pred petimi leti in to celo 4.11. Navdušil me je Domnov opis, ki se kot sem pogledal svoje zapiske, ki jih skrbno hranim v celoti ujema z mojim, morda le tile dodatki: - Do vstopa v steno pridemo pod ostenjem Srebrnjaka, midva sva šla tik nad gozdno mejo, ker če se pomikaš preblizu ostenja moraš pred vstopom premagati še sitne nepotrebne skoke.Ko ne moreš več naprej te ustavi ruševje in preko njega navzgor prideš v opisano široko grapo. - Tudi midva sva v zatrepu sprva zavila v levo po gamsji avtocesti, ki te res prav lepo zavede in potem nama ni bilo nič več jasno.Kar pol ure sva rabila da sva našla prehod nad travami v pravilno grapo in potem naprej do Ribežnov ni bilo več težav. - Z Ribežnov sva krenila v desno in prečila do vrha Srebrnjaka. Malce naju je kljub izjemno lepem vremenu preganjal čas in na vrhu se žal res nisva dolgo zadrževala. - Pri povratku sva nato z Ribežnov nadaljevala na Trentski Pelc, do katerega tudi ni večjih težav. - Z T. Pelca sva kar mislim, da je še najbolj smiselno sestopila do lovske koče na Stari utri in sicer se je treba ko se z vrha prepleza skok usmeriti v pravilno grapo ( takrat so bili tam možici ) Ko se sestopi iz stene je do koče krasna stezica v travi. - Z Uter sva se podala na sprvo stezo in nato mulatiero do trentske ceste, kjer sva priklicala prijatelje v Trenti ( tja namreč zahajam že deseto leto ) in se pripeljala nazaj do avta. P.S. Na koncu bi se rad tudi sam povsem pridružil mnenju Matjaža, ki meni da stara italijanska cesta ni primerna za avtomobile. Naj Trenta ostane taka kot je ena zadnjih oaz miru in divjine, saj konec koncev tudi ta bivša cesta bo kmalu postala stezica in če jo bo nekdo na začetku označil z možicem ne bo nobenih težav pridi po njej navzgor do Ribežnov ali Stare utre. Sicer pa za tiste, ki niso manjkali pri teoriji vozniškega izpita ,ko so jemali prometne znake za prepoved in jim je še kaj do Trente taka kot je: Na Staro Utro pripelje še ena res prava trentarska stezica, ki se začne v smeri vožnje proti kraju Trenta takoj po prvem ovinku za galerijo na levi tam kjer ob cesti stoji lesen steber z oznako TNP.Ta stezica se prilepi mulatieri na približno tričetrt poti do lovske koče, se ji sicer težje sledi a najbolj pomembno je najti njen začetek.

Filip: četrtek, 2. november 2006, ob 6.58 uri

Vsekakor naj se po tisti cesti ne bi vozili z motornimi vozili. In kaže, da bo treba nanovo razdelati pojme steza / mulatjera / cesta.

Irena: ponedeljek, 6. november 2006, ob 12.50 uri

Gorjan, pa me vseeno zanima, kje ste se vračali? Na vsak način ste bili zeloooo pozni. Že midva pred vami sva zadnji del hodila po temi ( k sreči po cesti). Na lovski koči sva v zadnji svetlobi dneva slišala nekoga na grebenu. Upam le, da ste pot dobro poznali....

spleza: ponedeljek, 6. november 2006, ob 13.24 uri

Gorjan, pa me vseeno zanima, kje ste se vračali? Na vsak način ste bili zeloooo pozni. Že midva pred vami sva zadnji del hodila po temi ( k sreči po cesti). Na lovski koči sva v zadnji svetlobi dneva slišala nekoga na grebenu. Upam le, da ste pot dobro poznali....
Kar za vama smo šli, Irena, po cesti, ko sta se vidva (se mi zdi, da pri koči celo nista bila sama :?: ) od koče ravno poslavljala, smo mi pričeli s sestopom s Pelca...

Irena: torek, 7. november 2006, ob 14.19 uri

Aha, zdaj mi je jasno, Gorjan. In še bolj si me potrdil v nameri, da drugič gremo gor iz Zapotoka, pa morda po tej poti na Utre dol. Dva avta? Ne bi rekla, prej iztegnjen palec . Saj sva nameravala za vami tja na Srebrnjak, pa sva se zbala neznanega sestopa s Pelca po temi. Èe bi nama onadva vedela povedati, da se vi nameravati vračati na Utre, bi šla dalje :cry: Bo drugič lažje.... Hm, sicer sem bolj glasna, a na koči sva midva bila povsem sama; razen miške sva slišala

spleza: torek, 7. november 2006, ob 23.08 uri

Dva avta? Ne bi rekla, prej iztegnjen palec .
:lol: . 8) Hm, sicer sem bolj glasna, a na koči sva midva bila povsem sama; razen miške sva slišala
Ja, zna biti... da sem zaradi strahu (s)prožil privide... :lol: :lol: :lol: Za trdnost namere ti pa že sedaj ploskam!

