FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

amalia: torek, 13. september 2005, ob 20.16 uri; ogledov: 0

Kljub temu da napoved za vikend ni bila najboljša, sem se odločila, da ne bom čakala doma. Spontane odločitve so bile še vedno dobre. V soboto popoldne sem se na hitro odločila, da grem v Zajzero. Vzpon do bivaka Mazzeni v večernih urah je v meni vzbujal različne občutke. Ne bom skrivala, da mi je bilo tudi malce tesno, ko se se tik pred sončnim zahodom znašla sama pred bivakom, ki mi je tisto noč nudil prenočišče. Po drugi strani pa ti samotna hoja daje možnost, da se res zaveš samega sebe v tem mogočnem gorskem svetu. In tisti konec Zahodnih Julijcev je res vtis vzbujajoč. Jutra sem se zelo razveselila. Z bivaka sem že videla križ na vrhu Nabojsa in do tja je vodila razgibana pot. Malo gor in dol, z ene razgledne točke na drugo, vmes pozdravljaš samo gamse, se sprehodiš čez krnico Studence in na koncu tik pred Nabojsovo Škrbino še po grušču in ožjih poličkah zreš v globino grape pod seboj. Oblaki so že zakrivali pogled na veličastne stene Viša in Nabojsa. A ne morem se odreči še poti na vrh. Sestopila sem s Škrbine (5 minut) in na levo našla odcep za Nabojs. Prijeten vzpon po klesanih stopnicah in travnatih gredinah me je pripeljal do jeklenic, ki so tik pod vrhom, na katerem je križ...in le oblak okoli mene. Sem še pridem...rada bi doživela tudi razgled z vrha. Sestopila sem po isti poti in prav nikamor se mi ni mudilo, saj je razgled s te krnice na stene Viša in Divje koze mogočen, čeprav se tu pa tam podijo oblaki, ki za nekaj časa zakrijejo pogled na stene. Pri koči Pellarini sem hitro in kar nadaljujem naprej v Zajzero, saj je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo začelo deževati. Pot po gozdni poti se mi je že malo vlekla, potem pa me je čakalo še 2,5 km pešačenja po cesti do parkirišča. In zadnjih 15 minut sem spet doživela rahel tuš, kot že nekajkrat letos na zaključku ture. A vse se je dobro izšlo. Ostalo mi je doživetje, ki ga zlepa ne bom pozabila. :D

amalia: torek, 13. september 2005, ob 20.16 uri

Kljub temu da napoved za vikend ni bila najboljša, sem se odločila, da ne bom čakala doma. Spontane odločitve so bile še vedno dobre. V soboto popoldne sem se na hitro odločila, da grem v Zajzero. Vzpon do bivaka Mazzeni v večernih urah je v meni vzbujal različne občutke. Ne bom skrivala, da mi je bilo tudi malce tesno, ko se se tik pred sončnim zahodom znašla sama pred bivakom, ki mi je tisto noč nudil prenočišče. Po drugi strani pa ti samotna hoja daje možnost, da se res zaveš samega sebe v tem mogočnem gorskem svetu. In tisti konec Zahodnih Julijcev je res vtis vzbujajoč. Jutra sem se zelo razveselila. Z bivaka sem že videla križ na vrhu Nabojsa in do tja je vodila razgibana pot. Malo gor in dol, z ene razgledne točke na drugo, vmes pozdravljaš samo gamse, se sprehodiš čez krnico Studence in na koncu tik pred Nabojsovo Škrbino še po grušču in ožjih poličkah zreš v globino grape pod seboj. Oblaki so že zakrivali pogled na veličastne stene Viša in Nabojsa. A ne morem se odreči še poti na vrh. Sestopila sem s Škrbine (5 minut) in na levo našla odcep za Nabojs. Prijeten vzpon po klesanih stopnicah in travnatih gredinah me je pripeljal do jeklenic, ki so tik pod vrhom, na katerem je križ...in le oblak okoli mene. Sem še pridem...rada bi doživela tudi razgled z vrha. Sestopila sem po isti poti in prav nikamor se mi ni mudilo, saj je razgled s te krnice na stene Viša in Divje koze mogočen, čeprav se tu pa tam podijo oblaki, ki za nekaj časa zakrijejo pogled na stene. Pri koči Pellarini sem hitro in kar nadaljujem naprej v Zajzero, saj je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo začelo deževati. Pot po gozdni poti se mi je že malo vlekla, potem pa me je čakalo še 2,5 km pešačenja po cesti do parkirišča. In zadnjih 15 minut sem spet doživela rahel tuš, kot že nekajkrat letos na zaključku ture. A vse se je dobro izšlo. Ostalo mi je doživetje, ki ga zlepa ne bom pozabila. :D