BOR_KUM: petek, 10. november 2006, ob 20.57 uri

Gorjan, zdaj šele sem prebral tvojo hvalnico ... Splačalo se je malo počakati, da se ti je vse lepo poleglo ... Ne, ne, popravljam: da je lepo izbruhnilo! :lol: Fino, ni kaj :!: :P

old shatterhand: ponedeljek, 3. september 2007, ob 10.52 uri

Vceraj sva se s prijateljem odpravila iz Zadnje Trente do pl.Zapotok in nato pod steno Srebrnjaka do vstopa Tumove na Ribezne. Sedela sva na meliscu pod steno in tuhtala kam bi sla. Nobenega mozica, le nekaj sledov na meliscu, nad nama pa obsirno obmocje strmih trav in skal. Najprej sva sla v grapo na levi, a je kmalu postalo vse skupaj zelo strmo in sitno. Zato sva poskusila drugje. V literaturi nam avtorji vec ali manj vsi prepuscajo izbiro smeri. Iz prejsnjih opisov na forumu pa mi ni bilo jasno kje so drugi vstopili v steno. Zato bom na kratko opisal kako sva sla midva. Na skrajnem levem robu trapeza stene Srebrnjaka (to se pravi na desni strani pobocja Ribeznov) se pne proti grebenu grapa posevno proti desni navzgor. Midva sva sla po tej gor in nato levo ob njej po strmih travah, ne da bi se od nje oddaljila. Ko sva prisla priblizno na dve tretjini visine stene, sva prisla do vodoravne gredine z macesni, ki je dobro vidna z doline in preci steno proti levi rahlo navzgor. Nad njo stena ni prehodna v okviru II.stopnje in je cisto gola brez trave. Po tej siroki gredi sva sla levo do njenega konca, kjer je za robom grapa in je teren rusnat, vrsni greben pa je ze zelo blizu, pribl. 70 visinskih metrov. Tam sva obrnila desno navpicno navzgor (bila sva desno nad to grapo) proti izstopu iz stene. Visje prav pred izstopom sva prestopila levo v grapo in po njej, kjer se ta zelo zozi izstopila na greben. Teren je zelo neroden: strme trave, skala se ti v rokah lomi, dreves je malo za varovanje, tako da je sestop nazaj ce se zaplezas nekaj kar ne zazelim nobenemu. V celi smeri nisva videla niti enega mozica, le eno vrvico in en zarjavel klin. Zato vse do konca nisva vedela ce greva prav. Vrv sva vsaj trikrat uporabila za varovanje. Iz literature zgleda, da je prehodov vec, zato je verjetno mozno se preriniti na vrh v vec variantah. Z ozirom na to sva se odlocila, da vztrajava navzgor, ceprav je bil psihicni pritisk se kar velik. Po grebenu sva sla nato na Trentski Pelc, kjer sva imela imenitne razglede, saj je obdan z vsemi nasimi velikani. Nato dol na Staro Utro: z vrha po grebenu proti vzhodu sva kmalu (5 min.) obrnila desno navzdol po travnati grapi, ki se je spremenila v pravi tobogan, neroden in vse prej kot enostaven sestop. Mozicev ni bilo, sele ob izstopu grape sva jih dobila in sva razumela da sva sla po ta pravi. Se tek v dolino po mulatjeri, vmes sva sprozila divjega petelina, nad nami pa je letal planinski orel, res velika zival! Pristna divja trentarska tura, 11 ur.

spleza: ponedeljek, 3. september 2007, ob 13.30 uri

Èe govoriva o isti poševni (v levo) travni gredini ... potem sta najlažjo smer vzpona sfalila na njej . 8) Mimo nje je potrebno še kar naravnost navzgor do navideznega zaprtja pod steno. Prehod v višja nadstropja se skrit povzpne po skalovju levo ob njej ... Na toisto vabljivo gredino opozarja tudi gorniški vodnik. Pristna divja trentarska tura

old shatterhand: ponedeljek, 3. september 2007, ob 14.10 uri

Pa saj se je zdelo tam gor vse previsno in nemogoce, vsaj za nas. Midva sva prvi del vzpona opravila na skrajni desni obmocja Ribeznov, ob steni Srebrnjaka in sva nato zavila levo po tisti siroki gredi levo ter nato gor na greben. Kje pa si ti vstopil iz spodnjega melisca ob vznozju stene?

penzionist: torek, 4. september 2007, ob 9.36 uri

Enkrat sem sestopal tam čez in če se prav spomnim, je šlo prbližno tako.. [img:f6b10bdc28]http://www.slo-alp.com/fotke1/11_tle_dol_je_blo_treba2.jpg[/img:f6b10bdc28] Po travnatih vesinah je izgledalo hudo tečno, tu so se pa dobivale rahlo šodraste poličke in se je kar dalo prlezt dol. PS: Obstaja možnost rahlo napačno vrisane smeri ( je od tega že kar nekaj časa), sigurno pa poteka gledano od spodaj fajn desno

spleza: torek, 4. september 2007, ob 12.07 uri

...

Domen: petek, 7. september 2007, ob 10.19 uri

Ko takole prebiram te opise in gledam slike, mi je pravzaprav vse manj jasno, kdo je šel prav, kdo ne, kje je sploh prav.... Pa sem še (celo ) jaz malo [url=http://www.moj-album.com/uredi/jestov/9258779/?os=9258931]risal[/url]. Modra črta označuje približno smer vzpona, rdeča pa povratka (opis v 1. postu te teme). Kot rečeno, v okvirih rdeče smeri ni nobenih težav, morda kak detalj I-II, v glavnem se pa hodi. Vstop v steno, po katerem sprašuje shatt, pa je pravzaprav povsem logičen. Pod Srebrnjakom prečimo do konca, do koder se da, do melišča, potem pa se ne zapodimo v skok grape, ampak ga obidemo po strmem skrotju na levi. Tisti skok nad gamsjo avtocesto, ki tako zapeljivo vabi, pa tudi ni nič posebnega, problem je bolj v tej zapeljivi gredi :oops: , kot pa da bi skok zgledal ne vem kako strašljiv.. Sicer se pa strinjam s tabo, spleza, da je edino logično smer zaokrožit na Utro. Tudi jaz sem imel tak namen, a je bila na grebenu tako gosta megla, da se ni videlo nič od nič , zaradi česar je izpadel Srebrnjak :cry: , povratek je bil pa po smeri vzpona v tistih pogojih pravzaprav edini izvedljiv...

old shatterhand: ponedeljek, 10. september 2007, ob 10.48 uri

V Gore in Ljudje berem da je bila vceraj 9.9 v Trentskem Pelcu nesreca in tudi velik podor. Kaj kdo morda ve kaj o temu?

Filip: ponedeljek, 10. september 2007, ob 11.43 uri

Že ti veš več, kot je napisano.

Domen: ponedeljek, 10. september 2007, ob 19.58 uri

"Ja, kaj pa rinete vsi tamkaj s Srebrnjaka nazaj, pa s Pelca dol ... kar s Srebrnjaka se je ta narboljš na to stran spustiti!" ... :lol: Sem hitro pojasnil, da sem le cagavi šodrovc. :lol:
"Na to stran" sem jaz šel že gor in dol, a sem bil na vrvi. Z varovanjem je zadeva povsem izvedljiva tudi za "cagavega šodrovca", kolikor se spomnim, huje kot II+ ni nikjer, je pa dobro poznati pravo smer, da se ne zaplezamo... Èe pa že govorimo o prečenju, je pa vsekakor bolj smiselno, da gremo "na to stran" gor in npr. po Tumovi dol...

mariborcan: ponedeljek, 10. september 2007, ob 21.43 uri

Vidim, da ste čez steno prišli po različnih smereh, pa me zanima, katera je "ta prava" (če lahko tako rečem) oz. najbolj priporočljiva/najlažja?

Domen: ponedeljek, 10. september 2007, ob 22.25 uri

Èe imaš v mislih steno Ribežnov, bi si skorajda upal trdit, da kaj dosti lažjega od okvira moje rdeče linije tam ne boš našel. Mislim, da gre tu nekje okvirno tudi Tumova smer. Kak detalj seže do spodnje II, ostalo je lažje. Èez steno poteka tudi Jeseniška smer, levo od Tumove, kje točno ne vem, naj bi bila pa nekoliko težja. SV greben Srebrnjaka je eno debelo stopnjo težji, navzdol se ga običajno kar abzajla. Z Utre so pa poznavalci tudi že povedali, tako da mariborčan, ni da ni...! 8)

mariborcan: ponedeljek, 10. september 2007, ob 23.26 uri

Ja, mislil sem steno Ribežnov. Se mi je že iz prispevkov zdelo, da je to "prava" smer, spraševal sem zato, ker vidim, da so nekateri (old shatterhand in tudi penzionist, če sem prav interpretiral sliko) šli tudi bolj desno (in nato prečno levo).

penzionist: torek, 11. september 2007, ob 1.13 uri

... so nekateri (old shatterhand in tudi penzionist, če sem prav interpretiral sliko) šli tudi bolj desno (in nato prečno levo).
Morda smo pa falil, pa kako prvenstveno usekal 8) No, stena je z vrha navzdol ponavadi videti drugače kot od spodaj navzgor. Ker mi strme trave niso dišale ( in ker sem imel "zelenjave" tisti dan že hudo čez glavo), sem se pač oziral za skalnimi poličkami in - so. Zgoraj malo več, spodaj jih sem in tja malo zmanjka. Seveda je potrebno kdaj tudi poprijet za skalo in morda se celo kje v kakem metru res dotakne kake švoh trojke... so pa težave bolj dolgotrajne v tem, da so poličke nekoliko šodraste in sorazmerno izpostavljene. Da pa le ne bo kakega napačnega zavajanja - prehod iz Zapotoka na Ribežne se smatra kot (sicer lahek) alpinistični vzpon. Bi se sedaj pa tudi jaz strinjal, da je leva linija bolj Tumova

mariborcan: torek, 11. september 2007, ob 8.12 uri

OK, hvala, vse jasno. Upam, da bo čim prej prilika, da tudi sam poskusim... LP

Joško: torek, 11. september 2007, ob 9.40 uri

Sestop s Srebrnjaka proti Zagorelcu se mi je zdel bolj sprejemljiv kot sestop po smeri vzpona čez "steno" Ribežnov. Res je izpostavljeno, vendar je skala odlična in če se potrudiš pri iskanju prehodov se da vse zlesti brez abzajlov, v okviru dvojke. Tehnično je najtežji spust čez zadnjo stenco tik nad Malimi Vrati (par metrov II+), a tu tudi izpostavljenost popusti. Je pa res celoten spust možno opraviti tudi po zraku, štanti so urejeni. Nadaljevanje do Zagorelca je lahko. Nekoliko pa je zoprn začetni del spusta na Velika Vrata (strma trava). Logično nadaljevanje ture je seveda vzpon na B. Grintavec, baje tudi ni več kot dobra II, za točnejše informacije se priporočam.

penzionist: torek, 11. september 2007, ob 11.37 uri

Sestop iz Srebrnjaka proti Zagorelcu je sestavljen pred vrhom le slednjega še s kakim "vršičkom" vmes. Po sistemu nagnjenih polic Srebrnjaka, katere so prav luštkane, če jih slučajno ne falimo ,nas privede "pot" do Malih vratc, od koder vodi ena lovska pot ( neoznačena) proti Zapotok. Greben se pa nadaljuje naprej čez Zapotoški vrh in na drugi stran po sestopnih travah in grapi (spet neoznačeno) do Velikih vratc. Seveda je možen tudi sestop direkt po ZS grebenu Zapotoškega vrha, ampak zna bit kako mesto III. Iz Velikih vratc se pa lahko zapodimo v Kugijevo smer, ki se vije čez Sravnik do Bavškega Grintavca. Sama vstopna stena je dejansko malo "grda", ni pa nobeden bavbav. Težave ne presegajo dobre dvojke, je pa tudi res, da nisi nikoli siguren, kateri kamen bo ostal tam in kateri se bo odpeljal kakih 100 m nižje. Smer dalje sledi grebenu, sem in tja se je potrebno tudi rahlo spustiti, težave ( v okviru dvojke) se pa občasno dogajajo do vrha B. Grintavca, kjer nas pričaka lepa markirana pot.. in šele po prihodu na sedlo Kanja se lahko zaænemo bolj resno pogovarjat o naslednjem "Zagorelcu" :) Kugijeva smer po (?) grebenu je sicer ocenjena z II, ampak se mi je zdela kot celota bolj resna zadeva od naprimer Slovenske v Triglavu. Vskakor je pa to lep potep izven množic planinskih navdušencev :) In še [url=http://www2.arnes.si/~mcuder/dnevnik/020907.html] MM povezava [/url] ter nekaj [url=http://boris.slo-alp.com/plugins/mg2/mg2.php?list=19]"šodrovskih fotk"[/url]

Joško: torek, 11. september 2007, ob 13.34 uri

Mi je prav nerodno, da sem Zapotoški vrh zamenjal za Zagorelec :oops: Pa tako lepe trenutke sem na njem doživljal po uspelem prečenju s Srebrnjaka... Kugyjeva je torej smer z Velikih Vrat direkt na Sravnik in ne po obvozu, kot je opisano v vodniki (Klinar) in v dnevniku M&M?

penzionist: torek, 11. september 2007, ob 15.51 uri

Prijetni trenutki, sploh v kaki lepi družbi po moje niso izgubili nič na veljavi, neglede na ime "trave".. oziroma kjerkoli so se že tisti trenutki dogajali Ker se kljub ne ravno več rosni mladosti tam konec 19 stoletja le nisem imel še po čem praskati, je seveda potemtakem tudi moje pametovanje o zgodovini le posledica branja. Konkretno : v plezalnem vodničku "Zadnja trenta" ( [url=http://www.geocities.com/sveticic/] S.Svetičič [/url] ) je pač opisan tudi Bavški Grintavec in pod št 1 je : ------------------------------- Severovzhodni greben Ocena II, višina smeri 500m , čas plezanja 3 ure. Prvi plezali Julij Kugy, Bolaffio in Jože Kumve ( verjetno bi moralo pisati Kumer ) 1899 Smer je že večkrat ponovljena OPIS: iz velikih Vratc po steni na greben in po njem čez Sravnik na vrh Bavškega Grintavca. ---------------------------------------- In to je to. Ali je to Kugijeva ali ne, ne vem. Vem pa, da kljub ene parim "pakleniškim" odsekom ta greben zlepa ne bo slovel kot kak "estetsko magičen" - bodo pa v njem dobili svoj trenutek tisti, kateri se pač radi spodtikajo(mo) po kakem razbitem svetu.. takem, kot je bil tudi še pred sto leti ;) In vseeno dobronamerno opozorilo - mimogrede se lahko znajdeš na kakem par deset tonskem "balkonu" in nekateri od njih so že končali svoje viseče poslanstvo v meliščih spodaj.. zato dobršna mera previdnosti in dovolj znanja le ne bi bila odveč... 8)

mariborcan: petek, 19. oktober 2007, ob 7.37 uri

Z veseljem lahko sporočim, da sva v sredo (ne malo verjetno zadnji "kopen" dan letos) na Srebrnjaku in Trentskem Pelcu dosegla tako rekoč popoln uspeh. Štartala sva iz Zadnje Trente po markacijah najprej do Zapotoka in še malček naprej čez strm rob nad planino. Tu sva brez poti zavila poševno proti levi in rahlo navzgor oz. mestoma tudi po ravnem, kakor je pač bil teren; gozd tu ni gosto zaraščen, tako da ni bilo večjih problemov. Èez čas sva dosegla melišča pod steno Srebrnjaka, tam pa so se začele pojavljati tudi stečine, ki so se kasneje (za tem, ko prečimo Srebrnjakov izrastek, ki prekinja melišča; prečenje sva opravila bolj spodaj, kjer je le nekaj metrov skrotja in nato ruševja, pa smo prek) združile v eno, ki naju je pripeljala do zatrepa pod Ribežni. Kar se tiče nadaljnje poti zaradi dobrih opisov tu s foruma nisva imela pretiranih orientacijskih težav, brez opisov pa bi verjetno bilo zelo težko najti pravo smer, saj je kar nekaj možnosti (no, na nek način lahko tudi druge variante smatramo kot "prave", vprašanje je edino, v katerem težavnostnem rangu razmišljamo). Vstopila sva v zgornjem levem kotu melišča in mimo markantnega drevesa dosegla "potko", ki je vodila prečno levo do levega roba strmega skrotja, kjer sva se s pomočjo vej ruševja nekaj časa brez težav vzpenjala. Omenjeno skrotje je zgoraj "zaprto" z ruševjem in tukaj sva naletela na probleme, kajti prehod v ruševje je bil povsod zelo strm in izpostavljen, poleg tega pa se ni videlo, kakšno je nadaljevanje. Sam sem zato poskušal nekoliko nižje, kjer je bil proti levi v ruševje tudi nakazan prehod (ampak le nakazan, že po nekaj metrih je bilo popolnoma zaraščeno). Težavno in naporno (vendar ne posebej nevarno, saj sem bil popolnoma zagozden v grmovju) sem se prebijal navzgor, višje (ko se mi je zdelo, da sem že skoraj previsoko) pa v desno in res sem na trčil na "stezico", ki je vodila še nekaj metrov desno v grapo. To mesto je bilo v bistvu le nekaj metrov nad mestom, kjer sva se sprva poskušala prebiti v ruševje, a se nama je zdelo preveč nevarno. To sem sporočil očetu, ki je tudi poskušal po moji varianti, vendar je še vedno preklinjal nekje globoko pod mano. Odločil se je, da raje poskusi po manj ruševnati varianti, ki sva jo sprva opustila, kar mu je na koncu s težavami tudi uspelo (malo sem mu pomagal tudi jaz, tako da sem mu od zgoraj odvzel nahrbtnik). Problematično mesto je namreč dolgo le nekaj matrov, vendar pa je tako gosto zaraščeno z vejami (mestoma tudi suhimi, ki so manj prožne), da se je res težavno prebiti tam mimo, pa še zelo strmo je. Obstaja pa tudi še tretja možnost prehoda, in sicer bolj desno, kjer ruševja skorajda ni, zato pa imamo opravka z zelo strmim in izpostavljenim skrotjem brez nekih pametnih opor. Naj dodam opazko, da se mi je pravkar opisano mesto zdelo morda najbolj neprijetno (težko rečem najbolj težko, kajti ne vem, če je možno prebijanju skozi ruševje prirediti neko tehnično oceno) na celotni turi, vzrok za takšno oceno pa je izpostavljenost (predvsem pri direktnem prehodu). Nadaljevala sva po grušču v grapi mimo zavajajoče "slepe ulice" do njenega zatrepa, kjer se je v levo odprl lahek skalnat žleb (končno sva spet plezala po zdravi skali) na trave levo od skoka v zatrepu. Le-te so bile kar strme, vendar pa so med njimi tudi skale, grmički in drevesa, ki nudijo dobre opore, tako da sva se relativno brez težav v cik caku vzpenjala. Èez čas se je v levo odprla (pretežno travnata) grapa, vendar pa nisem bil prepričan, ali je prava, saj nekako ni bila podobna tisti na sliki iz splezinega albuma. Prečil sem desno v grapo (tu sva bila že nad skokom) in tuhtal, ali naj nadaljujeva po njej do zgornjega zatrepa (tu se je kazala celo možnost cik cak (desno levo) prehoda na še višjo travnato gredino, vendar pa sem bil dokaj prepričan, da to ni tista iz opisov) ter se na koncu odločil, da najprej poizkusiva po omenjeni grapi v levo (izgledala je povsem lahka) in se ob neuspehu pač vrneva. Kazalo je namreč tako, da tudi tiste grape / travnate gredine, ki so vodile iz zatrepa grape (z izjemo omenjenega cik cak prehoda), vodijo več ali manj na isto točko. Grapa, ki sva jo izbrala (takoj najbolj spodnja, ki se odcepi v levo) se je izkazala za dobro izbiro, na njenem vrhu sva zavila nekaj metrov skozi ruševje navzgor in kmalu našla stečino, ki naju je popeljala v levo čez strmo pobočje do terena, ki sva ga prepoznala kot omenjeni "izstopni raz". Izgledal je kar strm, vendar pa plezanje po njem ni bilo posebej težavno in tudi izpostavljenosti začuda (poglejte si raz od strani, z grebena proti Trentskemu Pelcu!) ni bilo pretirano čutiti, kajti strmino prekinjajo številne poličke (kot bi hodil po stopnicah za velikane). Eden lepših delov ture. Vendar pa previdno, vsaj midva sva za las ušla nesreči, ko se mi je izpod nog (v trenutku, ko sem se pognal naprej) odkrušila ogromen skalnat blok, za katerega bi vsakdo mislil, da je povsem trden del stene. Blok je na srečo takoj "zavil" v grapo levo od raza, če bi se odločil pasti na spodnjo "stopnico" v razu, bi se lahko za očeta pod mano slabo končalo... Z Ribežnov sva najprej zavila desno proti Srebrnjaku, ki izgleda hudo daleč, obljubljeni čas (ena ura) pa iluzoričen. Sploh pa ne izgleda lahko! Vendar pa posebej hudo res ni, od začetka gremo v območju grebena, nato po levi strani deloma obvozimo dva grebenska izrastka (obvozi so mestoma izpostavljeni in tudi kakšno kratkotrajno prebijanje skozi ruševje nam ne uide, čeprav načeloma ves čas sledimo dokaj dobro vidni stezici; res težko ni nikjer). Nadalje nas čaka skalnat greben na nekakšen predvrh, ki od daleč izgleda zelo strm in izpostavljen, a je v resnici prav krotek (pobočje na drugi strani ni odsekano), nato pa imamo stvar praktično že v žepu, preostanek tehnično ni več zahteven. Opozoril bi na zavajajoče opise, ki navajajo, da je najvišja točka povsem za zahodu, kar pa ne drži. Pravi vrh je nekje v sredini, kar je lepo vidno na zemljevidu Trenta 1:25000, kjer so (od vzhoda proti zahodu) označene kote 2061 (omenjen predvrh s strmim razom), 2100 (glavni vrh) in precej bolj daleč na zahodu še 2063. Situacija je pregledna tudi z vrha (ne sicer od možica, od koder nadaljevanja grebena ne vidimo, ampak z rame nekaj metrov naprej), od koder je jasno vidno, da se greben v nadaljevanju spušča. Aha, naj omenim še čas - ena ura drži, vendar pa ni ravno lagodna... S Srebrnjaka sva se vrnila na Ribežne in nadaljevala proti Trentskemu Pelcu. Edino težje mesto je v žlebu nad poličko, po kateri pretentamo skalnato zaporo, kjer se moramo malo potegniti čez dober meter visoko skalo. Pozor - žleb za poličko ni enoličen, ampak ima nekako tri krake; omenjena skala je v najbolj desnem, zato morda izgleda, da je boljše po čisto levem kraku, kar pa ni res, saj imamo tam opravka z gladko ter s kamenčki posuto skalo ter večjo izpostavljenostjo. S Trentskega Pelca sva po grebenu nadaljevala proti Staremu Utru. Najprej se nama je na pot postavil gladek in kar izpostavljen skok v grebenu, ki pa ga ni posebej težko ugnati, saj ima lepe stope in oprimke; obovza pa, mislim da, nima. Na ravnem delu grebena za skokom se je nato navzdol odcepila grapa, za katero pa nekako nisem bil prepričan, ali je prava, saj sem nekje bral, da gremo po bolj "levem" žlebu, kakšnega možica, ki bi označeval pravilnost izbire te grape, pa tudi ni bilo. Zato sem šel preveriti še naprej, na drugo stran izrastka v grebenu, kjer sem res zagledal obetavno grapo, ni pa bil obetaven dostop do nje. Ker se nisem spomnil, da bi opisi omenjali kakšne nadaljnje grebenske težave, kakšnih možicev pa tudi tam ni bilo, sva se odločila, da poizkusiva po prej omenjeni grapi (le-ta je zgoraj oblikovana v nekakšen travnat lijak, kasneje pa se zoži v globoko zarezan žleb). Grapa je, kot izgleda, bila prava, ni pa posebej lahka, v ozkem delu je nekaj časa potrebno kar malo plezati (res pa je, da težave navzdol vedno izgledajo hujše, še toliko bolj, če so začinjene s strahom, ali si sploh na pravi poti; tudi ura je že bila pozna in pretiranega izgubljanja si nisva smela privoščiti). Nižje, vendar še visoko nad meliščem, sva prišla na nekakšno razširitev, kjer sva si najprej ogledovala, ali se s prečnico v levo morda ne da doseči kakšnega lažjega žleba, čemur pa ni bilo tako (prečenje v levo ni bilo mogoče), tako da sva nadaljevala po ozkem žlebu med ruševjem, ki je nadaljevanje prejšnje grape. Tudi tu je bilo treba poplezati, v veliki strmini so bile v precejšnjo pomoč veje ruševja, pod njim pa je možic končno potrdil pravilnost izbire. Naprej sva nekaj časa sledila "uradni" varianti (še kak možic se je našel), nato pa jo, ko naju je pritegnila čistina (dokaj strmo skrotje, kot se je izkazalo) na desni, zapustila, vsaj tako sklepam, kajti iz "stene" sva prišla v kotanji desno (gledano navzdol) od znamenitega melišča, kjer mrgoli možicev. Vesela, da sva končno "zunaj", in s temo za petami (na Srebrnjaku in Trenstkem Pelcu sva očitno le nekoliko pretiravala z uživanjem) sva se zapodila po neizraziti travnati stezici (nekaj možicev) proti Staremu Utru in jo v nekakšni kotanji gladko zgrešila. Stezica (pač zelo izrazita sicer ni bila) je zavila prečno levo in celo malo navzgor, zato sem med hitenjem na hitro odločil, da očitno pelje nekam proti Plešivcu :oops: , ter priporočal nadaljevanje pod kotanjo naravnost navzdol, pri čemer me sploh ni motilo (kakšna neumnost :oops: ), da tukaj skorajda ni bilo sledi, zadostovala mi je le malo pohojena trava (še kak izgubljenec :?: ). Napaka je hitro postala jasna, ko se je travnata čistina končala sredi ruševja. Ker mi ni bilo za hoditi nazaj, sem se pač podal v boj z zeleno goščavo (oče pa z jeznimi besedami za mano), skozi katero sva čez čas le dosegla nekakšne čistine, po katerih se je dalo prečiti v levo (glede na pozicijo Starega Utra, ki sva ga na srečo ves čas imela na očeh, je bilo jasno, da je prava pot lahko samo na levi), kjer sva končno dosegla nekakšen travnato gozdnat hrbet in na njem tudi pot. Po potki nato brez težav še kratek kos do Starega Utra. Èakajoč očeta, ki je malenkost zaostal, sem premišljeval, kaj nama je storiti; iskanje direktne stezice do Cerkve se zna v temi izkazati za past, zanesljivejša mulatjera pa naju bo v dolino dostavila še bistveno dalj od avta. Ko pride do mene, vprašanje, koliko je ura - 17:45, po "optimistični" varianti torej še ura in četrt do teme. Èe bi bila kaj več, bi se verjetno odločil za mulatjero, tako pa - poskusiva. Po cesti levo, serpentina v desno in že vidim strugo potoka, kjer bi naj šla stezica, malo naprej podrtija in možici, ki vodijo v strugo. Sledeč možicem hitiva navzdol, da le prideva čim nižje, preden se zmrači. Stezica je ponekod lepo razvidna, drugod pa se da le bolj slutiti in, če ne bi bilo možicev, bi bila kar v dvomih. Tako pa ni problemov, gre za eno najbolj "omožičenih" (hvala postavljalcem) neoznačenih stez, po katerih sem kdajkoli hodil. Potka je tudi izredno prijetna za hojo, globoko listje, pod katerim pa ni skritih ovir, omogoča hitro hojo, ponekod že podobno teku po melišču. Èez kakšno uro sva že skoraj 900 m nižje, v mraku izstopiva iz stene tik nad dolino (jeklenica, vklesani stopi, ni zahtevno), turo imava v žepu 8) . Kaj naj rečem - pri izbiri sestopa sva tokrat brez dvoma imela več sreče kot pameti, kajti, če ne bi bilo tako številnih možicev (kljub obetavnemu začetku bi se nekje vmes njihova frekvenca lahko tudi zmanjšala),... Pot do avta se vleče, uro in pol porabiva. Štop? Vsega skupaj srečava le en avto v najini smeri (in dva v obratni; vsi trije se srečajo točno na prehodu čez začasen most, kjer je prostora le za en avto; kombi, ki je peljal v najini smeri očitno ni upošteval semaforja), no pri tem resda nisva niti poskusila (sicer pa naju kaj dalj od odcepa za Zadnjo Trento tako skoraj gotovo ne bi dostavil). Glede ture kot celote naj zapišem, da ne gre ravno za "uživaško" zadevo, redko kje se lahko sprostimo, saj se ves čas gibljemo v zahtevnem svetu, ne sicer toliko tehnično kot pa v smislu orientacije, prebijanja skozi ruševje in izpostavljenosti. Še toliko bolj to velja za prvič, kajti orientacijski dvomi (in to ne čisto majhni, kajti prehodov si tukaj ne moremo izbirati kar tako) trajajo res čisto do doline. Lepega, uživaškega plezanja ni kaj dosti, oprimki so skoraj pogosteje veje ruševja kot pa skala, precej je tudi strmega skrotja. Èisto po mojem okusu tako ni bila, bolj so mi pri srcu ture po manj zaraščenem, bolj odprtem skalnatem svetu (Martuljek je zakon ); ni pa bilo tako slabo in fajn si je bilo teren okoli teh osamljenih vrhov pogledati od blizu ter načrt "spraviti pod streho". Vreme sva imela ves dan lepo, nič ni bilo od napovedane povečane oblačnosti. Tudi temperaturne razmere so bile zanimive, zjutraj v dolini okoli nule, zgoraj pa sem se do poznega popoldneva sprehajal v kratkih rokavih in še vroče mi je bilo (bi rekel, da je poleti na južni strani grebena pravi pekel, tako da je jesen kar prava izbira za to turo). Omenim naj še snežne razmere, čeprav je po včerajšnjem vremenu ta informacija bolj kot ne irelevantna. Torej, na celotni turi nisva naletela niti na krpico snega, cepin sem tako samo peljal malo na sprehod (nekateri vrhovi so zjutraj izgledali kar zasneženi (na najinih sicer ni bilo videti nič), pa nisem hotel tvegati, da bi se morala zaradi nekaj metrov snega v kakšnem žlebu obrniti). Za konec še zahvala vsem, ki so svoje izkušnje objavili tukaj na forumu, in tistim, ki ste mi pred turo pomagali (informacije o snežnih razmerah in sestopni poti do Cerkve) preko ZS. Brez vas ture skoraj zagotovo ne bi mogla opraviti (v bistvu se je ne bi niti lotila), opis v knjigi 111 izletov je namreč dosti premalo natančen. Slike bom pa probal čim prej dodati v album in nato tukaj objavim link... EDIT: v naslovu sporočila sem napačno zapisal datum (17.09. namesto 17.10.)

Filip: petek, 19. oktober 2007, ob 8.09 uri

[i:9404d4e93a]"iskanje direktne stezice do Cerkve se zna v temi izkazati za past, zanesljivejša mulatjera pa naju bo v dolino dostavila še bistveno dalj od avta"[/i:9404d4e93a] Ja, 5 do 6 km niže bi bila. Sicer pa - [b:9404d4e93a]čestitam[/b:9404d4e93a], a vidiš, da je šlo :D. Ni majhna stvar, zdajle v že precej skrajšanih dnevih odpraviti se na dolgo prečenje čez neznane grebene in vrhove. [size=10:9404d4e93a]"Protestiram" lahko le ob uporabi izraza mulatjera za pravo pravcato cesto, gradbeno mojstrovino, resda že dolgo v dobršnem delu zapuščeno in opuščeno. Letos se jih ne bo več veliko sprehodilo po njej.[/size:9404d4e93a]

old shatterhand: petek, 19. oktober 2007, ob 9.06 uri

Bravo Mariborcan , čestitam za uspeh. Jaz sem sestopil po mulatjeri in sem potem vprašal v gostilni prijaznega kelnarja, če me lahko pelje do avta v Zadnjo Trento, za 10 evrov. In tako sem si prikrajšal vso tisto pešačenje. Vsekakor pa ne razumem kako razmišljajo mimoidoči v avtomobilih, ki vidijo ob cesti utrujena planinca z vso opremo na nahrbtniku: saj cepin le ne zgleda kot mesarsko orožje...

BOR_KUM: petek, 19. oktober 2007, ob 9.31 uri

Res velikopotezno, še posebej za za ta letni čas! Sem mislil, da je ideja vezana le na Ribežne in potem sledi preskok na Staro utro, pa k cerkvi. Na, vidva pa gresta in prehodita še vse vmes ... :D

Filip: ponedeljek, 22. oktober 2007, ob 7.37 uri

Jaz sem sestopil po mulatjeri ...
no comment

mariborcan: torek, 30. oktober 2007, ob 7.06 uri

Slike bom pa probal čim prej dodati v album in nato tukaj objavim link...
Slike so končno online: [url]http://mariborcan.moj-album.com/album/9892754/[/url]. Se opravičujem, da je tako dolgo trajalo... Ni majhna stvar, zdajle v že precej skrajšanih dnevih odpraviti se na dolgo prečenje čez neznane grebene in vrhove.
No, pa saj ni ta tura časovno tako kritična, naju je na koncu sicer že res priganjal čas, ampak predvsem zato, ker sva se (oz. sem se - priznam, da je bila bolj moja krivda) preveč obirala (že štartala bi lahko kakšne pol ure prej, iz postanka na Srebrnjaku bi tudi lahko črtal tistih nekaj minut dremanja na soncu, tudi postanek na Trentskem Pelcu se je na koncu "zavlekel" za kake četrt ure - pa skupaj takoj nanese pošteno uro izgube). Seveda bi bilo na kak daljši poletni dan vse skupaj časovno bolj udobno, ampak po drugi strani pa je bilo na južni strani grebena (predvsem na mestih, kjer se počasi in mučno prebijaš skozi borovce) že sedaj pošteno vroče, poleti verjetno pravi pekel... Tako da vseeno kar priporočam jesen za to turo. LP

ToneK: torek, 12. oktober 2010, ob 21.04 uri

Dobri opisi in še boljše slike, čeprav je od zadnjega sporočila že skoraj 3 leta. S svežima kolegoma sem bil v soboto na Trentskem Pelcu. Imeli smo srečo, da smo med vzponom naleteli na domačina Lojzeta, ki to goro pozna kot lasten žep in ga imeli za vodnika. Poleg zgodovine teh krajev in raznih zanimivosti, nam je pot predstavil profesionalno, čeprav se bliža že sedmemu križu. Komaj čakam ponovnega srečanja z njim, saj pozna tudi Srebrnjak, kjer tudi še nisem bil...

tine: torek, 12. julij 2011, ob 10.57 uri

Pozna mogoče kdo črtkane poti v tistem koncu? Ali sta edini dve poti, ki sta vidin in še sledjivi na Staro utro Po dolu in po sarpentinah? Kaj pa stezica, ki se začne na Malem Vršiču ali pa za domačijo Končar v Trenit potem pa pod stenami Vogla po Končarjevem žlebu na greben med Voglom in Na Grivah ter potem po grebenu na Staro utro? Verjetno je to bolj kot ne opuščena steza, če ji sploh lahko še tako rečemo pa vseeno. Lahko pa se najde kdo, ki pozna. lahko tudi na zs. Hvala za informacije.